Jedro

Ureditev vračanja premoženja po določbah ZPIZ pomeni specialno ureditev glede na določbe ZDen. Glede na načelo, da poznejši specialnejši predpis razveljavlja starejšega splošnega, v primerih posebne ureditve ni podlage za uporabo splošnega predpisa, kar je v tem primeru ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 19.6.2003, s katero je ta pod točko 1 izreka pritožbi Slovenske odškodninske družbe (SOD) ugodila in dopolnilno odločbo Upravne enote L., Izpostave Š. z dne 28.2.2003, odpravila; v izreku pod točko 2. zahtevek tožeče stranke za denacionalizacijo poslovnega prostora v zgradbi na L. v L., ki se nahaja na parc. št. 1178/3, 1178/4 in 1178/5, vse k.o. S.Š., o podržavljenju del parcel št. 148/3 in 148/9, obe k.o. S.Š., zavrnila; v izreku pod točko 3. pa je pritožbo tožeče stranke zavrnila. Prvostopenjski upravni organ je z navedeno odločbo odločil, da se upravičencu - tožeči stranki vrne v obliki odškodnine v obveznicah SOD, v višini 288.906,00 DEM, poslovni prostor v zgradbi L., L. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke. Navaja, da je ureditev vračanja podržavljenega premoženja nosilcev obveznega socialnega zavarovanja delavcev z izrecno določitvijo predpisov, na podlagi katerih je bilo to premoženje podržavljeno in neodplačno prenešeno na uporabnike izven sistema socialnega zavarovanja, z določitvijo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot edinega pravnega naslednika za upravičenca do vrnitve po 247. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ), specialna ureditev. Glede na načelo, da poznejši specialnejši predpis razveljavlja starejšega splošnega, v primerih posebne ureditve ni podlage za uporabo splošnega predpisa. Zato tožeča stranka zmotno meni, da se lahko premoženje nosilcev obveznega socialnega zavarovanja delavcev, ki je bilo podržavljeno po predpisu, navedenem v 247. členu ZPIZ (ki ni naveden v 3. členu ZDen), vrača po tem zakonu, če vračanje uveljavlja Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki je upravičenec po ZPIZ, ko pa le-ta vračanja ne uveljavlja, in če vračanje uveljavlja tožeča stranka, pa po 4. členu ZDen. Takšna razlaga, ki ji nasprotuje prej navedeno pravno pravilo, bi v praksi pomenila, da sta v določenem časovnem obdobju oba subjekta imela možnost zahtevati vrnitev, čeprav ne bi bilo mogoče po istem temelju podržavljenega premoženja vračati dvema subjektoma. Če naj bi upravičenje do vrnitve premoženja po izteku rokov, ki jih je za uveljavljanje vrnitve imel Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot specialno določeni upravičenec prešlo na tožečo stranko (ki bi glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-25/92 z dne 4.3.1993, Uradni list RS, št. 13/93, zahteve lahko vlagala do 12.5.1995), pa bi moral zakon to naknadno izrecno določiti. Zato je ugovor tožeče stranke, da je v obravnavanem primeru pravna podlaga za vračanje premoženja, ki je bilo podržavljeno po Zakonu o socialnem zavarovanju delavcev, nameščencev in uslužbencev, 4. člen ZDen, ker je bil navedeni zakon sprejet do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963, neutemeljen. Zato je tožena stranka pravilno odločila, ko je zahtevo za denacionalizacijo, ki jo je tožeča stranka vložila po 4. členu ZDen, zavrnila, saj je prvostopenjski organ zahtevku tožeče stranke na napačni materialni podlagi ugodil. Ker je bilo dejansko stanje v obravnavani zadevi popolno in pravilno ugotovljeno in ker je bil v postopku na prvi stopnji le napačno uporabljen materialni predpis, saj zahtevek tožeče stranke ni utemeljen po temelju, je tožena stranka s pravilno uporabo 1. odstavka 243. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) v zadevi sama odločila.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da je zahtevo za denacionalizacijo spornih nepremičnin vložila kot upravičenec po 4. členu ZDen in ne kot upravičenec po določbah ZPIZ, po katerih je upravičenec samo Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska izhaja, da je bilo sporno premoženje, ki je predmet denacionalizacijskega zahtevka po 4. členu ZDen, podržavljeno na podlagi Zakona o socialnem zavarovanju delavcev, nameščencev in uslužbencev, vendar je bil kot organ upravljanja tega premoženja določen Državni zavod za socialno zavarovanje, Filiala v L., ki je pravni prednik tožeče stranke. Dejanski odvzem premoženja pravnemu predniku Državnemu zavodu za socialno zavarovanje je bil izvršen na podlagi odredbe Ministrstva za komunalne zadeve LRS z dne 23.3.1948, ko je bilo premoženje dodeljeno Rajonskemu ljudskemu odboru B.-Š. Ker je bilo premoženje dodeljeno drugemu uporabniku, tožeča stranka na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini na predmetnih nepremičninah ni mogla vknjižiti lastninske pravice. Ker je tožeča stranka vložila denacionalizacijski zahtevek po 4. členu ZDen, v tem primeru ne pride v poštev načelo, da poznejši specialnejši predpis ZPIZ razveljavlja starejšega splošnega ZDen. Prvostopenjski upravni organ ni odločal o pravnem temelju za vračanje premoženja po 4. členu ZDen. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Po določbi 1. odstavka 247. člena ZPIZ premoženje nosilcev obveznega socialnega zavarovanja delavcev, ki je bilo po 9.5.1945 brez nadomestila podržavljeno ali neodplačno prenešeno na uporabnike izven sistema socialnega zavarovanja po predpisih, med katerimi je naveden tudi Zakon o socialnem zavarovanju delavcev, nameščencev in uslužbencev, so dolžne pravne osebe, ki razpolagajo s temi sredstvi oziroma s tem premoženjem, do višine vrednosti družbenega kapitala prenesti na zavod, kot na edinega pravnega naslednika. Po 6. členu ZPIZ je nosilec in izvajalec pokojninskega in invalidskega zavarovanja po tem zakonu Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ki ima status javnega zavoda. Po določbi 447. člena ZPIZ-1, se določbe 247. člena ZPIZ uporabljajo do zaključka postopkov vračanja premoženja.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča glede na določbe citiranega 247. člena ZPIZ, v obravnavani zadevi ne pride v poštev denacionalizacija na podlagi 4. člena ZDen. Ureditev vračanja premoženja po določbah ZPIZ pomeni specialno ureditev glede na določbe ZDen. Zato se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da glede na načelo, da poznejši specialnejši predpis razveljavlja starejšega splošnega, v primerih posebne ureditve, ni podlage za uporabo splošnega predpisa, kar je v tem primeru ZDen. Če naj bi upravičenje do vrnitve premoženja, ki ga je za uveljavljanje vrnitve imel Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot specialno določeni upravičenec, prešlo na tožečo stranko, pa bi moral zakon naknadno izrecno določiti. Ker je v obravnavani zadevi premoženje prešlo v SLP že na podlagi Zakona o socialnem zavarovanju delavcev, nameščencev in uslužbencev, kot to izhaja iz predloženih spisov, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je pritrdilo odločitvi tožene stranke, da se zahteva tožeče stranke za denacionalizacijo, ki jo je le-ta vložila na podlagi 4. člena ZDen, zavrne. Glede na podano obrazložitev pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.