Jedro

Za tek subjektivnega in objektivnega roka veljajo pravila o pretrganju zastaranja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka A d.d. dolžna plačati tožeči stranki B znesek 16.614,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska:

5.392,93 EUR od 21. 09. 2009 dalje do plačila,

5.562,46 EUR od 13. 04. 2010 dalje do plačila,

5.658,86 EUR od 22. 03. 2011 dalje do plačila (1. točka izreka).

Toženi stranki je v plačilo naložilo pravdne stroške tožeče stranke v znesku 435,00 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku 15-dnevnega paricijskega roka do plačila, pod izvršbo (2. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov. Priglasila je strošek sodne takse za pritožbo.

3. Tožeči stranki je bila pritožba pravilno vročena v izjavo. Odgovora ni vložila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je kot med pravdnima strankama nesporno dejansko stanje ugotovilo, da je bila tožeča stranka upravičena do plačila odškodnine, ko je v letih 2004 do vključno leta 2007 plačevala J. P. nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. J. P. ni sposobna za delo na svojem delovnem mestu zaradi poškodb, ki jih je utrpela v prometni nesreči dne 24. 10. 2001, ki jo je povzročil B. W. Slednji je imel avtomobilsko odgovornost zavarovano pri toženi stranki.

6. Do prometne nesreče je prišlo 24. 10. 2001. Z odločbo št. 28-8024355 je bila J. P. dne 17. 07. 2003 spoznana za delovnega invalida tretje kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu. Z odločbo št. 28-8024355 je bila J. P. dne 17. 06. 2004 priznana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem delovnem mestu od 25. 04. 2004 dalje, ki ga je tožeča stranka tudi izplačevala. Za leta 2004 do 2007 je tožena stranka zahtevke tožeče stranke plačala, zadnjega 04. 08. 2008. Tožeča stranka je za zahtevke od leta 2008 dalje 13. 04. 2010 vložila predmetno tožbo.

7. Med pravdnima strankama je bilo tekom postopka sporno, ali je odškodninski zahtevek, ki ga v tej pravdi uveljavlja tožeča stranka, zastaran. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožbeni zahtevek ni zastaran, ker so bili zaradi plačil s strani tožene stranke (zadnji v letu 2008) izpolnjeni pogoji za pretrganje zastaranja. Pritožnica presoji sodišča prve stopnje nasprotuje, vendar pritožbeno sodišče soglaša z uporabo materialnega prava s strani sodišča prve stopnje.

8. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) v 376. členu ureja zastaranje odškodninskih terjatev (sedaj enako 352. člen OZ). Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil (1. odstavek 376. člena ZOR). V vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala (2. odstavek 376. člena ZOR).

9. Pritožnikovo stališče, da imajo lahko le dejanja upnika (vložitev tožbe) pravno posledico pretrganja zastaranja, je napačno. Zastaranje pretrgajo aktivnosti, ki so izraz volje ali dolžnika ali upnika (1). ZOR je v 387. členu določal (sedaj enako 364. člen OZ), da se zastaranje pretrga, ko dolžnik pripozna dolg (1. odstavek 387. člena ZOR). Dolg lahko pripozna dolžnik ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje (2. odstavek 387. člena ZOR). Smisel pravila je v tem, da pri pripoznavi upnik šteje, da kljub neizpolnitvi obveznosti s strani dolžnika ni potrebno sodno varstvo ali kakšni drugi ukrepi za uveljavitev terjatve, saj dolžnik kaže, da je pripravljen izpolniti obveznost (2). Tožena stranka trditvam tožeče stranke (točka II tožbe), da je škodo za leta 2004 – 2007 na zahtevo tožeče stranke poravnala, ne nasprotuje.

10. Pri ravnanjih tožene stranke ne gre „zgolj“ za delno plačilo (3), iz katerih ne bi bilo mogoče sklepati, da je priznala dolg do tožeče stranke. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev škode, ki ji je nastala z izplačilom nadomestila J. P. za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu s prispevki za leto 2004, je razviden iz prilog A6 in A7. Tožena stranka ga je plačala 03. 03. 2006 (priloga A8). Nadaljnje odškodninske zahtevke na isti podlagi je tožeča stranka na toženo stranko naslovila tudi za leto 2005 (priloga A9 – plačano 21. 04. 2006 (priloga A11)) ter za leti 2006 in 2007 (priloga A12 – plačano 02. 08. 2008 (04. 08. 2008, prilogi A14 ter A16)).

11. Ob takem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da je bilo zastaranje sporne odškodninske terjatve tožeče stranke (nazadnje) v letu 2008 pretrgano. V konkretnem primeru je tožeči stranki premoženjska škoda nastajala sukcesivno, z vsakim posamičnim izplačilom J. P. Pri tem ne gre „za letno nastajajočo“ škodo, katere plačilo za prejšnje obdobje ne bi pretrgalo zastaranja za bodoče terjatve, kot to navaja pritožnica. Premoženjska škoda, ki jo tožeča stranka vtožuje, izvira iz istega škodnega dogodka (prometne nesreče), zato gre za sukcesivno nastajajočo bodočo (4) premoženjsko škodo.

12. Zastaranje terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo začne teči, ko tožnik zve za bodočo škodo in jo lahko uveljavlja. Pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode je pogoj za uveljavljanje nadaljnjih škod, ker pravočasno sodno uveljavljanje prve terjatve pretrga zastaranje in začne po koncu pravdnega postopka znova teči zastaralni rok za naslednje istovrstne bodoče terjatve (3. odstavek 392. člena ZOR) (primerjaj: sodba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 333/2005, z dne 26. 04. 2007). Glede zastaranja bodoče sukcesivno nastajajoče škode je ključno, ali je prvi zahtevek tožnik pravočasno zahteval. Pri tem pa je nujno upoštevati tudi morebitne okoliščine, ki kažejo na to, da je prišlo do pretrganja zastaranja. Prvega obroka za leto 2004 tožnik ni bil primoran zahtevati po sodni poti, ker je tožena stranka svojo obveznost prostovoljno izpolnila. Nasprotne pritožbene trditve so neutemeljene. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, bi bila ureditev, po kateri bi bil tožnik zato, da si zavaruje iztožljivost vse bodoče škode, primoran vložiti tožbo kljub temu, da toženec svojo obveznost za že nastalo (istovrstno) škodo prostovoljno sproti izpolnjuje, nesmiselna.

13. Pritožničino stališče, da je odškodninska terjatev absolutno zastarala, je napačno. ZOR (sedaj tudi OZ) urejata le objektivne in subjektivne zastaralne roke. Pretrganje zastaranja pa velja za obe vrsti rokov (5). Ker je tožeča stranka pravočasno naslovila odškodninski zahtevek za prvo škodo že v letu 2006, ki jo je tožena stranka priznala zadnjič s plačilom dne 04. 08. 2008, je sedaj ugovor zastaranja tožene stranke za zahtevke škode na isti podlagi, nastale v letih 2008 in kasneje, za katere je tožeča stranka vložila tožbo v letu 2010, neutemeljen.

14. Glede na obrazloženo se izkaže, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 165. člena v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje pritožbene stroške.

(1) Juhart in Plavšak (ur.): OBLIGACIJSKI ZAKONIK S KOMENTARJEM (splošni del), GV Založba, Ljubljana (2003) (v nadaljevanju: Komentar OZ), 2. knjiga, str. 500. (2) Komentar OZ, 2. knjiga, str. 501. (3) „Za ugotovitev o pripoznavi dolga na podlagi delnega plačila namreč ne zadošča zgolj ugotovitev golega dejstva delnega plačila, temveč mora iz ugotovljenega dejanskega substrata zadeve jasno izhajati, da je tožena stranka z ugotovljenim konkludentnim ravnanjem pripoznala tudi vse njegove pravne posledice.“ Sodba Višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 4685/2010 z dne 14. 04. 2011. (4) „Vprašanje je, kako določiti začetek teka zastaralnega roka za bodočo škodo. To je tista škoda, ki je trenutno še ni, je pa gotovo, da bo nastopila kasneje. Odškodnino za škodo, ki bo sukcesivno nastajala v prihodnosti, lahko oškodovanec zahteva tudi s sukcesivnim iztoževanjem odškodnine za minulo obdobje in ne samo v obliki rente. V tem primeru se zastaralni roki za prvo iztoženo terjatev računajo po 352. členu (oziroma 353. členu, če gre za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem), za vsako nadaljnjo vtoževano terjatev pa teče glede na tretji odstavek 369. člena zastaralni rok od dne, ko je prejšnji spor končan.“ Komentar OZ, 2. knjiga, str. 479. (5) „Tudi za tek subjektivnega in objektivnega roka veljajo pravila o zadržanju in pretrganju zastaranja.“ Komentar OZ, 2. knjiga, str. 478.