Jedro

Tožnik materialnopravno zmotno meni, da je prišlo do zakonskega prenosa terjatve s tožnika na zavarovalnico. Četrti odstavek 963. člena OZ namreč določa, da ne glede na pravilo o prehodu zavarovančevih pravic na zavarovalnico te pravice ne preidejo nanjo, če je škodo povzročil delavec pri zavarovancu, razen če jo je povzročil namenoma.

Ker tožniku izplačana zavarovalnina ni pokrila celotne škode, lahko preostanek zahteva od povzročitelja. Toženec mu mora tako plačati še 666,54 EUR, kolikor manj je tožnik prejel od zavarovalnice zaradi odbitne franšize, dolžan pa je tudi zamudne obresti od dne vložitve tožbe do plačila.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da tožnik v postopku ni uresničeval svojih pravic z ustrezno skrbnostjo, saj pred vložitvijo tožbe (oziroma po prejemu odgovora nanjo) ni preveril, ali mu je bil pretežni del odškodnine za škodo že povrnjen s strani zavarovalnice. Vendar pa ugotovljeno neskrbno vedenje ne daje podlage za ugotovitev, da je tožnik oziroma njegov odvetnik ravnal s ciljem, ki je v nasprotju z vestnostjo in poštenjem. Za kaznovanje udeležencev pravdnega postopka se namreč po drugem odstavku 11. člena ZPP zahteva namerno oziroma dolozno ravnanje.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se:

-sodba v II. točki izreka delno spremeni tako, da se glasi:

"Toženec je v roku 15 dni dolžan plačati tožniku 666,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2019 do plačila.

Zahtevek za plačilo 22.860,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi se zavrne.",

-razveljavi sklep v V. točki izreka, da se tožniku in odvetniku A. A. izreče denarna kazen, vsakemu v znesku 600,00 EUR, ki sta jo dolžna plačati na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

II.V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani nespremenjeni in nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III.Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 2.255,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2019 in 849,34 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2021, zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 27. 10. 2019 do 16. 12. 2021 pa je zavrnilo (I. točka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo 23.526,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka). Tožniku je naložilo, naj tožencu povrne stroške postopka v znesku 5.009,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške postopka pa krije sam (III. točka), zavezalo ga je tudi za plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje (IV. točka). Tožniku in odvetniku A. A. je izreklo denarno kazen, vsakemu znesku v 600,00 EUR, ki sta jo dolžna plačati v roku 15 dni na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (V. točka).

2.Tožnik vlaga pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo 140,92 EUR iz naslova terenskega dela, 256,00 EUR iz naslova preklopa prikolice in 6.665,37 EUR iz naslova škode na tovoru, ter zoper odločitve o stroških, obveznosti plačila sodne takse in izrečeni denarni kazni. Navaja, da je sodišče prve stopnje v zadevi najprej ugotavljalo temelj, po ugotovitvi, da je toženec 24. 7. 2018 povzročil prometno nesrečo iz hude malomarnosti, pa višino škode in stroškov, ki jih je imel z intervencijo na kraju dogodka v Avstriji. Za stroške časa vožnje do tja ter popravila (13 ur) je zahteval skupno 416,00 EUR z upoštevanjem urne postavke stroškov delodajalca (vključno z dnevnicami) 32,00 EUR, izvedenec pa je izračunal škodo z uporabo urne postavke delavca. Preden je prejel izvedensko mnenje, ni mogel uveljavljati povračila dnevnic ter dodatka za terensko delo v tujini po uredbi, zato je to pravočasno zahteval v pripombah na izvedensko mnenje. Tega izvedenec zmotno ni upošteval; postopka to ne bi zavleklo. Enako zatrjuje v zvezi s popravkom, da je intervencija trajala 17, in ne 13 ur; dopolnil je trditve v okviru postavljenega zahtevka glede istega historičnega dogodka, kar ni zavleklo spora. V uveljavljano škodo zaradi preklopa prikolice na drugo tovorno vozilo šteje tudi škoda zaradi odklopa prikolice v delavnici, ki sta ga potrdila priča B. B. in sodni izvedenec, ne gre za spremembo tožbe niti za navajanje novih dejstev; preklop vsebuje dejanji odklopa in priklopa. Za škodo na tovoru je zahteval 15.665,37 EUR, od zavarovalnice je prejel 9.041,17 EUR in 5.998,83 EUR, 666,54 EUR pa ni dobil povrnjenih. Sklicuje se na 953. člen OZ (pravilno 963. člen OZ) o prehodu zavarovančevih pravic na zavarovalnico, kar je zakonita cesija, zavarovanec pa sme od odgovorne osebe zahtevati neplačani del odškodnine. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede uveljavljanja zahtevka, ki je bil tožniku s strani zavarovalnice plačan po vložitvi tožbe, se sklicuje na 190. člen ZPP in odločitev VS III Ips 51/2015; zavzema se, da bi se postopek med strankama dokončal ne glede na odtujitev pravice (oziroma temu enak položaj zakonite cesije), o kateri teče pravda. Zaradi neutemeljenega odstopa od ustaljene sodne prakse uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka, ki jo je sodišče prve stopnje oprlo na tretji odstavek 154. člena ZPP. Toženec bi moral njemu povrniti stroške postopka. Zavzema se za ločeno vrednotenje temelja (s katerim je 100-odstotno uspel) in višine; z dokaznim postopkom glede temelja niso nastali le neznatni stroški, izvedenec je bil postavljen za oboje, tako da je uspeh strank v zvezi s postavljenim izvedencem enakovreden. Sodišču prve stopnje očita, da je preseglo svojo nepristransko vlogo s tem, da je delovalo kot varuh šibkejše stranke v delovnem razmerju. Toženec je za škodo odgovoren, pa je vseeno procesno neekonomično brez konkretnih razlogov prerekal stroške za intervencijo in prevozne stroške za preklop, zaradi česar je bil potreben izvedenec. Nasprotuje ugotovitvi, da bi toženec zahtevek po temelju priznal, če bi bil po višini nižji. Zatrjuje kršitev pravice iz 23. člena Ustave. Meni, da mu pri odločanju o stroških postopka ni mogoče šteti v škodo, da po prejemu zavarovalnine po vloženi tožbi ni delno umaknil zahtevka. Kot zmotno graja tudi ugotovitev o vrednosti tožbenega zahtevka 32.119,34 EUR, in ne 26.631,85 EUR, saj zahtevka po višini ni spreminjal, spreminjal je le pravno in dejansko podlago znotraj tožbenega zahtevka, spremembo je sodišče prve stopnje tudi dopustilo. Nasprotuje tudi odločitvi glede denarnega kaznovanja na podlagi 11. člena ZPP. Meni, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da pri naložitvi denarne kazni varuje toženca kot šibkejšo stranko v delovnem razmerju, sprašuje se, ali glede na to delodajalec kot močnejša stranka nima pravice do sodnega varstva, če delavec ravna hudo malomarno. Navaja, da je res trikrat spremenil tožbeni zahtevek (eno izmed sprememb je sodišče prve stopnje dovolilo), kar je bilo posledica naknadne seznanitve s plačilom zavarovalnice, zaradi česar je bila sprememba nujno potrebna. Njegov odvetnik je ravnal znotraj procesnih pravil in v skladu z njihovim namenom, v postopku je varoval pravice in interese tožnika, kar je zahtevalo ustrezno modifikacijo trditev. Stranki in pooblaščencu ni mogoče očitati zavržnega ravnanja le na podlagi vtoževanja škode, ki je bila tožniku predhodno že povrnjena. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bil odvetnik seznanjen z dejstvom, da je bila škoda ob vložitvi tožbe že povrnjena, to v postopku ni bilo nesporno, celo zavarovalnica ni znala podati jasnega in točnega podatka o tem, niti na poziv sodišča. Trdi, da ima večje število tovornih vozil (150), škodnih primerov ni malo in ni mogoče, da bi za vsako zadevo vsak hip vedel, zato se zanaša na podatke, ki mu jih zagotovijo zaposleni. Odvetnik ne more biti odgovoren za ravnanje stranke, še posebej, ko spisovno gradivo ne kaže drugače. Dvakratna nedopustitev spremembe tožbe ne more biti zloraba pravic, to ni povzročilo nobene škode, prav tako ni bilo nobene zvijačnosti. Enako zatrjuje v zvezi z uskladitvijo posameznih navedb glede na uspeh dejanskega postopka. Po pretnji s kaznovanjem v sklepu o nedopustitvi spremembe tožbe z dne 6. 2. 2024 tožbe ni več spreminjal, le dopolnil je posamezne navedbe v okviru istega zahtevka. Nasprotuje tudi višini odmerjene kazni. Predlaga, da se pritožbi ugodi, sodbo in sklep sodišča pa spremeni tako, da ugodi zahtevku, razveljavi sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena tožencu, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in naložitev plačila stroškov odgovora tožniku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklep na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je delno materialno pravno zmotna.

6.Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Iz pritožbenih navedb izhaja, da to kršitev tožnik uveljavlja zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje (glede zavrnitve celotnega zahtevanega zneska škode na tovoru in glede uporabe 190. člena ZPP), kar sta druga pritožbena razloga, ki ju pritožbeno sodišče presoja v nadaljevanju.

7.Skladno s prvim odstavkom 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za povračilo škode, nastale v prometni nesreči 24. 7. 2018, na podlagi ugotovitve, da je toženec ravnal hudo malomarno s tem, da je z naloženim tovornim vozilom s prikolico trčil v bok drugega tovornega vozila. V pretežnem delu je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nastalo škodo zavrnilo na podlagi ugotovitev o poplačilu velikega dela vtoževanega zneska že pred vložitvijo tožbe1 in zastaranja zahtevka za plačilo izgubljenega dobička. Ugodilo mu je le v delu, ki se nanaša na odbitno franšizo (343,97 EUR), terensko delo (275,08 EUR), prevoz (1.055,70 EUR) in izgubo bonusa (581,00 EUR in 849,34 EUR).

8.V pritožbi tožnik nasprotuje zavrnitvi dela tožbenega zahtevka, ki ga je uveljavljal zaradi terenskega dela (140,92 EUR), in trdi, da je pravočasno podal ustrezne trditve za število ur terenskega dela, ki je bilo potrebno zaradi poškodbe vozila zaradi prometne nesreče. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je s tožbo zahteval za opravljeno terensko delo 416,00 EUR, tj. 13 ur po njegovi standardni urni postavki 32,00 EUR, šele po prejemu izvedenskega mnenja oziroma na zadnjem naroku za glavno obravnavo pa je podal trditve, da je bilo teh ur več (17) in da bi moralo sodišče prve stopnje pri izračunu vrednosti ure terenskega dela (nad 14 ur) skladno z Uredbo o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino upoštevati še dnevnici delavcev. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bil tožnik s temi trditvami prekludiran. Število zatrjevanih ur terenskega dela je povišal šele po prejemu izvedenskega mnenja, čeprav je s podatkom o številu ur in dokazi za to razpolagal že takrat, ko je bilo delo opravljeno. Skladno s prvim odstavkom 286. člena ZPP bi moral to navesti že na prvem naroku za glavno obravnavo ter tedaj tudi ponuditi dokaze za to. Pogoj nekrivde iz tretjega odstavka tega člena ni izpolnjen, prav tako ne pogoj, da se postopek zaradi teh trditev in dokazov ne bi zavlekel; toženec bi imel pravico do odgovora na navedene nove trditve, sodni izvedenec pa bi moral dopolniti izdelano izvedensko mnenje.

9.Zavrniti je treba pritožbene navedbe tožnika, da bi mu sodišče prve stopnje moralo priznati tudi strošek preklopa. V postopku je vse do zadnje glavne obravnave zatrjeval, da je bilo treba zaradi poškodbe na vozilu in prikolici na terenu v Avstriji izvesti preklop prikolice. Kot priča zaslišani B. B. je izpovedal, da preklopa na terenu s sodelavcem nista izvedla, pač pa sta poškodovano tovorno vozilo peljala v delavnico v Sloveniji na popravilo, kjer je bilo treba prikolico odklopiti z vozila, da jo je bilo mogoče popraviti. To izhaja tudi iz njegove pisne izjave, ki je bila sodišču predložena že 22. 12. 2021. Ni mogoče slediti zavzemanju, da je za priznanje stroška preklopa vseeno, ali se je ta izvajal na terenu ali v delavnici, oziroma da preklop vključuje dejanji odklopa in priklopa. Tožnik je šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo uveljavljal strošek odklopa prikolice v delavnici, presoja vsebinskega ugotavljanja obstoja in višine take škode pa bi nedvomno še dodatno zavlekla postopek, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je skladno z določbo prvega odstavka 286. člena ZPP tožnik s temi trditvami prekludiran in jih pravilno ni upoštevalo. Ker je ugotovilo, da preklop na terenu ni bil opravljen, je pravilno zavrnilo zahtevek iz tega naslova.

10.Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi skladno z določbo 190. člena ZPP moralo sodišče prve stopnje postopek med istima strankama nadaljevati v zvezi z zahtevanim zneskom odškodnine, ki ga je zavarovalnica tožniku izplačala po vložitvi tožbe. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 5.998,83 EUR, ki ga je stranska intervenientka tožniku plačala 6. 7. 2020, saj ni dopustno, da bi dobil dvakrat povrnjeno isto škodo. Ne gre niti za situacijo odtujitve stvari ali pravice, o kateri teče pravda, ki bi utemeljevala nadaljevanje postopka med istima strankama. Tožnik materialnopravno zmotno meni, da je prišlo do zakonskega prenosa terjatve s tožnika na zavarovalnico. Četrti odstavek 963. člena Obligacijskega zakonika (OZ) namreč določa, da ne glede na pravilo o prehodu zavarovančevih pravic na zavarovalnico te pravice ne preidejo nanjo, če je škodo povzročil delavec pri zavarovancu, razen če jo je povzročil namenoma. Tožnik ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženec škodo v prometni nesreči povzročil iz hude malomarnosti, zato z izplačilom odškodnine pravica do povrnitve škode iz zavarovanja od toženca ni po samem zakonu prešla na zavarovalnico do višine izplačane zavarovalnine. Ker za uporabo določbe 190. člena ZPP ni bilo podlage, so neutemeljeni očitki o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave oziroma kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neobrazloženega odstopa od ustaljene sodne prakse v zvezi z nadaljevanjem pravde med istimi osebami. Sodba VS III Ips 51/2015 se nanaša na povsem drugačno dejansko stanje in pravna vprašanja (odstop terjatve med pravdo) in v tej zadevi ni uporabljiva.

11.Pritožba pa utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo tožencu na podlagi tretjega odstavka 963. člena OZ naložiti v plačilo razliko med prejeto zavarovalnino za škodo na tovoru (5.998,83 EUR) in nastalo škodo na tovoru (6.665,37 EUR). Iz sklenjene poravnave z dne 22. 6. 2020 (priloga C 4) izhaja, da je celotna priznana škoda (100 %) 6.665,37 EUR, ob upoštevanju odbitne franšize 666,54 EUR pa je tožniku zavarovalnica 6. 7. 2020 plačala 5.998,83 EUR (priloga C 5). Ker tožniku izplačana zavarovalnina ni pokrila celotne škode, lahko preostanek zahteva od povzročitelja. Toženec mu mora tako plačati še 666,54 EUR, kolikor manj je tožnik prejel od zavarovalnice zaradi odbitne franšize, dolžan pa je tudi zamudne obresti od dne vložitve tožbe 6. 12. 2019 do plačila. Na podlagi določbe 5. alineje 358. člena ZPP je bilo v tem delu treba II. točko izreka sodbe delno spremeniti tako, da se tožencu naloži v plačilo še znesek 666,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12.Tožnik v pritožbi nasprotuje tudi odločitvi o stroških in graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP tožniku naložilo, naj tožencu povrne celotne stroške postopka. Pritožba v tem delu ni utemeljena. Tudi ob upoštevanju dodatno prisojenega zneska je tožnikov uspeh v tem individualnem delovnem sporu sorazmerno nizek (pod 12 odstotkov). Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je zaradi spreminjanja zahtevka ter njegove dejanske in pravne podlage treba za potrebe izračuna stroškov upoštevati skupno vrednost vseh tožnikovih zahtevkov, tj. 32.119,34 EUR.

Prav tako je pri odločitvi o povračilu stroškov postopka pravilno upoštevalo tudi druge okoliščine primera in tožniku naložilo, naj tožencu povrne celotne stroške postopka. Zavrniti je treba zavzemanje za ločeno vrednotenje uspeha po temelju in višini, saj za to niso izpolnjeni pogoji, kot izhajajo iz ustaljene sodne prakse, sodišče namreč ni v postopku znatno več časa namenilo ugotavljanju temelja postopka v razmerju do ugotavljanja višine.

Odločitev o stroških postopka skladno z ustaljeno sodno prakso in pravno teorijo ni zgolj rezultat matematične operacije, temveč mora biti razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična, zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnik kot delodajalec od toženca s tožbo zahteval relativno visok znesek odškodnine za povzročeno škodo, čeprav mu je bila škoda pretežno povrnjena že pred vložitvijo tožbe in kmalu po njeni vložitvi, kljub temu pa je velik del postopka potekal prav v povezavi z že plačanimi zneski, pritrditi pa je treba tudi ugotovitvam sodišča prve stopnje o premalo skrbnem načinu pravdanja tožnika, ki se ni pravočasno prepričal o plačilu zahtevanih terjatev ter je nato večkrat spreminjal temelj zahtevkov, ki so se predhodno izkazali za neutemeljene. Tožnik bi se že pred vložitvijo tožbe moral prepričati o poplačilu terjatev s strani zavarovalnice in pridobiti za to ustrezne podatke ter listine; ker tega ni storil, ni razloga za prevalitev pravdnih stroškov na toženca.

Ker gre za individualni delovni spor, je v zvezi s stroški izvedenca treba upoštevati še prvi odstavek 38. člena ZDSS-1, tako da bi tožnik v tem sporu v vsakem primeru kril stroške izvedbe tega dokaza. Zavrniti je treba trditev o arbitrarnem ravnanju sodišča prve stopnje in kršitvi pravice iz 23. člena Ustave. Te ni mogoče utemeljiti z obveznostjo povračila stroškov postopka v primeru (pretežnega) neuspeha; tožnik je uveljavil svojo pravico do dostopa do sodišča z vložitvijo tožbe in njenim izčrpnim vsebinskim obravnavanjem. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje v povezavi z odmero stroškov ravnalo pristransko s tem, da naj bi ščitilo toženca kot šibkejšo stranko, saj je odločitev o stroških utemeljena objektivno: s toženčevim pretežnim uspehom in tožnikovim načinom pravdanja.

13.Utemeljeno pa pritožba nasprotuje sklepu sodišča, s katerim je tožniku in njegovemu odvetniku A. A. po 11. členu ZPP izreklo denarno kazen, vsakemu v znesku 600,00 EUR. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da tožnik v postopku ni uresničeval svojih pravic z ustrezno skrbnostjo, saj pred vložitvijo tožbe (oziroma po prejemu odgovora nanjo) ni preveril, ali mu je bil pretežni del odškodnine za škodo že povrnjen s strani zavarovalnice. Vendar pa ugotovljeno neskrbno vedenje ne daje podlage za ugotovitev, da je tožnik oziroma njegov odvetnik ravnal s ciljem, ki je v nasprotju z vestnostjo in poštenjem. Za kaznovanje udeležencev pravdnega postopka se namreč po drugem odstavku 11. člena ZPP zahteva namerno oziroma dolozno ravnanje. Ni mogoče slediti stališču sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem, da je zoper toženca vložil tožbo, ne da bi preveril s strani zavarovalnice prejete zneske na račun s. p., hotel toženca kaznovati in s tem zlorabljal pravice, ki jih ima po ZPP. V postopku ni izkazano, da bi tožnik ali njegov odvetnik ravnala dolozno, tj. z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem.

V primeru zlorabe procesne pravice malomarnost ne zadostuje. Naklep se kaže v popolni zavesti, da se procesna pravica uporablja za drugačen namen od tistega, za katerega je predvidena.

Res je, da tožnika v zvezi z nezadostno skrbnostjo pri vlaganju tožbe ne razbremenjuje dejstvo, da ima več kot sto tovornih vozil, da je posledično več škod in da je glede podatkov odvisen od zaposlenih, vendar pa vse navedeno in dejstvo, da v postopku sprva celo zavarovalnica ni predložila pravih podatkov o poplačilu škode, ki se je zahtevala od tožnika, kaže na malomarnost in ne namernost ravnanja tožnika. Pritožba pravilno uveljavlja, da ni izkazano, da bi bil tožnikov pooblaščenec sploh seznanjen z dejstvom, da je bil del škode tožniku povrnjen s strani zavarovalnice že pred vložitvijo tožbe. Ne glede na ugotovitve sodišča prve stopnje glede načina pravdanja tožnika tako ni mogoče šteti, da bi on sam ali njegov pooblaščenec zlorabila pravico do tožbe oziroma do sodnega varstva, saj tožbeni zahtevek ni bil očitno neutemeljen, delno pa mu je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi o hudo malomarnem ravnanju toženca tudi ugodilo. Sankcija za vlaganje tožbe z zahtevki, ki niso utemeljeni, pa je stroškovna, in ne denarno kaznovanje stranke (oziroma njenega pooblaščenca). Glede na to je bilo treba v tem delu pritožbi tožnika ugoditi in razveljaviti sklep o kaznovanju v V. točki izreka (3. točka 365. člena ZPP).

14.Ker v zvezi s preostalim delom izpodbijane sodbe niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v presežku kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15.Tožnik, ki je s pritožbo uspel le v manjšem delu, skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

16.Toženec sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Tožniku je zavarovalnica na podlagi sklenjenih poravnav 10. 10. 2018 plačala 4.805,70 EUR iz naslova popravila tovornjaka, 16. 10. 2018 1.729,46 EUR iz naslova popravila prikolice, 6. 9. 2019 9.041,17 EUR iz naslova zavarovanja prevozniške odgovornosti za tovor v cestnem prometu in 6. 7. 2020 5.998,83 EUR iz naslova škode na drugem vozilu.

2Prvotno zahtevanim 26.809,26 EUR je treba prišteti še 849,34 EUR (dodatno iz naslova povišanega bonusa) in 4.460,75 EUR (izgubljeni dobiček), kar je ob delnih umikih zaradi delnega plačila zavarovalnin in neupravičeno zahtevanega DDV dodatno zahteval.

3VDSS Pdp 57/2025, VSL II Cp 631/2024 in številni drugi.

4VSL II Cpg 336/2011.

5Prim. Zobec, J., komentar k 11. členu ZPP, v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Ude in drugi, Uradni list, GV Založba, 2005, str. 101 in nasl., Zobec, J.: Zloraba procesnih pravic, v: Podjetje in delo, št. 6-7/2009, str. 1369-1383, ter npr. VSL II Cpg 336/2011.

6Varanelli, L.: Zloraba procesnih pravic, PP, št. 7-8/2009, str. 8 in nasl.