- Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
- Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
- Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Podobni dokumenti
Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov
VSL Sklep II Cp 572/2019
ECLI:SI:VSLJ:2019:II.CP.572.2019 Civilni oddelek
Povzetek
- Obveznost plačila stroškov pravdnega postopka med tožnikoma in tožencema.Ali je sodišče pravilno uporabilo določbo 161. člena ZPP glede delitve stroškov med sosporniki?
- Razmerje med tožnikoma in njuno obveznostjo plačila stroškov.Kako naj tožnika razdelita svoje stroškovno breme, če sta imela skupnega odvetnika?
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!
Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Jedro
Drži, kar pritožnika navajata, da določa 161. člen ZPP in drži tudi, kar navajata o svoji obveznosti plačila po pravnomočni sodbi do obeh tožnikov. Vendar ju zgolj to do znižanja njune obveznosti plačila stroškov ne more voditi. Tožnika sta imela skupnega pooblaščenega odvetnika in kako si bosta razdelila svoje stroškovno breme, je stvar njunega notranjega razmerja. S svojim tožbenim zahtevkom sta povrnitev pravdnih stroškov zahtevala brez opredelitve glede na njun delež pri spornem predmetu, (ki je bil sicer v pravdi odločilen "le" glede višine terjatve), sodišče pa odloča v mejah postavljenih zahtevkov.
Izrek
I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
II. Pritožnika naj sama krijeta svoje pritožbene stroške.
Obrazložitev
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da sta toženi stranki dolžni tožečima strankama povrniti njune pravdne stroške v znesku 5.251,32 EUR v 15-ih dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
2. Zoper sklep sta toženca vložila pritožbo, predlagata njegovo spremembo ali pa razveljavitev ter opredeljujeta še stroške svoje pritožbe. Navajata, da sodišče ni pravilno uporabilo določbe 161. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da krijejo sosporniki stroške po enakih delih, razen v primeru, če je med njimi precejšnja razlika glede njihovega deleža pri spornem predmetu. Menita, da to velja tudi v primeru, če so sosporniki do stroškov upravičeni. Toženca sta v tej zadevi dolžna plačati prvi tožnici 53.725,84 EUR, drugemu tožniku pa 8.442,87 EUR, kar pomeni, da je razmerje približno 1 proti 6, glede na deljivo obveznost, ker nedeljiva iz sklepa ne izhaja, pa sta toženca dolžna plačati vsakemu tožniku polovico prisojenih stroškov, čeprav bi bilo pravilno, da bi morala prvi tožnici plačati 4.538,74 EUR, drugemu tožniku pa 712,58 EUR.
3. Tožnika na pritožbo nista odgovorila.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Drži, kar pritožnika navajata, da določa 161. čl. ZPP in drži tudi, kar navajata o svoji obveznosti plačila po pravnomočni sodbi do obeh tožnikov. Vendar ju zgolj to do znižanja njune obveznosti plačila stroškov ne more voditi. Tožnika sta imela skupnega pooblaščenega odvetnika in kako si bosta razdelila svoje stroškovno breme, je stvar njunega notranjega razmerja. S svojim tožbenim zahtevkom sta povrnitev pravdnih stroškov zahtevala brez opredelitve glede na njun delež pri spornem predmetu, (ki je bil sicer v pravdi odločilen „le“ glede višine terjatve), sodišče pa odloča v mejah postavljenih zahtevkov (1. odst. 2. čl. ZPP). Ker odmeri stroškov pritožnika ne nasprotujeta, niti temu, da sta jih onadva dolžna plačati po enakih delih, je bilo treba njuno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. tč. 365. čl. ZPP).