Jedro

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je dokazni postopek pokazal, da je zavarovanec toženke opustil ukrepe, ki bi zagotavljali varno hojo po tleh, saj mastne hrane ni pravočasno pobrisal, kar je privedlo do obravnavanega škodnega dogodka.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 6.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2013 naprej do prenehanja obveznosti. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženki pa na račun tožnice naložilo plačilo 1.587,99 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe (točka I. izreka) in odločitev o stroških (točka III. izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri stališču, da se škodni dogodek ni zgodil na zatrjevani način. Meni, da tožnica ni podala ustreznih trditev glede protipravnosti ravnanja in odgovornosti zavarovanca toženke, čeprav je bila na to s strani toženke opozorjena. Ker pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokazov, bi sodišče moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišču očitata kršitev 7. člena ZPP, saj je prekoračilo meje svoje pristojnosti. Poudarja, da je tudi sicer zaključek sodišča materialnopravno zmoten. Morebitna hrana na tleh tako še ne pomeni, da so tla mastna in spolzka, hkrati ni predpisa, ki bi zavarovancu toženke nalagal popoln nadzor nad tlemi gostinskega lokala. Meni, da so bile izpovedbe priče prirejene potrebam konkretnega postopka. Po njenem mnenju tožnica ni izkazala, da je bil vzrok njenega padca prav na tleh ležeča hrana. Nasprotuje tudi odmeri višine odškodnine, predvideni v 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Poudarja, da bi tožnici iz naslova telesnih bolečin v primerjavi s primerljivimi odškodninami lahko pripadlo zgolj 1.500,00 EUR. Previsoka naj bi bila tudi odmera odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je tožnica omejena le pri majhnem delu življenjskih aktivnosti, že pred poškodbo pa ni bila sposobna za težja fizična dela in dela, ki zahtevajo posebne fizične spretnosti. Poudarja, da so tudi težave s kolenom le v 20 % posledica obravnavanega škodnega dogodka ter meni, da bi tožnica iz tega naslova lahko prejela največ 2.000,00 EUR. Pretirana naj bi bila tudi odškodnina za prestani strah, saj primaren strah ni bil intenziven, zdravljenje pa je bilo kratkotrajno. Iz tega naslova bi tožnici lahko pripadlo največ 400,00 EUR. Nasprotuje tudi odmeri pravdnih stroškov.

3. Tožnica na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica v konkretnem primeru od toženke zahteva povrnitev odškodnine za škodo, ki jo je utrpela, ko se je 6. 1. 2013 poškodovala pri njenem zavarovancu (Restavraciji J.), ki je imel v času škodnega dogodka s toženko sklenjeno zavarovanje odgovornosti. Gre za direktno tožbo oškodovanca na podlagi določbe prvega odstavka 965. člena OZ, ki lahko zahteva povrnitev škode neposredno od zavarovalnice, pri kateri ima povzročitelj škode zavarovano odgovornost. 6. Pritožnica se neutemeljeno sklicuje na pomanjkljivo trditveno podlago glede protipravnosti ravnanja zavarovanca toženke in vzroka za nastalo škodo. Iz tožbenih trditev tako izhaja, da je do poškodbe prišlo v Restavraciji J., kjer se je tožnica poškodovala: „zato, ker ji je spodrsnilo na mastni hrani, ki je natakarju padla na tla“. V dokaz svojih trditev je tožnica predlagala zaslišanje V. J., drugih zaposlenih v gostilni in prič, neposrednih očividcev nezgode. Navedla je, da bi predlagane priče lahko potrdile, da je do padca prišlo zaradi mastnih tal v restavraciji. Glede na takšno trditveno podlago in dokazno ponudbo tožnice je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno presojalo na podlagi določbe prvega odstavka 131. člena OZ o krivdni odgovornosti.

7. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je dokazni postopek pokazal, da je zavarovanec toženke opustil ukrepe, ki ni zagotavljali varno hojo po tleh, saj mastne hrane ni pravočasno pobrisal, kar je privedlo do obravnavanega škodnega dogodka. Da je tožnici spodrsnilo v restavraciji, je sodišče ugotovilo na podlagi skladnih izpovedb tožnice in številnih zaslišanih prič, ki so se v času škodnega dogodka nahajale v restavraciji. Tožničine trditve, da je bil vzrok za padec hrana, ki se je nahajala na tleh, sta potrdila tako P. K. kot tudi natakar I. G. Dokazni postopek je tako tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pokazal, da je do škodnega dogodka prišlo na zatrjevan način. Sodišče prve stopnje se je v tem delu tudi v zadostni meri opredelilo do ugovorov toženke, s katerimi je slednja želela prikazati drugačen nastanek škode. Iz obrazca (priloga A1) sicer resnično izhaja, da naj bi do škodnega dogodka prišlo na drugačen način, a je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, zakaj verjame izpovedbam tožnice in A. C. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča so tako logične navedbe, da je bil obrazec pisan v naglici, s strani tožničine hčerke, ki škodnega dogodka ni videla, na urgenci pa ga je opisala glede na napačno razumljeno izjavo tožnice. Iz istih razlogov je bila na obrazcu navedena tudi napačna ura nastanka poškodbe. Sodišče se je opredelilo tudi do zatrjevanega soprispevka in prepričljivo zaključilo, da v konkretnem primeru tožnici ni moč očitati nepazljivosti. V tem delu se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge pod točko 20 sodbe. Očitki pritožnice, da je sodišče v tem delu napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, so zato neutemeljeni.

8. V izpodbijani sodbi so ustrezno upoštevala merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, določena v 179. členu in v 182. členu OZ. Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj se denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

9. Iz ugotovitev sodbe izhaja, da je tožnica v škodnem dogodku utrpela zlom členkov 2. in 4. prsta desnice in udarnino levega kolena, kar glede na razvrstitev po Fischerju sodi med zelo lahke do srednje hude primere. Njeno zdravljenje je trajalo štiri mesece, hude bolečine je trpela dva dni, srednje hude tri dni, lahke pet dni, občasne lahke in srednje hude pa do zaključka zdravljenja. Občasno jih bo trpela tudi v prihodnje. Med zdravljenjem je bila izpostavljena številnim nevšečnostim, natančno opisanim v 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. ugotovljeni obseg škode je v izpodbijani sodbi ovrednoten v odškodnini v znesku 2.000,00 EUR. Primerjava s podobnimi primeru pokaže, da so v prisojenem znesku odškodnine ustrezno ovrednotene vse ugotovljene okoliščine, vključno s trajanjem bolečin in obsegom ugotovljenih nevšečnosti, na kar opozarja pritožba.(1)

10. Enaka ocena velja tudi glede višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V izpodbijani sodbo je ugotovljeno, da je tožnici zaradi posledic poškodbe ostala omejena gibljivost (20 do 30 %) malih sklepov desnice, ki je trajna posledica poškodbe. Zaradi navedenega ne more več opravljati težjih fizičnih del in del, ki zahtevajo fino motoriko. Tudi poškodba kolena jo ovira pri hoji in počepanju. Prisojena odškodnina v višini 4.000,00 EUR po oceni pritožbenega sodišča ustrezno vrednoti prizadetost tožnice zaradi navedenih prikrajšanj in obravnavani primer pravilno umešča v razpon odškodnine za manjše, srednje in velike škode.

11. Pravilno odmerjena je tudi odškodnina za strah, saj se je tožnica upravičeno bala za izid zdravljenja. ob tem velja poudariti, da pritožba ni ponudila primerjave z odškodninami v primerih, v katerih so oškodovanci utrpeli podobne poškodbe in je bil obseg škode primerljiv. Preizkus, ki ga je opravilo pritožbeno sodišče pa pokaže, da je prisojeni znesek odškodnine tudi kot celota - prisojenih je bilo nekaj več kot 6 povprečnih neto plač - v okviru odškodnin, prisojenih v primerih, v katerih so oškodovanci utrpeli podobne poškodbe in je bil obseg škode primerljiv ali nekoliko manjši oziroma nekoliko večji kot pri tožnici.(2)

12. Po navedenem in po ugotovitvi da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije pritožbene stroške.

Op. št. (1): Primerjaj npr. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 548/2005 in II Ips 137/2008. Op. št. (2): Tako npr. odločba Vrhovnega soidšča RS II Ips 548/2005 (9 povprečnih plač), II Ips 943/2007 (7 povprečnih plač) in II Ips 5/2005 (7 povprečnih plač).