Jedro

Zgolj izdani računi še ne dajejo pravice do odbitka DDV, ampak mora biti izkazano, da so bile storitve res opravljene s strani izdajatelja računov. Navedenega pa tožnik v postopku ni izkazal, saj ni predložil verodostojnih listin v smislu SRS. Tožnik je v postopku sodeloval in je bil z ugotovitvami prvostopenjskega organa seznanjen in je imel možnost, da dostavi vso dokumentacijo v zvezi z zaračunanimi storitvami. Ker tega ni storil, ni izpolnil pogojev za uveljavljanje pravice do odbitka DDV od navedenih računov. Da bi izdajatelj računov za tožnika opravil zaračunane storitve ni izkazano, zato gre za navideznost poslov in za fiktivne račune.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se zahtevi tožnika za vračilo presežka vstopnega davka na dodano vrednost (DDV) v davčnem obdobju december 2006 v znesku 37.845,76 EUR ne ugodi in da je tožnik dolžan plačati DDV za davčno obdobje december 2006 od osnove 8.254,90 EUR po stopnji 20% v znesku 1.650,98 EUR in pripadajoče obresti, obračunane od poteka roka za plačilo davka do dneva izdaje te odločbe v znesku 23,35 EUR (točki I. 1 in I. 2 izreka). Odmerjeni davek in obresti od nepravočasno plačanega davka v skupnem znesku 1.674,33 EUR mora biti plačan na račun, ki ga davčni organ navaja, pri čemer tožnik ni zahteval povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ, pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe (II., III. in IV. točka izreka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je pri tožniku prvostopni organ opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) obračunavanja in plačevanja davka na dodano vrednost (DDV) za obdobje od 1. 11. 2006 do 31. 12. 2006 ter o ugotovitvah sestavil zapisnik z dne 26. 4. 2007, na katerega je tožnik podal pripombe, na katere je prvostopni organ odgovoril v izpodbijani odločbi.

Pri vsebinski preveritvi prejetih računov dobaviteljev je bilo ugotovljeno, da največje zneske vstopnega DDV v davčnem obdobju november in december 2006 predstavljajo prejeti računi od dobavitelja A. d.o.o., ki se naj bi nanašali na gradbena dela na gradbišču v Mariboru, podatki iz prejetih računov so navedeni v tabeli 1 na 2. strani izpodbijane odločbe. Iz izdanih računov je razvidno, da je tožniku bil obračunan DDV po splošni 20 % stopnji (skupaj 9.465.000,00 SIT). Po podatkih iz prejetih računov je bilo ugotovljeno, da se gradbena dela, zaračunana tožniku, nanašajo na dela na gradbišču pri izgradnji trgovskega centra ... V času trajanja gradbenih del tožnik ni imel razpoložljive strojne mehanizacije in delavcev, zato so bila dela predana podizvajalcu del, družbi A. d.o.o. Davčni organ je na podlagi poslovne dokumentacije tožnika ugotovil, da so bili v poslovnih knjigah evidentirani naslednji poslovni dogodki: pogodba za gradbena dela pri izgradnji trgovskega centra ... z dne 21. 12. 2005, sklenjena z naročnikom B. d.o.o., z rokom dokončanja del 30. 12. 2005; projektantski popis del po posameznih fazah; izdan račun naročniku B. d.o.o. za storitev po navedeni pogodbi v skupni vrednosti 62.280.000,00 SIT, od tega 20% DDV znaša 10.380.000,00 SIT; aneks k pogodbi z dne 31. 12. 2005, po katerem se pogodbeni rok podaljša z usklajevanjem z vodjo gradbišča; temeljnici št. 3461 z dne 24. 5. 2006 in št. 3464 z dne 13. 10. 2006 o kompenzaciji terjatev in obveznosti z družbo B. d.o.o v vrednosti 62.280,00 SIT.

V času trajanja DIN je bil uveden tudi DIN pri družbi A. d.o.o., vendar odgovorna oseba te družbe ni v popolnosti sodelovala pri davčnem nadzoru in kljub sklepu o predložitvi poslovne dokumentacije, ta ni bila predložena. Pri navedeni družbi ni zaposlenih delavcev, ustanovitelj te družbe je nerezident brez začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji. Poslovne aktivnosti navedene družbe so omejene le na poslovanje s transakcijskim računom in sicer je visokemu prilivu denarnih sredstev istega dne vedno sledil gotovinski dvig. Navedena družba nima osnovnih kadrovskih, materialnih in drugih pogojev, niti ne opravlja dejavnosti inženiringa. Davčni organ tudi ni prejel podatkov, da bi družba A. d.o.o. pridobila pogodbo o koncesiji opravljanja dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu (57. člen Zakona o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 42/2002).

Iz opisanega je razvidno, da je tožnik, kot podizvajalec del na gradbišču že dne 31. 12. 2005 po pogodbi gradbena dela zaračunal naročniku družbi B. d.o.o. V juliju 2006 pa je bila ustanovljena družba A. d.o.o., ki je nato kot naslednji podizvajalec v mesecu septembru, novembru in decembru leta 2006 izdala račune za dela na gradbišču v Mariboru tožnik, ki jih je prejel in izkazal v davčnem obračunu DDV za mesec november in december 2006. Iz pridobljenih podatkov davčni organ zaključuje, da gre za navidezen posel in navaja razloge, ki utemeljujejo navedeni zaključek. Ugotavlja tudi, da ni nikakršnih dejanskih dokazov, da je gradbene storitve opravila družba A. d.o.o., zaradi česar zaključuje, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV. Tožnik ni upravičen do odbitka vstopnega DDV, saj omenjena družba zaradi razlogov, ki jih pojasnjuje, izkazanega posla gradbenih del ni mogla opraviti. Pri tem se davčni organ sklicuje na odločitve Sodišča EU (sodba C-439/04 in C-440/04 z dne 6. 7. 2006). Računi, ki jih je izdala družba A. d.o.o. so fiktivne oziroma neverodostojne listine, saj ne temeljijo na resničnih transakcijah. Zato tožnik po določbah 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 21/04 - UPB4, v nadaljevanju ZDDV) nima pravice do odbitka vstopnega DDV v skupnem znesku 9.465.000,00 SIT.

Davčni organ pripombe tožnika zavrača in ugotavlja, da tožnik ne navaja novih dejstev in dokazov, ki bi vplivale na drugačno odločitev davčnega organa. Na podlagi ugotovitev davčnega organa izhaja, da si je tožnik neupravičeno odbijal vstopni DDV v znesku 9.465.000,00 SIT oz. 39.496,75 EUR.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopnega organa strinja in se na njegove ugotovitve v celoti sklicuje v skladu z 2. odstavkom 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUP). Tožnik niti v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, niti v pritožbenem postopku, ni predložil nobene listine, ki bi dokazovala, da je omenjena družba opravila gradbene storitve. Zato tudi pritožbeni organ zaključuje, da gre v zadevi za fiktivne račune. Po vsebini gre za neverodostojne listine, ker sporni računi ne temeljijo na resničnih transakcijah, njihov namen je bil zgolj odbijanje vstopnega DDV. Fiktivni računi ne morejo biti podlaga za odbijanje vstopnega DDV. Pritožbeni organ pojasni, da je poslovno rabo stvari potrebno v davčnih postopkih dokazati s pisnimi listinami, ki morajo izkazovati poslovne dogodke verodostojno in pošteno. Sklicuje se na Slovenske računovodske standarde (Uradni list RS, št. 107/01 do 9/06, SRS/2002 št. 21.7., 22.15., 21.1., 21.7., 21.12., 21.15. ter 28.47. in SRS/06 (Uradni list RS, št. 118/05 do 75/06), številka 28.45. Neobičajen način tožnikovega poslovanja z družbo A. d.o.o. in njegova vsakršna opustitev predhodnega preverjanja omenjene družbe v obravnavanem primeru dajeta tudi zadostno podlago za sklep, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti da sodeluje pri transakcijah, ki so del davčne goljufije.

Tožnik je bil dolžan za vsako uveljavljanje in evidentiranje poslovnih dogodkov predložiti za to ustrezen in verodostojen dokaz, kar mu nalagajo določbe 76. člena ZDavP-2. V konkretnem primeru tožnik ni ravnal kot bi ravnal dober gospodar, da bi skušal pridobiti vsaj osnovne podatke o družbi A. d.o.o., s čimer bi zmanjšal svoje poslovno tveganje. Ker tožnik ni predložil dokumentacije, iz katere bi izhajalo, da so bile konkretne storitve tudi dejansko opravljene s strani osebe, ki je izstavila račune, posledično ni mogoče priznati davčnih posledic (vstopnega DDV). Pritožbeni organ še pojasnjuje, da v konkretni zadevi ne gre niti za kršitev načela nevtralnosti, ker je izdajatelj računa (A. d.o.o.) izstopni DDV na računih, ki jih je izdal tožniku, zaračunal sam in ta davek bi moral tudi izkazati v svojih obračunih DDV in ga posledično plačati. Ne glede na to, da mora dobavitelj plačati izstopni DDV, pa zavezancu – kupcu ni mogoče priznati vstopnega DDV od nabav, za katere zavezanec ne more verodostojno izkazati, da so bile tudi v resnici opravljene. Prav tega dejstva pa tožnik v obravnavanem primeru, ki se nanaša na mesec november in december 2006, ni verodostojno izkazal. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe zakona, bistvenih kršitev določb postopka in nepopolne ter napačne ugotovitve dejanskega stanja. Zaključek tožene stranke o navideznosti pravnega posla z družbo A. d.o.o. je napačen, saj temelji na nepopolno in nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Tožnik je davčnemu organu v zvezi z navedenimi posli posredoval ustrezno poslovno dokumentacijo, iz katere izhaja, da je tožnik na podlagi sklenjene pogodbe za gradbena dela pri izgradnji trgovskega centra ..., sklenjene z naročnikom B. d.o.o., kot izvajalec sodeloval pri izgradnji navedenega trgovskega centra. Odgovorna oseba tožnika je davčnemu organu v postopku inšpekcijskega nadzora pojasnila, da v času trajanja gradbenih del na gradbišču v Mariboru niso imeli razpoložljive strojne mehanizacije in delavcev, zato so dela predali podizvajalcu del, družbi A. d.o.o. Kljub navedenemu in predloženi dokumentaciji, iz katere izhaja, da je tožnik opravljene storitve, ki jih je zanj kot podizvajalec opravila družba A. d.o.o., zaračunal svojemu naročniku B. d.o.o., ki jih je tudi poravnal, je davčni organ zaključil, da gre v predmetnem primeru za navidezni posel. Tožena stranka je o navedenem zaključila predvsem zaradi tega, ker družba A. d.o.o., ob opravljeni navzkrižni kontroli z njo ni sodelovala in kljub sklepu o predložitvi poslovne dokumentacije, le-te ni predložila. Tožena stranka je zato o navideznosti posla sklepala na podlagi drugih, izključno posrednih dokazov in dejstev, ki se neposredno ne nanašajo na izvedbo konkretnega posla. Med drugim se sklicuje na to, da družba A. d.o.o. nima nobenega zaposlenega delavca ter da ni pridobila pogodbe o koncesiji opravljanja dejavnosti zagotavljanja delavcev drugemu delodajalcu. To pa ne izključuje možnosti, da je družba A. d.o.o. opravila storitve, ki so predmet spornih računov, z delavci, ki so bili napoteni k njej kot uporabniku, na podlagi 57. člena ZDR. Nenazadnje pa je A. d.o.o. delo lahko opravil tudi z delavci po pogodbah o delu (ali z delavci na črno), na kar tožnik ni imel nobenega vpliva. Tožnik je dela oddal v izvedbo A. d.o.o., pri tem pa ni dolžan ugotavljati, ali je izvajalec dela izvršil sam ali s podizvajalci. Pri sklenitvi pogodbe z družbo A. d.o.o. gre za gospodarsko pogodbo, kjer lahko pogodbenik direktno po določbah Obligacijskega zakonika za opravljanje del najame drugega podizvajalca in zato ne potrebuje soglasja naročnika. Navajanja o obrnjenem dokaznem bremenu v predmetnem primeru ne pridejo v poštev. Tožnik je kot nedvomno dokazal izvedbo posla s knjigovodskimi listinami (prejetimi in izdanimi računi), če pa tožena stranka meni, da knjigovodske listine niso verodostojne, pa je dokazno breme dejstev, ki jih zatrjuje za utemeljitev neverodostojnosti listin, na njej.

Tožnik nadalje meni, da ne more trpeti škodljivih posledic zaradi nesodelovanja družbe A. d.o.o., ki je drug in povsem ločen samostojni davčni subjekt. Nesmiselne so tudi utemeljitve tožene stranke, da dejstvo, da v gradbeni pogodbi ni določena pogodbena kazen za zamudo v izpolnitvi, kaže na navideznost tega posla, saj naj bi bila pravočasnost izvedbe ena od bistvenih sestavin gradbenih pogodb. Da pogodba za gradbena dela pri izgradnji trgovskega centra ... ni navidezna, dokazuje tudi Aneks k pogodbi z dne 31. 12. 2005 o podaljšanju roka za dokončanje del, ki ga stranke gotovo ne bi sklenile, če se pogodba ne bi dejansko tudi izvajala, ter samo dejstvo, da je bil trgovski center ... dejansko zgrajen. Zaključek, da rok za izvedbo del tudi z družbo A. d.o.o. ni bil dogovorjen, je prav tako napačen, saj je bila družbi A. d.o.o., kot podizvajalcu, izdana le naročilnica, v kateri so zapisane bistvene sestavine posla, ostalo pa je bilo predmet ustnega dogovora.

Tožena stranka je kot okoliščino, ki naj bi kazala na navideznost posla, navedla tudi, da je gradbena dela zaračunala družbi B. d.o.o. z izdanim računom že dne 31. 1. 2005, ko te storitve še niso bile opravljene, družba A. d.o.o. pa je bila ustanovljena šele v mesecu juliju 2006. Izstavitev računa je bila res opravljena pred izvedbo del, vendar po sklenitvi pogodbe, kar je dopustno in v primeru gradbenih pogodb za gradbena dela celo običajno v pravnem prometu. Prav tako ni nič nenavadnega, da se je tožnik šele določen čas po izstavitvi računa, v roku za izvedbo del, odločil poiskati drugega podizvajalca.

Že opisana nepopolna in napačna ugotovitev dejanskega stanja temelji na napačni uporabi dokaznih pravil, določenih v ZDavP-2 in ZUP. Vprašanje navideznosti pravnega posla ni le dejansko, ampak tudi pravno vprašanje, ki temelji na ugotavljanju drugih dejstev (npr. prave volje strank, dejanske izvedbe posla itd). V kolikor je obstoj pravnega posla izkazan s knjigovodskimi listinami, pa tožena stranka kljub temu meni, da posel ni obstojal oz. da gre za navidezen pravni posel, mora dejstva, s katerimi ta svoj zaključek utemeljuje, ugotoviti s stopnjo gotovosti, kot mu to izrecno nalaga drugi odstavek 8. člena ZUP.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi izhaja, da je tožena stranka velik del svoje dokazne ocene utemeljila na „pripoznanem vzorcu obnašanja“ oziroma „tipičnih ravnanjih“, kar je povsem nedopustno in nezakonito. Pavšalne navedbe, ki se nanašajo na splošno ravnanje in na očitno druge, s strani tožene stranke zaznane primere davčne utaje, ne morejo in ne smejo vplivati na dokazno oceno v konkretnem primeru. Tožena stranka je zaključek o obstoju navideznosti pravnega posla sprejela izključno na podlagi posrednih dokazov, ki jih je glede na lastna izrecna navajanja, dokazno ocenila, ob upoštevanju drugih okoliščin, ki izvirajo izven predmetnega postopka, kar pomeni neposredno kršitev 8. člena in 10. člena ZUP. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi opirala na sodbo Sodišča EU C-439/04 in C-440/04, pri čemer si tožena stranka napačno tolmači pojem utaje DDV. Tožnik je namreč plačal račun izvajalca A. d.o.o., torej tudi tisti del, ki se nanaša na DDV. Ker je to za A. d.o.o. izstopni davek, ga je, po odštetju vstopnega DDV, dolžan plačati državi. Če A. d.o.o. ali katera druga pravna oseba tega davka ni plačala, pa ne gre za utajo, ampak gre še vedno za obveznost do države, ki jo davčni organi lahko izterjajo. Tako ne more biti govora o nobeni utaji. Če se v opisanem poslu nekomu ne prizna pravica do odbitka DDV zato, ker naj dela ne bi opravil, je dejstvo, da v takem primeru tudi izstopnega DDV ne more biti. Davčni organi ne morejo zgolj „popravljati“ obračunov tako, da trdijo, da en zavezanec nima pravice obračunati vstopnega DDV (v tem primeru tožnik), medtem ko mora drugi plačati izstopni DDV (v tem primeru A. d.o.o), saj je v nasprotnem primeru kršeno načelo davčne nevtralnosti tega davka. V konkretnem primeru ne gre za transakcijo, ki bi bila del utaje DDV, prav tako tožnik ni vedel in ni mogel vedeti, da kdorkoli od podizvajalcev DDV ne bo plačal. Še manj lahko davčni zavezanec (solidarno) odgovarja za obveznosti drugega davčnega zavezanca, kar se v tem primeru skuša uveljaviti.

Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in odloči tako, da ugodi zahtevi tožnika za vračilo presežka vstopnega DDV v znesku 37.845,76 SIT in toženi stranki naloži vrnitev plačanega DDV v višini 1.650,98 EUR in pripadajoče obresti v višini 23,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek. Hkrati predlaga, da sodišče naloži toženi stranki plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri odločitvi in razlogih za odločitev, ki so razvidni tudi iz drugostopne odločbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računov, za katere prvostopni organ ugotavlja, da jih je izdal t. i. „neplačujoči gospodarski subjekt“ oziroma tudi t. i. „missing trader“, tožniku pa očita, da je vedel, da sodeluje v goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti, skladno s prakso Sodišča Evropske unije (C 439/04 in C 440/04 – združeni zadevi).

Okoliščina, ki jo prvostopni organ očita tožniku, je predvsem v nepravilnem in nepopolnem vodenju dokumentacije glede storitev, opravljenih s strani navedenega missing traderja, ki naj bi jih neplačujoči gospodarski subjekt opravljal po spornih računih za tožnika, in za katere prvostopni organ ugotavlja, da tožnikova dokumentacija ne izkazuje, da bi jih tudi dejansko opravila navedena družba. Tožniku davčna organa očitata neverodostojne knjigovodske listine v smislu SRS. Navedeno pomeni, da tožnik z dokumentacijo ni izkazal, da je navedeni subjekt tudi v resnici opravili zaračunane storitve. Nasprotno, vse okoliščine kažejo na to, da gre pri izdajatelju računov za missing trader oz. neplačujoči gospodarski subjekt, kakor take subjekte opredeljuje Uredba komisije (ES) št. 1295/2004 z dne 29. oktobra 2004 kot gospodarske subjekte, registrirane kot davčne zavezance za DDV, ki morebiti z goljufivim namenom pridobijo blago ali storitve ali to simulirajo, brez plačila DDV in dobavljajo to blago ali storitve z DDV, vendar ne plačajo dolgovanega DDV ustreznemu državnemu organu. Na skupne značilnosti takšnih družb se sklicuje tudi prvostopni organ.

Iz ugotovitev prvostopnega organa izhaja, da navedena družba ni imela pogojev, da bi lahko tožniku opravila storitve, kot jih je zaračunala, kar je prvostopni organ tudi pojasnil. Zato sodišče zavrača sklicevanje tožnika na s strani navedene družbe izdane račune. Tudi po mnenju sodišča gre za navidezne posle in fiktivne račune, tožnik pa v svoji dokumentaciji drugega, kot ugotavlja prvostopni organ, ni izkazal, predvsem pa ni dokazal, da bi navedene storitve res opravil izdajatelj računov, glede katerih je tožnik odbijal vstopni DDV. Zato sodišče zavrača tožbene ugovore, da je tožnik davčnemu organu posredoval ustrezno poslovno dokumentacijo, iz katere izhaja, da je družba A. d.o.o. zanj opravila zaračunane storitve. Ker takšne dokumentacije tožnik davčnemu organu ni predložil, sta davčna organa pravilno zaključila, kar je v zadevi odločujoče, da tožnik v postopku ni izkazal, da je izdajatelj predmetnih računov zanj res opravil zaračunane storitve. S sklicevanjem na ostale okoliščine, ki so na strani omenjene družbe (nima zaposlenih delavcev...), pa je davčni organ dodatno utemeljil svojo odločitev, saj je ugotovil, da navedena družba za tožnika tudi ni mogla opraviti zaračunanih storitev.

Sodišče zavrača tožbene ugovore tožnika, da ne more trpeti škodljivih posledic zaradi nesodelovanja družbe A. d.o.o. v postopku, kot tudi ugovore, da ni pomembno kako (s katerimi delavci) so bile storitve opravljene, in da je pomembno le, da so bile storitve opravljene. Okoliščine, ki jih oba organa poudarjata, tudi po mnenju sodišča kažejo na obstoj subjektivnega elementa pri tožniku, kolikor so tožbeni razlogi enaki pritožbenim, jih zato sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka, zavrača. Neutemeljeno je sklicevanje tožnika, da opravo storitev izkazujejo predloženi računi. Zgolj izdani računi še ne dajejo pravice do odbitka DDV, ampak mora biti izkazano, da so bile storitve res opravljene s strani izdajatelja računov. Navedenega pa tožnik v postopku ni izkazal, saj ni predložil verodostojnih listin v smislu SRS, kot pravilno navajata oba organa. Tožnik je v postopku sodeloval in je bil z ugotovitvami prvostopenjskega organa seznanjen in je imel možnost, da dostavi vso dokumentacijo v zvezi z zaračunanimi storitvami. Ker tega ni storil, ni izpolnil pogojev za uveljavljanje pravice do odbitka DDV od navedenih računov.

Sodišče se pridružuje mnenju prvostopnega organa, da gre v obravnavanem primeru za t.i. neplačujoči gospodarski subjekt, kot jih opredeljuje navedena Uredba v 2. členu. Iz vseh ugotovitev prvostopnega organa nedvomno izhaja, da gre za navidezne posle oz. da niso bile v resnici za tožnika opravljene zaračunane storitve. Navedena okoliščina je pomembna, ker je treba dokazati opravljene storitve s strani izdajatelja računov (1. odstavek 40. člena ZDDV oz. 62. člen ZDDV-1, Uradni list RS, št. 119/06 in spremembe).

Glede na to, da v obravnavanem primeru odločitev davčnega organa temelji tudi na ugotovitvi, da storitve po izstavljenih računih niso bile opravljene s strani izdajatelja računov, se davčnemu organu niti ne bi bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem, ali je tožeča stranka vedela ali bi morala vedeti, da sodeluje pri transakciji, ki pomeni zlorabo. Bistveno v zadevi je namreč vprašanje, ali je tožeča stranka izkazala, da je storitve zanjo opravila prav omenjena družba. Navedenega pa v postopku tožeča stranka ni izkazala. Ker po omenjenem obstoj subjektivnega elementa tožnika v zadevi ni odločilen, se sodišče ni posebej opredeljevalo do tožbenih ugovorov, da se tožniku neupravičeno očita vedenje, da z nakupi sodeluje pri transakciji, ki pomeni zlorabo DDV.

Dokazno breme trditev, s katerimi uveljavlja zmanjšanje davčne obveznosti, je na strani zavezanca za davek (prvi in tretji odstavek 95. člena Zakona o davčnem postopku, Uradni list RS, št. 54/04 s spremembami – dalje ZDavP-1, prvi in tretji odstavek 76. člena ZDavP-2). Praviloma davčni zavezanec svoje trditve dokazuje s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s predpisi, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (96. člen ZDavP-1, 77. člen ZDavP-2). Ker je davčni organ podvomil, da v postopku predložene listine (tj. računi) odražajo resnično dejansko stanje oziroma resnično vsebino poslovnega dogodka, bi tožnik moral za svoje trditve predložiti dokaze (enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi št. X Ips 804/2005 z dne 10. 12. 2009), česar pa tožnik ni storil. Ker ni izkazano, da bi izdajatelj računov za tožnika opravil zaračunane storitve, gre tudi po mnenju sodišča za navideznost poslov in za fiktivne račune. Res je pravica do vstopnega DDV temeljna pravica in je jasno zapisana v 40. členu ZDDV (oz. 62. člen ZDDV-1) in je nedvomno tesno povezana z nevtralnostjo DDV, vendar v obravnavanem primeru te pravice tožniku ni mogoče priznati iz razloga, ker tožnik ni izkazal, da je izdajatelj računov dejansko zanj opravil storitve, ki mu jih je zaračunal. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.