Jedro

Mladoletni otroci so in morajo biti deležni posebne zaščite zaradi svojega posebnega statusa in imajo preživninske obveznosti do njih prednost pred vsakršnimi drugimi obveznostmi zavezanca.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (3. odstavek izreka) s p r e m e n i, tako da je toženec dolžan plačevati preživnino za ml. J.A. v višini 69.000,00 SIT mesečno, v ostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo pravdni stranki sklenili 9.5.1981 pred matičnim uradom v N. ter njunega mladoletnega sina J.A., rojenega 31.10.1988 v L., zaupalo v varstvo, vzgojo in oskrbo materi, to je tožnici. Tožencu je naložilo, da je dolžan plačevati za mladoletnega sina od 1.11.2005 dalje preživnino v višini 65.000,00 SIT mesečno, ki zapade v plačilo vsakega osmega dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega preživninskega obroka v plačilo, to je enako preživnino, kot je bila dogovorjena s sporazumom, sklenjenim pred tem sodiščem z dne 2.6.2005. Do pravnomočnosti sodbe zapadle, a neplačane preživninske obroke, pa je dolžan plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega preživninskega obroka v roku 15-ih dni. Glede stikov je odločilo, da bodo stiki med tožencem in ml. J. potekali po sprotnem dogovoru, upoštevaje J. želje.

Tožnica je po pooblaščenki vložila pritožbo zoper sodbo v delu, ki se nanaša na določeno preživnino za ml. J. za čas od 1.11.2005 dalje, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da se tožbenemu zahtevku v tem delu v celoti ugodi. Navaja, da sodišče ugotavlja, da znašajo stroški prehrane za sina J. 40.000,00 SIT mesečno ter da znašajo stroški, vezani na lastništvo in uporabo stanovanja 21.000,00 SIT mesečno. Slednjemu znesku tožnica ne oporeka, oporeka pa ugotovljeni višini stroškov prehrane. Ml. sin pravdnih strank je srednješolec v 18. letu starosti, torej v obdobju, ko potrebuje veliko in kvalitetno prehrano. Kot je splošno znano dejstvo, srednješolci v N. nimajo organizirane oz. subvencionirane prehrane, tako da pri prehranjevanju nima nikakršnih olajšav. Tožnica je izpovedala, da znašajo stroški prehrane za mladoletnega sina 60.000,00 SIT. Tak znesek je sprejemljiv in razumen za fanta teh starosti, saj samo sendvič, ki predstavlja dopoldansko malico, stane okoli 500,00 SIT. Potrebuje veliko sadja in zelenjave. Tožnica meni, da strošek prehrane v uveljavljani višini 60.000,00 SIT nikakor ni pretiran. Po mnenju tožnice pa je sodišče tudi nepravilno razdelilo breme preživljanja mladoletnega sina med oba starša. Tožnica ima sorazmerno nizke odhodke, in sicer pokojninske v višini 127.000,00 SIT. Na drugi strani pa ima toženec v letošnjem letu dohodke preko 320.000,00 SIT, to pomeni, da ima toženec dva in pol krat večje dohodke kot tožnica. Res je, da toženec plačuje kredite, vendar je eden od teh kreditov za avtomobil, drugi pa za nakup stanovanjske hiše. Kolikor bi sodišče lahko le delno upoštevalo dejstvo, da toženec plačuje kredit zaradi rešitve lastnega stanovanjskega problema, ker je imel zagotovljeno službeno stanovanje za čas službovanja pri M., pa sodišče ne more upoštevati pri določitvi prispevka k preživnini, kot izdatek na strani toženca, odplačevanje kredita za osebni avtomobil. Sodišče ocenjuje, da preživninske potrebe J. doslej niso znašale 125.000,00 SIT, ker bi to pomenilo, da bi bili celotni mesečni dohodki tožnice namenjeni izključno preživljanju sina J., da pa je to malo verjetno. Pri tem sodišče očitno prezre, da je toženec dejansko prispeval ves čas k preživljanju svojih otrok po 130.000,00 SIT oz. za J. po 65.000,00 SIT, tako da je dejansko bila tožnica za ta znesek razbremenjena. Sodišče tudi ugotavlja, da se materialne potrebe sina J. v času od sklenitve sodne poravnave niso bistveno spremenile oz. da tožnica tega ni izkazala. Tožnica meni, da to niti ni pomembno, saj se preživnina ob razvezi zakonske zveze določa na novo in se ugotavljajo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na določitev višine preživnine. Tožnica je izpovedala, da je prišlo do dogovora o višini J. preživnine v času, ko je toženec dejansko prispeval za oba otroka po 150.000,00 SIT, in sicer za hčerko T. po 85.000,00 SIT, za J. pa po 65.000,00 SIT. S takim plačilom je dejansko razbremenil tožnico v prispevku k preživljanju hčerke T. in je zato lahko več prispevala k preživljanju sina J.. Po 1.7.2005 pa so se razmere spremenile in toženec dejansko plačuje za hčerko le po 65.000,00 SIT, kar pomeni, da mora tožnica nuditi tudi večji prispevek hčerki T.. Torej so se razmerja preživljanja v času od sklenitve sporazuma dalje spremenile. Zato smatra, da bi toženec lahko prispeval k preživljanju sina vtoževani znesek preživnine.

Toženec je po pooblaščenki na pritožbo odgovoril. Predlaga, da sodišče pritožbi ne ugodi ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Ne nasprotuje temu, da bi njegov sin imel čim kvalitetnejšo prehrano, vendar ne gre le zanj, temveč je potrebno upoštevati tudi zmožnosti toženca samega, da mu to zagotovi. Prepričan je, da stroški prehrane, kot jo je imel še v času skupnega bivanja s tožencem, ne bi dosegli niti dosojenega, kaj šele s pritožbo zatrjevanega zneska. Zato meni, da je znesek prehrane, ki ga je ugotovilo sodišče, najbolj primeren. Sicer bo po svojih zmožnostih prispeval več kot mu je dosojeno, vendar tedaj, ko bo to zmogel. Sedaj pa mora poskrbeti tudi zase in si urediti novo domovanje. Prepričan je tudi, da je sodišče pravilno razsodilo, ko je upoštevalo dejstvo, da si mora toženec urediti svoj stanovanjski problem. Toženec celo meni, da je upravičen tudi do tega, da se mu upošteva kredit za osebni avto, kajti zanj osebni avto ni razkošje, temveč nuja. Pri tem so mišljene njegove delovne obveznosti. V kolikor toženec od svoje plače odbije stroške kreditov, stroške lastne prehrane in drugih nujnih življenjskih potrebščin ter preživnino, je jasno, da je standard pravdnih strank prej slabši za toženca, kot pa za tožnico. Tožnica pa ima veliko prednost, ker je v pokoju, ima več prostega časa in si na marsikaterem področju lahko sama pomaga in prihrani stroške, medtem ko toženec tega ne more in so njegovi stroški zaradi zahtevne službe in pomanjkanja prostega časa še povečani (obleka, obutev, prehrana). Tožnica navaja, da je toženec za hčerko v času, ko je prišlo do dogovora o sinovi preživnini, prispeval 85.000,00 SIT, torej skupno 150.000,00 SIT, po 1.7.2005 pa je s takim plačilom prenehal in tudi zanjo začel plačevati le 65.000,00 SIT. Toženec trditvi tožnice o njegovih plačilih ne oporeka, pripominja le, da je bilo to v času, ko so še živeli v skupnem stanovanju in še ni imel stroškov za lastno stanovanje. Tedaj je hčerki, ob preživnini, ki jo je dajal tožnici, dajal mesečno še 20.000,00 SIT žepnine. Ko pa se je izselil, tega stroška ni več zmogel, o čemer je seznanil obe, hčerko in tožnico. Toženec bo za svoja otroka, čim bo zmogel, prispeval tudi več kot je bilo naloženo z napadeno sodno odločbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Preživnina mora, kot je navedlo že prvostopenjsko sodišče, po določbi 2. odst. 129.a čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Mora pa biti določena tudi ob upoštevanju zmožnosti zavezanca, potrebno je presoditi tudi materialne in pridobitne zmožnosti staršev, saj so starši po določbi 129. čl. ZZZDR dolžni zagotoviti življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi. Ob preverjanju pritožbenih navedb je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje, pomembno za odločitev o preživnini, pravilno ugotovilo. Ugotovilo je, da je tožnica upokojena in prejema mesečno pokojnino v višini 129.000,00 SIT (plačuje 4.700,00 SIT za dodatno zdravstveno zavarovanje) ter 14.500,00 SIT otroškega dodatka za oba otroka. Skupni stroški gospodinjstva znašajo 78.537,00 SIT mesečno. Toženec pa prejema mesečno 323.000,00 SIT, prejel je tudi regres v višini 109.000,00 SIT, odplačuje pa kredit za nakup hiše (po 85.000,00 SIT mesečno) in za avto (po 53.000,00 SIT mesečno). Pravdni stranki imata preživninsko obveznost še do hčerke T., študentke, za katero plačuje toženec preživnino v višini 65.000,00 SIT mesečno. Kot izhaja iz tožničine izpovedi, je specificirala mesečne potrebe sina J. in jih ocenila na 125.000,00 SIT mesečno. Posamezne postavke je prvostopenjsko sodišče kritično presodilo in ob upoštevanju splošno znanih dejstev in izkustvenih pravil ocenilo J. potrebe na približno 100.000,00 SIT mesečno, taka ocena pa je, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, primerna. Pritožba se sicer ne strinja z ugotovljeno višino stroškov za prehrano po 40.000,00 SIT mesečno in meni, da le-ti znašajo 60.000,00 SIT mesečno. Nedvomno je J. v obdobju (je dijak 3. letnika ekonomske srednje šole), ko potrebuje izdatno in kvalitetno prehrano, kot navaja pritožba in ima tudi strošek prehrane, ko je v šoli (le v mesecih pouka), vendar je treba upoštevati, da mu sicer vso prehrano nudi tožnica doma in so s tem stroški nižji kot v primeru zunanjega prehranjevanja. Predvsem pa je opozoriti, da določitev preživnine ne predstavlja zgolj matematične operacije, to je seštevka natančno izkazanih izdatkov, ampak je potrebna globalna ocena potreb, pri čemer si sodišče pomaga tudi z izkustvenimi pravili oz. splošno znanimi cenami, zato pritožbeno sodišče ocenjuje ugotovitev prvostopenjskega sodišča o višini mesečnih potreb za ml. J. v višini približno 100.000,00 SIT, v celoti gledano, povsem sprejemljivo in primerljivo s siceršnjimi potrebami otrok take starosti.

Pravilno pa opozarja pritožba, da se preživnina ob razvezi določa na podlagi tedaj veljavnih relevantnih okoliščin in da mora tožnica skrbeti tudi še za hčerko T., za katero plačuje toženec preživnino le po 65.000,00 SIT, enako kot za sina J., čeprav so njene mesečne potrebe, ob študiju v L., nedvomno višje. Pravilno pa opozarja tudi na nepravilno porazdelitev preživninskega bremena za mladoletnega sina med oba starša. Tožnica ima zgolj pokojninske prejemke v višini 129.000,00 SIT, toženec pa kar dva in pol krat večje dohodke kot tožnica. Res toženec plačuje dva kredita, za hišo in za avto, v skupnem znesku 138.000,00 SIT, vendar pa se toženec vsled teh kreditnih obveznosti še ne more sklicevati na svoje visoke življenjske stroške, saj ti ne morejo imeti prednosti. Preživninska obveznost do mladoletnih otrok je primarna in le-tej morajo starši prilagoditi stroške za lastne potrebe. Mladoletni otroci so in morajo biti deležni posebne zaščite zaradi svojega posebnega statusa in imajo preživninske obveznosti do njih prednost pred vsakršnimi drugimi obveznostmi zavezanca. Zato odplačevanje kredita za avto nikakor ne more imeti prednosti pred otrokovim preživljanjem, vprašljiva pa je tudi takojšnja (po razvezi) odločitev toženca za nakup hiše ob sicer zaenkrat še zagotovljenem službenem stanovanju in ob zavedanju (še) podane preživninske obveznosti do otrok. Zato, če se ob ugotovljenih sinovih mesečnih potrebah upošteva še otroški dodatek, ki ga zanj prejema tožnica, bi morala po mnenju pritožbenega sodišča znašati preživnina 69.000,00 SIT, tudi upoštevajoč, da mati (tožnica) z osebnim delom za sina praktično v celoti pokriva drugi del ( varstva, vzgoje ) starševskih dolžnosti do otroka (kot izhaja iz poročila Centra za socialno delo N. pa ostaja tudi vprašanje stikov). Zato je v tem obsegu pritožba utemeljena in ji je pritožbeno sodišče zato delno ugodilo in na podlagi 4. odst. 358. čl. ZPP sodbo delno spremenilo, sicer pa pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), saj prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne postopkovne kršitve (2. odst. 350. čl. ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi zadeve, mora toženec nositi sam stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo (154., 155. in 165. čl. ZPP).