Jedro

Odločba mora biti polno obrazložena, tako z dejanskega kot s pravnega vidika, sicer sodišču, ki odloča v upravnem sporu, pomanjkljiva obrazložitev onemogoča preizkus zakonitosti sprejete odločitve, kar je v konkretni zadevi, kjer gre za enostopenjski upravni postopek, v katerem se obravnavajo strokovno-tehnična vprašanja, še toliko bolj pomembno. Ker izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, poleg tega pa v upravnem spisu zadeve ni listin, ki bi sodišču omogočale preizkus te vsebine, ima po presoji sodišča izpodbijana odločba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za infrastrukturo, št. 0141-16/2014/89 (00931425) z dne 21. 3. 2019, se odpravi ter se zadeva vrne pristojnemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Vsebina izpodbijane odločbe:**

1. Z uvodoma navedeno (v nadaljevanju: izpodbijano) odločbo je Ministrstvo za infrastrukturo pod 1. točko izreka odločilo, da pridobivalni prostor kamnoloma A. iz 1. točke izreka odločbe Ministrstva za infrastrukturo in prostor, št. 0141-19/2006-DE-61 z dne 17. 9. 2014, obsega zemljišča s parc. št. 5228, 5234/53, 5234/48 in 5234/46, vsa k.o. ...,1 in dele zemljišč s parc. št. 5234/47, 5216/4, 5169, 5173/9, 5173/4 in 5234/61, ki ležijo znotraj mnogokotnika točk 1-2-3-4-5-6-1, pri čemer imajo točke od 1 do 6 v nadaljevanju izreka izpodbijane odločbe opredeljene koordinate v Gauss-Krügerjevem koordinatnem sistemu. Sestavni del odločbe je grafični prikaz pridobivalnega prostora A. (roza šrafirano območje na Prilogi 1a in Prilogi 1b). Iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe izhaja, da v postopku izdaje te odločbe ni bilo posebnih stroškov.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnica pri toženki 10. 12. 2013 vložila popolno vlogo za prenos rudarske pravice za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen - apnenec na območju pridobivalnega prostora kamnoloma A. z gospodarske družbe A. A., d.d., podjetje za gradbeništvo, inženiring in proizvodnjo - v stečaju (v nadaljevanju: družba A. A.) na tožnico. Toženka v nadaljevanju povzame potek zadevnega postopka, v katerem je odločila že trikrat, in sicer z odločbami z dne 17. 9. 2014, 14. 5. 2015 in 24. 11. 2016, ki jih je to sodišče po vloženi tožbi v upravnem sporu odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek. Po tem, ko povzame vsebino doslej izdanih odločb, toženka pojasni, da je v zadevi ostal sporen le še obseg pridobivalnega prostora, sam prenos rudarske pravice z družbe A. A. na tožnico pa ni sporen. Nato poudari, da je v zvezi z ugotavljanjem obsega pridobivalnega prostora že v postopku izdaje prve odločbe, št. 0141- 19/2006-61 z dne 17. 9. 2014 (v nadaljevanju: odločba z dne 17. 9. 2014), vpogledala v Rudarski kataster, ki ga kot del spletne aplikacije Rudarska knjiga vodi Geološki zavod Slovenije (v nadaljevanju: GeoZS) in se skladno s 13. členom Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju: ZRud-1) vodi kot javna knjiga, in iz katerega izhaja, da pridobivalni prostor A. obsega območje, ki je bistveno manjše od območja, na katerem, kot izhaja iz ortofoto posnetkov v Rudarski knjigi, poteka izkoriščanje mineralne surovine. Zaradi navedenega si je nato od Upravne enote (v nadaljevanju: UE) ... pridobila dokumentacijo iz postopkov izdaje dovoljenj za izkoriščanje ter iz nje razbrala potek pridobivalnega prostora A., nato pa odločila o prenosu rudarske pravice z družbe A. A. na tožnico in opredelila meje pridobivalnega prostora, kot jih je pred tem na enak način ugotovil in v Rudarsko knjigo vnesel GeoZS ter ji priložila izris pridobivalnega prostora A. iz Rudarskega katastra. Ne glede na to, je toženka v postopku izdaje izpodbijane odločbe ponovno razbrala meje pridobivalnega prostora iz odločb, s katerimi je bilo družbi A. A. dano dovoljenje za izkoriščanje, jih primerjala z mejami iz Rudarske knjige oziroma Rudarskega katastra kot njenega sestavnega dela ter jih kot takšne prevzela v svojo odločitev, čeprav meni, da pri odločanju o tem vprašanju ne gre za odločanje o upravni zadevi, zato o tem ne more odločati niti toženka niti Upravno sodišče RS, temveč redno sodišče, saj gre za spor premoženjskopravne narave (tako tudi sklep tega sodišča, I U 2764/2017-11 z dne 16. 10. 2018). Stališče tega sodišča, ki ga je zavzelo v predhodno izdanih sodbah v tej zadevi, da bi morala toženka ugotoviti obseg pridobivalnega prostora, je torej napačno in bi moralo sodišče tožničino zahtevo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) zavreči. 3. Iz nadaljevanja izpodbijane odločbe izhaja, da je bila družbi A. A. skladno s 105. členom Zakona o rudarstvu (Uradni list RS, št. 56/99, v nadaljevanju: ZRud/1999) in Koncesijsko pogodbo, št. 354-14-66/01 z dne 10. 12. 2001 (v nadaljevanju: Koncesijska pogodba), koncesija za izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen - apnenec na območju kamnoloma A. podeljena v obsegu in pod pogoji, določenimi v veljavnem pravnomočnem dovoljenju za pridobivanje mineralnih surovin, in sicer takšni dovoljenji predstavljata odločba Skupščine Občine ..., št. 351-47/77-3 z dne 6. 8. 1980 (v nadaljevanju: Odločba 1980) in Dovoljenje za izkoriščanje rudnin UE ..., št. 351-02-149/90-251-2/ŠA z dne 13. 10. 1998 (v nadaljevanju: Dovoljenje 1998). Tako ne more biti sporno, da z nobenim pozneje izdanim dovoljenjem za izkoriščanje, konkretno Enotnim dovoljenjem za izkoriščanje in izvajanje del, št. 361-1/2006-6, ki ga je UE ... izdala 5. 3. 2007 (v nadaljevanju: Enotno dovoljenje 2007), rudarska pravica in koncesija ne moreta biti razširjeni na območje, ki ni zajeto v Odločbi 1980 in Dovoljenju 1998. Čeprav je Enotno dovoljenje 2007 pravnomočno in v tem smislu njegov izrek zavezuje, je bilo izdano izven meja podeljene rudarske pravice in koncesije, zato posegi na območju iz tega dovoljenja (posegi na zemljišču s parc. št. 5229) ne smejo vključevati izkoriščanja mineralne surovine. Izkoriščanje mineralnih surovin brez koncesije za izkoriščanje po ZRud-1 (4.6. točka 2. člena) šteje za nezakonito rudarsko delo, tako območje pa za nelegalni kop, takšno izkoriščanje mineralne surovine pa je skladno s 3. alinejo tretjega odstavka 131. člena ZRud-1 tudi razlog, da rudarski inšpektor trajno prepove izvajanje rudarskih del. Iz navedenega razloga je izrek Enotnega dovoljenja 2007 praktično neizvršljiv.

4. Toženka v nadaljevanju pojasnjuje vsebino Odločbe 1980, s katero je bilo pod 1. točko izreka družbi A. A. izdano dovoljenje za izkoriščanje apnenca rezerv A kategorije v kamnolomu A. in obenem odobrena velikost pridobivalnega prostora rezerv B in C1 kategorije. V drugem odstavku izreka te odločbe pa je nato navedeno, da se odkopno polje rezerv A kategorije nahaja znotraj območja s koordinatami oglišč 1 do 6 v mejah zemljiških parcel v lasti te družbe, nato pa se za potrebe kamnoloma izrecno določi velikost pridobivalnega prostora, ki je omejen s koordinatami oglišč A do H, pri čemer se določijo tudi pogoji za nadaljnje izkoriščanje rezerv B in C1 kategorije (prekategorizacija rezerv B in C1 kategorije, dodatni odkup zemljišč v mejah pridobivalnega prostora in izdelava dopolnilnega rudarskega projekta v primeru spremembe odkopne metode izkoriščanja rudnine). Kot poudari toženka, pa okoliščine, ali so ti pogoji izpolnjeni, ne presoja imetnik rudarske pravice, temveč za to pristojen upravni organ v upravnem postopku za izdajo dovoljenja za izkoriščanje. Takšna upravna postopka sta bila s strani UE ... izvedena v okviru izdaje Dovoljenja 1998 in Enotnega dovoljenja 2007, pri izdaji slednjega sicer izven območja s podeljeno rudarsko pravico in koncesijo. Ker bi torej izpolnjevanje pogojev za širitev izkoriščanja na sosednje parcele skladno s predpisi takrat veljavnega zakona, ki je urejal rudarstvo, to je Zakona o rudarstvu (Uradni list SRS, št. 17/1975, v nadaljevanju: ZRud/1975) moral preverjati pristojni upravni organ, Odločbe 1980 ni mogoče razumeti, kot da je z njo dano dovoljenje za izkoriščanje za območje, omejeno z oglišči A do H. Kot še pojasni, so zaloge B kategorije skladno s Pravilnikom o klasifikaciji in kategorizaciji zalog in virov trdnih mineralnih surovin (Uradni list RS, št. 36/06 in 61/10, v nadaljevanju: Pravilnik) tako imenovane raziskane zaloge, zaloge C1 pa premalo raziskane zaloge, za njihovo prekategorizacijo v dokazane zaloge A, ki so podlaga za pripravo rudarskega projekta za izkoriščanje, pa so zahtevane dodatne geološke raziskave, ki pokažejo, kakšen del območja je sploh mogoče prekategorizirati v zaloge višje kategorije. Od tega je nato odvisno, kateri del raziskovalnega območja se nameni za izkoriščanje ter oblikovanje etaž, delovnih brežin in končnega stanja kamnoloma. Navedeno bi bilo nato po takrat veljavnih predpisih potrebno obdelati v rudarskem projektu za izkoriščanje (tedaj dopolnilnim rudarskim projektom), ki bi ga morala potrditi upravna enota in nato za razširjeno območje izdati novo dovoljenje za izkoriščanje. Zaradi uvedbe instituta rudarske pravice in koncesije z ZRud/1999 se je nato ta pogoj spremenil tako, da je upravna enota lahko izdala dovoljenje za izkoriščanje le, če sta bili za območje širitve že podeljeni rudarska pravica in koncesija. Dokaz, da je bilo družbi A. A. in UE ... znano, da je za vsako širitev območja izkoriščanja rudnine potrebno novo dovoljenje za izkoriščanje, je Dovoljenje 1998 kot novo dovoljenje za izkoriščanje, s katerim je bilo dano dovoljenje za izkoriščanje tehničnega kamna - apnenca, ki predstavlja delno razširitev odkopnega polja na parcele št. 5228, 5234/46 in 5234/53. Tudi iz Rudarskega projekta, ki je bil podlaga za izdajo Dovoljenja 1998, izhaja, da je bil Rudarski projekt pridobivanja apnenca v kamnolomu A., št. 72/5-80, ki ga je septembra 1979 izdelal Rudarski inštitut Ljubljana (v nadaljevanju: Rudarski projekt/1979) in ki je bil podlaga za izdajo Odločbe 1980, izdelan le za področje geoloških rezerv A kategorije, nadaljnje izkoriščanje pa je pogojeno z izdelavo projekta pridobivanja v območju geoloških zalog B in C1 kategorije, pri čemer je za vsakokratno razširitev odkopnega polja treba pridobiti ustrezno dovoljenje.

5. Kot še pojasnjuje toženka, je bil skladno s 4. točko 27. člena ZRud/1975 eden od pogojev za izdajo dovoljenja za izkoriščanje, da je bilo za zemljišča, na katerih se bo takšno izkoriščanje izvajalo, izdano lokacijsko dovoljenje, le-to pa je bilo lahko izdano, če je bilo območje za izkoriščanje mineralnih surovin opredeljeno najmanj enako, kot je bilo opredeljeno v takrat veljavnih prostorskih aktih oziroma je bila najmanj za takšno območje izdelana ustrezna lokacijska dokumentacija. K vlogi za izdajo Odločbe 1980 je bilo tako priloženo lokacijsko dovoljenje, št. 351-47/77-98-3 z dne 17. 6. 1980 (v nadaljevanju: lokacijsko dovoljenje 1980), k vlogi za izdajo Dovoljenja 1998 pa dopolnilno lokacijsko dovoljenje, št. 351 02-149/90-377-2/ŠA z dne 14. 9. 1998 (v nadaljevanju: lokacijsko dovoljenje 1998). Območje, za katero sta izdani obe lokacijski dovoljenji, je razvidno iz Priloge 2 in kaže, da se to območje bistveno razlikuje od območja, omejenega z oglišči od A do H. Na vzhodu je namreč to območje na račun separacije večje, na zahodu pa bistveno manjše in ne vključuje območja zalog B in C1 kategorije. Iz navedenega in izrecne navedbe v 3. alineji prvega odstavka izreka Odločbe 1980, da se daje dovoljenje za izkoriščanje, obenem pa odobri velikost pridobivalnega prostora, kot je navedeno v predloženi lokacijsko tehnični dokumentaciji, med drugim v lokacijskem dovoljenju 1980, je jasno, da se dovoljenje za izkoriščanje ne more nanašati na območje, ki bi bilo večje od območja, za katero je bilo to lokacijsko dovoljenje izdano. Iz prvega odstavka izreka lokacijskega dovoljenja 1980 je razvidno tudi, da se to dovoljenje izdaja za kamnolom agregatov pridobivalno polje s separacijo A., kar kaže, da je bilo lokacijsko dovoljenje 1980 izdano za pridobivalno polje in za separacijo. Zato je območje, na katero se nanaša dovoljenje za izkoriščanje, po Odločbi 1980 lahko samo območje, omejeno s točkami od 1 do 6 (razen ceste), za katero je izdano tudi lokacijsko dovoljenje za izkoriščanje, medtem ko je za območje vzhodno od njega izdano lokacijsko dovoljenje za gradnjo separacije. Kot še pojasni toženka, mora biti pridobivalni prostor skladen s prostorskimi akti, ta pogoj pozna tudi danes veljavni ZRud-1. V konkretnem primeru je iz Priloge 3 razvidno, katero območje je Občina ... v veljavnem Občinskem prostorskem načrtu Občine ... (v nadaljevanju: OPN) opredelila kot območje mineralnih surovin, to območje pa je manjše od območja znotraj oglišč A do H. Podelitev rudarske pravice in koncesije družbi A. A. v letu 2001 in prenos rudarske pravice na tožnico na območju izven mej izdanega lokacijskega dovoljenja ter izven območja, ki je po veljavnem OPN določeno kot območje mineralnih surovin, bi bila torej v nasprotju s prostorskimi akti občine. Poleg tega OPN izkoriščanje mineralnih surovin izrecno pogojuje z izdelavo občinskega podrobnega prostorskega načrta (v nadaljevanju: OPPN), ta pa (še) ni izdelan. Iz vsega navedenega izhaja, da občina ni imela niti želje niti namena, da se za izkoriščanje mineralnih surovin opredeli celotno območje, omejeno z oglišči A do H. 6. Toženka se v nadaljevanju opredeljuje do Enotnega dovoljenja 2007 s poudarkom, da bi morala UE ..., če bi menila, da sta na zemljišču s parc. št. 5229, ki leži znotraj območja A do H, rudarska pravica in koncesija že podeljeni v obsegu in pod pogoji iz dovoljenja za izkoriščanje, to je Odločbe 1980 in Dovoljenja 1998, vlogo za izdajo dovoljenja za izkoriščanje tega zemljišča zavreči, saj skladno z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) ne more odločati dvakrat o isti stvari. To pa pomeni, da je UE ... lahko odločala o vlogi za izdajo tega dovoljenja samo pod pogojem, da je razumela, da za zadevno območje še ni bilo izdano dovoljenje za izkoriščanje, kar pa pomeni, da Odločbe 1980 in Dovoljenja 1998 ni razumela kot ustreznih dovoljenj za izkoriščanje zadevnega območja (parcele 5229). Zakaj je izdala Enotno dovoljenje 2007 v nasprotju s 1. točko tretjega odstavka 49. člena ZRud/1999, ki je določala, da je potrebno k vlogi za njegovo izdajo priložiti tudi dokazilo o pridobljeni rudarski pravici za izkoriščanje, pa toženki ni znano. Nato se opredeljuje še do tožničinega ugovora, da Odločba 1980 in Dovoljenje 1998 poznata pojem pridobivalni prostor, ki pa ga opredeljujeta drugače kot toženka. Kot pojasnjuje toženka, Odločba 1980 res uporablja termin pridobivalni prostor, ki ga je poznal že ZRud/1975 in ga je opredeljeval na podoben način kot danes veljavni ZRud-1, vendar je za opredelitev območja, na katero se nanašata rudarska pravica in koncesija, ključna vsebina Odločbe 1980 in Dovoljenja 1998. Med tožnico in toženko ni bilo nikoli sporno, da se Dovoljenje 1998 nanaša na širitev pridobivalnega prostora na zemljišča s parc. št. 5228, 5234/46 in 5234/53. Z vidika uporabe pojma pridobivalni prostor pa ostaja sporno tolmačenje Odločbe 1980. Kot ugotavlja toženka, ta vsebuje dve odločitvi: odločitev o dovoljenju za izkoriščanje mineralne surovine, ki se daje za odkopno polje rezerv A kategorije v območju oglišč 1 do 6, in odločitev o mejah pridobivalnega prostora, s katerim se odobrava velikost pridobivalnega prostora rezerv B in C1 kategorije v območju oglišč A do H. Iz določb 105. člena ZRud/1999 pa jasno izhaja, da je imetnik veljavnega dovoljenja za pridobivanje rudnin lahko v prehodnem obdobju pridobil koncesijo samo v obsegu, v katerem je pridobil pravico do izkoriščanja mineralne surovine, in ne v obsegu mej pridobivalnega prostora, zato sta bili prenosniku rudarske pravice rudarska pravica in koncesija podeljeni samo znotraj območja točk 1 do 6 (razen zemljišča s parc. št. 6084/4), na katero se nanaša tudi dovoljenje za izkoriščanje, medtem ko se območje A do H nanaša na opredelitev območja pridobivalnega prostora, ki pa ni bilo predmet podelitve rudarske pravice. Zaradi navedenega ni mogoče šteti, da pojem pridobivalni prostor iz Odločbe 1980 pomeni pridobivalni prostor po danes veljavnem ZRud-1. Navedena omejitev podelitve koncesije na območje "pridobljene pravice za izkoriščanje" in ne na območje "pridobivalnega prostora" je bila, skupaj z obvezo upoštevanja mnenja lokalne skupnosti, edina varovalka za zagotavljanje skladnosti območij podeljenih koncesij z veljavnimi prostorskimi akti občin. Iz navedenega je razvidno tudi, da mej pridobivalnega prostora pri koncesionarjih po 105. členu ZRud/1999 ni mogoče ugotavljati zgolj na podlagi pomena pojma pridobivalni prostor po ZRud/1975, ZRud/1999 in ZRud-1, ampak je v ta namen potrebno upoštevati vse konkretne okoliščine in dejstva. Da se je navedene omejitve obsega pridobivalnega prostora po Odločbi 1980 zavedala tudi družba A. A., pa izhaja iz dejstva, da si je z Dovoljenjem 1998 pridobila dovoljenje za delno širitev izkoriščanja na II. fazo odkopavanja, v letu 2007 pa dovoljenje za delno širitev na zemljišče s parc. št. 5229. Če bi bilo namreč z Odločbo 1980 dano dovoljenje za izkoriščanje v celotnem območju A do H, družba A. A. takšnih dodatnih dovoljenj ne bi potrebovala. Glede Enotnega dovoljenja 2007 toženka še izpostavlja, da so se z njim odobrile samo generalne tehnične rešitve pri izkoriščanju tehničnega kamna - apnenca in izvajanju del na parc. št. 5229 po istem rudarskem projektu, kot je bilo izdano Dovoljenje 1998, to je Rudarskem projektu, št. 383/93-ing. VM z dne 21. 4. 1993 (v nadaljevanju: Rudarski projekt/1993), kar pomeni, da koncesija za izkoriščanje mineralne surovine za to parcelo sploh še ni (bila) podeljena. Poleg tega je v Rudarskem projektu/1993 izrecno navedeno, da je za vsakokratno razširitev odkopnega polja (in ne pridobivalnega prostora) potrebno pridobiti ustrezno dovoljenje. Tudi iz navedenega jasno izhaja, da je pogoj za širitev izkoriščanja izven območja eksploatacijskega polja po Odločbi 1980 in Dovoljenju 1998 pridobitev ustreznega dovoljenja, pri čemer je bil Rudarski projekt/1993 izdelan za celotno predvideno območje izkoriščanja (I., II. in III. faza), Enotno dovoljenje 2007 pa je bilo nato dano samo za del območja. Iz besedila ter grafičnih prilog Rudarskega projekta/1993 je razvidno še, da vse tri predvidene faze izkoriščanja kamnoloma A. skupaj (I. faza, II. faza in III. faza) tudi sicer ne zajemajo območja, omejenega z oglišči A do H, ampak precej manjše območje. Kot še pojasni toženka, Rudarski projekt/1993 po vsebini predstavlja dopolnitev Rudarskega projekta/1979, ta pa je bil, kot že navedeno, izdelan samo za I. fazo izkoriščanja. Vse navedeno dokazuje, da z nobenim rudarskim projektom ni bilo predvideno izkoriščanje v območju oglišč A do H, ampak manjšem območju.

7. Toženka pojasnjuje še, da iz 1. alineje prvega odstavka izreka Odločbe 1980 izhaja, da se daje dovoljenje med drugim v obsegu, kot je to navedeno v Rudarskem projektu/1979, sestavni del katerega je karta "Končno stanje", na tej pa je jasno prikazano, da se na podlagi tega rudarskega projekta lahko izkoriščanje mineralne surovine izvaja največ na območju mnogokotnika točk od 1 do 6. V zvezi z navedbami sodišča v sodbi, III U 415/2016 z dne 14. 12. 2018 (v nadaljevanju: sodba III U 415/2016), da je skladno s 33. členom ZRud/1975 pristojni upravni organ moral voditi kataster raziskovalnih in pridobivalnih prostorov in da je vodenje registra nosilcev rudarske pravice ter katastra raziskovalnih in pridobivalnih prostorov predvideval tudi nato veljavni ZRud/1999 ter da toženka ni konkretno navedla, kakšno stanje je bilo vpisano v omenjenih evidencah v času, ko je družba A. A. pridobila rudarsko pravico, toženka pojasnjuje, da je bila za vodenje takšnega katastra za izkoriščanje tehničnega kamna v kamnolomu A. skladno s 26. in v zvezi s 15. členom ZRud/1975 pristojna Občina ..., s prenosom pristojnosti na upravne enote pa toženka ni prejela kakršnegakoli podatka o vodenju katastra raziskovalnih in pridobivalnih prostorov. Je pa toženka v arhivu ministrstva v zvezi z izkoriščanjem mineralnih surovin iz državne pristojnosti našla tako imenovani "Kataster eksploatacijskih polj", ki se je vodil v ta namen, v njem pa so tudi rubrike Rudarsko podjetje in njegov sedež, Dovoljenje za izkoriščanje, Vrsta mineralnih surovin, ki jih podjetje izkorišča in Meje eksploatacijskega polja. S prenosom pristojnosti za vodenje katastra na ministrstvo, pristojno za rudarstvo (ZRud/1999) oziroma na GeoZS (ZRud-1), se prej navedeni fizični kataster ni dopolnjeval, saj je napredek informacijske tehnologije omogočil njegovo vodenje v elektronski obliki. Toženka v nadaljevanju v zvezi z zemljiščem s parc. št. 6084/4 pojasnjuje, da je iz primerjave starega in novega katastra na Prilogi 2 izpodbijane odločbe razvidno, da je bila cesta s parc. št. 6084/4 razdeljena na več zemljišč. V nadaljevanju opisuje prikaz zemljišča in obrazlaga to delitev ter zaključuje, da je v izpodbijani odločbi upoštevano katastrsko stanje na dan izdaje dovoljenj, ki je na ustrezen način transformirano na današnji kataster.

8. V nadaljevanju izpodbijane odločbe se toženka opredeljuje do listin, ki jih je v postopku predložila tožnica, s poudarkom, da sta bili pri koncesijskih pogodbah, sklenjenih po 105. členu ZRud/1999, rudarska pravica in koncesija podeljeni v obsegu in pod pogoji iz dovoljenja za izkoriščanje, zato nobena od teh listin ne more spreminjati (večati ali manjšati) obsega podeljene rudarske pravice in koncesije. Kot še navaja, so šele novejše koncesije imele že v koncesijskem aktu in koncesijski pogodbi jasno opredeljene meje pridobivalnega prostora in je bila tako možna neposredna kontrola mej pridobivalnega prostora, za koncesije, podeljene po 105. členu ZRud/1999, pa je bilo to mogoče šele z vzpostavitvijo Rudarske knjige. Nobena od listin, ki jih je predložila tožnica, tako nima funkcije opredelitve ali potrditve mej pridobivalnega prostora, saj imata v konkretnem primeru takšno funkcijo le koncesijski akt in koncesijska pogodba v povezavi z Odločbo 1980 in Dovoljenjem 1998. Toženka zaključuje, da je pridobivalni prostor kamnoloma A. lahko omejen izključno na območje iz Rudarske knjige oziroma Rudarskega katastra kot njenega sestavnega dela, v največ tem obsegu pa je možno prenesti rudarsko pravico. Če bi bila družbi A. A. in sedaj tožnici rudarska pravica podeljena na območju oglišč A do H, bi morala tožnica skladno s 44. členom ZRud-1 kot prevzemnica rudarske pravice pred sklenitvijo koncesijske pogodbe za vsa zemljišča iz območja A do H priložiti tudi dokazilo o pravici izvajati rudarska dela na zemljišču, saj do pridobitve te pravice za vsa zemljišča prevzemnik rudarske pravice ne more skleniti koncesijske pogodbe. ZRud/1999 je sicer dopuščal možnost delnega prenosa rudarske pravice, kar pa ni bila tožničina zahteva, saj ta zahteva prenos rudarske pravice na celotnem območju. V kolikor bi sedaj zahtevala delni prenos, pa bi to pomenilo spremembo vloge, ki bi se morala obravnavati po danes veljavnih predpisih, ki delnega prenosa rudarske pravice ne dopuščajo več. Toženka se nato opredeli še do tožničine zahteve za izločitev uradnih oseb, ki je bila s sklepom, št. 0141-16/2014/87 z dne 4. 2. 2019, zavrnjena. Sklepno obrazloži še odločitev o stroških postopka.

**Povzetek tožbenih navedb in potek upravnega spora:**

9. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja, zato je vložila tožbo v upravnem sporu, in sicer iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da se rudarska pravica na tožnico prenese na parcelah oziroma delih parcel, ki ležijo znotraj mnogokotnika točk A do H. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. V tožbi ugovarja, da je toženka napačno ugotovila obseg pridobivalnega prostora kamnoloma A. in posledično tudi rudarsko pravico na tožnico prenesla v napačnem obsegu. Ko pojasni, kaj izhaja iz lokacijske dokumentacije Občine ..., št. 67-1/98, Odločbe 1980, Dovoljenja 1998 in Enotnega dovoljenja 2007, poudari, da pridobivalni prostor ni, kot zatrjuje toženka, definiran z odkopnim poljem, saj je iz Odločbe 1980 in Dovoljenja 1998 jasno razvidno, kaj je pridobivalni prostor in kaj odkopno polje. Iz obeh odločb pa je razvidno tudi, da se odkopno polje določa v okviru obstoječega pridobivalnega prostora A do H. Ko navaja, da je pojem pridobivalnega prostora iz Odločbe 1980 in Dovoljenja 1998 treba razlikovati od enakega pojma po kasnejših zakonih, toženka ne utemelji, kdaj naj bi do takšne spremembe prišlo. Odločba 1980 je bila izdana v času veljavnosti ZRud/1975, družba A. A. pa je rudarsko pravico in koncesijo pridobila v letu 2001, torej v času veljavnosti ZRud/1999. Če bi do spremembe prišlo v času sprejema ZRud/1999, bi bilo to torej upoštevano v koncesijski pogodbi in odločbah, izdanih po letu 2001, vendar ni tako, saj je bila koncesijska pogodba sklenjena za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen - apnenec na območju pridobivalnega prostora in ne odkopnega polja kamnoloma A., ta pridobivalni prostor (in ne odkopno polje), na katerega se nanaša rudarska pravica, pa je bil opredeljen v obsegu, določenim v Odločbi 1980 in Dovoljenju 1998, pri čemer se je po ZRud/1999 rudarsko pravico pridobilo na določenem pridobivalnem prostoru in ne na odkopnem polju. Izkoriščanje mineralnih surovin namreč ne pomeni zgolj njihovega odkopavanja, temveč vključuje tudi izvedbo vseh ostalih del, ki so potrebna, da se mineralne surovine pridobi, obogati in uskladišči. Obe odločbi s sklicevanjem na 27. člen ZRud/1975 kot pridobivalni prostor izrecno navajata območje, določeno s koordinatami A do H. Da je ta pojem po ZRud/1975 in ZRud/1999 povsem enak pa kaže tudi primerjava obeh zakonov, ki pokaže, da je bilo vlogi za izdajo dovoljenja za izkoriščanje treba priložiti enake priloge, med njimi situacijski načrt z vrisanimi mejami pridobivalnega prostora. Kot še navaja tožnica, je rudarska pravica za izkoriščanje pravica, pridobljena na podlagi izdanega koncesijskega akta s koncesijo za izkoriščanje določene vrste mineralne surovine na določenem pridobivalnem prostoru, ki se vriše v rudarski kataster. Rudarska pravica se torej niti po ZRud/1975 niti po ZRud/1999 ne pridobi na podlagi dovoljenja za izkoriščanje, saj je vlogi za izdajo tega dovoljenja treba priložiti dokazilo o že pridobljeni rudarski pravici.

11. V nadaljevanju tožbe navaja, da ZRud-1 razlikuje med rudarskimi projekti za pridobitev koncesije za izkoriščanje in rudarskimi projekti za izvedbo, pri čemer je rudarski projekt za izvedbo tisti, ki nadomešča dovoljenja za izkoriščanje, in mora biti potrjen pred pričetkom izkoriščanja (četrti odstavek 49. člena ZRud-1), podlago za izkoriščanje pa daje koncesijska pogodba. Pogoji, ki so se prej preverjali pri izdaji posameznega dovoljenja za izkoriščanje, se po ZRud-1 torej preverjajo z rudarskim projektom, pravilnost in skladnost izvajanja rudarskih del pa nadzoruje rudarska inšpekcija (drugi odstavek 69. člena ZRud-1). To pomeni, da je rudarska inšpekcija in ne toženka tista, ki je pristojna za nadzor nad tem, da se dela v pridobivalnem prostoru opravljajo skladno s prostorskimi akti in predpisano rabo prostora. Navedeno potrjuje tudi OPN, po katerem je izkoriščanje mineralnih surovin možno le znotraj območij s podeljeno rudarsko pravico, prav zato se območja izkoriščanja širijo proti robu že obstoječega pridobivalnega prostora, kar je razvidno iz grafičnega prikaza OPN (prikaz namenske rabe). Ta prikazuje celostno območje ureditve kamnoloma A., in sicer tako v delu, kjer je predviden nadzemni odkop, kot v delu, kjer se nahaja območje proizvodnih dejavnosti in odkop mineralnih surovin sploh ni dovoljen. Tožnica pa se strinja s toženko, da določanje obsega pridobivalnega prostora ne bi smelo biti predmet tega postopka, saj bi morala toženka na tožnico zgolj prenesti rudarsko pravico, ne pa omejevati te pravice in ji s tem onemogočati opravljanja njene dejavnosti. Toženka celo ugotavlja skladnost pridobivalnega prostora s prostorskim akti, čeprav to ni v njeni pristojnosti, in vsebino pravnomočnih odločitev kot je Enotno dovoljenje 2007. S tem dovoljenjem je bilo tožnici dovoljeno izkoriščanje mineralnih surovin pod pogoji iz Koncesijske pogodbe na območju pridobivalnega prostora, določenega z Odločbo 1980 in Dovoljenjem 1998, gre torej za dovoljenje, izdano po ZRud/1999 in po sklenitvi koncesijske pogodbe, ki zajema izven mnogokotnika točk 1 do 6 ležečo parcelo 5229. 12. Tožnica v nadaljevanju opozarja, da je Rudarska knjiga le evidenca, ne pa podlaga za določanje pridobivalnih prostorov, ki jo je pred prenosom na GeoZS vodila toženka. Čeprav podatki iz Rudarske knjige res vsebujejo le koordinate od 1 do 6, pa vsi ostali grafični prikazi, tudi tisti, ki so sestavni del izpodbijane odločbe, vsebujejo podatke o koordinatah od A do H. Tožnica nato citira listine, iz katerih izhaja obseg pridobivalnega prostora od A do H, in izpostavlja, da je toženka obseg pridobivalnega prostora določila le na delih zemljišč s parc. št. 5234/47, 5216/4, 5169, 5173/9, 5173/4 in 5234/61, ki ležijo znotraj mnogokotnika 1 - 6, čeprav nadaljnja dovoljenja za izkoriščanje dovoljujejo tudi izkoriščanje na sosednjih parcelah 5228, 5229, 5234/46 in 5234/53, ki ležijo zunaj mnogokotnika; gre za kontinuirano nadaljevanje izkoriščanja surovin v pridobivalnem prostoru A do H. Smisel določanja pridobivalnega prostora je namreč prav v tem, da se zajame ves prostor ležišča rudnine, povečan za območje okrog ležišča, na katerem lahko pride zaradi vpliva rudarskih del do rušenja ali usedanja zemljišča. Ta prostor mora biti prikazan z navedbo koordinatnih točk, zato pridobivalnega prostora, kot ga je določila toženka, sploh ni mogoče prikazati v Gauss-Krügerjevem koordinatnem sistemu.

13. Tožnica v tožbi graja tudi kršitve pravil postopka, saj se toženka ni opredelila do vse dokumentacije, ki jo je v postopku predložila tožnica, prav tako se ni izjasnila, zakaj ni izvedla predlaganega dokaza, to je priloge 3/1 Rudarskega projekta/1993 (z renovelacijo leta 1995) kjer je meja pridobivalnega prostora izrecno določena z označbo oglišč A do H. Prav tako toženka ne pojasni, zakaj so od 1980 nespremenjena stališča strokovnjakov, napačna. Tožnica poudarja, da pri prenosu rudarske pravice prevzemnik vstopi v pravno razmerje, kakršno je bilo ob trenutku prenosa, vsebina razmerja pa se zgolj zaradi prenosa ne sme spremeniti. Tudi Koncesijska pogodba določa, da se dajatev različno plačuje za območje pridobivalnega prostora, na katerem se dela že izvajajo (kategorija A), in za območje, na katerem se dela ne izvajajo (kategorija B in C1). Iz odločbe o odmeri rudarske koncesnine za leto 2010 pa izhaja, da se koncesnina odmerja za pridobivalni prostor, in sicer odprto površino (takrat 7,60 ha) in ostalo površino (takrat 28,20 ha), skupaj 35,80 ha, kar je površina pridobivalnega prostora, razvidna iz publikacije GeoZS. Tudi v letu 2006 izdanem potrdilu o stanju zalog in virov mineralne surovine v pridobivalnem prostoru so zajete tako zaloge A kot zaloge B in C1. Kaj potem predstavlja ostala površina pridobivalnega prostora, zakaj je v Koncesijski pogodbi določeno plačevanje za območje pridobivalnega prostora, na katerem se dela še ne izvajajo, ter zakaj bi se toženka ukvarjala z zalogami na območju A do H, če to območje sploh ni predmet Koncesijske pogodbe, toženka ne pojasni. Sklicevanje na odločbo o odmeri koncesnine iz leta 2017, kjer je ostala površina pridobivalnega prostora 0,00 ha, je po navedenem zavajajoče, tako kot tudi sklicevanje na napačno prijavo v preteklih obdobjih samopriglasitve, saj se je ta priglasitev opravila na uradnem obrazcu, posredovani podatki pa niso bili odvisni od volje priglasitelja. Sklepno tožnica opozarja, da pri predlogu za izločitev uradnih oseb, ki ga je podala v postopku izdaje izpodbijane odločbe, a je bil zavrnjen, ni šlo zgolj za nestrinjanje z odločitvijo toženke, temveč za arbitrarnost izdanih odločb, ki temeljijo na osebnih prepričanjih uradnih oseb, ne pa na veljavnih predpisih in upoštevajoč napotke sodišča. Glede na navedeno predlaga, naj sodišče samo odloči o stvari.

14. Toženka, ki je sodišču predložila upravni spis zadeve, odgovora na tožbo ni podala.

15. Tožnica v vlogi z dne 11. 3. 2020 vztraja pri tožbenih navedbah in ponavlja, da toženka ni pristojna odločati o obsegu pridobivalnega prostora, saj bi morala zgolj prenesti koncesijsko razmerje na tožnico v vsebini in obsegu, kot je bilo sklenjeno z družbo A. A. Pojasni tudi, da je v pripravi sprememba ZRud-1, ki naj bi uredila podaljšanje obstoječih rudarskih pravic.

16. V tem upravnem sporu je odločala sodnica posameznica (prvi odstavek 13. člena ZUS-1 in drugi odstavek 25. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnem sporu, ZUS-1C).

**K I. točki izreka:**

17. Tožba je utemeljena.

18. Kot je razvidno iz predhodne obrazložitve te sodbe, je toženka v obravnavani zadevi, v kateri se odloča o prenosu rudarske pravice, že večkrat odločala, prvič z odločbo z dne 17. 9. 2014, s katero je odločila, da se rudarska pravica za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen - apnenec na območju pridobivalnega prostora A. prenese z gospodarske družbe A. A. na tožnico (1. točka izreka), ter nato določila obseg območja pridobivalnega prostora kamnoloma A., na katerem se prenese rudarska pravica (3. točka izreka). Tožbi, s katero je tožnica navedeno odločbo izpodbijala v 3. točki izreka, je to sodišče s sodbo, III U 325/2014 z dne 3. 4. 2015 (v nadaljevanju: sodba III U 325/2014), ugodilo, izpodbijano 3. točko izreka odločbe z dne 17. 9. 2014 odpravilo in zadevo v tem delu vrnilo toženki v ponovni postopek. Toženka je nato izdala odločbo, št. 01141-16/2014-39 (00911425) z dne 14. 5. 2015, ki je bila po tožničini tožbi s sodbo tega sodišča, III U 132/2015 z dne 20. 5. 2016 (v nadaljevanju: sodba III U 132/2015), odpravljena in zadeva vrnjena toženki v ponovni postopek, v katerem je bila izdana odločba, št. 0141-16/2014-60 (00911425) z dne 24. 11. 2016. To odločbo je sodišče s sodbo III U 415/2016 odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem je bila izdana sedaj izpodbijana odločba. V obravnavani upravni zadevi je bilo tako že z odločbo z dne 17. 9. 2014 pravnomočno odločeno, da se rudarska pravica za gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen - apnenec na območju pridobivalnega prostora A. prenese z gospodarske družbe A. A. na tožnico, sporna pa ostaja odločitev glede obsega pridobivalnega prostora, na katerem se prenese rudarska pravica. Predmet presoje v tem upravnem sporu je torej pravilnost in zakonitost z izpodbijano odločbo sprejete odločitve o obsegu pridobivalnega prostora, na katerem se prenese rudarska pravica, prenos le-te pa med strankama ni sporen.

19. ZRud-1, kot je relevanten za obravnavano zadevo,2 rudarsko pravico opredeljuje kot pravico za izkoriščanje, ki se jo pridobi na podlagi izdanega rudarskega koncesijskega akta s koncesijo za izkoriščanje določene vrste mineralne surovine na določenem pridobivalnem prostoru (3.2. točka 2. člena ZRud-1). Pridobivalni prostor je z naravnimi ali umetnimi črtami omejen del zemeljske površine in globine pod njo, določene z rudarskim koncesijskim aktom (3.2.2. točka 2. člena ZRud-1). Rudarski koncesijski akt pa je predpis, ki predstavlja odločitev Republike Slovenije, da bo proti plačilu in pod določenimi pogoji podelila koncesijo za izkoriščanje določene vrste mineralne surovine določeni pravni ali fizični osebi na določenem pridobivalnem prostoru (3.2.1. točka 2. člena ZRud-1). Prenos rudarske pravice za izkoriščanje je urejen v 51. členu ZRud-1, v katerem so določeni pogoji, pod katerimi se lahko rudarska pravica v celoti ali (takrat še) delno prenese s soglasjem ministrstva, pristojnega za rudarstvo, na drugo pravno ali fizično osebo, pri čemer mora po 4. točki prvega odstavka 51. člena ZRud-1 oseba, na katero se rudarska pravica nanaša, izpolnjevati tudi morebitne druge pogoje, ki jih je rudarski koncesijski akt, na podlagi katerega je bila podeljena rudarska pravica za izkoriščanje, opredelil kot pogoj za pridobitev rudarske pravice za izkoriščanje. Rudarska pravica za izkoriščanje se torej pridobi za izkoriščanje vrste mineralne surovine na določenem pridobivalnem prostoru in se tako tudi prenaša. Ker obe stranki kot sporno izpostavljata vprašanje, ali se o obsegu pridobivalnega prostora lahko odloča v postopku odločanja o prenosu rudarske pravice, sodišče pojasnjuje, da je sicer res (šele) v sedaj veljavnem četrtem odstavku 51. člena ZRud-13 izrecno določeno, da je ugotovitev oziroma določitev mej pridobivalnega prostora, ki je predmet prenosa rudarske pravice za izkoriščanje, predpogoj za prenos rudarske pravice, kar pomeni, da brez predhodne odločitve o obsegu pridobivalnega prostora prenos rudarske pravice sploh ni mogoč, vendar po presoji sodišča4 že iz določb 51. člena ZRud-1, kot so veljale ob vložitvi tožničine vloge (4. točka prvega odstavka 51. člena ZRud-1),5 dovolj jasno izhaja, da je predmet prenosa rudarska pravica za izkoriščanje na posameznem pridobivalnem prostoru, kar pomeni, da je predmet prenosa rudarske pravice za izkoriščanje na posameznem pridobivalnem prostoru tudi obseg območja tega prostora, saj prenos rudarske pravice brez opredelitve njenega dometa oziroma predmeta ni mogoč. V zadevi I U 2764/2017 (odločitev z dne 16. 10. 2018), na katero se sklicuje toženka, je Upravno sodišče sicer res navedlo, da pri odločanju o obsegu pridobivalnega prostora ne gre za odločanje o upravni zadevi, temveč za spor premoženjskopravne narave, vendar je to sodišče v več drugih zadevah (III U 132/1015, IV U 74/2016 in III U 415/2016) zavzelo drugačno stališče, da je opredelitev obsega območja pridobivalnega prostora, na katerem se prenaša rudarska pravica, del postopka prenosa te pravice. Ker je obseg pridobivalnega prostora vprašanje, ki se, glede na že citirane določbe ZRud-1 ter prevladujočo upravnosodno prakso, mora rešiti z odločbo o prenosu rudarske pravice, sodišče zaključuje, da toženka ni ravnala neskladno z zakonom, ko je o tem vprašanju odločala v postopku odločanja o prenosu rudarske pravice.

20. Pri tem pa sodišče ugotavlja (kot je pojasnilo že v sodbah III U 325 2014, III U 132/2015 in III U 415/2016), da se rudarska pravica po 51. členu ZRud-1 lahko prenese le v obsegu, kot jo ima obstoječi nosilec, to je prenosnik rudarske pravice. V tem smislu je za obravnavani primer pomembna (med strankama nesporna) ugotovitev, da je družba A. A. koncesijo pridobila na temelju določb ZRud/1999, in sicer na temelju prehodne ureditve iz 105. člena ZRud/1999, ki v prvem odstavku določa, da pravni ali fizični osebi, ki je s pravnomočnim dovoljenjem za raziskovanje rudnin iz 15. člena ZRud/1975 ali veljavnim dovoljenjem za raziskovanje rudnin iz 26. člena ZRud/1975 ali z veljavnim dovoljenjem za pridobivanje drugih rudnin iz 54. člena ZRud/1975 pridobila pravico za raziskovanje oziroma izkoriščanje mineralne surovine in je za njeno izvajanje treba pridobiti koncesijo po določbah ZRud/1999, podeli vlada koncesijo v skladu z določbami ZRud/1999 ob upoštevanju mnenja lokalne skupnosti, na območju katere se bo izkoriščala rudnina, brez javnega razpisa, v obsegu in pod pogoji, določenimi v dovoljenju, s katerim je bila pravica pridobljena. Omenjena dovoljenja nadomeščajo odločbo o izboru za nosilca rudarske pravice, nosilec te pravice pa mora z državo skleniti koncesijsko pogodbo v šestih mesecih po izdaji koncesijskega akta (tretji odstavek 105. člena ZRud/1999), v kateri se določi primeren čas izvajanja rudarske pravice, ki omogoča dosedanjemu imetniku dovoljenja, glede na vložena sredstva in dosedanje trajanje raziskovanja oziroma izkoriščanja, prilagoditev določbam tega zakona (četrti odstavek 105. člena ZRud/1999). Na navedeni podlagi je Vlada RS sprejela Uredbo o podelitvi rudarske pravice imetnikom dovoljenj za raziskovanje oziroma pridobivanje mineralnih surovin (v nadaljevanju: Uredba) kot koncesijski akt, s katero je podelila rudarsko pravico za raziskovanje oziroma izkoriščanje mineralnih surovin tistim pravnim in fizičnim osebam, navedenim v Prilogi Uredbe, ki so imele ob uveljavitvi ZRud/1999 veljavno pravnomočno dovoljenje za raziskovanje oziroma pridobivanje mineralnih surovin, in sicer pod pogoji in na način, kot so določeni v takem dovoljenju. V 34. točki Priloge Uredbe (Seznam pravnih in fizičnih oseb po drugem odstavku 2. člena Uredbe Izkoriščanje mineralnih surovin) pa sta med dovoljenji za izkoriščanje navedeni družbi A. A. izdani dovoljenji (Odločba 1980 in Dovoljenje 1998). Glede na 105. člen ZRud/1999 in 3. člen Uredbe sta nato Vlada RS in družba A. A. dne 10. 12. 2001 sklenili Koncesijsko pogodbo, predmet katere je gospodarsko izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen - apnenec na območju pridobivalnega prostora kamnoloma A. (3. člen Koncesijske pogodbe). V 5. členu Koncesijske pogodbe, ki ureja prostor, za katerega velja rudarska pravica, pa je določeno, da se pridobivalni prostor, na katerega se nanaša rudarska pravica, nahaja na zemljišču, ki je določeno v dovoljenjih za izkoriščanje z dne 6. 8. 1980 in z dne 13. 10. 1998, ki sta sestavni del pogodbe. Glede na povedano sta za opredelitev pridobivalnega prostora, na katerem je bila pridobljena in na katerem se posledično prenaša rudarska pravica, ključni dovoljenji, s katerima je rudarsko pravico pridobil prenosnik rudarske pravice (družba A. A.), to sta Odločba 1980 in Dovoljenje 1998. 21. Z navedenim sodišče zavrača toženkine argumente, da je za opredelitev pridobivalnega prostora v obravnavani zadevi pomembno, kako je ta prostor prikazan v Rudarski knjigi oziroma Rudarskem katastru. Iz določb ZRud-1, ki je uvedel rudarsko knjigo, namreč ne izhaja, da bi imeli vpisi v rudarsko knjigo oblikovalno (konstitutivno) naravo, saj se rudarska pravica za izkoriščanje pridobi na podlagi izdanega rudarskega koncesijskega akta s koncesijo za izkoriščanje določene vrste mineralne surovine in je vezana na določen pridobivalni prostor (gl. 3.2. točko 2. člena ZRud-1).6 Skladno z drugim odstavkom 15. člena ZRud-1 pa se vpisi in izbrisi v Rudarski knjigi izvajajo na podlagi pravnomočnih odločb in drugih aktov, ki se v skladu s tem zakonom izdajajo za pridobitev, odvzem, ugasnitev in prenehanje rudarske pravice za raziskovanje oziroma izkoriščanje.7 O tem, da se z vpisom podatkov v Rudarsko knjigo ne odloča o materialno pravnih pravicah koncesionarjev, se je izreklo tudi Vrhovno sodišče RS (glej sklep I Up 11/2019 z dne 3. 7. 2019). To pa pomeni, da za določitev območja pridobivalnega prostora ni ključna Rudarska knjiga, temveč po ZRud/1975 dovoljenje za izkoriščanje, po ZRud/1999 in ZRud-1 pa rudarski koncesijski akt s koncesijo za izkoriščanje. Navedeno je še toliko bolj pomembno, ker je bila Rudarska knjiga uvedena, kot predhodno navedeno, šele z ZRud-1, kar pomeni, da gre za javno knjigo, ki v času izdaje za zadevo relevantnih aktov niti ni obstajala. V času izdaje Odločbe 1980 in Dovoljenja 1998 sta se namreč rudarski kataster in register v fizični obliki deloma vodila le na državni ravni (državni rudarski kataster je bila takrat knjiga s kartami velikega formata, v katero so bili na katastrski podlagi (ali pa tudi ne) vrisani pridobivalni prostori, rudarski register pa je predstavljala posebna knjiga, v kateri so bili ročno vneseni podatki o posameznem pridobivalnem prostoru), iz tega naslova pa danes tudi izhaja večina težav glede poznavanja oziroma nepoznavanja mej pridobivalnih prostorov, za katere sta bili rudarska pravica in koncesija podeljeni na podlagi določb 105. člena ZRud/1999. Pri novejših koncesijah se namreč meje pridobivalnega prostora določijo že v koncesijskem aktu, medtem ko so bile po 105. členu ZRud/1999 podeljene rudarske pravice in koncesije podeljene "v obsegu in pod pogoji iz pravnomočnih dovoljenj za izkoriščanje", s katerimi so stranke takrat že razpolagale, v teh dovoljenjih pa največkrat ni neposredno navedeno, kje se pridobivalni prostor nahaja, ampak se v izreku sklicujejo na različne upravne akte, dokumentacije (lokacijska, tehnična in podobno), projekte, načrte in podobno. Za ugotovitev mej je zato te dokumente potrebno pridobiti iz različnih arhivov, jih pregledati in ugotoviti meje pridobivalnega prostora.8 Po vsem povedanem sodišče zaključuje, da je za odločitev o spornem vprašanju, to je o obsegu pridobivalnega prostora, torej bistveno, kako je ta pridobivalni prostor opredeljen v pravnomočnem dovoljenju za izkoriščanje, v konkretni zadevi v Odločbi 1980 in Dovoljenju 1998. 22. Iz izreka Odločbe 1980 izhaja, da je bilo s to odločbo družbi A. A. dano dovoljenje za izkoriščanje apnenca rezerv A kategorije v kamnolomu agregatov A. in odobrena velikost pridobivalnega prostora rezerv B in C1 kategorije, kot je to navedeno v lokacijsko tehnični dokumentaciji, priloženi vlogi za izdajo dovoljenja: Rudarskemu projektu/1979; dokumentaciji Pridobivalni prostor s koordinatami oglišč - geološka dokumentacija s podatki o vrsti, količini in kakovosti rudnin; lokacijskemu dovoljenju 1980; in izjavi o upoštevanju zahtev iz petega odstavka 27. člena ZRud/1975. Kot še izhaja iz izreka Odločbe 1980, iz navedene lokacijsko tehnične dokumentacije sledi: da se odkopno polje rezerv A kategorije nahaja znotraj območja s koordinatami oglišč iz državne triangulacije od 1 do 6, v mejah zemljiških parcel v lasti družbe A. A.; da se za potrebe kamnoloma določi velikost pridobivalnega prostora, ki je omejeno s koordinatami oglišč od A do H; da se Rudarski projekt/1979 nanaša na izkoriščanje surovin v mejah rezerv A kategorije; da in kako je pogojeno nadaljnje izkoriščanje rezerv B in C1 kategorije.; da bo letni odkop do 130.000 m³ kamna in da bo na območju rezerv A kategorije možno pridobivanje za dobo 10 let, na območju pridobivalnega prostora pa za dobo 50 let; in za pripravo katerih frakcij ustreza apnenec iz tega kamnoloma. V nadaljevanju izreka Odločbe 1980 so določene obveznosti investitorja in kdaj preneha veljati odločba ter da sta tehnična dokumentacija in lokacijska odločba s pogoji soglasij sestavni del te odločbe. Iz kratke obrazložitve odločbe pa izhaja, da je družba A. A. z vlogo z dne 20. 6. 1980 zaprosila za izdajo dovoljenja za izkoriščanje apnenca v kamnolomu A. ter za omejitev obsega pridobivalnega prostora za potrebe kamnoloma; vlogo je dopolnila s potrebno dokumentacijo. Ker je bilo ugotovljeno, da so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za pridobitev dovoljenja za izkoriščanje mineralnih rudnin predpisuje 27. člen ZRud/1975, je bilo odločeno, kot navedeno v izreku odločbe. Z Dovoljenjem 1998 pa je UE ... pod 1. točko izreka družbi A. A. dala dovoljenje za izkoriščanje tehničnega kamna - apnenca v kamnolomu A. za drugo II. fazo odkopavanja, ki predstavlja razširitev odkopnega polja na zemljišča s parc. št. 5228, 5234/46 in 5234/53, s pridobivalnim poljem, določenim v odločbi Oddelka za okolje in prostor te upravne enote z dne 19. 9. 1995 (v nadaljevanju: Odločba 1995), skladno z lokacijskim dovoljenjem 1998 in vodnogospodarskim soglasjem tega oddelka, št. 351 02-149/90-451-2/ŠA z dne 30. 9. 1998, ter Rudarskim projektom/1993 z renovelacijo iz avgusta 1995. Iz 2. točke izreka Dovoljenja 1998 izhaja še, pod kakšnimi pogoji se daje, v 3. točki izreka pa je določeno, da dovoljenje za izkoriščanje preneha veljati eno leto po pravnomočnosti, če se dela v tem roku ne začnejo. Iz obrazložitve Dovoljenja 1998 izhaja, da je družba A. A. kot investitorka z vlogo z dne 25. 5. 1998 zaprosila za dovoljenje za izkoriščanje rudnin v kamnolomu A., in sicer za II. fazo odkopavanja, ki predstavlja delno širitev odkopnega polja na v izreku dovoljenja navedene nepremičnine.

23. Iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa zadeve izhaja med strankama nesporna ugotovitev, da sta bila Odločba 1980 in Dovoljenje 1998 izdana na podlagi ZRud/1975. Ta je v 23. členu določal, da so z izkoriščanjem rudnin mišljena vsa dela pri pridobivanju rudnin iz ležišča ter njihovi obogatitvi (prvi odstavek), s pridobivanjem rudnin pa so mišljena vsa dela pri odpiranju, pripravi in dobivanju rudnin (drugi odstavek). Po 24. členu ZRud/1975 se pridobivanje rudnin opravlja na pridobivalnem prostoru (prvi odstavek), pri čemer velikost pridobivalnega prostora določi pristojni upravni organ v dovoljenju za izkoriščanje rudnin (drugi odstavek), to dovoljenje pa daje upravni organ, ki je izdal dovoljenje za raziskovanje (26. člen ZRud/1975). Iz povzetih zakonskih določb izhaja, da je po ZRud/1975 dovoljenje za izkoriščanje rudnin tista odločba, s katero se določi velikost pridobivalnega prostora. K zahtevi za izdajo dovoljenja za izkoriščanje na podlagi 27. člena ZRud/1975 je (bilo) treba priložiti: 1) rudarski projekt za izkoriščanje; 2) situacijski načrt z vrisanimi mejami pridobivalnega prostora v takem merilu, da je mogoče na njegovi podlagi v naravi določiti meje pridobivalnega prostora, z javnimi prometnimi in drugimi objekti, ki so na tem prostoru, z opisom meje pridobivalnega prostora in z navedbo občine, na katere območju je ta prostor; 3) geološko dokumentacijo s podatki o vrsti, količini in kakovosti rudnin; 4) lokacijsko dovoljenje; 5) dokaz o sklenjenem dogovoru s pristojno samoupravno skupnostjo o času in načinu plačila prispevka zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča; 6) soglasja, ki se zahtevajo po posebnih predpisih. Iz predpisane vsebine situacijskega načrta iz 2) točke 27. člena ZRud/1975 tako po presoji sodišča izhaja,9 da je bila to listina, s katero je bil opredeljen pridobivalni prostor, rudarski projekt pa je bil po prvem odstavku 39. člena ZRud/1975 (le) tehnična dokumentacija, na podlagi katere je lahko organizacija izvajala dela pri raziskovanju ali izkoriščanju rudnin.10

24. Kot je razvidno iz predhodno povzete vsebine izpodbijane odločbe, ki jo je sodišče prav iz tega razloga izčrpno povzelo, se toženka v izpodbijani odločbi opredeljuje do Rudarskega projekta/1979 in do lokacijskega dovoljenja, ki po 56. členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju: ZUN) vsebuje pogoje, ki jih je treba izpolniti pri nameravani graditvi ali drugem posegu v prostor. Vendar, kot je sodišče pojasnilo, za opredelitev pridobivalnega prostora po določbah ZRud/1975, ki so relevantne za vsebinsko presojo Odločbe 1980 (in Dovoljenja 1998), ni bil ključen niti rudarski projekt niti lokacijsko dovoljenje, ki je sicer prikazovalo območje nameravanega posega, temveč situacijski načrt, do katerega pa se toženka ni opredelila. Ta načrt se, kot še ugotavlja sodišče, v upravnem spisu zadeve niti ne nahaja. Je pa iz dopisa, št. 0141-16/2014-68 (00931425) z dne 28. 8. 2018, in dopisa, št. 0141-16/2014-73 (02411519) z dne 27. 9. 2018, ki se nahajata v upravnem spisu zadeve, razvidno, da je toženka večino dokumentacije, ki je bila podlaga za izdajo Odločbe 1980 in Dovoljenja 1998, pridobila na vpogled od UE ... ter si napravila kopije tistih delov posameznih dokumentov, ki so se ji zdeli relevantni. To pa, kot izhaja iz citiranih dopisov, so: lokacijsko dovoljenje 1980, Rudarski projekt/1979, Dovoljenje 1998, Rudarski projekt/1993 in Priloga 3 tega rudarskega projekta, Odločba 1995, odločbe o odmeri rudarske koncesnine od leta 2010 do leta 2014 in priglasitev osnov za odmero rudarske koncesnine. Po povednem sodišče ugotavlja, da toženka od UE ... ni pridobila vse dokumentacije, na podlagi katere sta bili izdani za zadevo relevantni odločbi, in sicer je, glede na povzeto pridobljeno dokumentacijo, umanjkal ravno situacijski načrt, ki pa, kot je sodišče že pojasnilo, predstavlja ključno listino za presojo v zadevi spornega vprašanja. Ali v konkretni zadevi situacijski načrt predstavlja dokumentacija, priložena vlogi za izdajo dovoljenja za izkoriščanje, ki jo Odločba 1980 opredeljuje kot "Pridobivalni prostor s koordinatami oglišč - geološka dokumentacija s podatki o vrsti, količini in kakovosti rudnin", ali pa ta dokument predstavlja zgolj geološko dokumentacijo iz 3) točke 27. člena ZRud/1975, sodišče ne more presoditi, ker se (tudi) ta dokumentacija v upravnem spisu zadeve ne nahaja. Sodišče prav tako ne more presoditi, ali situacijski načrt predstavlja katera izmed situacij, priloženih Rudarskemu projektu/1993, saj to iz samih prilog ni razvidno. Četudi bi se situacijski načrt v upravnem spisu zadeve nahajal, pa se toženka do vsebine tega dokumenta, kot navedeno, v izpodbijani odločbi ni z ničemer opredelila.

25. Kot še ugotavlja sodišče, je bila toženka v sodbi III U 415/2016 opozorjena tudi, da je že ZRud/1975 določal, da mora za rudarstvo pristojni upravni organ voditi evidenco in kataster raziskovalnih in pridobivalnih prostorov (33. člen), ter da so bili na njegovi podlagi izdani tudi za to potrebni izvedbeni predpisi (Pravilnik o raziskovalnem in pridobivalnem prostoru rudnin ter Navodilo o evidenci in katastru raziskovalnih in pridobivalnih prostorov), vodenje registra nosilcev rudarske pravice ter katastra raziskovalnih in pridobivalnih prostorov pa je nato predvideval tudi ZRud/1999, zato je bila toženka s to sodbo napotena, naj se v ponovnem postopku opredeli (tudi) do vprašanja, kakšno stanje je bilo vpisano v omenjenih evidencah v času, ko je družba A. A. pridobila rudarsko pravico. V zvezi s tem vprašanjem je toženka v izpodbijani odločbi pojasnila, da je bila za vodenje katastra za izkoriščanje tehničnega kamna v kamnolomu A. skladno s 26. členom v zvezi s 15. členom ZRud/1975 pristojna Občina ..., s prenosom pristojnosti na upravne enote pa UE ..., pri čemer ni toženka od nobene slovenske občine ali upravne enote prejela kakršnegakoli podatka o vodenju katastra raziskovalnih in pridobivalnih prostorov; ta kataster se je vodil zgolj v zvezi z izkoriščanjem mineralnih surovin iz državne pristojnosti. S prenosom pristojnosti za vodenje katastra na ministrstvo, pristojno za rudarstvo (ZRud/1999) oziroma na GeoZS (ZRud-1) se prej navedeni fizični kataster ni dopolnjeval, saj je napredek informacijske tehnologije omogočil njegovo vodenje v elektronski obliki, danes aplikaciji Rudarska knjiga.

26. Da navedeno drži, izhaja iz vladnega gradiva za sprejem Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o rudarstvu (ZRud-1D),11 ki navaja "_... Rudarski kataster in register sta se v fizični obliki deloma vodila le na državni ravni, za pridobivalne prostore z mineralno surovino v pristojnosti občin in kasneje upravnih enot pa se po nam znanih podatkih nista vodila, čeprav je zakon to izrecno določal. Iz tega naslova tudi izhaja večina težav glede poznavanja oziroma nepoznavanja mej pridobivalnih prostorov, za katere sta bili rudarska pravica in koncesija podeljeni na podlagi določb 105. člena ZRud iz leta 1999. Državni rudarski kataster je bila takrat knjiga s kartami velikega formata, v katero so bili na katastrski podlagi (ali pa tudi ne) vrisani pridobivalni prostori. Rudarski register pa je predstavljala posebna knjiga, v kateri so bili ročno vneseni podatki o posameznem pridobivalnem prostoru. ZRud-1 naj bi ta register in kataster na sistemski ravni posodobil in nekoliko razširil. V vmesnem času se je Direktorat za energijo, kamor spada tudi področje rudarstva, večkrat selil. Pri zadnji selitvi iz takratnega Ministrstva za gospodarstvo se je rudarski kataster v fizični obliki izgubil ..."_ V konkretnem primeru, ko za kamnolom A. ni prišlo do vpisa pridobivalnega prostora v kataster raziskovalnih in pridobivalnih prostorov, saj tak kataster glede pridobivalnih prostorov z mineralno surovino v pristojnosti občin (kljub zakonski obvezi njegova vodenja) ni obstajal, je še toliko bolj pomembno, da toženka pridobi in preuči vse dokumente, ki so bili priloženi vlogi za izdajo dovoljenja za izkoriščanje rudnin in so bili podlaga za izdajo takega dovoljenja, ter se do njih tudi opredeli. To je še zlasti pomembno, ker toženka izpodbijano odločitev gradi na utemeljitvi, da današnjemu pojmu pridobivalnega prostora po ZRud-1 ustreza takratni pojem odkopnega ali eksploatacijskega polja, pri čemer je v izpodbijani odločbi (kljub stališču oziroma napotkom iz sodbe III U 415/2016) ostalo nepojasnjeno, kot to pravilno opozarja tožnica, kdaj (če sploh) je do te spremembe v pojmu pridobivalnega prostora prišlo.

27. Izpodbijana odločba je odločba, ki se izda v upravnem postopku. Njena obrazložitev mora zato ustrezati standardu, predpisanem v prvem odstavku 214. člena ZUP. Povedano drugače, odločba mora biti polno obrazložena, tako z dejanskega kot s pravnega vidika, sicer sodišču, ki odloča v upravnem sporu, pomanjkljiva obrazložitev onemogoča preizkus zakonitosti sprejete odločitve, kar je v konkretni zadevi, kjer gre za enostopenjski upravni postopek, v katerem se obravnavajo strokovno-tehnična vprašanja, še toliko bolj pomembno. Ker izpodbijana odločba po vsem navedenem nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj ne pojasnjuje vsebine Odločbe 1980 glede na pravno relevantno podlago (ZRud/1975), poleg tega pa v upravnem spisu zadeve ni listin, ki bi sodišču omogočale preizkus te vsebine, ima po presoji sodišča izpodbijana odločba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. Glede na navedeno je toženka storila bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Razlogi, kot jih je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe, namreč glede na tožničine ugovore sodišču ne dajejo zadostne podlage za potrditev izpodbijane odločbe kot zakonite. Glede na povedano je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo pristojnemu upravnemu organu v ponovni postopek.

28. Sodišče ni sledilo tožbenemu predlogu, naj odloči v sporu polne jurisdikcije. Skladno s prvim odstavkom 65. člena ZUS-1 namreč lahko sodišče samo odloči o stvari le, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago. V obravnavani zadevi po presoji sodišča niso izpolnjeni pogoji iz 65. člena ZUS-1, saj podatki spisa, kot izhaja iz predhodne obrazložitve te sodbe, za takšno odločitev ne dajejo zanesljive podlage, sodišče pa je takšno odločitev sprejelo tudi na podlagi dejstva, da gre v konkretnem primeru, glede na naravo zadeve, za zadevo, v kateri se presoja (tudi) strokovno - tehnične vidike. S tega vidika sodišče, kot navedeno, predlogu za odločitev v sporu polne jurisdikcije ni sledilo, toženka pa naj v ponovnem postopku presodi, ali bi, glede na tožničine navedbe o pristranskosti uradnih oseb, morale o zadevi odločati druge uradne osebe kot doslej.12 Ne glede na to, da je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek, pa se sodišče zaradi ponovnega postopka in zaradi dejstva, da je obravnavani upravni spor četrti upravni spor, ki v zvezi s to zadevo poteka pri tem sodišču, v nadaljevanju opredeljuje do nekaterih bistvenih spornih vprašanj, z opozorilom, da je po izrecni določbi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 toženka v ponovnem postopku vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

29. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, toženka svojo odločitev utemeljuje s stališčem, da je po ZRud/1999 imetnik dovoljenja za izkoriščanje rudnin v predhodnem obdobju lahko koncesijo pridobil samo v obsegu, v katerem je pridobil pravico do izkoriščanja mineralne surovine. Konkretno, ker je bilo z Odločbo 1980 dano dovoljenje za izkoriščanje apnenca le za območje, omejeno z mnogokotnikom točk 1-6, to je območje, kjer se nahaja odkopno polje rezerv A kategorije, z Dovoljenjem 1998 pa še za območje parcel 5228, 5234/53 in 5243/46, je po presoji toženke to območje, na katerem je družba A. A. po ZRud/1975 pridobila pravico do izkoriščanja, območje, na katerem je po ZRud/1999 pridobila (in pozneje prenesla) rudarsko pravico in koncesijo. To pa pomeni, da pridobivalni prostor, omejen z oglišči A do H, ki je širši od območja, za katero sta bili dani dovoljenji za izkoriščanje, ne more pomeniti pridobivalnega prostora po danes veljavnem ZRud-1, pač pa današnjemu pojmu pridobivalnega prostora ustreza pojem odkopnega ali eksploatacijskega polja. Navedena omejitev podelitve koncesije na območje pridobljene pravice za izkoriščanje in ne na območje pridobivalnega prostora je bila, kot še obrazloži toženka, skupaj z obvezo upoštevanja mnenja lokalne skupnosti, namreč edina varovalka za zagotavljanje skladnosti območij podeljenih koncesij z veljavnimi prostorskimi akti občin.

30. Sodišče v zvezi z navedenim ugotavlja, da je ZRud/1975 razlikoval med raziskovanjem in izkoriščanjem rudnin, po 12. členu tega zakona se namreč raziskovanje rudnin opravlja na raziskovalnem prostoru, velikost katerega določi pristojni upravni organ v dovoljenju za raziskovanje iz 15. člena ZRud/1975, po 24. členu ZRud/1975 pa se pridobivanje rudnin opravlja na pridobivalnem prostoru, velikost katerega določi pristojni upravni organ v dovoljenju za izkoriščanje rudnin iz 26. člena ZRud/1975. Zakon je torej razlikoval med raziskovanjem in izkoriščanjem rudnin ter posledično med raziskovalnim in pridobivalnim prostorom, ni pa razlikoval med prostorom za pridobivanje in prostorom za izkoriščanje rudnin, saj je bil izraz pridobivanje po določbi 23. člena ZRud/1975 neposredno povezan z izkoriščanjem. Po prvem odstavku tega člena so namreč z izkoriščanjem rudnin mišljena vsa dela pri pridobivanju rudnin iz ležišča ter njihovi obogatitvi. Dovoljenje za pridobivanje je torej dovoljenje za izkoriščanje iz 26. člena ZRud/1975, to pa je odločba, s katero se je po drugem odstavku 24. člena tega zakona določila velikost pridobivalnega prostora.13 Organizacija, ki je pridobila dovoljenje za izkoriščanje, je po določbah 34. člena ZRud/1975 lahko začela z izkoriščanjem rudnin (še)le na podlagi dovoljenja za izvajanje del, ki ga je izdal upravni organ, ki je izdal dovoljenje za izkoriščanje, zahtevi za izdajo dovoljenja za izvajanje del pa je moral biti priložen revidiran rudarski projekt za izvajanje del ter potrebna soglasja, ki jih zahtevajo posebni predpisi (35. člen ZRud/1975). Kot še ugotavlja sodišče, ZRud/1975 ni poznal pojma odkopno polje, ta pojem je bil v rudarsko zakonodajo vnesen z ZRud/1999, ki odkopno polje ali revir opredeljuje kot zaključeno območje odkopavanja z lastnim vstopom in izstopom komunikacijskih poti ali zraka ter specifičnimi konstrukcijsko določenimi elementi (23. točka 2. člena). Rudarsko pravico ZRud/1999 opredeljuje kot pravico do raziskovanja oziroma izkoriščanja mineralnih surovin v gospodarske namene (21. točka 2. člena), torej nadaljuje z razlikovanjem med raziskovanjem in izkoriščanjem rudnin, pri čemer je bil tudi po ZRud/1999 pojem pridobivanje neposredno povezan z izkoriščanjem, saj po 9. točki 2. člena ZRud/1999 izkoriščanje vključuje vsa potrebna dela, da se mineralne surovine pridobi, obogati in uskladišči, pridobivanje pa vključuje vsa potrebna dela, da se pride do mineralne surovine v nahajališču (odpiranje), da se pripravi za izkopavanje (pripravo), da se jo izkoplje (odkopavanje) in pripelje na obogatitev (10. točka 2. člena ZRud/1999). Pridobivalni prostor pa je ZRud/1999 (glej 16. točko 2. člena) definiral kot z naravnimi ali umetnimi črtami omejen del zemeljske površine, ki sega do določene globine in je z rudarsko pravico dodeljen za izkoriščanje, uporablja pa se ga na podlagi izdanega dovoljenja za izkoriščanje določenih mineralnih surovin, pri čemer se je ta prostor, na katerega se je nanašala rudarska pravica, opredelil v koncesijskem aktu za podelitev rudarske pravice (7. točka petega odstavka 15. člena ZRud/1999). Tudi po tem zakonu pridobitev rudarske pravice še ni pomenila, da je njen nosilec lahko pričel z deli pri raziskovanju oziroma izkoriščanju mineralnih snovi, temveč je moral v upravnih postopkih pridobiti ustrezna dovoljenja (dovoljenje za raziskovanje, dovoljenje za izkoriščanje, dovoljenje za opustitev izkoriščanja, dovoljenje za izvajanje del in dovoljenje za uporabo rudarskih objektov in naprav).14

31. Sedaj veljavni ZRud-1 pa rudarsko pravico opredeljuje kot pravico do raziskovanja in izkoriščanja mineralnih surovin v gospodarske namene, ki se glede na način in namen njenega izvajanja razvršča na rudarsko pravico za raziskovanje in rudarsko pravico za izkoriščanje (3. točka 2. člena), pri čemer se koncesija za izkoriščanje za določeni pridobivalni prostor podeli na podlagi poprej izdanega rudarskega koncesijskega akta15 in na njegovi podlagi izvedenega javnega razpisa za izbor nosilca rudarske pravice za izkoriščanje (prvi odstavek 34. člena ZRud-1). Po določbah 35. člena ZRud-1 rudarski koncesijski akt izda vlada na predlog ministrstva, pristojnega za rudarstvo, pri čemer mora vloga za pridobitev rudarske pravice za izkoriščanje določene vrste mineralne surovine na določenem pridobivalnem prostoru (med drugim) vsebovati predlog imena pridobivalnega prostora in predlog pridobivalnega prostora, vključno z navedbo parcelnih številk, katastrske občine in občine, v kateri je posamezna parcela (5. in 6. točka petega odstavka 35. člena ZRud-1), vlogi pa mora biti priložen (tudi) geodetski načrt, ki ga izdela pooblaščeno geodetsko podjetje in zanj izda certifikat geodetskega načrta, s prikazom in navedbo koordinat točk, ki pridobivalni prostor omejujejo, podanih v državnem koordinatnem sistemu, kadar v pridobivalni prostor niso vključene samo parcele v celoti, in navedbo površine pridobivalnega prostora (1. točka šestega odstavka 35. člena ZRud-1), z rudarskim koncesijskim aktom pa se nato (med drugim) določi ime, meje in površina pridobivalnega prostora (2. točka prvega odstavka 37. člena ZRud-1). Kot še izhaja iz 2. člena ZRud-1, je rudarski projekt za pridobitev koncesije za izkoriščanje projekt, s katerim se znotraj pridobivalnega prostora predvidi način izkoriščanja in temeljni pogoji za zagotavljanje varnosti in zdravja pri izvajanju rudarskih del, ter tehnično in ekonomsko opredeli sanacija ob pridobivanju mineralnih surovin in po končanem izkoriščanju, rudarski projekt za izvedbo pa je projekt, s katerim se v skladu z rudarskim projektom za pridobitev dovoljenja za raziskovanje oziroma rudarskim projektom za pridobitev koncesije za izkoriščanje določijo podrobnejši pogoji za izvajanje posameznih zahtevnih rudarskih del in zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu (5.1.2. in 5.1.3. točka 2. člena ZRud-1). Tudi ZRud-1 razlikuje med pojmom pridobivalni prostor in odkopno polje, to je namreč zaključeno območje odkopavanja z lastnim vstopom in izstopom komunikacijskih poti ali zraka ter specifičnimi konstrukcijsko določenimi elementi (4.2.1.2. točka 2. člena ZRud-1). Glede na citirane zakonske določbe sodišče v zvezi z določanjem pridobivalnega prostora ugotavlja, da se je ta po ZRud/1975 določal v dovoljenju za izkoriščanje rudnin, po ZRud/1999 in ZRud-1 pa pridobivalni prostor opredeljuje koncesijski akt. 32. Kot še ugotavlja sodišče, v ZRud/1975, ZRud/1999 in ZRud-1 ni najti pojma eksploatacijsko polje. Je pa ta pojem poznal pred ZRud/1975 veljavni Temeljni zakon o rudarstvu (Uradni list FLRJ, št. 28/1959, v nadaljevanju: TZR), ki je prav tako razlikoval med raziskovanjem in izkoriščanjem rudnin, pri čemer je dovoljenje za izkoriščanje mineralnih surovin dal republiški upravni organ, pristojen za rudarstvo (prvi odstavek 46. člena TZR) na podlagi zahteve rudarskega podjetja, ki ji je bilo treba (med drugim) priložiti situacijski načrt, na katerem so vrisane meje eksploatacijskega polja v takem merilu, da je mogoče na podlagi njega v naravi določiti njegove meje, z javnimi prometnimi potmi in drugimi objekti, ki so takrat na tem polju, in z navedbo, na območju katere družbeno-politične skupnosti leži eksploatacijsko polje (47. člen TZR). Po določbi drugega odstavka 48. člena TZR so se lege in natančne meje eksploatacijskega polja nato določile v dovoljenju za izkoriščanje mineralnih surovin. Pojem eksploatacijskega polja pa je nato opredeljen v 55. členu TZR kot prostor, kjer se vrši eksploatacija mineralnih surovin, in sicer gre za prostor, ki ga na površini zemlje omejujejo vodoravne ravne črte ali naravne meje, v zemljo pa sega neomejeno globoko med navpičnimi ravninami, položenimi skozi te črte oziroma naravne meje. TZR torej ni poznal pojma pridobivalni prostor, temveč pojem eksploatacijsko polje, ta pa se je, glede na citirano definicijo, ujemal z vsebino pojma pridobivalni prostor, kot ga uporablja ZRud/1975, ZRud/1999 in ZRud-1. Iz ZRud/1975 (niti iz ZRud/1999 in sedaj veljavnega ZRud-1) tako izrecno ne izhaja, da bi zakon razlikoval med pridobivalnim prostorom širšega območja v smislu celotnega območja nahajanja vrste mineralne surovine in pridobivalnim prostorom ožjega območja v smislu območja za izkoriščanje ali eksploatacijskega območja. Vendar navedeno smiselno potrjuje vladno gradivo za sprejem ZRud-1D (glej I. poglavje, Uvod, Ocena stanja in razlogi za sprejem predloga zakona), iz katerega izhaja, _"... da je bilo v času, ko so dovoljenja za izkoriščanje mineralnih surovin še izdajale občine in kasneje tudi že upravne enote, za interesno območje potrebno izdelati lokacijsko dokumentacijo in pridobiti lokacijsko dovoljenje. Lokacijska dokumentacija je običajno omejila območje zalog mineralne surovine (to območje se je takrat imenovalo pridobivalni prostor, pomenilo pa je območje, na katerem se je nahajala določena mineralna surovina), pogosto pa tudi faze njegovega izkoriščanja. Za celotno območje ali samo del območja iz lokacijske dokumentacije (običajno za posamezno fazo) je bilo nato izdano lokacijsko dovoljenje. Za izdajo lokacijskega dovoljenja je stranka v skladu s takrat veljavnimi predpisi že morala dokazati, da je lastnica zemljišča, za katerega se lokacijsko dovoljenje izdaja, ali da ima za to zemljišče sklenjen ustrezen pravni posel z lastnikom. Poleg tega je zainteresirana pravna ali fizična oseba morala poravnati nadomestilo za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča. Za takšno območje je občina v skladu s takrat veljavnimi predpisi lahko izdala dovoljenje za izkoriščanje mineralne surovine. V primeru, da je zainteresirana oseba razpolagala (imela v lasti ali sklenjen pravni posel z lastnikom) samo z delom zemljišč iz lokacijske dokumentacije, je občina lokacijsko dovoljenje in nato dovoljenje za izkoriščanje izdala samo za ta zemljišča. Območje, za katerega je občina izdala dovoljenje za izkoriščanje, se je takrat praviloma imenovalo eksploatacijsko polje, ustreza pa pojmu "pridobivalni prostor" po danes veljavnemu ZRud-1. Imetniki dovoljenj za izkoriščanje so s postopnim pridobivanjem novih lastninskih pravic ali sklepanjem novih pogodb z lastniki vlagali nove vloge in si pridobivali nova lokacijska dovoljenja in dovoljenja za izkoriščanje (širitev pridobivalnih prostorov na sosednja zemljišča ali naslednje faze) ..."_ To pa potrjuje navedbe toženke, da se je pojem pridobivalni prostor v preteklosti uporabljal za opredelitev območja nahajališča vrste mineralne surovine, torej širšega območja, pojem eksploatacijsko polje pa je pomenil tisto območje, za katero je bilo dano dovoljenje za izkoriščanje in ga je nosilec rudarske pravice lahko na podlagi takega dovoljenja izkoriščal. 33. Vendar pri tem ne gre spregledati dejstva, da ne samo Odločba 1980, temveč tudi Dovoljenje 1998, predstavljata dovoljenje za izkoriščanje, izdano na podlagi 26. člena ZRud/1975. Toženka, kot že navedeno, izpodbijano odločitev utemeljuje z argumentom, da kolikor bi držalo tožničino stališče, da je bil pridobivalni prostor določen že z Odločbo 1980 kot območje, omejeno z oglišči od A do H, potem tožnica za razširitev odkopnega polja, ki jo je dosegla z Dovoljenjem 1998 kot novim dovoljenjem za izkoriščanje, v resnici takšnega novega dovoljenja za izkoriščanje sploh ne bi potrebovala. Povedano drugače, če bi upravni organ pridobivalni prostor z Odločbo 1980 določil kot območje A do H, torej tudi za območje izven meja odkopnega polja rezerv A kategorije, bi tožnica lahko na podlagi te odločbe nadaljevala z izkoriščanjem rudnin izven območja I. odkopnega polja (v II. odkopnem polju) in tako zaprosila zgolj za izdajo dovoljenja za izvajanje del po 34. členu ZRud/1975, ne pa za izdajo novega dovoljenja za izkoriščanje. Vendar se Dovoljenje 1998, čeprav gre pri tem dovoljenju za dovoljenje za izkoriščanje rudnin po 26. členu ZRud/1975, kar pomeni, da bi morala biti v njem po drugem odstavku 24. člena ZRud/1975 opredeljena velikost pridobivalnega prostora, v zvezi z velikostjo pridobivalnega prostora sklicuje na Odločbo 1995. S to odločbo pa je bila le spremenjena Odločba 1980, in sicer so bile tehnično popravljene koordinate oglišč A do H, obenem pa je bil spremenjen nosilec rudarske pravice, in sicer je namesto družbe A. A. TOZD ... to postala družba A. A., katere last je v času po izdaji Odločbe 1980 postal kamnolom A. Z Odločbo 1995 določen pridobivalni prostor je torej pridobivalni prostor, določen z Odločbo 1980. To pa vodi k zaključku, da pristojni upravni organ pridobivalnega prostora pri izdaji Dovoljenja 1998 kot dovoljenja za izkoriščanje ni določal, ker je (očitno) štel, da je ta že določen z Odločbo 1995, torej kot pridobivalni prostor iz Odločbe 1998. Pri tem upravni organ v Dovoljenju 1998, kljub takratni distinkciji med pojmoma pridobivalni prostor in pridobivalno ali eksploatacijsko polje, ki jo poudarja toženka, ni uporabil izraza pridobivalni prostor, temveč je uporabil izraz pridobivalno polje, torej izraz, ki je pomenil območje za izkoriščanje in to območje je bilo po presoji organa (že) določeno z Odločbo 1995. Prav tako se pridobivalni prostor ni določal z Dovoljenjem 2007, s katerim je bilo tožnici dano dovoljenje za izkoriščanje tehničnega kamna - apnenca na zemljišču s parc. št. 5229; tudi to dovoljenje se namreč glede pridobivalnega prostora sklicuje na Odločbo 1980 in Odločbo 1995. Pri tem sodišče dodaja, da je bilo toženki že v sodbi III U 415/2016 pojasnjeno, da Dovoljenje 2007 ni pravno nepomembno, saj gre za pravnomočno odločbo, ta pa ima pravni učinek ne glede na to, da gre lahko tudi za nezakonito in nepravilno odločbo (_res iudicata pro veritate habetur_). Pravno razmerje, urejeno s pravnomočno odločbo državnega organa, je namreč mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (148. člen Ustave RS, četrti odstavek 225. člena ZUP).16 Toženka se zato v tem postopku, kot pravilno pojasnjuje tožnica, ni pristojna spuščati v presojo zakonitosti te odločbe, to bi namreč po povedanem lahko storila le v postopku odločanja o katerem izmed pravnih sredstev zoper navedeno odločbo, za kar pa, kot rečeno, v tej zadevi ne gre.

34. Glede na navedbe toženke, da je že ZRud/1975 poznal pogoj skladnosti pridobivalnega prostora s prostorskimi akti, pozna pa ga tudi sedaj veljavni ZRud-1, zato bi bil prenos rudarske pravice po veljavnem OPN v nasprotju s prostorskimi akti občine in bi pomenil poseg v namensko rabo prostora, kot jo je opredelila občina, tudi sicer pa OPN izkoriščanje mineralnih surovin pogojuje z izdelavo OPPN, ki še ni izdelan, sodišče ugotavlja, da iz vladnega gradiva za sprejem ZRud-117 izhaja, "_... da je dokončno odločitev, da se izdela nov zakon, predlagatelj sprejel, ko je ugotovil, da je temeljni razlog za zaplete, ki se pojavljajo pri podeljevanju koncesij po ZRud in po njihovi pridobitvi pred začetkom izvajanja rudarskih del v tem, ker se ne razlikuje med raziskovanjem in izkoriščanjem pri podeljevanju koncesij po veljavnem ZRud in ker je potrebno po pridobitvi koncesije najprej pridobiti še posebno upravno dovoljenje za raziskovanje in izkoriščanje, po njegovi pridobitvi pa za vsako rudarsko delo še posebej pridobiti posebno upravno dovoljenje za njihovo izvajanje. Zaradi nejasno opredeljenih pogojev za pridobitev koncesije in množice obveznih dovoljenj se je dogajalo, da je določena (pravna ali fizična) oseba po kar nekaj letih čakanja sicer pridobila koncesijo in sklenila koncesijsko pogodbo, nato pa zaradi tega, ker raziskovalni oziroma pridobivalni prostor ni bil v skladu s prostorskim aktom in drugimi dokumenti urejanja prostora, s katerimi se določa namenska raba prostora in zagotavlja varstvo okolja, ohranjanje narave, varstvo voda, varstvo kulturne dediščine in varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečam, ni mogla pridobiti še dovoljenja in ji je zato koncesija propadla ..."_ Situacija, ko je bil s podelitvijo koncesije določen pridobivalni prostor, ki pa ni bil skladen s prostorskim aktom, torej očitno ni bila redka, saj jo je med razlogi za sprejem novega zakona (ZRud-1) opredelil že zakonodajalec. To situacijo pa je zakonodajalec navajal kot enega izmed glavnih razlogov tudi pri poznejših zakonodajnih spremembah. Iz vladnega gradiva za sprejem ZRud-1D namreč izhaja, da _"... obstajajo problematični primeri rudarskih pravic in koncesij, ki so bile pridobljene na podlagi 105. in 19. člena ZRud/1999 ... V nekaj primerih pa občina kljub temu tega območja ni vnesla v svoje prostorske akte ali ga je vnesla v manjšem obsegu ali pa je medtem spremenila rabo iz območja mineralnih surovin v drugačno rabo. Če koncesionar količin mineralne surovine po tem dovoljenju in v skladu s koncesijsko pogodbo še ni izkoristil, občina pa kljub temu do danes pridobivalnega prostora ni vnesla v svoje prostorske akte po namenski rabi kot območje za izkoriščanje mineralnih surovin, se mu s to novelo omogoča, da v obsegu pridobljenih pravic kljub temu podaljša rudarsko pravico in s tem zaključi izkoriščanje mineralne surovine ter izvede dokončno sanacijo okolja ... Za razliko od predhodno opisane situacije imamo tudi primere, ko je neskladnost s prostorskimi akti nastala zaradi zaostritve pogojev za podelitev rudarske pravice in koncesije z uveljavitvijo ZRud-1 v letu 2010 oziroma z njegovo uporabo v letu 2011. Po ZRud je bilo namreč rudarsko pravico mogoče podeliti tudi, če je bila takšna raba v prostorskih aktih opredeljena kot vrsta dopustnih gradenj ali vrsta dopustnih dejavnosti. ZRud-1 pa je za podelitev rudarske pravice uvedel pogoj, da mora biti zemljišče, na katerem se podeli rudarska pravica, v prostorskih aktih po namenski rabi opredeljeno kot območje mineralnih surovin (LN). Za te primere novela omiljuje pogoje podaljšanja rudarskih pravic na tiste, pod katerimi je le-ta bila pridobljena oz. podeljena, torej da se lahko podaljšajo tudi, če pridobivalni prostor po namenski rabi ni opredeljen za izkoriščanje mineralnih surovin, je pa oziroma je bila v času podelitve rudarske pravice takšna raba dopustna kot vrsta dopustnih gradenj ali vrsta dopustnih dejavnosti ..."_

35. Pri tem sodišče dodaja še, da toženka sicer pravilno navaja, da je iz Priloge 3 OPN razvidno, da za izkoriščanje mineralnih surovin ni namenjeno celotno območje znotraj oglišč A do H, temveč le rjavo obarvan del z oznako LN, ki leži zahodno od mnogokotnika točk 1-6, vendar iz te priloge obenem izhaja, da je Občina ... kot območje za izkoriščanje mineralnih surovin predvidela tudi zemljišča, ki z izpodbijano odločbo niso zajeta, na primer med strankama sporno zemljišče s parc. št. 5229. Pri tem sodišče v zvezi z argumentom, da bi za zadevno območje moral biti sprejet OPPN, zgolj pripominja, da je bil 30. 9. 2021 sprejet Odlok o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za kamnolom A. (v nadaljevanju: OPPN), s katerim se ureja širitev območja za pridobivanje mineralnih surovin v kamnolomu A. (5. člen). Iz sprejetega OPPN je razvidno, da območje OPPN obsega del enote urejanja prostora (v nadaljevanju: EUP) SŽ-03, in sicer parcele 5169, 5227, 5228, 5229, 5232, 5234/43, 5234/44, 5234/46, 5234/47, 5234/48, 5234/53, 5234/54, 5234/55, 5216/4 - del, 5173/16 - del, 5234/21 - del, 5234/61 - del, 6084/100 - del in 5173/11 - del (drugi odstavek 6. člena). To pa so (med drugim) poleg parcel, ki so zajete z Odločbo 1980 in Dovoljenjem 1998, še parcela 5229, izkoriščanje katere je bilo družbi A. A. dovoljeno z Dovoljenjem 2007, in parcele 5232, 5233, 5234/43, 5234/44 in 5234/54, last tožnice, ki z izpodbijano odločbo niso zajete. Pri tem je v tretjem odstavku 7. člena OPPN določeno še, da območje OPPN obsega del kamnoloma, ki je predviden za izkoriščanje mineralnih surovin, in sicer obstoječ in predviden pridobivalni prostor kamnoloma, vključno z varovalnim robom ob kamnolomu. Navedeno pomeni, da pridobivalni prostor po OPPN obsega zgolj območja, kjer poteka izkoriščanje mineralne surovine, torej odkopna polja, ne pa območje separacije, vendar območje, ki je širše od območja, določenega z izpodbijano odločbo.

36. Sodišče sklepno pripominja še, da je za to območje v pripravi oziroma postopku sprejema nov koncesijski akt, to je Uredba o rudarski pravici za izkoriščanje mineralne surovine tehnični kamen - apnenec v pridobivalnem prostoru A. 2 v občini ...,18 s katero bo prenehala veljati 34. točka iz Priloge Uredbe, in sicer na delu obstoječega pridobivalnega prostora A. Nova uredba v sprejemu opredeljuje pridobivalni prostor A. 2 kot prostor, ki obsega v celoti zemljišča s parcelnimi številkami 5227, 5228, 5229, 5234/44, 5234/46, 5234/47, 5234/48, 5234/53, 5234/54, 5234/55 in del zemljišča s parcelno številko 5216/4, pri čemer je pridobivalni prostor A. 2 s površino 12,1665 hektarja nov pridobivalni prostor, ki obsega tudi del pridobivalnega prostora A. Iz predloga uredbe, s katero se bo tožnici podelila rudarska pravica za izkoriščanje brez javnega razpisa, tako izhaja, da se bo tožnici podelila rudarska pravica za izkoriščanje na novem pridobivalnem prostoru, ki zajema obstoječi pridobivalni prostor A., to pa kaže, da tudi Vlada RS pridobivalni prostor, kot je bil opredeljen po pravnomočnih dovoljenjih iz 34. točke Priloge Uredbe (Odločbe 1980 in Dovoljenja 1998) razume ožje, kot trdi tožnica, saj niti nov niti obstoječi pridobivalni prostor ne obsegata celotnega območja, omejenega z oglišči od A do H, vendar ga obenem razume in opredeljuje širše kot toženka. Po vsem navedenem sodišče zaključuje, da je v obravnavani zadevi ključnega pomena, da upravni organ razišče in ugotovi vsa dejstva in okoliščine, pomembne za ugotovitev spornega vprašanja, to je obsega pridobivalnega prostora, kar pa bo lahko storil le, če pridobi in preuči vso relevantno dokumentacijo, ki je bila podlaga za izdajo Odločbe 1980 in Dovoljenja 1998 ter se nato do nje v ponovnem postopku tudi opredeli.

37. Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnega spisa zadeve očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na temelju prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

**K II. točki izreka:**

38. Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 se v primeru, ko sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče, ker je tožnico v postopku zastopal odvetnik, tožnici priznalo pavšalni znesek povračila stroškov po drugem odstavku 3. člena Pravilnika v višini 285,00 EUR, ki se, ker je tožničin pooblaščenec zavezanec za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča za 22 % DDV. Toženka mora torej tožnici povrniti skupaj 347,70 EUR stroškov tega upravnega spora v roku 15 dneh od vročitve te sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Za tožbo plačano sodno takso pa bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

1 Vse v izpodbijani odločbi navedene in v tej zadevi obravnavane nepremičnine se nahajajo v k.o. ..., zato se v nadaljevanju te sodbe navajajo (tudi) samo s parc. št., brez oznake k.o. 2 V tej zadevi je treba uporabiti določbe ZRud-1, kot so veljale ob vložitvi tožničine vloge, to je 10. 12. 2013, torej pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o rudarstvu (ZRud-1C), ki je začel veljati 28. 12. 2013. 3 Ta določa, da je ne glede na prvi odstavek tega člena v primeru, ko ministrstvo, pristojno za rudarstvo, na podlagi razpoložljivih podatkov v zbirki rudarskih podatkov iz 14. člena tega zakona ne more ugotoviti mej pridobivalnega prostora, ki je predmet prenosa rudarske pravice za izkoriščanje, ali zbirka ne vsebuje vseh dokumentov, ki jih določa ta zakon, prenos rudarske pravice za izkoriščanje mogoč šele po ugotovitvi mej pridobivalnega prostora in dopolnitvi zbirke z manjkajočimi dokumenti. Prenosnik, če ta ne obstaja več pa prevzemnik rudarske pravice, mora v zvezi s tem ministrstvu, pristojnemu za rudarstvo, predložiti vse podatke in dokumente, s katerimi razpolaga. Ministrstvo, pristojno za rudarstvo, si za potrebe ugotovitve mej pridobivalnega prostora lahko pridobi podatke tudi iz arhivov lokalnih skupnosti, upravnih enot, ministrstev ter zgodovinskih, pokrajinskih in drugih arhivov. 4 Ki jo je zavzelo že v sodbi III U 132/1015 in III U 415/2016. 5 Ta med pogoji, ki jih mora izpolnjevati fizična ali pravna oseba, na katero se prenaša koncesija, določa tudi izpolnjevanje morebitnih drugih pogojev, ki jih je rudarski koncesijski akt, na podlagi katerega je bila podeljena rudarska pravica za izkoriščanje, opredelil kot pogoj za pridobitev rudarske pravice za izkoriščanje na posameznem pridobivalnem prostoru, ki je predmet prenosa. 6 Primerjaj sodbo tega sodišča I U 717/2020 z dne 10. 6. 2021. 7 Pri tem sodišče zgolj pripominja, da so bile določbe ZRud-1, ki se nanašajo na Rudarsko knjigo, z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o rudarstvu (ZRud-1D) v celoti spremenjene, med drugim so se razširile podlage za vpis podatkov v zbirko rudarskih podatkov, vendar je sodišče v obravnavani zadevi uporabilo določbe ZRud-1, kot so bile relevantne v času vložitve tožničine vloge. 8 Glej vladno gradivo za sprejem Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o rudarstvu (ZRud-1D), EVA 2019-2430-0049, Prva obravnava. 9 Enako to sodišče v sodbi I U 717/2020-18 z dne 10. 6. 2021. 10 Enaka funkcionalna razmejitev med dokumentom, ki prikazuje meje pridobivalnega prostora, in rudarskim projektom, je ostala tudi v kasnejši zakonski ureditvi. To izhaja tako iz določb 16. točke 2. člena ter 15., 19., 49., 63. in 75. člena ZRud/1999, kakor tudi iz 3.2.2., 5., 5.1. in 5.1.2. točke 2. člena ter petega in šestega odstavka 35. člena sedaj veljavnega ZRud-1. 11 EVA 2019-2430-0049, Prva obravnava. 12 Pri tem sodišče pojasnjuje, da tožnica s tožbo ne izpodbija sklepa, št. 0141-16/2014/87 z dne 4. 2. 2019, s katerim je toženka zavrnila njeno zahtevo za izločitev uradnih oseb, temveč tožnica navedbe v zvezi s tem podaja le v zvezi s predlogom za odločanje v sporu polne jurisdikcije, zato se sodišče, ki je vezano na tožbeni predlog, ta pa se nanaša le na presojo zakonitosti izpodbijane odločbe, do (ne)utemeljenosti zahteve za izločitev ni opredeljevalo. 13 Enako sodba tega sodišča v zadevi I U 717/2020 z dne 10. 6. 2021. 14 Glej tudi Poročevalec, letnik XXIV, Ljubljana, 11. februar 1998, št. 15. 15 Rudarski koncesijski akt je predpis, ki predstavlja odločitev Republike Slovenije, da bo proti plačilu in pod določenimi pogoji podelila koncesijo za izkoriščanje določene vrste mineralne surovine določeni pravni ali fizični osebi na določenem pridobivalnem prostoru (3.2.1. točka 2. člena ZRud-1). 16 Prim. Kerševan, Erik, Upravno procesno pravo: Upravni postopek in upravni spor, 2., spremenjena in dopolnjena izdaja, Ljubljana 2017, str. 349 in 350. 17 EVA 2009-2111-0247. 18 Glej vladno gradivo za sprejem, EVA 2023-2560-0095.