Jedro

Stranki mora biti zagotovljena pravica do izvedbe dokazov, ki pa ni neomejena. Po 213. členu ZPP namreč sodišče izvede samo tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev. Dolžnosti sodišča, da določen dokaz izvede, ustreza dolžnost strank, da svoje dokazne predloge konkretizirajo. Predlog za izvedbo dokaza z izvedencem „ustrezne stroke“, pri čemer ni z ničemer opredeljeno, kaj naj bi slednji ugotavljal, nikakor ne predstavlja ustrezno specificiranega dokaznega predloga.

Ker je plačnik tujega dolga vedno prikrajšan v razmerju do prejemnika plačila, ne pa v razmerju do resničnega dolžnika, se splošno pravilo iz 190. člena OZ dopolnjuje s pravili vračanja, iz katerih med drugim izhaja, da ima tisti, ki za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, pravico zahtevati od njega povračilo. Po tej podlagi bi bila tako tožeča stranka lahko upravičena do povračila plačil, ki jih je namesto tožene stranke opravila drugim dobaviteljem, in sicer neodvisno od veljavnosti pogodbe o opravljanju upravniških storitev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v 1. in 3. točki izreka razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 5852/2012 (pravilno VL 158618/2012) z dne 23. 10. 2012 in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 131,64 EUR toženčevih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, posledične zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo celotne tožnikove pravdne stroške.

3. Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Nedovoljeni so pritožbeni očitki, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da: - se Pogodba o izvajanju storitev upravljanja poslovnega objekta L. 33, L. (v nadaljevanju pogodba) ne nanaša na poslovni prostor tožene stranke (saj naj bi bil ta v času sklenitve pogodbe na naslovu L. 33, veljavnost pogodbe pa ni prenehala zgolj zaradi spremembe hišne številke), - tožeča stranka ni dokazala, da ima objekt na naslovu L. 33A (sporni objekt) skupne prostore z nepremičninami na sosednjih parcelah in tako ne predstavlja samostojne nepremičnine, - tožeča stranka ni bila zavezana s pogodbo (ter, da to ne izhaja niti iz dejstva, da slednja ni podpisala sporazumne odpovedi pogodbe).

6. Vse navedeno predstavlja pritožbeni razlog napačne ugotovitve dejanskega stanja. Ker se v obravnavanem gospodarskem sporu (1. točka 1. odstavka 481. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, gre za gospodarski spor majhne vrednosti (1. odstavek 495. člena ZPP). V takšnih sporih se sme sodba sodišča prve stopnje izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP (absolutnih kršitev postopka) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dopusten pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče se zato do prej povzetih pritožbenih izvajanj ni vsebinsko opredeljevalo.

7. Neutemeljeni so nadaljnji pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje brez obrazložitve zavrnilo dokaze, s katerimi je tožeča stranka želela dokazati, da poslovni prostor tožene stranke predstavlja del objekta za katerega je sklenjena pogodba (postavitev izvedenca, ogled objekta in zaslišanje prič). S takšnimi navedbami tožeča stranka smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, torej kršitev pravice do obravnavanja pred sodiščem. Stranki mora biti v okviru te pravice zagotovljena tudi pravica do izvedbe dokazov, ki pa ni neomejena. Po 213. členu ZPP namreč sodišče izvede samo tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev. Dolžnosti sodišča, da določen dokaz izvede, ustreza dolžnost strank, da svoje dokazne predloge konkretizirajo. Predlog za izvedbo dokaza z izvedencem „ustrezne stroke“, pri čemer ni z ničemer opredeljeno kaj naj bi slednji ugotavljal, nikakor ne predstavlja ustrezno specificiranega dokaznega predloga. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo povsem pravilno, ko navedenega dokaza ni izvedlo. Prav tako je pravilno ocenilo, da za ugotovitev dejanskega stanja ogled spornih poslovnih prostorov ni potreben (dejansko stanje je namreč razvidno že iz predloženih listinskih dokazov – skic, fotografij in izpiskov iz uradnih evidenc). Zaslišanje prič pa je tožeča stranka predlagala v zvezi z dokazovanjem dejstev, da je opravila storitve po posameznih vtoževanih postavkah (v zvezi z dejstvom, da sporni poslovni prostor predstavlja del objekta na Letališki 33, je zaslišanja predlagala šele v drugi pripravljalni vlogi, kar je skladno z določbo 451. člena ZPP prepozno). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pogodba o opravljanju upravniških storitev tožene stranke ni zavezovala, zaslišanje prič o postavkah, ki jih tožeča stranka zahteva na pogodbeni podlagi, ni bilo potrebno. V kolikor bo ugotovilo, da bi bilo zaslišanje potrebno glede ostalih postavk, bo takšne dokaze lahko izvedlo v ponovljenem postopku.

8. Utemeljeno namreč pritožba opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev, da je tožeča stranka do plačila dela vtoževanega zneska (po postavkah voda, čiščenje in vzdrževanje toplotne postaje) upravičena na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi oziroma verziji. V skladu s 1. odstavkom 190. člena OZ je namreč tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Ker je plačnik tujega dolga vedno prikrajšan v razmerju do prejemnika plačila, ne pa v razmerju do resničnega dolžnika, se povzeto splošno pravilo iz 190. člena OZ dopolnjuje s pravili vračanja, iz katerih med drugim izhaja, da ima tisti, ki za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, pravico zahtevati od njega povračilo (197. člen OZ). Po tej podlagi bi bila tako tožeča stranka lahko upravičena do povračila plačil, ki jih je namesto tožene stranke opravila drugim dobaviteljem in sicer neodvisno od veljavnosti pogodbe o opravljanju upravniških storitev. Zgolj na podlagi ugotovitve, da toženca ta ni zavezovala, tako ni mogoče sklepati, da je neutemeljen tudi tožnikov obogatitveni zahtevek.

9. Tožeča stranka je zatrjevala, da je na podlagi neupravičene obogatitve upravičena do plačila stroškov po postavkah voda, čiščenje in vzdrževanje toplotne postaje, saj je slednje iz lastnih sredstev plačevala zunanjim dobaviteljem, koristila pa jih je tožena stranka. Slednja je takšne navedbe prerekala in navedla je, da je vodo plačevala sama, ostalih storitev pa ni koristila in zato z njimi ni bila obogatena. Sodišče prve stopnje se do takšnih navedb ni opredelilo in zahtevka po navedeni pravni podlagi ni presojalo. S tem sicer ni kršilo 14. niti 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (kot izhaja iz pritožbe), pomeni pa takšno ravnanje kršitev 8. točke iste določbe. Takšne kršitve ni mogoče odpraviti z obravnavanjem spregledanih navedb na pritožbeni stopnji.(1) Izpodbijano sodbo je bilo zato v delu, ki se nanaša na zahtevek po povračilu sredstev na podlagi neupravičene obogatitve, potrebno razveljaviti in zadevo v tem delu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku se bo slednje moralo opredeliti do povzetih trditev pravdnih strank in presoditi, ali je tožeča stranka v spornem obdobju plačevala račune za vodo, ki jo je porabila tožena stranka (in bi jo posledično tudi morala plačati) ter ali je zanjo zalagala sredstva za plačilo čiščenja in vzdrževanja toplotne postaje. Pri tem bo potrebno ugotoviti tudi, ali je tožena stranka od takšnih storitev imela korist ter ali (in koliko) je bila tožeča stranka s tem prikrajšana. Predvsem v zvezi s postavko čiščenja bo potrebno upoštevati tudi trditve tožeče stranke iz katerih izhaja, da je te storitve opravljala sama (v spisu na l. št. 80: „Tožeča stranka je za toženo čistila oziroma plužila okolico objekta ...“).

10. V posledici opisane razveljavitve izpodbijane sodbe je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških pravdnega postopka (II. točka izreka), saj končni uspeh strank v postopku še ni znan (1. odstavek 154. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških se skladno s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

12. Na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP je o pritožbi odločil sodnik posameznik.

(1) Glej: PRAVDNI POSTOPEK, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 300, 301.