Jedro

Iz pogoja, navedenega v izreku spornega enotnega dovoljenja za gradnjo, da se zbirno mesto komunalnih odpadkov nahaja v nadkriti smetarnici za kontejnerje, ki je postavljena na koncu niza objektov na vzhodni strani niza na zemljišču, pod pogojem, da se nadstrešnica uredi kot to predvideva projekt. Zato je zemljišče, kjer naj bi stala smetarnica, sestavni del zemljišč, na katerih je predvidena gradnja, saj je postavitev zbirnega mesta komunalnih odpadkov določena kot pogoj enotnega dovoljenja za gradnjo.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

2. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

I. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 31.7.2001. Z njo je bila zavrnjena pritožba zoper enotno dovoljenje za gradnjo Upravne enote L., Izpostava V.R. z dne 8.8.2000, s katerim je bila investitorju E., d.d., L., na podlagi v izreku dovoljenja navedene lokacijske in projektne dokumentacije dovoljena gradnja petega niza 8 vrstnih atrijskih hiš na zemljiščih s parc. št. 384/158, 626/25, 384/140, 384/141, 384/142, 384/143, 384/144, 384/145, 384/146, 384/147 in 384/72, vse k.o. K.p., pod pogoji, navedenimi v izreku enotnega dovoljenja za gradnjo.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzema navedbe tožene stranke, da je gradnja glede na določbo 33a člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 59/96 in 45/99; ZGO) in določbo 2. odstavka 54. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 28/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 44/97; ZUN) v skladu z Odlokom o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za plansko celoto R. (Uradni list SRS, št. 6/88 in 18/88 ter Uradni list RS, št. 40/92, 9/95, 11/95, 63/99 in 28/00; PUP), ki zemljišča predvidene gradnje uvršča v območje urejanja G., morfološko enoto 2B/8. Ob izdaji spornega enotnega dovoljenja za gradnjo so bili izpolnjeni tudi pogoji, ki se nanašajo na gradnjo objekta glede na določbe ZGO.

Glede ugovorov v zvezi s temeljenjem novih objektov se sodišče prve stopnje izrecno sklicuje na navedbe tožene stranke, da je bil načrt temeljenja ustrezno revidiran, z njim pa je na koncu soglašal tudi prof. dr. L.T., ki je sicer avtor projekta temeljenja obstoječih objektov, kar je potrdil s svojim podpisom na potrdilu o opravljeni reviziji. Upravni organi pred izdajo upravnih dovoljenj strokovnih rešitev v projektih za pridobitev gradbenega dovoljenja niso dolžni preverjati, so pa dolžni preveriti, ali so izpolnjeni pogoji iz 19. člena, 26a člena, 26č člena in 41. člena ZGO ter ali predložena dokumentacija vsebuje dokazilo o opravljeni notranji reviziji.

Glede ugovorov v zvezi s parkirnimi mesti za potrebe bodočih objektov sodišče prve stopnje navaja, da v obravnavnem primeru ni sporno, da je Mestna občina L. dala soglasje k lokacijski dokumentaciji, ki ga ni pogojevala z zagotovitvijo zadostnega števila parkirnih mest za predvidene objekte. MOL pa izdaje spornega enotnega dovoljenja za gradnjo niti ni mogla pogojevati z minimalnim standardom parkirnih mest, ki ga navajajo tožniki, saj za uporabo teh standardov nima pooblastila v ustreznem predpisu.

Glede ugovorov v zvezi z gradnjo nadstrešnice na parc. št. 384/1, k.o. K.p., sodišče navaja, da z enotnim dovoljenjem za gradnjo njena gradnja ni dovoljena, saj navedena parcela ni našteta med parcelami, ki so predmet posega. Če pa bo gradnja nadstrešnice glede na projekt 11/99 (zadnji odstavek poglavja komunalni in energetski priključki) kljub temu potrebna, bo treba za tak poseg pridobiti upravno dovoljenje.

II.

Tožniki vlagajo pritožbo iz vseh razlogov po 72. členu ZUS in pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo.

Pri predvidenem temeljenju ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje, saj v nobenem projektu ni analize zatečenega stanja posedanja do sedaj zgrajenih nizov vrstnih atrijskih hiš, kljub temu, da so dejanski posedki (do 27,3 cm na podlagi merjenja v letu 1994) že v letih neposredno po zgraditvi hiš močno presegli pričakovanja (7 cm na podlagi ocene predvidenega posedanja iz leta 1990) ter mnenja prof. dr. T., da lahko kakršen koli nestrokovni poseg v zemeljski prostor v bližini objektov tožnikov povzroči dodatno posedanje in posledično nedopustne nagibe zgradb. Sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča do konkretnih ugovorov, temveč je navedlo le predpise, ki opredeljujejo odgovornost projektantskih organizacij in navedlo projekte, ki jih je predložil investitor. Sodišče prve stopnje ni navedlo, na podlagi katerih analiz je prof. dr. T. v upravnem postopku spremenil svoje prvotno odklonilno mnenje glede temeljenja predvidenih objektov. Obveznost presoje vplivov na okolje, ki v obravnavnem primeru ni bila opravljena, določa 55. člen Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93, 44/95, 1/96, 9/99, 56/99 in 22/00; ZVO).

Nadalje se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora, da je pogoj spornega enotnega dovoljenja za gradnjo, določen v 9. točki tehnologije temeljenja (pogoj določa, da kamioni z gradbenim materialom in betonom ne smejo v bližino obstoječih objektov oziroma na servisno pot med 4. in 5. nizom vrstnih atrijskih hiš, temveč le na servisno pot med 5. in predvidenim 6. nizom) pri dejanski gradnji neizvedljiv, saj je beton potrebno pripeljati do posamezne gradbene parcele, obračanje kamionov na servisni poti, ki je široka le 2,5 m, pa ni možno.

Sodišče prve stopnje pri ugotavljanju izpolnjenega standarda glede parkirnih mest ni uporabilo Pravilnika o minimalnih tehničnih pogojih za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj (Uradni list RS, št. 45/2000; Pravilnik), čeprav bi ga v konkretnem primeru zaradi pomanjkljivega prostorskega izvedbenega akta, ki vprašanja parkiranja ne ureja, moralo analogno uporabiti.

Opozarjajo na pomanjkljivost enotnega dovoljenja za gradnjo glede nadstrešnice za odpadke na parc. št. 384/1, k.o. K.p., ki po presoji sodišča prve stopnje ni predmet tega dovoljenja. Ker pa je v izreku enotnega dovoljenja za gradnjo (na tretji strani v odstavku pred gradbenimi parcelami) navedeno, da se zbirno mesto komunalnih odpadkov za potrebe predvidene gradnje petega niza vrstnih atrijskih hiš nahaja na parc. št. 384/1, k.o. K.p., kar je določeno kot pogoj po sanitarnem soglasju, je sklepanje sodišča prve stopnje nepravilno. Sicer pa je zbirno mesto določeno s projektom, ki je sestavni del projektne dokumentacije, na podlagi katere je bilo izdano sporno enotno dovoljenje za gradnjo. V postopku pa ni bila izkazana pravica razpolaganja za parc. št. 384/1, k.o. K.p. III.

Stranka v postopku, E., d.d., L., v odgovoru na pritožbo navaja, da glede na dokumentacijo, ki je zbrana v upravnih spisih, ni možno dvomiti, da je gradbeno dovoljenje izdano v skladu s pogoji lokacijske dokumentacije tudi glede presoje vplivov na okolje.

Neupravičene so zahteve tožnikov, da bi moral upravni organ tik pred izdajo dovoljenja ponovno preverjati strokovne rešitve v predloženih projektih za pridobitev gradbenega dovoljenja oziroma za to ponovno angažirati strokovnjake ter ponovno pridobivati soglasja. Pravilnik, ki ga navajajo tožniki, velja za stanovanjske stavbe in večstanovanjske hiše, zato nikakor ne more predpisovati standardov za parkirna mesta za vrstne stanovanjske hiše. Tudi po analogiji tega predpisa ni moč uporabiti, saj ne gre za ista oziroma podobna dejanska stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnikov zavrne kot neutemeljeno ter jim naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

IV.

Državno tožilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni odgovorilo na pritožbo.

V.

K 1. točki izreka: Pritožba je utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 33a člena ZGO v zvezi s 53. členom ZUN mora investitor zahtevi za izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo priložiti dokazilo, da ima pravico graditi na zemljišču ali drugače posegati v prostor.

Po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi utemeljen pritožbeni ugovor, ki se nanaša na gradnjo nadstrešnice za odpadke na parc. št. 384/1, k.o. K.p. Iz pogoja, navedenega v izreku spornega enotnega dovoljenja za gradnjo pod številko 30, namreč izhaja, da se zbirno mesto komunalnih odpadkov nahaja v nadkriti smetarnici za kontejnerje, ki je postavljena na koncu niza objektov na vzhodni strani niza na zemljišču s parc. št. 384/1, k.o. K.p., pod pogojem, da se nadstrešnica uredi kot to predvideva projekt št. 11/99, ki ga je izdelal A., projektivni inženiring, d.o.o. Po presoji pritožbenega sodišča je zato zemljišče, kjer naj bi stala smetarnica, sestavni del zemljišč, na katerih je predvidena gradnja, saj je postavitev zbirnega mesta komunalnih odpadkov določena kot pogoj enotnega dovoljenja za gradnjo. Presoja sodišča prve stopnje, da navedena parcela ni predmet dovoljenja za obravnavani poseg v prostor, je zato v nasprotju s podatki upravnega spisa. Ker je v izpodbijani sodbi o tem dejstvu nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), kar je po 3. odstavku 72. člena ZUS bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu.

Do vseh ostalih pritožbenih ugovorov, s katerimi tožniki le ponavljajo svoje tožbene navedbe, pa se je po presoji pritožbenega sodišča pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje. Z razlogi, navedenimi v izpodbijani sodbi, se pritožbeno sodišče strinja.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča so bili ob pripravi projekta za pridobitev enotnega dovoljenja za gradnjo temeljito preučene strokovne rešitve, s katerimi je bilo zagotovljeno, da gradnja ne bo negativno vplivala na obstoječe objekte tožnikov. S temi rešitvami je soglašal tudi prof. dr. L.T., avtor temeljenja obstoječih objektov tožnikov. Iz tehničnega poročila načrta temeljenja objektov na pilotih, julij 1999, ki je med predloženimi spisi, je namreč razvidno, da je bila zaradi plitvo temeljenjih objektov tožnikov (niz 1-4) posebna pozornost posvečena takšni izvedbi temeljenja in gradnje novih objektov, ki bo zagotovila, da ne bo prišlo do nikakršnega negativnega vpliva na obstoječe objekte tožnikov, in predvideno, da se pred začetkom izvedbe del na objektih 5. niza izvedejo nične meritve reperjev na 4. nizu hiš. Ob tem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da v obravnavani zadevi določbe 2. odstavka 55. člena ZVO, ki ga kot pravno podlago za presojo vplivov na okolje navajajo tožniki, ni mogoče uporabiti, saj določa le vrste oziroma skupine nameravanih posegov, ki lahko pridejo v poštev za presojo vplivov na okolje.

Natančna določitev konkretnih posegov, pri katerih je treba obvezno presojati vplive na okolje, pa je predmet Uredbe o vrstah posegov v okolje, za katere je obvezna presoja vplivov na okolje (Uradni list RS, št. 66/96 in 12/00; Uredba), ki jo je sprejela Vlada Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 57. člena ZVO. Ker v obravnavani zadevi ne gre za enega izmed primerov posegov, ki so navedeni v Uredbi, presoje vplivov na okolje ni bilo potrebno opraviti.

Povsem pavšalne navedbe tožnikov v zvezi z neizvedljivimi pogoji enotnega dovoljenja za gradnjo, določenimi v 9. točki tehnologije temeljenja, so v nasprotju same s seboj, saj so prav tožniki v tožbi navajali, da so navedeni pogoji takšni, da jih bo mogoče izpolniti le ob stalnem nadzoru in usmerjanju voznikov in drugih izvajalcev pri gradnji. Torej tudi tožniki dopuščajo možnost, da je navedeni pogoj enotnega dovoljenja za gradnjo izvedljiv. Izvedba gradbenih del na podlagi spornega enotnega dovoljenja za gradnjo pa ni predmet postopka za izdajo tega dovoljenja, temveč ustreznega inšpekcijskega postopka.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor glede analogne uporabe določbe 3. odstavka 4. člena Pravilnika v zvezi z minimalnimi standardi zadostnega števila parkirnih mest. Pravilnik, na katerega se sklicujejo tožniki, načeloma sicer res velja za vse stanovanjske stavbe, med katere spadajo tudi vrstne atrijske hiše, vendar pa se konkretni pogoj iz 3. odstavka 4. člena Pravilnika nanaša le na večstanovanjske stavbe, ki so bile v času izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo v takrat veljavnem 7. členu Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91, 19/91, 13/93, 9/94, 21/94, 22/94, 29/95, 23/96, 24/96, 44/96, 1/00 in 22/00; SZ) opredeljene kot hiše z dvema ali več stanovanji in eno hišno številko. Za večstanovanjsko hišo pa se ni štela družinska hiša. Pravilnik se torej ne nanaša na družinske vrstne atrijske hiše z različnimi hišnimi številkami in svojim funkcionalnim zemljiščem, zato ga v obravnavanem primeru ni mogoče analogno uporabiti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS tožbi ugodilo, razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi podatkov upravnega spisa opredeliti, ali začasno soglasje MOL izkazuje razpolagalno pravico za navedeno parcelo št. 384/1, k.o. K.p., pri čemer bo potrebno raziskati tudi, ali je MOL kot soglasodajalka (edina) lastnica navedene parcele.

K 2. točki izreka: Odločitev o stroških postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP, ki se po določbi 1. odstavka 16. člena ZUS primerno uporablja v postopku v upravnem sporu. Po omenjeni določbi se v primerih, ko sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo.