Jedro

Sodišče v pravdnem postopku odloča o zahtevkih pravdnih strank (člen 2 ZPP), takšna njegova odločitev pa vselej nujno implicira tudi presojo ugovorov pravdnih strank. Z materialnopravnimi ugovori poskuša tožena stranka izpodbiti utemeljenost zahtevka tožeče stranke, o katerem pa mora sodišče v pravdnem postopku, kot je konkretni, odločiti s sodbo, svoje stališče do ugovorov strank pa pojasniti v razlogih sodbe (tako svoje stališče do ugovorov dejanske kot tudi do ugovorov materialnopravne narave; o procesnopravnih ugovorih pa se večinoma odloči s sklepom, v kolikor ni tudi o teh implicite "odločeno" v odločitvi o samem zahtevku) - člen 325/1 in člen 338 ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (2. in 3. točka sklepa) razveljavi in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo: ugovor tožeče stranke, da pooblaščenec tožeče stranke prof. dr. A. B. ne izpolnjuje pogoja iz 91. člena ZPP, ugovor pasivne legitimacije tožene stranke, ugovor zastaranja tožene stranke, odločitev o stroških postopka pa pridržalo za končno odločitev.

Zoper navedeni sklep se glede 2. in 3. točke (s katerima je sodišče zavrnilo ugovora pasivne legitimacije in zastaranja) pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ker gre za odločanje o materialnopravnih in ne o procesnopravnih vprašanjih, bi bilo po pritožnikovem stališču potrebno o zadevi odločiti s sodbo in ne sklepom. V spornem primeru gre nadalje za nujno sosporništvo tožene stranke in Centra za kulturo XY kot solastnikov skupnega dela stavbe, kar stopnice in ograja, kjer se je zgodil škodni dogodek, so. Pritožnik očita tudi neskladje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo o ugovorih tožene stranke, da v tej zadevi ni pasivno legitimirana in da je terjatev tožeče stranke zastarana. Navedena ugovora sta materialnopravne narave, na kar utemeljeno opozarja tudi pritožnik. Procesne določbe pa v pravdnem postopku, kakršen je konkretni, ne dopuščajo odločanja o materialnopravnih ugovorih strank s sklepom, niti ne dopuščajo takšnega vmesnega odločanja, kot ga je opravilo prvostopno sodišče. Sodišče v pravdnem postopku odloča o zahtevkih pravdnih strank (člen 2 ZPP), takšna njegova odločitev pa vselej nujno implicira tudi presojo ugovorov pravdnih strank. Z materialnopravnimi ugovori poskuša tožena stranka izpodbiti utemeljenost zahtevka tožeče stranke, o katerem pa mora sodišče v pravdnem postopku, kot je konkretni, odločiti s sodbo, svoje stališče do ugovorov strank pa pojasniti v razlogih sodbe (tako svoje stališče do ugovorov dejanske kot tudi do ugovorov materialnopravne narave; o procesnopravnih ugovorih pa se večinoma odloči s sklepom, v kolikor ni tudi o teh implicite "odločeno" v odločitvi o samem zahtevku) - člen 325/1 in člen 338 ZPP.

Sodišče pri tem lahko odloči tako, da zavrne tožbeni zahtevek (delno ali v celoti) ali pa da mu ugodi (delno ali v celoti). Če je, kot je to tudi v konkretni pravdi, stvar - ob spornosti zahtevka tako glede podlage kot tudi glede višine - zrela za odločbo, lahko izda sodišče, če je to smotrno, najprej sodbo samo o podlagi tožbenega zahtevka - vmesno sodbo; po pravnomočnosti te sodbe pa s sodbo odloči še o znesku (člen 330/1 ZPP), pri čemer v izreku vmesne sodbe meritorno odloči: da je tožbeni zahtevek glede podlage (v sodni praksi je sicer bolj uveljavljen izraz: " glede temelja") utemeljen, če pa ugotovi, da je zahtevek že samo glede na svojo podlago neutemeljen, pa zahtevek zavrne z "navadno" sodbo iz 325. člena ZPP. Vselej pa izrek sodbe obsega odločbo o tožbenem zahtevku (člen 338/3 ZPP), obrazložitev pa razloge sodišča (torej tudi stališče sodišča do ugovorov strank) za svojo odločitev (338/4 ZPP).

Vmesno odločanje in izdelava vmesne odločitve pa od sodišča terjata tudi to, da pojasni svojo presojo glede vseh ugovorov tožene stranke, ki se tičejo podlage zahtevka - v konkretnem primeru torej ne le o ugovoru pomanjkanja pasivne legitimacije ter ugovoru zastaranja zahtevka, temveč tudi o obstoju drugih med pravdnima strankama morebiti še spornih elementih odškodninske odgovornosti.

Prvostopno sodišče po povedanem ne bi smelo odločiti s sklepom, niti ne bi smelo odločiti v izreku tako, da je odločilo o ugovorih tožene stranke ne pa o samem tožbenem zahtevku oz. njegovi podlagi. Z izpodbijanim delom sklepa je s tem zagrešilo v pritožbi po vsebini očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP v zvezi z zgoraj cit. določbami ZPP, pri čemer se je izpodbijani način odločanja materializiral v nepravilni oz. nezakoniti odločbi prvostopnega sodišča. Zato je moralo pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. odstavek 369. člena ZPP v zvezi s 381. členom ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje tedaj odločiti o tožbenem zahtevku s sodbo v okviru zgoraj pojasnjenih zakonskih možnosti.

Pritožbeno sodišče na druge pritožbene navedbe ni odgovarjalo, saj so razveljavitev sklepa terjali že samo zgoraj obrazloženi procesni razlogi, tudi če bi se glede na sedanje stanje zadeve lahko izkazalo, da je odločitev sodišča prve stopnje v dejanskem pogledu in materialnopravno pravilna.