Jedro

Tožnik, ki je nezmožen opravljati delo pletilca zaradi bolezni, še nadalje pa je zmožen opravljati delo na delovnem mestu, ki ne zahteva dobrega globinskega vida, dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kg, pogostega globokega prepogibanja in dolgotrajne prisilne drže s polnim delovnim časom, se razvrsti v II. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do premestitve. Tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odločbi toženca št. ... z dne 9. 12. 2008 in št. ... z dne 13. 8. 2008 odpravita in ugotovi, da je od 1. 7. 2008 dalje delovni invalid I. kategorije invalidnosti in ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, tožencu pa se naloži, da v roku 30 dni od pravnomočnosti prvostopenjske sodne odločbe izda posebno odločbo, s katero bo odločil o pravici in višini invalidske pokojnine in je toženec dolžan zapadle mesečne zneske invalidske pokojnine plačati od 1. 7. 2008 dalje do izdaje sodbe sodišča prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, v bodoče pa izplačevati invalidsko pokojnino vsakega 1. dne v mesecu za pretekli mesec, pod izvršbo ter mu povrniti stroške postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe. Obenem je odločilo, da stroški tožnika tega postopka bremenijo proračun.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje zmotna in nima osnove v ugotovljenih dejstvih, ki pa so ugotovljeni površno in nepopolno. Zahteval je, da se ugotovi, da je od 1. 7. 2008 dalje delovni invalid I. kategorije invalidnosti in ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela. V tem postopku je naslovno sodišče angažiralo več izvedencev, ki so izdelali mnenje v okviru Komisije za fakultetna izvedenska mnenja. Sodišče je v nadaljevanju postopka tudi zaslišalo posamezne izvedence, ki so sodelovali pri izdelavi mnenja, vendar po trdnem prepričanju tožnika, tudi ta zaslišanja niso dejanskega stanja razjasnila do te mere, da bi lahko sodišče na takšnem izvedenskem mnenju utemeljilo sodbo. Izvedenci so sicer podali svoje mnenje, da bi naj bil tožnik še zmožen opravljati svoje delo, vendar je takšna ugotovitev napačna. Na strani 3 dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 27. 12. 2009 je navedeno, da ni zmožen za delo pletilca, da pa naj bi bil zmožen za drugo delo v delokrogu svojega poklica – ključavničar. Nato izvedenci v mnenju ugotavljajo, da tudi sami ne vedo, kakšno delo bi lahko opravljal tožnik glede na svojo osnovno izobrazbo, tako, da je jasno, da je v celoti nezmožen za opravljanje svojega poklica. Tožnik ni delal na delovnem mestu ključavničarja, ampak na delovnem mestu pletilca, za katerega pa je bilo ugotovljeno, da tovrstnega dela ne more več opravljati. Ker je bilo izvedensko mnenje tudi po dopolnitvi nejasno in za to pravdo neuporabno, je tožnik zaradi nestrinjanja z ugotovitvami izvedencev, ki so bile neustrezno obrazložene, predlagal, da se postavijo novi izvedenci, ki naj dokončno odgovorijo na zastavljena vprašanja. Sodišče je v dokazne namene zaslišalo izvedenca zdravnika specialista nevrologa, ki je vztrajal pri svojem prvotnem stališču in bi moralo zaradi razjasnitve dejanskega stanja postaviti novega izvedenca nevrologa, saj drugače kot s tem ne more dokazati svojih trditev. Sodišče je tudi napačno izvajalo dokazni postopek, saj je kljub nasprotovanju tožnika, zaslišalo na naroku zgolj dva izvedenca, čeprav jih je več izdelovalo izvedensko mnenje, potem pa je dokazni predlog po postavitvi novih izvedencev, neutemeljeno zavrnilo. Tožnik ni predlagal postavitve novih izvedencev, ker sedanji ne bi zadovoljili njegovih zahtev, ampak iz razloga, ker je izvedencem tožnik očital, da so svoje mnenje podali napačno. Meni, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka, ko v izpodbijani sodbi ni pojasnilo, zakaj se je odločilo, da se ne postavijo novi izvedenci, zgolj navedba, da sodišče ni našlo razhajanj med medicinsko dokumentacijo, ki je v upravnem in sodnem spisu, ne more biti razlog za zavrnitev dokaznega predloga tožnika. Tožnik je v sami tožbi predlagal tudi postavitev izvedenca kliničnega psihologa oziroma psihiatra, ki pa ga sodišče ni postavilo, ravno tako ni zavrnilo tega dokaznega predloga. Priglaša stroške pritožbe.

Toženec v odgovoru na pritožbo navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita in da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno in tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Da pri tožniku ni podane I. kategorije invalidnosti, izhaja iz vseh izvedenih dokazov. Izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja je izdelano s strani štirih različnih strok, strokovno upravičeno in ustrezno obrazloženo. Izvedenci so obrazložili tožnikova obolenja ter razloge, zakaj je sposoben delati s polnim delovnim časom na delu z omejitvami. Meni, da sodišče ni imelo potrebe po pritegnitvi drugih izvedencev, saj je bilo dejansko stanje dovolj razčiščeno, kar je sodišče tudi ustrezno obrazložilo oziroma pojasnilo. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno v zvezi s pritožbenimi navedbami dodatno navaja naslednje.

V obširno izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, imelo dovolj prepričljive in tudi objektivizirane podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Tožnik je uveljavljal, da se kot nezakoniti odpravita odločbi toženca in se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti ter prizna pravica do invalidske pokojnine.

V I. kategorijo invalidnosti se glede na določbo 1. alineje 2. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

Takšnega stanja in popolne nezmožnosti za delo sodišče prve stopnje pri tožniku niti po pridobitvi izvedenskega mnenja kar štirih izvedencev, njihovega dopolnilnega mnenja in še po zaslišanju specialista nevrologa in specialista medicine dela, prometa in športa, ni ugotovilo. Ugotovilo pa je, da je tožnik nezmožen opravljati dela pletilca zaradi bolezni, še nadalje pa je zmožen opravljati delo na delovnem mestu, ki ne zahteva dobrega globinskega vida ter ne dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kg, ne pogostega globokega pripogibanja in dolgotrajne prisilne drže s polnim delovnim časom. Kot izhaja iz dopolnilnega mnenja izvedencev, so pri tožniku na podlagi osebnega pregleda ter celotne medicinske dokumentacije ugotovili degenerativne spremembe predvsem ledvene hrbtenice pri praktično negativnem kliničnem izvidu, prav tako pa tudi EMG preiskave niso pokazale na resnejšo okvaro živčnih korenin, zaradi katerih bi bile potrebne dodatne omejitve. Omejitve, ki jih narekujejo oftalmološke diagnoze, pa so v celoti vsebovane v že podanih omejitvah. Z zaslišanjem specialista nevrologa je sodišče prve stopnje razčistilo tudi pripombe na mnenje oziroma na dopolnilno mnenje glede izvida EMG ter vprašanje resnejše okvare živčnih korenin. Ta je pojasnil, da gre za resnejšo okvaro živčne korenine takrat, ko so v predelu, ki ga korenina oživčuje, ugotovljene motorične spremembe pri pregledu, to je slabša moč, slabša gibljivost, spremenjeni refleksi ter spremenjena občutljivost kože v predelu te korenine, kar je klinični dokaz za okvaro živčne korenine. Za tožnika pa je pojasnil, da je pri njem omenjena le rahla koreninska okvara in kronične spremembe, ki imajo za posledico slabšo moč oziroma gibljivost, ki se nanaša na desno spodnjo okončino, EMG, ki se nanašajo na zgornje okončine, pa vsebuje zapis, da znakov za koreninsko okvaro ni, so pa prisotni manjši znaki za prizadetost živca v višini zapestja. Zaslišan specialist medicine dela, prometa in športa je dodatno pojasnil mnenje v zvezi s tožnikovo preostalo delovno zmožnostjo ter dela, ki bi jih tožnik še lahko opravljal. Oba specialista pa sta prepričljivo pojasnila, zakaj je pri tožniku podana III. in ne I. kategorija invalidnosti. Po mnenju izvedencev so pri tožniku potrebne omejitve zlasti zaradi težav z vidom in ortopedskimi boleznimi, te težave pa so takšne narave, da narekujejo ugotovitve, da tožnik za delo pletilca ni zmožen, zmožen pa je za drugo delo z omejitvami. Takšno mnenje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča skladno z medicinsko in drugo dokumentacijo. Namreč iz nobenega izvida ni razvidno, da bi specialisti pri tožniku ugotavljali popolno nezmožnost za delo, pač pa le, da ni zmožen za delo pletilca in da je zmožen za delo z omejitvami oziroma naj se izogiba določenim pogojem dela. Tako izhaja iz izvidov z dne 16. 1. 2008, z dne 8. 3. 2007, naj se izogiba sunkovitih gibov in dvigovanja težjih bremen, v izvidih z dne 18. 7. 2006, 2. 12. 2005 in 28. 12. 2005 pa so dodane še dodatne omejitve v zvezi s fizičnimi napori, da ne dela v prisilnem položaju, z dvigovanjem in dolgotrajnim sedenjem.

Vztrajanje pritožbe, da je mnenje izvedencev napačno, nima podlage ne v izvedenskem mnenju in njegovi obrazložitvi, niti v razpoložljivi medicinski dokumentaciji. Pritožba povsem neutemeljeno vztraja, da dejansko stanje niti po dopolnitvi izvedenskega mnenja in po zaslišanju izvedencev ni razjasnjeno do te mere, da bi sodišče na takšnem mnenju utemeljilo sodbo. Zmotno pa je tudi stališče pritožbe, da je tožnik v celoti nezmožen za opravljanje svojega poklica zato, ker izvedenci ugotavljalo, da ne vedo, katero delo bi opravljal glede na svojo izobrazbo. Ni namreč stvar izvedencev, da ugotovijo, katero delo bi tožnik opravljal, pač pa, kakšno delo in pod kakšnimi pogoji ali omejitvami, je glede na ugotovljeno zdravstveno stanje, še zmožen opravljati.

Po 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1 se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Pomeni, da pri ocenjevanju preostale delovne zmožnosti ni odločilno zgolj delo, ki ga je posamezni zavarovanec opravljal, niti ni odločilna le izobrazba, ampak je pri presoji, kaj je svoj poklic, potrebno upoštevati celotno definicijo, določeno v 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1 in zadevo obravnavati kompleksno, tako kot je storilo sodišče prve stopnje. Zatrjevanje pritožbe, da je bilo izvedensko mnenje ter dopolnilno mnenje napačno, glede na vse navedeno, nima nobene podlage.

Pritožba prav tako neutemeljeno vztraja, da bi sodišče moralo postaviti novega izvedenca nevrologa. Dejstvo, da je nevrolog na zaslišanju vztrajal pri svojem mnenju, ne more biti razlog za postavitev novega izvedenca. Konkretno v čem se dejansko stanje tudi po zaslišanju ni razjasnilo in katere nejasnosti bi se z novim izvedencem morale odpraviti, pa pritožba sploh ne navaja. Potem, ko je sodišče prve stopnje pridobilo dopolnilno mnenje in zaslišalo specialista nevrologa in specialista medicine dela, prometa in športa, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča odpravilo nejasnosti, ki jih je tožnik izpostavil v pripombah na mnenje oziroma na dopolnilno mnenje. Zato tudi ni bilo nobenih razlogov za postavitev novih izvedencev. Po 3. odstavku 254. člena ZPP se zahteva mnenje drugih izvedencev, če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem.

Sodišče prve stopnje je razlog, zakaj ni postavilo novih izvedencev, tudi ustrezno obrazložilo in ne drži, da tega ni storilo. Pravilno in v okviru svoje pristojnosti, določenih v 213. členu ZPP, je sodišče prve stopnje zaslišalo tudi le tista dva izvedenca, na katera so se nanašale pripombe na dopolnilno mnenje, ne pa vseh štirih izvedencev.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zaradi neuspešne pritožbe, je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.