Jedro

Zaradi ukinitve tožničinega dela asistentke proizvodnje je prenehala potreba po opravljanju takšnega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjeni za nedoločen čas. Ukinitev delovnega mesta je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo zahtevek, da se kot nezakonita razveljavi odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 11. 2008, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 14. 12. 2009 (I. točka izreka); zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odškodnino zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi v znesku 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2009 dalje do plačila (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati nadurno delo za leto 2007 v znesku 245,43 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke, prispevke in druge dajatve, tožnici pa izplačati neto znesek tako obračunanih nadur z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2008 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (prvi odstavek III. točke izreka), v presežku pa je zahtevek iz naslova 76,16 neizplačanih nadur v letih 2007 in 2008 oziroma 685,44 EUR ter zahtevek glede plačila zakonskih zamudnih obresti iz naslova neizplačanih nadur za leto 2007 od 31. 12. 2007 do 15. 1. 2008 zavrnilo (drugi odstavek III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je v skladu z uspehom v sporu naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 389,98 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (IV. točka izreka).

Tožnica se je pritožila zoper sodbo v delu zavrnitve tožbenih zahtevkov iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da sodišče ne bi smelo opreti dokazne ocene na podatke iz listine v tujem jeziku. Ne strinja se z ugotovitvijo v sodbi, da je prišlo do zmanjšanja zaposlenih pri toženi stranki zaradi gospodarske krize, saj je v spornem času zaposlovala nove delavce. Tožnica je tudi na novem delovnem mestu še naprej opravljala delo asistentke proizvodnje. Ne drži ugotovitev, da bi delavka A.A. prevzela od nje kakšno delo ali naloge. Glede takšnih dejstev ni resnična izpovedba priče B.B.. Sodišče ni v ničemer upoštevalo izpovedbe A.A., da sprememba sistemizacije delovnih mest ni bila ustrezno objavljena. V času dela pri toženi stranki se je nad tožnico izvajal mobing in trpinčenje, zaradi česar se je morala zdraviti pri psihoterapevtu. B.B. je bil tisti, ki je bil odgovoren za zakonitost odpovedi pogodbe tožnici. Ker je delavec tožene stranke, je jasno, da je pričal v njeno korist. Enako velja tudi za A.A., ki je izpovedala, da zaradi razloga, ker je zaposlena pri toženi stranki, ne bi rada govorila o mobingu in šikaniranju tožnice. Ne strinja se tudi z okoliščinami glede vdora v službeni računalnik in prenosom pošte na B.B. elektronski naslov. Tožnica in njen partner sta v času zaposlitve pri toženi stranki živela izključno od plače tožnice, zaradi česar je odločitev tožene stranke, da odpusti kar naenkrat oba, še toliko bolj sporna in kaže na izvajanje mobinga nad tožnico ter njenim partnerjem. Tožnica je natančno opredelila število nadur, ki jih je opravila v spornem času, kar bi moralo sodišče upoštevati in iz tega naslova v celoti ugoditi zahtevku. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo v izpodbijanem delu tako, da njenim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče o zahtevkih pravilno odločilo. Navedbe pritožbe, da je sodišče presodilo tudi na podlagi listin v tujem jeziku, niso utemeljene. Vse listine, ki jih je tožena stranka predložila sodišču, so v slovenskem jeziku ali pa prevedene v ta jezik. Sicer tožena stranka dopušča možnost, da vsebuje posamezna listina tudi kakšno besedo v tujem jeziku, kar pa na vsebino listine in verodostojnost računskih podatkov nima nobenega vpliva. Da je v spornem času poleg tožnici odpovedala pogodbo tudi njenemu partnerju, predstavlja takšna navedba pritožbeno novoto, zaradi česar se v dokazne namene ne more upoštevati. Izvid zdravnika, da se je tožnica zdravila, ne vpliva na ugotovljeno dejansko stanje, saj vsebuje samo povzetek navedb pacienta. Tožena stranka ni v ničemer vdrla v računalnik tožnice. V tej zvezi je navedla, da je bila primorana v času bolniškega staleža pošto iz njenega računalnika, ki je bila pomembna zaposlovanje, preusmeriti na drug računalnik. Pritožba zmotno izpostavlja, da je bil za postopek redne odpovedi pogodbe pristojen B.B., saj je imel dejansko glede tega odločilno vlogo direktor C.C., ki je bil odgovoren za poslovanje tožene stranke in za podajo odpovedi pogodb o zaposlitvah. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča ne vsebuje sodba v izpodbijanem delu nobenega nasprotja med izrekom in razlogi v obrazložitvi, zaradi česar je sprejete odločitve mogoče preizkusiti. Res je tožena stranka predložila listine o evidenci delovnega časa glede konkretno zaposlenih delavcev (priloga B5 in B14) v tujem jeziku. Vendar navedene listine vsebujejo samo nekatere izraze v jeziku, ki ni slovenski, predvsem pa se nanašajo na podatke o delovnem času in na izračune urnih postavk. Prav takšni podatki, ki so uporabljivi zgolj v računskem smislu, pa se ujemajo z navedbami v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah. Zato jih je sodišče prve stopnje lahko upoštevalo za eno od podlag pri priznanju zahtevka iz naslova opravljenih nadur tožnice.

Sodišče prve stopnje je o tožbenih zahtevkih tožnice (razen glede reintegracije, glede katere je zadeva že pravnomočna) že drugič razsodilo. V prvem sojenju je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je tožena stranka dokazala utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice na delovnem mestu asistentka proizvodnje in da v zadevi ni šlo za mobing ali za diskriminatorno ravnanje s strani tožene stranke. Vendar je pritožbeno sodišče takšno odločitev razveljavilo, ker sodišče prve stopnje ni preizkusilo zatrjevanega dejstva tožnice, da je po odpovedi na ponujenem drugem delovnem mestu opravljala v večini enaka dela kot pred odpovedjo. Poleg tega je ostalo za sporno obdobje še nerazčiščeno dejansko stanje glede opravljenih nadur, kar bi moralo sodišče prve stopnje preizkusiti na podlagi evidence delovnega časa, ki se je pri toženi stranki beležil elektronsko.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju, ko je poleg obstoječih dokazov izvedlo še dodatne dokaze, tudi v drugo zavzelo stališče, da je tožena stranka pravilno in iz utemeljenih poslovnih razlogov dne 14. 12. 2009 redno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu asistentka proizvodnje. Tožena stranka je imela vso podlago, da je ukinila navedeno delovno mesto. Zaradi poslabšanja razmer na trgu je proizvodnja v zadnjem letu pred odpovedjo padla za 35 %, takšni razlogi pa so zahtevali racionalizacijo poslovanja in zmanjšanja stroškov dela. Delovne naloge tožnice je razporedila med ostale delavce. Kot sta izpovedali priči D.D. in B.B. so se porazdelila tožničina dela največ na vodjo montaže, nekaj pa tudi na vodjo logistike. Tožnici je bilo ob odpovedi ponudeno delovno mesto referent QM, ki ga je sprejela. Vendar v nadaljevanju ni pokazala zadovoljstva v zvezi z novim delom, zaradi česar ji je tožena stranka omogočila, da je do izteka pogodbe ostala doma. Temu je botrovala tudi okoliščina, ker se je projekt E. prenesel na drugi obrat v Avstrijo in so se opravila iz tega razloga ustrezno zmanjšala.

Pritožbeno sodišče soglaša s takšnimi zaključki v izpodbijani sodbi, ki utemeljujejo ugotovitev, da je zaradi ukinitve tožničinega dela asistentke proizvodnje prenehala potreba po opravljanju takšnega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjeni za nedoločen čas. Vrhovno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče (tako v sodbah opr. št. VIII Ips 359/2007 in opr. št. VIII Ips 268/2009 ter v podobnih primerih), da predstavlja ukinitev delovnega mesta utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Ukinitev delovnega mesta v posledici reorganizacije znotraj gospodarske družbe in porazdelitev nalog delovnega mesta pa je stvar poslovne odločitve delodajalca, v katero sodišče ne more posegati in kot takšna ni podvržena sodni kontroli. Sodišče tudi ne more presojati razlogov reorganizacije, temveč lahko samo preizkusi, če je bila ukinitev delovnega mesta dejansko potrebna oziroma pri njej ni šlo za fiktivno ustvarjene okoliščine za določitev presežnega delavca. Pritožbeno sodišče takšnih okoliščin v primeru tožnice ni ugotovilo.

Pritožba opozarja, da sprememba sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki ni bila ustrezno objavljena, zaradi česar ni bilo podlage za tožničino odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšni razlogi za presojo v konkretnem primeru niso pomembni, saj zgolj formalen postopek sprejemanje sistemizacije delovnih mest oziroma njene spremembe (kar je lahko predmet kolektivnega delovnega spora) ne more vplivati na odločitev delodajalca, da čimbolj smotrno organizira delovni proces v cilju doseganja pozitivnih poslovnih rezultatov. Posebno sedaj v času težke gospodarske situacije in upada prodaje proizvodov. Zadnje je tožena stranka, ko je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ustrezno dokazala z listinskimi podatki.

Poleg tega tožnica v skladu s trditvenim bremenom ni izkazala, da bi jo tožena stranka v spornem času šikanirala oziroma izvajala nad njo mobing. Sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo do vsake od posameznih trditev v tožbi, nanašajo pa se na pritiske in trpinčenja, ki naj bi ga bila tožnica deležna s strani nadrejenih delavcev v času od septembra 2009 dalje, med ostalim tudi do zatrjevanega vdora v njen službeni računalnik v času bolniškega staleža. V tej zvezi je B.B. izpovedal, da so bila elektronska sporočila iz tožničinega računalnika poslana na njegov elektronski naslov v vednost, če bi bilo med njimi kaj pomembnega v zvezi s poslovanjem družbe, da bi se lahko pravočasno odzvali. Tožnica je namreč urejala vize za kupce in so se informacije o tem pošiljale le na njen elektronski naslov. Tudi pritožbeno sodišče ne najde razlogov, da takšnim dejstvom ne bi poklonilo verodostojnost, predvsem pa ugotovitvi v izpodbijani sodbi, da konkretna ravnanja tožene stranke, ki naj bi jih tožnica občutila kot mobing in šikaniranje nimajo takšne teže, ki bi utemeljevala upravičenost tožnice do odškodnine. Nenazadnje ljudje različno dojemamo čustvene in psihične odnose na delovnem mestu, saj je nekdo lahko bolj občutljiv (strpen) na konkreten odnos ali komunikacijo med sodelavci ter nadrejenimi delavci. Vsekakor mora biti nasilje oziroma trpinčenje tako težko in intenzivno, da presega običajno obnašanje posameznikov, ki se v danih razmerah lahko pričakuje. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča konkretni očitki tožnice v spornem času, ki naj bi po njenem utemeljevali obstoj trpinčenja pri toženi stranki, predstavljajo odnose oziroma komunikacije, ki niso bile težke oziroma niso presegale običajno obnašanje in ravnanje zaposlenih v delovnem procesu. Zato je sodišče prve stopnje iz teh razlogov pravilno odločilo, ko je zavrnilo zahtevek za plačilo zahtevane odškodnine.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi odločitev o priznanih nadurah za delo tožnice pri toženi stranki v letu 2007. Tožena stranka je v ponovljenem postopku predložila dodatno listinsko dokumentacijo - tabele in plačilne liste za tožnico, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje opravilo primerjavo, koliko bi tožena stranka glede na dosedaj že priznane in izplačane nadure še lahko dolgovala tožnici. Ugotovilo je, da tožena stranka tožnici v letu 2007 dejansko ni izplačala še 27,27 nadur, kar ob vrednosti 9,00 EUR bruto za eno naduro znaša 245,43 EUR. Tudi sicer tožena stranka glede takšne vrednosti nadurne postavke ni imela pripomb. Sklicevala se je zgolj na to, da so bile tožnici poravnane nadure ob vsakokratni plači v obliki stimulacije. Vendar se po ugotovitvi pritožbenega sodišča stimulacija oziroma nagrada za delovno uspešnost v ničemer ne more enačiti s priznanjem dela preko delovnega časa oziroma z opravljenimi nadurami.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica v pritožbi ni priglasila stroške, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločilo. Stroške je priglasila tožena stranka v odgovoru na pritožbo. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da njen odgovor ni prispeval k rešitvi zadeve, zato je odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).