Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati 5.000 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo in vso zahtevano odškodnino za premoženjsko škodo (140,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo različno za vsako od obeh terjatev. Višji tožbeni zahtevek (tožnik je zahteval še dodatnih 13.778,16 EUR zadoščenja) iz naslova nepremoženjske škode je zavrnilo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo, pritožbi tožnika pa je delno ugodilo in izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je toženo stranko zavezalo k plačilu dodatnih 2.000 € zadoščenja za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sicer je pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi tožnikove pritožbene stroške.

3. Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi v tem, da prvostopenjsko sodišče njegovemu predlogu za postavitev drugega izvedenca medicinske stroke ni ugodilo, pritožbeno sodišče pa te kršitve ni odpravilo. Sam je, trdi, vseskozi zatrjeval večji obseg nastale mu nepremoženjske škode, kot izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca B. R., dr. med., v dokaz tega pa je predlagal angažiranje novega izvedenca. Izvedenec R. pregleda ni opravil v skladu s pravili stroke, izvedensko mnenje je izdelal preveč pavšalno, da bi bilo uporabno zanj, razhajanja med ugotovitvami izvedenca in revidentovimi lastnimi zaznambami so bila prevelika. Na glavni obravnavi je omenjeni izvedenec celo povedal, da revidentovega zdravstvenega kartona ni vpogledal, kar kaže, da sploh ni mogel v celoti in verodostojno podati ocene o obsegu nepremoženjske škode. V okviru razloga zmotne uporabe materialnega prava meni, da sta sodišči zmotno ovrednotili ugotovitve izvedenca R. o intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin, o številnih nevšečnostih, ki jih je trpel pri zdravljenju, ter revidentovo tozadevno izpoved. Smiselno enako velja tudi za odmero višine odškodnine iz naslova strahu. Glede odškodnin za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti pa meni, da sodišči nista v zadostni meri upoštevali okoliščin, da ga poškodovana roka še vedno boli, ko opravlja kakšno težje delo, da zaradi bolečin v roki ne more spati, da od nesreče naprej ne vozi več na daljše razdalje, da v zapestju čuti mravljince in da ga brazgotini na očesu in roki še kako zmotita, tista pod očesom ga včasih tudi zasrbi.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščema druge in prve stopnje ni podana. Revizijska argumentacija tožnikove pobude oziroma predloga za postavitev drugega izvedenca kirurško nevrološke stroke namreč jasno kaže, da je tožnik mnenje v postopku imenovanega izvedenca izpodbijal zgolj v upanju, da bi morebitni novodoločeni izvedenec izdelal mnenje, ki bi bilo zanj ugodnejše od mnenja predhodnika. Vendar morebitna razhajanja med tožnikovim subjektivnim pogledom na pretrpljene škodne posledice in dognanji izvedenca po opravljenem izvedenskem delu ne morejo biti razlog, ki bi od sodišča terjal izvedbo dokaza z novim izvedencem. Ponovitev dokazovanja s postavitvijo drugega izvedenca ustrezne stroke bi namreč prišlo v poštev šele, če bi sodišče (in ne morda stranka) ocenilo, da je podani izvid nejasen, nepopoln ali v nasprotju sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami (in ne z okoliščinami, kot jih vidi stranka sama), in se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (drugi odstavek 254. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), ali da so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če bi nastal utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP).

7. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje izvedenca, ki je mnenje sprva izdelal v pisni obliki, po prejemu tožnikove vloge z dne 5. 9. 2007, v kateri je ta podal pripombe na to mnenje, zaslišalo na naroku in tam ob neposrednem sodelovanju tožnika in njegovega pooblaščenca zatrjevanim nepopolnostim in drugim pomanjkljivostim izvedenskega mnenja prišlo do dna. Rezultat opravljenega izvedenskega dela – pisno mnenje z ustno dopolnitvijo – je ovrednotilo kot prepričljivo, popolno in jasno ter takšno oceno v svoji sodbi tudi razložilo. S tem je sodišče izpolnilo dolžnost, ki mu jo kot procesnemu subjektu, ki vodi dokazni postopek, nalaga zakon, zato je neutemeljen predlog za postavitev novega izvedenca pravilno zavrnilo.

8. Glede očitka, da izvedenec pred izdelavo izvedenskega mnenja ni pregledal tožnikovega zdravstvenega kartona (izvedensko delo naj bi bilo zato opravljeno nepopolno in v nasprotju s pravili stroke), se revizijsko sodišče v celoti pridružuje razlogom izpodbijane sodbe. Ti pojasnjujejo, da tožnik svojega zdravstvenega kartona v prvostopenjskem postopku ni predložil, niti njegovega pregleda ni predlagal. Sklicevanje na kakršnokoli kršitev sodišča s tem v zvezi je zato brez vsake podlage.

9. Tudi drugemu uveljavljanemu revizijskemu razlogu, razlogu zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s pravnomočno odločitvijo o obsegu denarnega zadoščenja za posamezne oblike nepremoženjske škode, ni mogoče slediti. Nižji sodišči sta namreč v okviru odločanja o odškodnini za nastalo škodo pravilno presodili, da tožnik zaradi škodnega dogodka posledic, ki bi upravičevale prisojo zadoščenja iz naslova duševnih bolečin, ni trpel. Prav tako je pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi obe temeljni načeli, ki vsebinsko dopolnjujeta kriterije iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (oziroma 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika), to sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, povsem pravilno upoštevalo. Revidentovo prizadevanje stopnjo in trajanje posledic škodnega dogodka prikazati v zanj kar najugodnejši luči je razumljivo, vendar pa zgolj sledenje individualnemu vrednotenju pretrpljenih posledic škodnega dogodka za zadostitev pravnemu standardu pravične denarne odškodnine ne zadošča. Oškodovančeve dejansko pretrpljene škodne posledice je bilo tako treba še ustrezno umestiti v razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. Edino na ta način je namreč mogoče zagotavljati enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

Prav primerjava zadoščenja, dosojenega po sodišču druge stopnje, z drugimi podobnimi primeri je pokazala, da tožnik ni upravičen do višje odškodnine za nepremoženjsko škodo, kot mu je bila pravnomočno prisojena (7.000 EUR).

10. Po obrazloženem se torej izkaže, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).