Jedro

Pravna podlaga odgovornosti obeh toženk za prejemke tožnika iz delovnega razmerja v okvirih pravnih pravil, ki urejajo začasne napotitve delavcev drugemu uporabniku, je podana tako v primeru, če prva in druga toženka nista izpolnjevali vseh pogojev za zakonito izvajanje te dejavnosti, kot v primeru, če sta to dejavnost prikrivali z navideznimi pogodbami.

Nasprotno stališče bi izvotlilo namen predpisanih pogojev in omejitev za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku po Direktivi 2008/104/ES o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela, ki je v zaščiti napotenih delavcev in preprečevanju morebitnih zlorab.

Če izhajamo iz zakonske ureditve agencijskega dela, na kateri je tožnik prvenstveno gradil svoj tožbeni zahtevek in sta mu sledili tudi sodišči, ni mogoče spregledati določb ZUTD in ZDR-1, ki se nanašajo na zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku, s tem pa tudi ne šestega odstavka 62. člena ZDR-1, po katerem je uporabnik za izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja delavcu za obdobje, ko je delavec pri njem opravljal delo, subsidiarno odgovoren. Glede na navedeno je treba ostati v tem pravnem okviru, vključno s posledicami, ki so zakonsko določene, torej tudi v okviru subsidiarne odgovornosti uporabnika.

Za nastop subsidiarne obveznosti zadostuje, da tožnik proti glavnemu dolžniku (delodajalcu) vloži tožbo, s katero zahteva plačilo prejemkov iz delovnega razmerja, glavni dolžnik pa v roku, ki je v tožbi določen za izpolnitev obveznosti (torej ne s posebno zahtevo pred tožbo), svoje obveznosti ne izpolni. Od tega trenutka dalje nastane tudi obveznost subsidiarnega dolžnika (uporabnika). V takšni situaciji se lahko še pred zaključkom glavne obravnave izpolni pogoj za nastanek obveznosti subsidiarnega dolžnika (uporabnika) in tožnik lahko solidarno toži oba. Njegova obveznost plačila torej ni solidarna od začetka postopka, je pa od trenutka, ko je nastala obveznost delodajalca (agencije) kot glavnega dolžnika.

Izrek

I.Revizija se zavrne.

II.Stanke krijejo vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta prva in druga toženka za obdobje od 13. 7. 2018 do 13. 10. 2020 solidarno dolžni plačati tožniku razlike plače, regresa za letni dopust in trinajste plače v konkretno opredeljenih zneskih, ki izhajajo iz sodbe (I. točka izreka), zavrnilo pa je višji zahtevek tožnika iz naslova razlike plače, regresa za letni dopust, trinajste plače in gospodarnosti, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka) in da sta toženki zavezanki za plačilo sodne takse v deležu 54 % (IV. točka izreka).

2.Sodišče druge stopnje je pritožbe tožnika ter prve in druge toženke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). V II. točki izreka je prvi toženki, v III. točki izreka pa drugi toženki naložilo, da vsaka plača tožniku stroške pritožbenega postopka v znesku 612,00 EUR, v roku 15. dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3.Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 139/2025 z dne 11. 11. 2025 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je druga toženka solidarno odgovorna s prvo toženko za plačilo terjatev tožniku.

4.Druga toženka v reviziji uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se zahtevek zoper njo v celoti zavrne. Navaja, da je bistveno podobna razmerja že večkrat presojalo tudi Vrhovno sodišče RS in zaradi prikritega delovnega razmerja, ugotovljenih nezakonitosti in zlorab preseglo subsidiarno odgovornost druge toženke iz šestega odstavka 62. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), vendar v obravnavanem primeru ne gre za isto podlago odgovornosti druge toženke, temveč za primer pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcem drugemu uporabniku (agencijsko delo). To ima kogentne pravne posledice tudi glede odgovornosti za terjatve iz delovnega razmerja. Tožnik ni postavil zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja z elementi takšnega razmerja. Zato sta sodišči v okviru instituta posredovanja dela delavcev napačno odločili o solidarni odgovornosti druge toženke. Tožnik druge toženke ni obvestil o tem, da prva toženka ni pravočasno izpolnila svojih obveznosti do njega. Če se tožnika obravnava kot delavca delodajalca, ki opravlja dejavnost posredovanja delovne sile uporabniku, tudi ob uporabi načela sorazmernosti ni mogoče preseči okvira 59. do 63. člena ZDR-1 in s tem subsidiarne odgovornosti druge toženke.

5.Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrženje, saj si druga toženka ne bi mogla izboljšati svojega pravnega položaja, ker je prostovoljno izpolnila polovico obveznosti po pravnomočni sodbi. Uveljavlja tudi kršitev 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), ker druga toženka v predlogu za dopustitev revizije ni oblikovala takšnega vprašanja, kot ga je dopustilo revizijsko sodišče. To naj bi predstavljalo kršitev načela vezanosti sodišča na postavljene zahtevke, revizijske navedbe pa naj bi presegale dopuščeno revizijsko vprašanje. Meni, da se druga toženka ne more uspešno sklicevati na šesti odstavek 62. člena ZDR-1, saj je sama ustvarila poslovni model, za katerega je revizijsko sodišče že ugotovilo, da je nezakonit, ustvarjen z zlorabo pravic ter v škodo delavcev prve toženke. V primeru ugotovljenih zlorab je treba preseči določbo šestega odstavka 62. člena ZDR-1. Zato predlaga tudi zavrnitev revizije.

6.Tudi prva toženka v odgovoru na revizijo predlaga zavrženje, podrejeno pa zavrnitev revizije. Podobno kot tožnik navaja, da bi moralo revizijsko sodišče predlog za dopustitev revizije zavrniti, saj naj bi bila revizija dopuščena glede pravnega vprašanja, ki ni bilo postavljeno. Poleg tega ne gre za pomembno pravno vprašanje. Ker je bilo posredovanje dela tožnika nezakonito, na to pa prva toženka ni imela vpliva, je nekorektno sprenevedanje druge toženke, da je tožnik odgovoren, ker je ni pravočasno obvestil, da prva toženka ni pravočasno izpolnila svojih obveznosti.

7.Revizija ni utemeljena.

8.Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člena ZPP). Revizija je bila dopuščena glede materialnopravnega vprašanja, zaradi česar ni mogoče upoštevati revizijskega sklicevanja na bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Prav tako ni mogoče upoštevati ostalih revizijskih navedb druge toženke, ki presegajo okvir, začrtan z dopuščenim vprašanjem.

9.Revizijsko sodišče zavrača navedbe tožnika in prve toženke v odgovorih na revizijo v zvezi z odločitvijo o dopustitvi revizije glede vprašanja solidarne odgovornosti druge toženke za plačilo terjatev tožniku v sklepu VIII DoR 139/2025 z dne 11. 11. 2025. Zoper sklep o dopustitvi revizije oziroma sklep, da revizija ni dopustna, ni pritožbe (četrti odstavek 367.c člena ZPP), torej navedb zoper odločitev revizijskega sodišča o dopuščenem revizijskem vprašanju ni mogoče upoštevati. Vseeno revizijsko sodišče pojasnjuje, da je druga toženka v predlogu za dopustitev revizije postavila širše vprašanje o njeni odgovornosti za obračun in plačilo prejemkov iz delovnega razmerja tožniku, v obrazložitvi tega vprašanja pa je med drugim izrecno opozorila tudi na določitev subsidiarne in ne solidarne odgovornosti uporabnika po šestem odstavku 62. člena ZDR-1. Revizijsko sodišče revizije ni dopustilo glede splošnega in širše zastavljenega vprašanja, dopustilo pa ga je še vedno v okviru istega vprašanja, vendar le v omejenem obsegu. Zato tožnik in prva toženka s temi ugovori ne moreta biti uspešna. Prav tako se tožnik neutemeljeno sklicuje na pomanjkanje pravnega interesa druge toženke, ker je ta prostovoljno izpolnila polovico obveznosti iz pravnomočne sodbe. Izpolnitev obveznosti po pravnomočni sodni odločbi ne ukinja pravnega interesa stranke za revizijo. Pravni interes je podan, če lahko pravdna stranka doseže boljši pravni položaj, kot ga je dosegla z izpodbijano sodno odločbo. Revident bi svoj pravni položaj, če bi z revizijo uspel, lahko izboljšal, kljub plačilu dela zneska po pravnomočni sodbi, ki ga je k temu zavezovala.

10.S tožbo, ki jo je vložil 13. 7. 2023, je tožnik za obdobje od 13. 7. 2018 do 13. 10. 2020 zahteval, da mu toženki solidarno plačata razlike v prejemkih iz delovnega razmerja. V tožbi ni zahteval ugotovitve obstoja delovnega razmerja.

11.V zvezi z odločitvijo o solidarni odgovornosti obeh toženk za prejemke iz delovnega razmerja je sodišče prve stopnje med drugim ugotovilo, da je bil tožnik od 8. 9. 2014 do 13. 10. 2020 zaposlen pri prvi toženki, ki je od 6. 3. 2018 registrirana kot agencija za zagotavljanje dela delavcev pri drugem uporabniku. Prva toženka je od začetka tožnikove zaposlitve navidezno delovala kot izvajalka pristaniških storitev, kasneje pa kot zunanje pogodbeno podjetje, vendar je v obeh primerih po vsebini in dejansko opravljala dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugi toženki. Sodišče je ugotovilo navidezen in nezakonit poslovni model obeh toženk ter njuno zlorabo poslovanja na škodo delavcev prve toženke. Kot dejanska izvajalka dejavnosti zagotavljanja delavcev uporabniku v smislu 59. člena ZDR-1 je bila prva toženka dolžna tožniku plačati plačo in druge prejemke iz delovnega razmerja ob upoštevanju kolektivnih pogodb in splošnih aktov, ki so za te prejemke veljali pri drugi toženki (uporabniku), oziroma je bila tožniku dolžna plačati razliko prejemkov, saj so bili njegovi prejemki pri prvi toženki nižji. Čeprav ZDR-1 v šestem odstavku 62. člena v takem primeru določa subsidiarno odgovornost uporabnika, je sodišče odločilo, da sta prva in druga toženka odgovorni solidarno. Pri tem je upoštevalo, da je druga toženka od prve toženke zahtevala takšen (nezakonit) način poslovanja, da je bila podjemna pogodba med toženkama navidezna in da delo tožnika pri drugi toženki ni bilo le začasne narave. S tem je bil presežen okvir agencijskega dela, zato tudi posledice ne morejo ostati v tem okviru.

12.Sodišče druge stopnje je v celoti sprejelo razloge sodišča prve stopnje. Ne glede na formalno poimenovanje pogodb med prvo in drugo toženko je razmerje med strankami opredelilo kot posredovanje dela delavcev, na tej podlagi pa je bil tožnik upravičen do plačila za delo glede na kolektivno pogodbo in splošne akte, ki zavezujejo drugo toženko (drugi odstavek 61. člena ZDR-1 in drugi odstavek 63. člena ZDR-1). Sprejelo je tudi razloge sodišča prve stopnje o solidarni odgovornosti prve in druge toženke.

13.Podobno kot v sodbi VIII Ips 24/2025 z dne 4. 12. 2025 revizijsko sodišče najprej pojasnjuje, da je že odločalo v številnih sporih delavcev proti t. i. izvajalcem pristaniških storitev in drugi toženki, vendar o različnih zahtevkih, različnih po trditvenih in dejanskih podlagah. Tako je v prvih zadevah VIII Ips 8/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022 (in v drugih istovrstnih zadevah) presodilo, da je poslovni model druge toženke in izvajalcev pristaniških storitev po vsebini in namenu prikrival delovno razmerje tožnikov pri drugi toženki. V teh zadevah je vrhovno sodišče med drugim prepoznalo elemente prikritega posredovanja dela delavcev, vendar se ni ustavilo le pri tem, saj je bila za odločitev ključna tudi presoja o obstoju prikritega delovnega razmerja tožnika pri drugi toženki. Sodišče je upoštevalo dejstva, da izvajalci pristaniških storitev niso imeli dovoljenj za opravljanje začasnega dela; da je šlo za specifičen poslovni model druge toženke, ki je pogojevala delo delavcev le s tistimi izvajalci pristaniških storitev, ki niso bile registrirane agencije; da izvajalci pristaniških storitev sami niso bili sposobni izvajati storitev in so bili v odvisnem položaju od druge toženke; da so izvajalci pristaniških storitev dejansko le posredovali delo delavcev, ki so bili formalno zaposleni pri njih, delavci pa so vseskozi in neprekinjeno, torej ne le začasno, opravljali delo pri drugi toženki, pod njenim nadzorom in po njenih navodilih; da delavci niso bili plačani, kot je predpisano za agencijske delavce itd. Posledično je Vrhovno sodišče RS pri opredelitvi pravnih razmerij in določitvi posledic, ob kumulaciji vseh ugotovitev o naravi in načinu dela ter poslovanja preseglo pojem formalnega delodajalca in ugotovilo dejansko (prikrito) delovno razmerje pri drugi toženki.

Pri opredelitvi pravnih razmerij in določitvi posledic nezakonitosti in zlorab, ki jih je ugotovilo, je torej preseglo okvir pravic in obveznosti delodajalca, napotenega delavca in uporabnika.

17.Nasprotno stališče bi izvotlilo namen predpisanih pogojev in omejitev za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku po Direktivi 2008/104/ES o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela, ki je v zaščiti napotenih delavcev in preprečevanju morebitnih zlorab. Tudi v primerih zlorab začasnega dela je namen Direktive 2008/104/ES, ki je bila prenesena v naš pravni red z ZUTD in ZDR-1, varstvo delavcev. To izhaja tudi iz prakse Sodišča Evropske unije (SEU) glede razlage navedene direktive. SEU je to pojasnilo v sodbi Daimler AG, C-232/20 z dne 17. 3. 2022 in v sodbi Omnitel Comunicaciones SL in drugi, C-441/2023 z dne 24. 10. 2024. V tej zadevi je odločilo, da se navedena direktiva uporablja za vsako fizično ali pravno osebo, ki sklene pogodbo o zaposlitvi ali delovna razmerja z delavcem z namenom, da ga napoti v podjetje uporabnika, da bi tam začasno delal pod nadzorom in v skladu z navodili uporabnika, in ki tega delavca napoti v to podjetje, tudi če ta oseba v skladu z nacionalno zakonodajo ni priznana kot agencija za zagotavljanje začasnega dela, ker nima upravnega dovoljenja za to.

18.Prva toženka je bila sicer od 6. 3. 2018 registrirana kot agencija, vendar sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili, da sta toženki kljub temu sklenili navidezno podjemno pogodbo in okvirni sporazum o opravljanju storitev, obenem pa je tožnikovo delo pri drugi toženki preseglo razumen standard začasnosti, kar je bistvo agencijskega dela in kar kaže na zlorabo obeh toženk in kršitev temeljnih načel delovnega razmerja. To pa ne pomeni, da je podlago za odgovornost prve in druge toženke za prejemke iz delovnega razmerja mogoče iskati izven zakonskega okvira zaščite agencijskih delavcev. Če izhajamo iz zakonske ureditve agencijskega dela, na kateri je tožnik prvenstveno gradil svoj tožbeni zahtevek in sta mu sledili tudi sodišči, ni mogoče spregledati določb ZUTD in ZDR-1, ki se nanašajo na zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku, s tem pa tudi ne šestega odstavka 62. člena ZDR-1, po katerem je uporabnik za izplačilo plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja delavcu za obdobje, ko je delavec pri njem opravljal delo, subsidiarno odgovoren. Glede na navedeno je treba ostati v tem pravnem okviru, vključno s posledicami, ki so zakonsko določene, torej tudi v okviru subsidiarne odgovornosti uporabnika. Drugačni razlogi sodišč druge in prve stopnje niso utemeljeni.

19.V primeru subsidiarne odgovornosti uporabnika se mora delavec z zahtevkom za plačilo najprej obrniti na svojega delodajalca in ga pozvati, da mu v določenem roku izplača razliko prejemkov iz delovnega razmerja, ki mu pripadajo na podlagi drugega odstavka 63. člena ZDR-1. Sodna praksa se je namreč že izrekla, da ima subsidiarna odgovornost za plačilo naravo subsidiarnega poroštva in se v takšnem primeru opira na določbo 1019. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 8/2001 in nadalj.), ki v prvem odstavku določa, da se sme zahtevati izpolnitev obveznosti od poroka šele po tem, ko je glavni dolžnik ne izpolni v roku, ki je določen v pisni zahtevi (subsidiarno poroštvo). To pomeni, da se mora upnik s pisno zahtevo, naj v določenem roku izpolni svojo obveznost, najprej obrniti na glavnega dolžnika, če ta obveznosti ne izpolni v roku, pa lahko s tožbo zahteva plačilo od subsidiarnega dolžnika ali pa zahteva solidarno plačilo (torej ne več subsidiarno) od glavnega in subsidiarnega dolžnika.

20.V skladu s sodno prakso za nastop subsidiarne obveznosti zadostuje, da tožnik proti glavnemu dolžniku (delodajalcu) vloži tožbo, s katero zahteva plačilo prejemkov iz delovnega razmerja, glavni dolžnik pa v roku, ki je v tožbi določen za izpolnitev obveznosti (torej ne s posebno zahtevo pred tožbo), svoje obveznosti ne izpolni. Od tega trenutka dalje nastane tudi obveznost subsidiarnega dolžnika (uporabnika). V takšni situaciji se lahko še pred zaključkom glavne obravnave izpolni pogoj za nastanek obveznosti subsidiarnega dolžnika (uporabnika) in tožnik lahko solidarno toži oba. Njegova obveznost plačila torej ni solidarna od začetka postopka, je pa od trenutka, ko je nastala obveznost delodajalca (agencije) kot glavnega dolžnika (po poteku izpolnitvenega roka, določenega v tožbi).

21.Pravno pravilo, da se sme od subsidiarnega dolžnika zahtevati izpolnitev obveznosti po tem, ko je glavni dolžnik ne izpolni v roku, ki je določen v pisni zahtevi, torej ne narekuje razlage, za katero se zavzema revizija, da subsidiarna obveznost ne more nastopiti tudi med sodnim postopkom (brez posebne zahteve na izpolnitev obveznosti glavnega dolžnika pred vložitvijo tožbe). Tudi vložitev tožbe proti glavnemu dolžniku s potekom roka za prostovoljno izpolnitev, ki nastopi pred koncem glavne obravnave, predstavlja izpolnitev pogoja iz prvega odstavka 1019. člena OZ.

22.Tožnik je v tožbi kot toženo stranko navedel obe toženki, vendar je tožbeni zahtevek postavil le zoper drugo toženko, ne da bi se pred tem z zahtevo za plačilo terjatev iz delovnega razmerja v skladu s prvim odstavkom 1019. člena OZ obrnil na prvo toženko. Šele kasneje je s tožbo zahteval plačilo še zoper prvo toženko (solidarno z drugo toženko). Prva toženka plačila vse do konca glavne obravnave ni izvršila. V opisani procesni situaciji je glede na gornja pojasnila nastopila tudi obveznost druge toženke (uporabnika), da tožniku solidarno s prvo toženko (delodajalcem) plača zneske razlik prejemkov iz delovnega razmerja.

23.Glede na navedeno je odločitev sodišč druge in prve stopnje o solidarni odgovornosti druge toženke s prvo toženko pravilna (odgovor na revizijsko vprašanje), kljub napačnim razlogom, na katere sta jo oprli sodišči nižje stopnje.

24.V skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

25.V posledici te odločitve je revizijsko sodišče odločilo tudi, da stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka. Druga toženka zato, ker z revizijo ni uspela, tožnik in prva toženka pa zato, ker je bil njun odgovor na revizijo pravno zgrešen in zato nepotreben, saj ni prispeval k odločitvi o reviziji (154. in 155. člen ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

26.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1V času zaposlitve pri izvajalcu pristaniških storitev tožnikom delovnega razmerja formalno sicer ni priznalo, vendar le zato, ker je bilo delovno razmerje v tem času že vzpostavljeno, posledično pa tudi ustrezne evidence in druge pravice na podlagi delovnega razmerja. Vseeno to ni pomenilo, da druga toženka tudi v času ugotovljenega prikritega delovnega razmerja delavcem ni bila dolžna plačati razlike do plače, ki bi jim pripadala v delovnem razmerju pri drugi toženki. Njeno odgovornost je opredelilo kot odgovornost delodajalca.

2Zlasti 41. točka obrazložitve.

3V isti sodbi je odločilo tudi, da je treba 5. člen Direktive 2008/104 razlagati tako, da mora delavec, zaposlen pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, ki je napoten v podjetje uporabnika v smislu te direktive, v času napotitve v to podjetje prejemati plačo, ki je vsaj enaka tisti, ki bi jo to podjetje zaposlilo neposredno.

4Izjeme so določene v drugem odstavku 1019. člena OZ.

5Delavec lahko, ne da bi posebej in predhodno pozival svojega delodajalca na plačilo, denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja proti svojemu delodajalcu tudi neposredno s tožbo pred delovnim sodiščem (tretji odstavek 200. člena ZDR-1).

6Npr. sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 393/2001 z dne 3. 10. 2002 in sodba II Ips 540/2007 z dne 27. 8. 2008.

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 61, 62, 62/6, 63 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 1019, 1019/1 Zakon o urejanju trga dela (2010) - ZUTD - člen 163

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.