Jedro

Tožnikova delovna zmožnost je zaradi sprememb v njegovem zdravstvenem stanju zmanjšana za več kot 50 %, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno razvrstilo v II. in ne v III. kategorijo invalidnosti, kot ga je razvrstila toženka v predsodnem upravnem postoku. ZPIZ-1 v drugi alineji 2. odstavka 60. člena izrecno določa, da se v II. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Zato je zmotno toženkino stališče, da ugotovitev o tožnikovi zmanjšani delovni zmožnosti za več kot 50 % in o časovni razbremenitvi štiri ure dnevno z ostalimi omejitvami pri delu ustreza definiciji III. kategorije invalidnosti po ZPIZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (I., II. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 20. 12. 2011 in prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 28. 6. 2011 v delu, v katerem je bilo odločeno, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 10. 2. 2011 dalje (I. točka izreka). Tožnika je razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti od 27. 7. 2010 dalje zaradi posledic bolezni (II. točka izreka). Zavrnilo pa je primarni tožbeni zahtevek, da se tožniku od 10. 2. 2011 prizna invalidska pokojnina, katero mu je toženec dolžan odmeriti v 30 dneh in izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska v plačilo do plačila od 10. 2. 2011 dalje, in podredni tožbeni zahtevek, da se mu od 10. 2. 2011 dalje prizna pravico do dela na drugem delu v krajšem delovnem času od polnega z omejitvami in pravico do delne invalidske pokojnine (III. točka izreka). Toženca je hkrati zavezalo, da tožniku v 15 dneh povrne 74,50 EUR stroškov postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper ugoditveni del sodbe, in sicer I., II. in IV. točko izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Predlaga spremembo sodbe tudi v tem delu in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti.

Meni, da je sodišče zmotno sledilo mnenju izvedenke psihiatrinje, saj njena ugotovitev, da je pri tožniku delovna zmožnost zmanjšana za več kot 50 % in hkrati, da je zaradi tega potrebna časovna razbremenitev štiri ure dnevno in druge omejitve pri delu za kar ne potrebuje poklicne rehabilitacije, ni v skladu z drugim odstavkom 60. člena ZPIZ-1. Takšno mnenje sodne izvedenke ustreza definiciji III. kategorije, kot je bilo že ugotovljeno v predsodnem postopku. Glede na ugotovljeno preostalo delovno zmožnost bi torej sodišče ob upoštevanju mnenja izvedenke psihiatrije in mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja moralo ugotoviti obstoj III. in ne II. kategorije invalidnosti.

Zaradi napačno ugotovljene kategorije invalidnosti je napačno zaključilo tudi, da je tožnik v predmetnem sporu uspel z 20 %. Stroškovni zahtevek bi moralo prav tako zavrniti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožena stranka ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega ugoditvenega dela sodbe. V postopku namreč ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do kakršnekoli druge postopkovne kršitve, kar pritožba sicer povsem pavšalno zatrjuje, vendar z ničemer ne utemeljuje.

Sodba sodišča prve stopnje je v izpodbijanem ugoditvenem delu izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Bistveno pravilnih in prepričljivih dejanskih in pravnih razlogov pritožbeno sodišče ne navaja znova, na pritožbena izvajanja tožene stranke pa dodaja le še naslednje.

5. V obravnavani zadevi gre za spor zaradi pravic iz invalidskega zavarovanja, in sicer primarno pravice do invalidske pokojnine na temelju I. kategorije invalidnosti oz. podrejeno za priznane pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti. V predsodnem upravnem postopku je bila namreč zavrnjena zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Ob razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti je bilo ugotovljeno, da ni izpolnjen nobeden izmed pogojev iz 67. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1).

6. Vendar je ob ugotovljeni drugačni kategoriji invalidnost, kot v predsodnem upravnem postopku, z izpodbijanim ugoditvenim delom sodbe utemeljeno poseženo v posamična upravna akta tožene stranke.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokaznim zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je tožnikova zmožnost za svoj poklic zmanjšana za več kot 50 %. Sprejet je namreč na podlagi strokovno medicinsko prepričljivega mnenja sodne izvedenke psihiatrinje. Ta je v skladu s pravili medicinske znanosti, stroke in izkušenj s psihiatričnega področja logično sprejemljivo utemeljila, da je medsebojni vpliv anksiozno depresivne in posttravmatske stresne motnje ob nižji mentali sposobnosti in kronični travmatiziranosti tako neugoden, da je tožnikova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za več kot 50 %. Ker so vzrok takšnega % zmanjšanja delovne zmožnosti nedvomno spremembe v duševnem zdravstvenem stanju tožnika, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo oceni Komisije za fakultetna izvedenska mnenja (v nadaljevanju: fakultetna komisija), ki se sicer dejansko pridružuje mnenju IK II iz predsodnega upravnega postopka o obstoju III. kategorije invalidnosti. Pri njeni podaji sploh ni sodeloval zdravnik psihiatrične specializacije, čeprav izvedenski organ sam meni, da so zdravstvene težave tožnika primarno duševne narave. Pritožba tožene stranke v tej smeri že zato ne more biti uspešna.

Tako sodna izvedenka psihiatrinja, kot fakultetna komisija pa sta enotnega mnenja, da je pri tožniku še podana preostala delovna zmožnost. Sposoben je opravljati psihično manj zahtevno delo, pri katerem ni večjih tveganj za poškodbe, brez vsiljenega ritma in tempa, brez potreb po samostojnem odločanju ali nepredvidenih zadev po prilagajanju in spreminjanju delovnega procesa, brez dela z ljudmi, kjer bo ravnal z bremeni do 7 kg, v ugodnih mikroklimatskih pogojih, v polovičnem delovnem času. Ker je vodilna diagnoza, ki vpliva na invalidizacijo tožnika psihiatrična, ni nobenega razloga za dvom v strokovno pravilnost dejanske ugotovitve, da je njegova delovna zmožnost zaradi tovrstnih sprememb v zdravstvenem stanju, zmanjšana za več kot 50 %.

7. Gre torej za dejanski stan, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava, tožnika zakonito razvrstilo v II. in ne v III. kategorijo invalidnosti. ZPIZ-1 v drugi alineji 2. odstavka 60. člena namreč izrecno določa, da se v II. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanca, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. V okoliščinah konkretnega primera je torej toženkino drugačno materialnopravno naziranje zmotno in zato nesprejemljivo.

8. Kljub temu, da z neizpodbijanim in zato že pravnomočnim delom sodbe (III. točka izreka) ni priznana nobena pravica iz invalidskega zavarovanja, (ne vtoževana pravica do invalidske pokojnine, niti kakšna druga pravica na temelju preostale delovne zmožnosti), je na temelju 2. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) zaradi drugačne kategorije invalidnosti, kot je bila ugotovljena v predsodnem postopku, z ugoditvenim delom prvostopenjske sodbe utemeljeno odpravljena drugostopenjska in prvostopenjska upravna odločba v delu, ki se nanaša na razvrstitve v III. kategorijo invalidnosti(1). Iz istih dejanskih in pravnih razlogov je morala pritožba zoper I. in II. točko izreka sodbe, ostati brezuspešna.

9. Enako velja za pritožbo zoper stroškovno odločbo sodbe. Prav zaradi odprave drugostopenjske in prvostopenjske odločbe v delu, ki se nanaša na kategorijo invalidnosti, je potrebno šteti, da je tožnik v tem obsegu uspel. Posledično je zakonit tudi stroškovni izrek sodbe, po katerem je tožena stranka ob pravilno uporabljenem 154. členu ZPP, dolžna tožniku za 20 % uspeh v sporu, plačati dosojenih 74,50 EUR.

10. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo v celoti kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP, potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Ob zavrnjeni zahtevi za priznanje pravice do invalidske pokojnine, razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti v izreku posamičnega upravnega akta niti ni bila potrebna. Ker gre le za enega od pogojev za priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja, bi bilo navedeno pravno relevantno dejstvo lahko le predmet obrazložitve prvostopenjske upravne odločbe. V tem primeru ob sodni presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih odločb ne bi bilo razloga za poseg v toženčeva posamična upravna akta.