Jedro

Tožnica tudi po dopolnitvi predloga za napredovanje ni izkazala dodatnih točk za opravljeno strokovno delo, ker za to ni predložila ustreznih dokazil. Predlagatelj napredovanja je tisti, ki mora navedbe v svoji vlogi tudi dokazati; hkrati pa ni ovire za to, da tožena stranka predložena dokazila oceni oziroma zahteva predložitev dodatnih dokazil, če meni, da predložena dokazila ne dokazujejo tistega, kar se v vlogi zatrjuje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila predlog za napredovanje tožnice v naziv svétnica.

2. V svoji obrazložitvi navaja, da je bilo pri pregledu predloga in dokazil ugotovljeno, da je imela tožnica naziv svetovalka najmanj pet let, da je pri svojem delu uspešna, da je z uspešno končanimi programi nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja izkazala najmanj 7 točk, ni pa priložila ustreznih dokazil o opravljenem dodatnem strokovnem delu, s katerim bi izkazala najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki jih je v skladu s Pravilnikom o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju (Pravilnik) mogoče vrednotiti z najmanj tremi točkami. Na podlagi predloženih dokazil je tožnica z dodatnim strokovnim delom v skladu z 20. členom Pravilnika izkazala po razdelku a) 5 točk in po razdelku b) 2 točki, kar tudi opredeljuje. Iz seznama dodatnega strokovnega dela v skladu s 7. točko č) razdelka 20. člena Pravilnika tožnici ni bilo mogoče vrednotiti vodenja Sveta šole, saj iz dokazila sodelovanje v strokovnem svetu ni razvidno. V skladu z 22. členom ZOFVI Vlada Republike Slovenije ustanovi Strokovni svet RS za splošno izobraževanje, Strokovni svet RS za poklicno strokovno izobraževanje in Strokovni svet RS za izobraževanje odraslih. Tožnica je bila pozvana na dopolnitev, vendar je bilo tudi po dopolnitvi ugotovljeno, da vseh predpisanih pogojev za napredovanje ne izpolnjuje. Iz predlaganega seznama dodatnega strokovnega dela po č) razdelku 20. člena Pravilnika tudi ni bilo mogoče vrednotiti izvedbe referata na 16. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja A. od 22.-24. 4. 2015, izvedbe treh referatov na 12. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja A. od 29.-30. 5. 2015 ter izvedbe referata na 16. Mednarodnem znanstvenem posvetu Združenja A. od 19.-20. 2. 2016, saj je bilo na podlagi obvestil in prejetih anonimnih prijav, ki jih je prejela tožena stranka, ugotoviti, da verodostojnosti dokazil o izvedbi referatov na mednarodnih posvetih v organizaciji Združenja A. ni mogoče potrditi. Tožnica je bila pozvana, da predlog dopolni s programi 16., 12. in 16. Mednarodnega znanstvenega posveta, iz katerih bo razvidna časovna opredelitev in dejanska izvedba petih referatov. Tožnica je predlog dopolnila z elektronsko korespondenco Združenja A. o udeležbi na treh mednarodnih simpozijih v letih 2015 in 2016 s petimi referati, programa posvetov pa ni priložila. Glede na to, da je tožnica izvedbo petih referatov na mednarodnem posvetu Združenja A. izkazovala le s potrdili, katerih verodostojnosti ni bilo mogoče preizkusiti na noben način, teh potrdil v skladu z 20. členom Pravilnika ni bilo mogoče vrednotiti. Tožnica torej ne izpolnjuje vseh pogojev iz prvega odstavka 11. člena Pravilnika kumulativno, zato je bilo treba predlog za napredovanje v predmetni naziv zavrniti.

3. Tožnica zoper odločitev tožene stranke vlaga tožbo, v kateri navaja, da je predlog za napredovanje dopolnila in da ji tožena stranka po razdelku a) in b) 20. člena Pravilnika ni priznala dodatnih točk kljub temu, da je predložila vsa ustrezna dokazila; za vsa priznana dela pa ji je dodelila nižje število točk, kot ji gredo. Za sodelovanje pri razvoju modela Zdrav življenjski slog v osnovni šoli v šolskih letih 2008/2009 in 2009/2010 ji je dodelila samo 1 točko namesto 2, čeprav 28. alineja predvideva dodelitev 1 točke za vsako leto sodelovanja in je tožnica sodelovala dve leti. Toženi stranki je dostavila elektronsko korespondenco Združenja A., kjer potrjujejo udeležbo na treh mednarodnih simpozijih s petimi referati, s programi znanstvenih posvetov pa ne razpolaga in jih zato ni mogla predložiti, pač pa z njimi razpolaga Združenje A. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ne pojasni zakaj določenih dokazil, ki jih je predložila tožnica, glede dodatnih strokovnih del po a) in b) razdelku 20. člena Pravilnika, ni upoštevala. Poleg tega je toženka tožnici število točk za dodatna strokovna dela, ki jih je sicer priznala, nepravilno opredelila in ji tako pri razvoju modela Zdrav življenjski slog v osnovni šoli v šolskih letih 2008/2009 in 2009/2010 dodelila samo eno točko namesto dve točki. Dejstvo je tudi, da je tožnica na 12. in 16. Mednarodnem posvetu leta 2015 predstavila skupno pet samostojnih referatov, za kar ji je Združenje A. izdal potrdila, ki jih je tudi predložila, naknadno pa je toženki posredovala še navedeno elektronsko korespondenco. Iz odločbe ne izhaja, da bi toženka Združenje A. pozivala k predložitvi določenih listin, niti da je Združenje A. pozvala h kakršnimkoli pojasnilom glede njenih dvomov kot jih izpostavlja v odločbi. S tem, ko je toženka od tožnice zahtevala le predložitev programov, ki jih tožnica nima, čeprav bi bilo mogoče izvedbo referatov dokazovati tudi z drugimi dokazi, je bila kršena določba drugega odstavka 164. člena ZUP, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane odločbe. Ravnanja toženke so tudi v nasprotju s prvim odstavkom 7. člena ZUP. Nedopustno je ravnanje toženke, ki tožnici zanika napredovanje, ne da bi se opredelila do vseh predloženih dokazov in ne da bi tožnici omogočila, da predlaga tudi izvedbo drugih dokazov, s katerimi bo dokazala izvedbo referatov in s tem pridobitev zadostnega števila točk za napredovanje v predmetni naziv. V dokaz samostojne izvedbe referatov na mednarodnih posvetih Združenja A. tožnica poleg listin, ki se nahajajo v upravnem spisu, predlaga še svoje zaslišanje in zaslišanje (navedenih) prič. Predlaga tudi, da naj se dokazila pridobijo pri Združenju A. Meni, da izpolnjuje pogoje za napredovanje v predmetni naziv. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo ministrstva z dne 19. 8. 2016 odpravi in ji s sodbo podeli naziv svétnica. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka. Poudarja, da tožnica ni predložila ustreznih dokazil o opravljenem dodatnem strokovnem delu, s katerim bi izkazala najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s Pravilnikom ovrednotena z najmanj tremi točkami. Na podlagi posredovanih dokazil je tožnici priznala po razdelku a) 5 točk in po razdelku b) 2 točki; ostalih navedenih del pa ni mogla upoštevati, ker tožnica za to ni predložila dokazil. Tožnici je za sodelovanje v projektu Zdrav življenjski slog dodelila dve točki in ne eno točko, kot v tožbi navaja tožnica. Ni upoštevala vodenja Sveta šole, ker iz dokazila ni bilo razvidno sodelovanje v strokovnem svetu. Prav tako ni upoštevala predloženih dokazil za izvedbo petih referatov na 12. in 16. Mednarodnem znanstvenem posvetu leta 2015, ker ni bilo mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti potrditi njihove verodostojnosti in sicer v smislu dejanske izvedbe referatov tožnice na posvetu. Tožnica je vlogo dopolnila z elektronsko korespondenco Združenja A., ni pa predložila programov posvetov. Tožena stranka je tudi od organizatorja posveta zahtevala predložitev dodatnih dokazil, ki bi ovrgla dvom v verodostojnost predloženih dokazil, in sicer vsaj program mednarodnega simpozija z navedbo referentov in njihovih prispevkov, vendar tudi organizator teh dokazil ni predložil. Mednarodne konference imajo namreč vnaprej določen program, iz katerega so razvidni referati, vključno z naslovi in kratkimi vsebinami in njihovih referatov, razvidna pa so tudi predavanja in delavnice. Pravilnik omogoča vrednotenje s štirimi točkami izključno izvedbo referatov, ne pa tudi delavnic, predavanj ali kakšne druge oblike aktivnega sodelovanja, ki so se po dokazilih iz vlog odvijali na posvetih Združenja A. Tožena stranka je v postopku presodila vsa dejstva in dokaze, s katerimi je razpolagala in ugotovila, da tožnica pogojev za napredovanje ne izpolnjuje. Dokaz z zaslišanjem navedenih prič ni potreben, saj se odločilna dejstva lahko razjasnijo z listinskimi dokazi. Glede na okoliščine primera pa se tožena stranka sprašuje tudi o verodostojnosti predlaganih prič. Ker torej tožnica ni predložila ustreznih dodatnih dokazil, ki bi potrdila verodostojnost predloženih potrdil, da je res izvedla referate na Mednarodnem znanstvenem posvetu, je bilo treba predlog za napredovanje v predmetni naziv zavrniti.

5. Obe stranki sta pri svojih navedbah in stališčih vztrajali tudi v pripravljalni vlogi. Tožena stranka se v pripravljalni vlogi sklicuje tudi na sodbo tega sodišča I U 1373/2016 z dne 4. 4. 2017, s katero je Upravno sodišče v istovrstni zadevi tožbo zavrnilo.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po določbah 11. člena Pravilnika lahko v naziv svétnik napreduje strokovni delavec, ravnatelj oziroma direktor, ki izpolnjuje pogoje, določene v prvem odstavku tega člena, med drugim tudi pogoj, da je opravil različna dodatna strokovna dela in z njimi zbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s tem pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami.

8. Med strankama je kot prvo sporno, ali je tožnica z opravljenimi dodatnimi strokovnimi deli, ki so v skladu z 20. členom Pravilnika, po razdelku a) ovrednotena z eno točko, izkazala 5 točk ali več in ki so po razdelku b) ovrednotena z dvema točkama, izkazala (samo) 2 točki ali več.

9. Po presoji sodišča je tožena stranka, ob upoštevanju podatkov v spisu, to je predloženih dokazil o opravljenih dodatnih strokovnih delih, pravilno ugotovila, da je tožnica v skladu z 20. členom Pravilnika izkazala po razdelku a) 5 točk (1 točko za mentorstvo študentu na pedagoški praksi, 1 točko za mentorstvo učencem, ki so sodelovali na regijskem festivalu TPLG, 1 točko za organizacijo prireditve in 2 točki za sodelovanje v projektu Zdrav življenjski slog) in po razdelku b) 2 točki (mentorstvo učencem, ki so prejeli zlato priznanje na državnem tekmovanju). Pravilno je ugotovila, da tožnica tudi po dopolnitvi predloga za napredovanje ni izkazala dodatnih točk za opravljeno strokovno delo po a) in b) razdelku, ker za to ni predložila ustreznih dokazil. Tožnici je za sodelovanje v projektu Zdrav življenjski slog dodelila dve točki in ne samo 1 točko kot navaja tožnica v tožbi, torej je pri točkovanju upoštevala obe šolski leti, 2008/2009 in 2009/2010 in zato ne drži, da je tožnici dodelila nižje število točk, kot ji gre. V izpodbijani odločbi je tudi ustrezno obrazložila, zakaj pri točkovanju ni upoštevala vodenja Sveta šole po 7. točki č) razdelka 20. člena Pravilnika.

10. Med strankama je nadalje sporno, ali je tožnica opravila dodatna strokovna dela, ki so po Pravilniku ovrednotena s tremi ali več točkami, konkretno tista, ki so po 2. točki č) razdelka 20. člena Pravilnika ovrednotena s štirimi točkami, to je z izvedbo samostojnih referatov na mednarodnem kongresu ali konferenci. Sporno je, ali je tožnica dejansko izvedla pet referatov na 12. in 16. Znanstvenem posvetu v organizaciji Združenja A. v letih 2015 in 2016. 11. Tožnica izvedbo referatov na mednarodnem simpoziju izkazuje s potrdili Združenja A. o udeležbi na 12. in 16. Mednarodnem znanstvenem posvetu v Ž. z referati projektno delo po modelu PUD-Bj "Od ideje do izdelka"-od vrtca do fakultetnega študija in Tehnična ustvarjalnost v šolskem kurikulumu v obliki projektnega učnega dela "Od ideje do izdelka"-od vrtca do fakultetnega tehniškega študija.

12. Po presoji sodišča je tožena stranka pri točkovanju omenjenih referatov iz razlogov, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe, utemeljeno podvomila v verodostojnost potrdil o izvedbi omenjenih referatov, ki jih je izdalo Združenje A. in ki so bila priložena k predlogu za napredovanje. Zato je tožnico utemeljeno pozvala na dopolnitev vloge, tako da dokaže, da je referate na mednarodnih posvetih v navedenih letih tudi dejansko izvedla. Predlagatelj napredovanja je namreč tisti, ki mora navedbe v svoji vlogi tudi dokazati; hkrati pa ni ovire za to, da tožena stranka predložena dokazila oceni oziroma zahteva predložitev dodatnih dokazil, če meni, da predložena dokazila ne dokazujejo tistega, kar se v vlogi zatrjuje. To je v skladu z načelom proste presoje dokazov, ki je določeno v 10. členu ZUP, ki določa, da o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba upravnega organa na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj.

13. Iz izpodbijane odločbe in iz listin v spisu izhaja, da je bila tožnica pozvana na dopolnitev dokazil, iz katerih bi bila razvidna časovna opredelitev in dejanska izvedba referatov. Tožnica je svojo vlogo dopolnila z elektronsko korespondenco Združenja A., programov posvetov, ki so potrebni za ovrednotenje sodelovanja na navedenih znanstvenih posvetih, pa ni predložila. Iz razlogov izpodbijane odločbe izhaja tudi, da navedene dejanske okoliščine tudi niso razvidne iz ostalih dokazil, ki jih je tožnica predložila po pozivu na dopolnitev vloge.

14. V zvezi s tožbenim očitkom, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi tožena stranka Združenje A. pozivala k predložitvi določenih listin, sodišče ugotavlja, da je v odločbi navajala, da zato, ker niso dosegljivi programi posvetov, ni mogoče šteti, da bi bili referati izvedeni; iz odgovora na tožbo pa je razvidno, da je tudi Združenje A. zaprosila za dodatna pojasnila, ki bi ovrgla dvom v verodostojnost predloženih dokazil, vendar tudi organizator dokazil, ki bi izkazovala izvedbo referatov, ni predložil, saj je predložil le potrdilo, da vsi udeleženci posvetov prejmejo potrdilo za udeležbo z referatom. Po ponovnem pozivu Združenju A., da naj posreduje programe vseh posvetov, pa se Združenje A. ni več odzval. 15. V zvezi z očitkom, da je tožena stranka od tožnice zahtevala le predložitev programov, ki jih tožnica nima, čeprav bi bilo mogoče referate dokazovati tudi z drugimi dokazi, sodišče ugotavlja, da je bila tožnica s pozivoma z dne 13. 1. 2016 in z dne 27. 5. 2016 pozvana na dopolnitev predloga z dodatnimi dokazili o opravljenem dodatnem strokovnem delu, torej s katerimikoli dokazili in tako ne drži tožbena navedba, da je tožena stranka zahtevala od tožnice zgolj predložitev programov posvetov.

16. Ni utemeljen tožbeni očitek, da naj bi bilo ravnanje tožene stranke v nasprotju s 7. členom ZUP, ki se nanaša na varstvo pravic strank in varstvo javnih koristi. V skladu s 7. členom ZUP je tožena stranka tožnico pozivala na dopolnitev njene vloge z ustreznimi dodatnimi dokazili in tožnici tako ni bilo onemogočeno, da bi predlagala še izvedbo drugih dokazov.

17. Tožnica k tožbi prilaga še nekatera dodatna dokazila in sicer povzetke njenih prispevkov, objavljenih v zborniku. Vendar tudi ti povzetki ne izkazujejo, da je tožnica na mednarodnih simpozijih dejansko izvedla referate. Poleg tega ne navede zakaj teh dokazil ni predlagala že v postopku do izdaje izpodbijanega akta, zaradi česar so priložena dokazila tudi nedopustne tožbene novote (52. člen ZUS-1). Sodišče kot nepotrebnih ni izvedlo dokazov z zaslišanjem prič in tožnice same, saj odločitev tožene stranke temelji na relevantnih dejstvih na podlagi dokazov, zbranih v ugotovitvenem postopku pred upravnim organom. Tudi nadaljnje pozivanje Združenja A. k predložitvi dokazil bi bilo nesmiselno, saj je to storila že tožena stranka.

18. Ker je glede na navedeno odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je kljub predlaganim dokazom odločilo v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 brez predlagane glavne obravnave, ker so bila vsa relevantna dejstva ugotovljena v upravnem postopku.

19. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.