Jedro

Tožnica je v vlogi z dne 18.12.1995 navedla vse bistvene sestavine pritožbe in bi jo zato organ druge stopnje moral šteti skupaj z vlogo z dne 27.12.1995 kot obrazloženo pritožbo, torej kot eno pritožbo obeh tožnic ter o zadevi odločiti meritorno.

Izrek

1. Tožbi se delno ugodi in se odpravita 1. in 2. točka odločbe Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 29.8.1996. 2. Tožba se v delu, ki se nanaša na 3. točko odločbe Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 29.8.1996, zavrne.

Obrazložitev

V tem upravnem sporu odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije v senatu na prvi stopnji že drugič. S sodbo, št. U 1475/96-16 z dne 14.7.2000, je ob prvem odločanju zavrnilo tožbo. Pritožbi tožnic A. in M.N. je pritožbeni senat istega sodišča ugodil, razveljavil navedeno sodbo senata prve stopnje in mu zadevo vrnil v ponovno odločanje (1. točka izreka). Ob reševanju pritožbe J.N. pa je pritožbeni senat njegovo tožbo zavrgel (2. točka izreka).

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice A.N. z dne 18.12.1995 zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava C. z dne 30.11.1995 (1. točka izreka) in zavrgla pritožbe T.N., A.N. in M.N. z dne 27.12.1995 zoper isto odločbo (2. točka izreka) ter ob reševanju pritožb izrekla za nično 1. točko izreka navedene odločbe organa prve stopnje, ki se glasi: "ter se pri navedeni nepremičnini vknjiži lastninska pravica v korist oseb iz točke 1. a. b. c. č. d. izreka te odločbe" (3. točka izreka). Pritožbo A.N. z dne 18.12.1995 je tožena stranka zavrnila, ker se po njenem mnenju ne nanaša na izpodbijano odločbo prvostopnega organa, pač pa na popravni sklep tega organa, vlogo vseh treh tožnic z dne 27.12.1995 pa je štela kot samostojno pritožbo, vendar pa jo je kot prepozno zavrgla. Kot ničen pa je izrekla tisti del odločbe prvostopnega organa, ki se nanaša na vknjižbo lastninske pravice tožnic in A. in J.N. v zemljiški knjigi.

S tožbo zahtevata tožnici odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve toženi stranki. Pravna konstrukcija tožene stranke glede 1. in 2. točke izreka izpodbijane odločbe je napačna in protizakonita.

Menita, da je bila druga pritožba pravočasna in da ni jasno, kdaj je bila odločba prvostopnega organa vročena tožnicam. Tožnica A.N. je v pritožbi z dne 18.12.1995 napovedala podrobnejšo obrazložitev, v dopolnitvi pritožbe z dne 27.12.1995 pa je tudi navedeno, naj se smatra kot obrazložitev prvotne pritožbe A.N. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala zavrnitev tožbe, Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa pa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni priglasil. K 1. točki izreka sodbe: Tožba je utemeljena glede 1. in 2. točke izpodbijane odločbe.

V tem upravnem sporu je sporno, ali je vloga z dne 27.12.1995 samostojna pritožba, ali pa dopolnitev pritožbe z dne 18.12.1995, ki jo je vložila tožnica A.N. V pritožbi z dne 18.12.1995 je tožnica A.N. navedla datum in opravilno številko odločbe, zoper katero vlaga pritožbo, o popravnem sklepu pa je navedla, da vnaša nejasnost, in še, da bo "nadrobnejša utemeljitev pritožbe sledila v predpisanem času". To je tudi storila, skupaj s (sedaj že pokojno) T.N. in drugo tožnico M.N., s pritožbo z dne 27.12.1995, v kateri je izrecno navedla, da gre za "obrazložitev k pritožbi A.N". Zato tožena stranka po presoji sodišča ni imela podlage za ločeno obravnavanje obeh vlog in tudi ne za odločanje o neobrazloženi pritožbi. Tožnica A.N. je v svoji vlogi z dne 18.12.1995 navedla vse bistvene sestavine pritožbe, ki jih predvideva določba 232. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) in bi jo morala glede na navedeno tožena stranka šteti skupaj z vlogo z dne 27.12.1995 kot obrazloženo pritožbo, torej kot eno pritožbo obeh tožnic ter v skladu z določbo 239. člena ZUP/86 zadevo rešiti po vsebini, to je preizkusiti zakonitost in pravilnost prvostopne odločbe, tako z njene formalnopravne kot tudi z materialno pravne strani. Ker tožena stranka ni ravnala tako, je kršila določbo 2. odstavka 239. člena ZUP/86, kar je vplivalo tudi na pravilnost odločbe.

Ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka, je sodišče na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odločilo, kot izhaja iz 1. točke izreka te sodbe.

K 2. točki izreka sodbe: Tožba glede 3. točke izpodbijane odločbe ni utemeljena.

Kot je bilo že navedeno, je tožena stranka s 3. točko izpodbijane odločbe izrekla za ničen tisti del prvostopne odločbe, ki se je nanašal na konkretno odredbo o vknjižbi lastninske pravice v zemljiški knjigi. Po presoji sodišča je pravilno stališče tožene stranke, da je taka odredba v pristojnosti sodnih organov in je zato bila tudi utemeljena uporaba določbe 1. točke 267. člena ZUP/86. Ta del odločbe je tožena stranka obrazložila z razlogi, s katerimi se sodišče strinja v celoti in jih zato ne ponavlja (2. odstavek 67. člena ZUS).

Sodišče je tožbo zoper 3. točko izpodbijane odločbe zavrnilo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS.