Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je med strankama postopka obstajal ustni dogovor o višini plače, in sicer v višini 4,00 EUR neto za uro dela. Res je, kar navaja toženka, da sta se stranki tudi v pisni pogodbi o zaposlitvi dogovorili o višini plače in da je toženka tožnici plačo izplačevala v višini, kot je bila dogovorjena v pisni pogodbi o zaposlitvi. Vendar pa, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, če pride med delavcem in delodajalcem poleg sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi tudi do ustnega dogovora glede posameznih sestavin pogodbe o zaposlitvi (ki so za delavca ugodnejše), velja tak ustni dogovor oziroma ustna pogodba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna tožnici izplačati: prikrajšanje pri plači za mesec februar v neto višini 199,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2018 dalje do plačila, za mesec marec 2018 v neto višini 331,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2018 dalje do plačila in za mesec april 2018 v neto višini 350,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka); stroške za prehrano za mesec februar 2018 v višini 59,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2018 dalje do plačila, za mesec marec 2018 v višini 30,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2018 dalje do plačila in za mesec april 2018 v višini 36,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2018 dalje do plačila (II. točka izreka); neto znesek sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2018 v bruto višini 105,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. 2018 dalje do plačila; v presežku je zahtevek iz naslova regresa za letni dopust zavrnilo (III. točka izreka); neto znesek odpravnine v bruto višini 122,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 19. 5. 2018 dalje do plačila (IV. točka izreka). S sklepom (ki ni izpodbijan s pritožbo) je tožbo zavrglo v delu, ki se nanaša na obračun bruto zneskov prikrajšanj pri plači, regresa za letni dopust in odpravnine ter za odvod davkov in prispevkov (V. točka izreka), ter zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo glede zahtevka za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela (VI. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna za tožnico povrniti stroške postopka v znesku 350,80 EUR in plačati sodno takso v znesku 101,38 EUR, oboje na račun sodišča prve stopnje, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. in VIII. točka izreka).

2. Zoper odločitev v I. in II. točki izreka sodbe se pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno sledilo navedbam tožnice, da je obstajal ustni dogovor med tožnico in toženko o višini plače 4,00 EUR za uro dela. Že iz samih pogodb o zaposlitvi je razviden dogovor o številu ur dela in višina plačila. Tožnica napačno razume vlogo A.A., s katerim naj bi sklenila ustni dogovor o plači v višini urne postavke 4,00 EUR. A.A. je bil zaposlen v pravni službi toženke in je v okviru svojih delovnih nalog tožnici izročil in predstavil pogodbo o zaposlitvi. Ni pa bil pristojen za dogovor glede plačila v višini 4,00 EUR za uro dela. Poudarja, da je tožnica prejela vse pogodbe o zaposlitvi ter da ugotovitev sodišča o obstoju ustnega dogovora temelji na pričanju tožnice in njenega partnerja, ki je izrekel grožnje v prostorih toženke. Sodišču očita, da je izključilo vse s strani toženke predlagane priče, ki bi ovrgle napačne ugotovitve sodišča glede obstoja ustnega dogovora. Priče bi tudi razjasnile situacijo glede prehrane na delovnem mestu. Toženka zaradi delovnih obveznosti ni imela možnosti sodelovanja v postopku pred sodiščem. Svojo odsotnost na glavni obravnavi je pravilno in pravočasno opravičila, česar pa sodišče ni upoštevalo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v I. in II. točki izreka) in v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je med strankama postopka obstajal ustni dogovor o višini plače, in sicer v višini 4,00 EUR neto za uro dela. Res je, kar navaja toženka, da sta se stranki tudi v pisni pogodbi o zaposlitvi dogovorili o višini plače in da je toženka tožnici plačo izplačevala v višini, kot je bila dogovorjena v pisni pogodbi o zaposlitvi. Vendar pa, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, če pride med delavcem in delodajalcem poleg sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi tudi do ustnega dogovora glede posameznih sestavin pogodbe o zaposlitvi (ki so za delavca ugodnejše), velja tak ustni dogovor oziroma ustna pogodba. Pisna oblika pogodbe namreč ni določena kot pogoj za veljavnost pogodbe o zaposlitvi (četrti odstavek 17. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Za nastanek in obstoj pogodbe o zaposlitvi oziroma posameznih njenih sestavin je pomembno, da je med strankama prišlo do soglasja o bistvenih elementih takšne pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožnica dokazala, da je bil med njo in toženko sklenjen ustni dogovor o višji plači, kot je bila določena v pogodbi o zaposlitvi, ji je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo vtoževane razlike v plači. 6. Pritožbene navedbe, da naj A.A., zaposlen v pravni službi toženke, ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje s tožnico sklenil dogovor o višini plače 4,00 EUR na uro, ne bi bil pristojen za sklenitev tovrstnega dogovora, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

7. Tožnica je obstoj ustnega dogovora o (višji) plači (kot je bila dogovorjena v pisni pogodbi o zaposlitvi) dokazala s svojo izpovedjo, z izpovedjo priče B.B. in s poslanim SMS sporočilom njenemu bratu C.C., iz katerega izhaja, da opravlja delo za 4,00 EUR na uro. Toženka, ki je v svoji trditveni podlagi navajala, da sta se stranki o višini plače dogovorili s pisno pogodbo o zaposlitvi, in se glede zatrjevanega ustnega dogovora niti ni podrobneje opredelila, nasprotnega ni dokazala.

8. Toženka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni zaslišalo z njene strani predlaganih prič, ki bi vedele izpovedati o obstoju ustnega dogovora in ki bi razjasnile situacijo glede prehrane na delovnem mestu. Toženka namreč zaslišanja prič ni predlagala glede dejstva (ne)obstoja ustnega dogovora o višini tožničine plače, kot tudi ne glede dejstva, da naj bi imela tožnica na delovnem mestu zagotovljeno brezplačno prehrano1. Skladno z 236. členom ZPP mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, poprej navesti, o čem naj priča. Stranka mora natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi. Ni naloga sodišča, da namesto stranke išče zanjo dejstva, ki so pravno pomembna, temveč je naloga stranke, da ob navedbi dokaznega predloga določno navede, o čem konkretno bo priča izpovedala. O dejstvih, ki v dokaznem predlogu niso navedena, sodišče predlagane priče ne sme zasliševati. Toženka je zaslišanje prič predlagala le glede dejstev v zvezi s tožničinim prejemom pogodb o zaposlitvi in obračunov plač ter glede izrečenih groženj tožničinega partnerja v prostorih toženke, ki pa za odločitev v tem sporu niso bila odločilna. Zato sodišče prve stopnje s strani toženke predlaganih prič utemeljeno ni zaslišalo.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da toženka ni imela možnosti sodelovanja v postopku pred sodiščem prve stopnje in da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenega opravičila za odsotnost z glavne obravnave. Zakonita zastopnica toženke je bila prisotna na pripravljalnem in na prvem naroku za glavno obravnavo, na katerem je bila izrecno opozorjena, da bo na naslednjem naroku zaslišana. Na naslednji narok zakonita zastopnica toženke ni pristopila. Njeno opravičilo za odsotnost z naroka je na sodišče prispelo že po zaključku naroka. Opravičilo za odsotnost z naroka pa je tudi sicer nekonkretizirano in kot tako ne bi opravičevalo preložitve naroka tudi, če bi na sodišče prispelo pravočasno. V opravičilu je namreč navedeno zgolj to, da se zakonita zastopnica naroka ne more udeležiti zaradi neodložljivih delovnih obveznosti. Za preložitev naroka ne zadostuje, da stranka opraviči svoj izostanek, temveč mora imeti tudi opravičljiv razlog za izostanek. Službena obveznost sama po sebi ni opravičljiv razlog za preložitev naroka. Toženka bi morala zatrjevati, v čem je bila službena odsotnost nenaden in nepredvidljiv dogodek, ki je njeni zakoniti zastopnici onemogočal prihod na sodišče, in kateri so bili razlogi, ki so botrovali tako pozni sporočitvi odsotnosti z naroka, ter za to predložiti konkretne in prepričljive dokaze, česar vse pa toženka ni storila.

10. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (I. in II. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 Toženka je tudi sicer v zvezi z zahtevkom za plačilo prehrane med delom zatrjevala le, da je imela tožnica na delovnem mestu ves čas na voljo dostop do hrane, in ni prerekala trditev tožnice, da če se je tožnica te možnosti poslužila, je toženki za hrano in pijačo tudi plačala (kar je tožnica potrdila tudi v svoji izpovedbi).