Jedro

Pravica brezplačnega uživanja je bila po svoji vsebini istovrstna pravici uporabe in je bila tako kot pravica uporabe, pridobljena po drugih predpisih, podlaga za preoblikovanje v lastninsko pravico po prvem odstavku 2. člena ZLNDL.

Izrek

I. Pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1) ugodilo zahtevku za ugotovitev, da je tožnica lastnica parcele 0000 1541/2 k. o. ... (I. točka izreka), (2) zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je tožnica lastnica parcele 0000 1541/1 k. o. ... (II. točka izreka), in (3) odločilo, da je tožnica dolžna toženki povrniti del stroškov postopka, sorazmeren uspehu v pravdu (III. točka izreka).

2. Tožnica v pritožbi zoper II. in III. točko izreka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženkina pravna prednica je izgubila lastninsko pravico na sporni nepremičnini z odločbo z dne 23. 7. 1959, izdano na podlagi 58. člena Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ). Iz navedene odločbe ne izhaja, da bi ji bila pridržana pravica uporabe. Ostala sta ji le posest in pravica brezplačnega uživanja zemljišča, dokler je zemljišče imela v posesti. Tako stališče potrjujeta tudi gradbeno dovoljenje z dne 26. 10. 1970 in odločba z dne 14. 7. 1971. Ugotovitev v sodbi, da je toženkina pravna prednica obdržala pravico uporabe, je zato zmotna. Z nacionalizacijo je parcela postala družbena last, toženka pa ni dokazala, da bi ponovno pridobila pravico uporabe. Pogodba o odškodnini za posevke in del zemljišča iz leta 1970 je bila sklenjena po nacionalizaciji, kar pomeni, da je tedaj pravico uporabe že imela tožničina pravna prednica. Iz pogodbe tudi jasno izhaja, da je bila toženkina prednica le uživalka zemljišča. Zmotno je stališče o toženkinem priposestvovanju sporne parcele. Toženka je vedela za izgradnjo kanalizacije na spornem zemljišču. Lastninila se je na podlagi javno dostopnih predpisov. Infrastrukturnih objektov gotovo ni vzdrževala oseba zasebnega prava. To bi lahko potrdila predlagana priča A. A. Dobra vera toženkine prednice je izključena tudi zato, ker ni razpolagala z odločbo, ki bi ji podeljevala pravico uporabe. Ni temeljila niti na podatkih zemljiške knjige, v kateri je bilo 9. 11. 1961 zemljišče vpisano kot družbena lastnina v upravi občine.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Z izpodbijano sodbo je ugodeno zahtevku, da je tožnica lastnica parcele 1541/2, zavrnjen pa zahtevek, da je lastnica parcele 1541/1, obe k. o. ... Odločitev temelji na ugotovitvah, - da je toženka pravna naslednica B. B., ki je bila ob uveljavitvi ZNNZ lastnica sporne nepremičnine (in vseh drugih nepremičnin v vl. št. 445 k. o. ...), - da sta sporni parceli nastali iz parcele 24 k. o. ..., da se parcela 1541/2, na kateri stoji čistilna postaja, nahaja znotraj parcele 1541/1 in da se na delu druge parcele nahajajo vodi za kanalizacijsko omrežje, - da je bilo po uveljavitvi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ) z odločbo Odseka za finance ObLo Ljubljana ... z dne 23. 6. 1959 ugotovljeno, da je parcela 24 postala družbena last, in da je bila na njeni podlagi vknjižena družbena lastnina v upravi tožničine pravne prednice, v korist toženkine prednice pa je bila vknjižena pravica uporabe, - da sta bili v letu 1969 Soseski, podjetju za urejanje stavbnih zemljišč, izdani gradbeno dovoljenje za gradnjo vodovoda in za gradnjo kanalizacijskega omrežja na zadevnem območju, - da sta se toženkina prednica in Soseska v pogodbi z dne 6. 8. 1970 dogovorili za odškodnino za nasade in za del parcele 24 (kasneje 1541), prek katere je bila predvidena gradnja črpališča, da se je Soseska zavezala, da bo po izdelavi delilnega načrta predlagala odvzem iz posesti za del parcele 24 v izmeri 448 m2 in da je bila v 1980 najprej odmerjena zgradba, v 1981 pa še bazen in črpališče v skupni velikosti 293 m2, kar danes predstavlja parcelo 1541/2, - da sta na podlagi pogodb iz 2001 in 2006 na parceli 1541/1 vknjiženi služnostna pravica dostopa do črpališča za potrebe vzdrževanja in obnavljanja črpališča in služnostna pravica izgradnje, rekonstrukcije, vzdrževanja in popravil infrastrukturnega objekta kanalizacijskega voda, vključno z ustrezno dovozno potjo ter trajno in neovirano uporabo in nadzor, - da je bila v 2006 vknjižena lastninska pravica v korist toženkine pravne prednice glede vseh parcel v vl. št. 445, - da je parcela 1541/1 v pretežnem delu kmetijsko zemljišče, ki so ga ves čas uporabljali toženka in njeni pravni predniki.

6. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je toženkini pravni prednici ob nacionalizaciji glede parcele 1541/1 ostala pravica uporabe in ni bila prenesena na toženko niti na podlagi pogodbe iz 1970. Poleg tega je toženka na podlagi več kot desetletne dobroverne uporabe, temelječe na vpisih pravice uporabe in verigi sklepov o dedovanju, lastninsko pravico priposestvovala.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti stališča, da je toženkini pravni prednici ob nacionalizaciji ostala pravica, ki je bila na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) podlaga za preoblikovanje v lastninsko pravico.

8. Nacionalizacija na podlagi ZNNZ je bila izvedena z zakonom. Na njegovi podlagi izdane odločbe so bile le deklaratorne. Z nacionalizacijo na podlagi ZNNZ prejšnji lastnik na nezazidanem gradbenem zemljišču, ki je postalo družbena lastnina, ni avtomatsko izgubil posesti, ampak jo je po 38. in 39. členu ZNNZ1 obdržal vse do takrat, dokler ni prejel odločbe, da ga mora izročiti. Tedaj je pridobil pravico do odškodnine. Dotlej je imel na zemljišču pravico brezplačnega uživanja (38. člen). To pravico je lahko prenesel na drugo osebo, nanjo pa so s tem prešle tudi pravice in obveznosti po ZNNZ, ki jih je glede tega zemljišča imel prejšnji lastnik. Pravica brezplačnega uživanja, ki jo je po ZNNZ obdržal bivši lastnik, se je z uveljavitvijo Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl. – ZSZ-84) preimenovala v pravico uporabe (primerjaj 13. člen ZSZ-84 v zvezi z 64. členom istega zakona), zakon pa je tudi izrecno uredil podedljivost pravice uporabe (22. člen).2 Pravica brezplačnega uživanja je bila torej po svoji vsebini istovrstna pravici uporabe in je bila tako kot pravica uporabe, pridobljena po drugih predpisih, podlaga za preoblikovanje v lastninsko pravico po prvem odstavku 2. člena ZLNDL.3

9. Za pritožnico ni sporna ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je bila toženkini prednici pravica brezplačnega uživanja glede parcele 1541/2 odvzeta v letu 1970, glede parcele 1541/1 pa ji je ostala vse do uveljavitve ZLNDL. Pravilnost te ugotovitve podpirajo tako pogodba iz 1970 kot tudi služnostne pogodbe, ki jih je tožnica sklenila s toženkino prednico v 2001 in 2006. Pogodba iz 1970 govori o odvzemu dela zemljišča iz posesti in o odškodnini za odvzeti del, kar potrjuje gornje stališče, da je iz pravice do brezplačnega uživanja, ki jo je prejšnji lastnik obdržal na podlagi ZNNZ, izhajal istovrsten obseg upravičenj kot iz pravice uporabe. Tudi služnostni pogodbi sta bili potrebni le ob predpostavki, da pravice uporabe tedaj ni imela tožnica, ampak toženkina prednica. Zmotno je zato pritožbeno stališče, da se pravica brezplačnega uživanja, ki je po nacionalizaciji ostala toženkini pravni prednici, ob uveljavitvi ZLNDL ni mogla preoblikovati v lastninsko pravico.

10. Ker je odločitev iz navedenih razlogov pravilna, ni pomembno, ali so pravilni razlogi o toženkinem priposestvovanju sporne parcele. Prav tako ni potreben odgovor na toženkino stališče v odgovoru na pritožbo, da nacionalizacija sporne parcele na podlagi ZNNZ ni bila izvedena, ker ni šlo za gradbeno zemljišče. 11. Po navedenem in po ugotovitvi, da niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava niso podane (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve svojih stroškov pritožbenega postopka, te pa je dolžna povrniti toženki (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Toženkini potrebni stroški znašajo 466,65 EUR, in sicer gre za strošek za odgovor na pritožbo (625 točk x 0,6 EUR) in pavšalni znesek materialnih stroškov (12 točk x 0,6 EUR), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa sledi utrjenemu stališču sodne prakse, oblikovanem po sprejetju pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. 1 Prvi odstavek 38. člena ZNNZ se glasi: Nezazidano gradbeno zemljišče, ki je nacionalizirano, ostane v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler ga po odločbi občinskega ljudskega odbora ne izroči v posest občini ali komu drugemu, da sezida zgradbo ali kakšen drug objekt ali izvede kakšna druga dela. Prvi odstavek 39. člena ZNNZ se glasi: Prejšnji lastnik nacionaliziranega nezazidanega gradbenega zemljišča ima pravico brezplačno uživati to zemljišče s trajnimi nasadi na njem vse dotlej, dokler je v njegovi posesti, ali pa ga za ta čas za plačilo ali brezplačno dati v uživanje komu drugemu v skladu z veljavnimi predpisi o oddajanju kmetijskega zemljišča v zakup. 2 Glej tudi odločbi VSL I Cp 1314/2013 z dne 13. 11. 2013 in I Cp 1140/2019 z dne 15. 1. 2020 in tam navedena stališča sodne prakse in teorije. Na enakem razumevanju temeljita tudi odločbi VS RS X Ips 40/2014 z dne 18. 11. 2015 in I Up 421/2007 z dne 19. 7. 2007. 3 Določba se glasi: Nepremičnine postanejo lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe.