Jedro

Vročevalec, ki mora obdolžencu, ki nima zagovornika, vročiti sodbo, ne zadosti zakonski zahtevi iz 1. odstavka 118. člena ZKP s tem, da obdolženčevi stanodajalki naroči, naj bo obdolženec naslednjega dne ob določeni uri v stanovanju, da mu vroči sodno pisanje.

V primeru odsotnosti naslovnika vročevalec največkrat ne more vedeti, ali bodo lahko osebe iz 1. odstavka 119. člena ZKP pisanje še pravočasno izročile naslovniku. Ker tudi pri nadomestni vročitvi teče rok za pravno sredstvo od vročitve prejemniku in ne od izročitve naslovniku, je o pravočasnosti izročitve naslovniku mogoče govoriti takrat, ko ima slednji na voljo tolikšen del roka, ki mu še omogoča vložitev učinkovitega pravnega sredstva.

Izrek

Zahtevi zagovornika obdolženega Z.S. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sklepa Okrajnega sodišča v Radovljici z dne 28.11.2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 18.1.2001 in Okrajnega sodišča v Radovljici z dne 24.11.2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 1.4.2004, razveljavita ter zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Radovljici v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Radovljici je s sklepom z dne 24.11.2000 zavrglo pritožbo obdolženega Z.S. zoper sodbo istega sodišča z dne 3.11.2000 kot prepozno. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 18.1.2001 zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno.

Okrajno sodišče v Radovljici pa je s sklepom z dne 28.11.2000 zavrglo tudi pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper sodbo istega sodišča z dne 3.11.2000 kot prepozno. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 1.4.2004 zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno.

Zoper pravnomočna sklepa (iz obrazložitve zahteve je razvidno, da ne izpodbija samo prvostopenjska sklepa) je zagovornik obdolženega Z.S. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa (v predlogu sicer uporablja ednino, čeprav je iz zahteve določno razvidno, da izpodbija oba pravnomočna sklepa) razveljavi in "pritrdi" pravočasnosti pritožb obdolženca in njegovega zagovornika zoper sodbo prvostopenjskega sodišča ter zadevo vrne pritožbenemu sodišču v sojenje na drugi stopnji.

Zasebna tožilka A.B. in njen pooblaščenec, odvetnik Z.R., ki jima je bila zahteva poslana v odgovor, nanjo nista odgovorila.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Pritrditi je treba zagovorniku obdolženega Z.S., da obdolžencu vročitev pisnega odpravka prvostopenjske sodbe ni bila opravljena v skladu z določbama 118. in 119. člena ZKP in da je ta kršitev procesnih določb vplivala na zakonitost izpodbijanih pravnomočnih sklepov.

Obdolženi Z.S., ki v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni imel zagovornika, je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Radovljici z dne 3.11.2000 spoznan za krivega kaznivega dejanja obrekovanja po 1. odstavku 170. člena KZ. Dne 6.11.2000 je za zagovarjanje v tem kazenskem postopku pooblastil odvetnika B.J., vendar o tem ni obvestil sodišča. Nato je dne 10.11.2000 vložil napoved pritožbe, nakar je sodišče izdelalo sodbo z obrazložitvijo in jo poslalo obdolžencu. Iz uradnega zaznamka vročevalca je razvidno, da je ta obdolženca 13.11.2000 iskal na naslovu njegovega začasnega prebivališča na B. in ker ga tam ni našel, je pri naslovnikovi stanodajalki Š.Ž. pustil obvestilo, naj naslovnik dne 14.11.2000 od 10. do 11. ure počaka na "danem" naslovu. Kakor dalje izhaja iz tega zapisa, naslovnika v navedenem času tudi naslednjega dne na naslovu začasnega prebivališča ni našel in je zato sodno pisanje pustil naslovnikovi stanodajalki, ki mu je povedala, da naslovnik stanuje na danem naslovu in da mu bo sodno pisanje izročila takoj, ko ga bo videla. Š.Ž. je prejem sodbe dne 14.11.2000 potrdila tudi s podpisom povratnice, obdolžencu pa sodno pisanje vročila 22.11.2000. Zoper prvostopenjsko sodbo se je nato obdolženi Z. S. pritožil 23.11.2000, njegov zagovornik pa štiri dni pozneje, vendar je Okrajno sodišče v Radovljici z navedenima sklepoma njuni pritožbi po 2. odstavku 375. člena ZKP zavrglo kot prepozni. Takemu stališču je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, ki je z uvodoma navedenima pravnomočnima sklepoma zavrnilo pritožbi obdolženčevega zagovornika zoper sklepa o zavrženju.

Po 2. odstavku 120. členu ZKP je treba obdolžencu, ki nima zagovornika (obdolženec ga je sicer imel, ker pa tega ni sporočil sodišču, velja pravilo vročanja po tej določbi) osebno vročiti sodbo, na njegovo zahtevo jo lahko sodišče vroči tudi drugi osebi, ki jo on določi. Pisanje, za katero je v ZKP določeno, da ga je treba osebno vročiti, se izroči neposredno naslovniku. Če tistega, kateremu mora biti pisanje osebno vročeno, ni tam, kjer naj se vročitev opravi, poizve vročevalec, kdaj in kje bi ga mogel najti, ter mu pusti pri katerih od oseb, omenjenih v 119. členu ZKP, ali v hišnem predalčniku, pisno sporočilo, naj bo določenega dne ob določeni uri v svojem stanovanju ali na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje. Če vročevalec tudi potem ne najde tistega, ki bi mu moral vročiti pisanje, ravna po 1. odstavku 119. člena tega zakona, s tem se šteje, da je vročitev opravljena (118. člen ZKP). Po določbi 1. odstavka 119. člena ZKP se v primeru, če naslovnika ni v stanovanju, pisanja lahko izročijo kateremu od njegovih odraslih družinskih članov, ki je pisanje dolžan sprejeti, če niti teh ni v stanovanju, se pisanje izroči hišniku ali sosedu, če v to privolita. Če se ugotovi, da je tisti, kateremu bi bilo treba vročiti pisanje, odsoten in da mu zaradi tega osebe iz 1. odstavka tega člena pisanja ne bi mogle pravočasno izročiti, se pisanje vrne z navedbo, kje je odsotni (3. odstavek 119. člena ZKP).

Zahteva ima prav, ko navaja, da je iz uradnega zaznamka sodnega vročevalca razvidno, da ta pri Š.Ž. ni opravil poizvedb, kdaj in kje bi mogel najti obdolženega Z.S., ki ga dne 13.11.2000 ni našel na naslovu začasnega prebivališča, kjer naj bi opravil vročitev. Zakonski zahtevi iz 1. odstavka 118. člena ZKP pa ni zadostil že s tem, da je obdolženčevi osemdesetletni stanodajalki naročil, naj bo obdolženec naslednjega dne ob določeni uri v stanovanju, da mu vroči sodno pisanje. V spisovnih podatkih je izkazano, tudi na podlagi pisne izjave Š.Ž., da je bil obdolženec iz stanovanja Ž. na B. odsoten od 10. do 22.11.2000. Iz potrdila G. knjižnice F.B. v N.G. pa izhaja, da je bil obdolženec dejansko 13.11.2000 v N.G. in se tam včlanil v knjižnico.

V primeru odsotnosti naslovnika vročevalec največkrat ne more vedeti, ali bodo lahko osebe iz 1. odstavka 119. ZKP člena pisanje še pravočasno izročile naslovniku. Tudi pri nadomestni vročitvi namreč teče rok za pravno sredstvo od vročitve prejemniku, in ne od izročitve naslovniku. O pravočasni izročitvi naslovniku je mogoče govoriti takrat, ko ima slednji na voljo tolikšen del roka za vložitev pravnega sredstva, ki mu to še omogoča. V konkretni zadevi pa ni bilo tako, saj je prejemnica Š.Ž. sodbo obdolžencu izročila šele 22.11.2000, ko se je vrnil iz N.G., torej zadnji dan pritožbenega roka, kar mu ni omogočalo vložitve učinkovite pritožbe. Glede na navedeno je treba pritrditi zahtevi, da je opustitev vročevalca, ki ni poizvedel, kdaj in kje bi mogel najti obdolženca, privedla do tega, da je prvostopenjsko sodbo vročil Š.Ž., ki pa obdolžencu pisanja ni mogla pravočasno vročiti. Takšna vročitev sodbe je bila opravljena nepravilno. Obdolženec je prvostopenjsko sodbo dne 22.11.2000 dejansko prejel in mu je zato ni potrebno ponovno vročati. Vendar pa je v konkretnem primeru rok za pravno sredstvo začel teči od dneva, ko je obdolženec navedeno pisanje dejansko prejel. Ob taki razlagi pa se izkaže, da sta pritožbi obdolženega Z.S. in njegovega zagovornika, vloženi zoper prvostopenjsko sodbo, pravočasni.

Vrhovno sodišče je zato zahtevi obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijana pravnomočna sklepa o zavrženju pritožb razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ki postopka po 376. členu ZKP ni opravilo.