Jedro

Tar. št. 3101 ZOdvT določa, da se nagrada za postopek po tar. št. 3100 zniža na 0,8, kadar mandat preneha pred vložitvijo tožbe ali druge vloge s katero se izvede postopek; pred vložitvijo odgovora na tožbo ali pripravljalne vloge oziroma preden se odvetnik udeleži naroka za svojo stranko. Te določbe ni mogoče tolmačiti tako, da se nanaša tudi na primere, ko mandat pooblaščencu ne preneha, pride pa do predčasnega zaključka zadeve. Samo v primeru, ko mandat odvetniku (v konkretnem primeru zakonitemu zastopniku tožene stranke, ki ima glede pravice do nagrade enak položaj kot odvetnik) preneha, še preden se je odvetnik udeležil naroka za svojo stranko, pride do znižanja nagrade za postopek s količnika 1,3 na količnik 0,8. Znižanje količnika pa ni predvideno za primere, ko odvetniku mandat ne preneha, postopek pa se kljub temu zaključi, še preden se odvetnik udeleži naroka za svojo stranko. V takšnih primerih (zamudna sodba; sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe) se odvetniku prizna nagrada za postopek po tar. št. 3100 v višini količnika 1,3, saj v teh zadevah mandat odvetniku ni prenehal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe ustavilo postopek (točka I izreka). Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 723,30 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od paricijskega roka dalje do plačila (točka II izreka).

Zoper točko II izreka se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker izpodbijani sklep nima razlogov o tožničinem predlogu, da naj sodišče uporabi tar. št. 3101 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008). Zmotna ugotovitev dejanskega stanja in zmotna uporaba materialnega prava pa je podana, ker sodišče prve stopnje nagrade za postopek ni obračunalo po tar. št. 3101 temveč po tar. št. 3100. V konkretnem primeru je mandat pooblaščencu prenehal še preden se je državni pravobranilec udeležil naroka za svojo stranko, zato bi sodišče prve stopnje nagrado iz 12. člena ZOdvT moralo pomnožiti s količnikom 0,8 in ne z količnikom 1,3. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožnici naloži povrnitev stroškov postopka v višini 371,65 EUR.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999) v zvezi z 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjskega sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilo uporabo materialnega prava.

Pritožba povsem zgrešeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, ali v konkretnem primeru nagrado za postopek potrebno odmeriti na podlagi tar. št. 3100 ali tar. št. 3101 pa ni vprašanje ugotavljanja odločilnih dejstev temveč vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je nagrado za postopek odmerilo na podlagi tar. št. 3100 ZOdvT in ne po tar. št. 3101. Res je sicer, da je predvsem Višje sodišče v Ljubljani v nekaterih sporih zavzelo stališče, da je za tovrstne primere (sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, še preden je bil opravljen narok za glavno obravnavo) potrebno uporabiti tar. št. 3101. Ta določa, da se nagrada za postopek po tar. št. 3100 zniža na 0,8, kadar mandat preneha pred vložitvijo tožbe ali druge vloge s katero se izvede postopek; pred vložitvijo odgovorna na tožbo ali pripravljalne vloge oziroma preden se odvetnik udeleži naroka za svojo stranko. Po prepričanju pritožbenega sodišča te določbe ni mogoče tolmačiti tako, da se nanaša tudi na primere, ko mandat pooblaščencu ne preneha, pride pa do predčasnega zaključka zadeve. Samo v primeru, ko mandat odvetniku (v našem primeru zakonitemu zastopniku tožene stranke, ki ima glede pravice do nagrade enak položaj kot odvetnik) preneha še preden se je odvetnik udeležil naroka za svojo stranko, pride do znižanja nagrade za postopek s količnika 1,3 na količnik 0,8. Znižanje količnika pa ni predvideno za primere, ko odvetniku mandat ne preneha, postopek pa se kljub temu zaključi, še preden se odvetnik udeleži naroka za svojo stranko. V takšnih primerih (zamudna sodba; sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe) je bila praksa pritožbenega sodišča v vseh zadevah, razen v eni iz leta 2000 takšna, da se je odvetniku priznala nagrada za postopek po tar. št. 3100 v višini količnika 1,3, saj v teh zadevah mandat odvetniku ni prenehal. Tako je pritožbeno sodišče odločilo s sodbo Pdp 1234/2009 z dne 3. 2. 2010, sodbo in sklepom Pdp 51/2012 z dne 27. 1. 2011 ter sklepom Pdp 48/2011 z dne 6. 2. 2013. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.