Jedro

Zmotno je prepričanje tožnika, da kot opravičilo za neudeležbo na disciplinski obravnavi zadošča že zgolj njegova - po telefonu sporočena - navedba, da je bolan oziroma v bolniškem staležu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odločb tožene stranke, s katerimi je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, katerega izvršitev je bila pogojno odložena. Presodilo je, da je tožnik storil očitano kršitev delovnih obveznosti, ki ima znake kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov. Obravnava pred disciplinsko komisijo je bila dvakrat preložena na prošnjo tožnika in tudi drugič je tožnik sporočil, da se obravnave zaradi bolezni ne bo udeležil. Tožnik tako pred disciplinsko komisijo res ni bil zaslišan, imel pa je možnost zagovora pred drugostopnim disciplinskim organom. Poleg tega je tožnik predložil tudi neverodostojen bolniški list, izdan 7. 4. 1999 za bolniško odsotnost od 20. 4. do 23. 4. 1999. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča o odgovornosti tožnika za storjeno kršitev in glede izbire disciplinskega ukrepa. Strinjalo se je tudi s stališčem prvostopnega sodišča, da okoliščina, da tožnik pred disciplinsko komisijo ni bil zaslišan, ni vplivala na zakonitost odločitve. Tožnik ob predlogu za preložitev obravnave ni predložil nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da zaradi narave bolezni ni sposoben sodelovati na disciplinski obravnavi, predloženi bolniški list pa je neverodostojna listina.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo drugi odstavek 63. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR), ker ni štelo kot bistvene kršitve pravil postopka, da je disciplinski organ dne 21. 4. 1999 izvedel disciplinsko obravnavo, čeprav je tožnik svojo odsotnost opravičil zaradi bolezni. Tudi zagovornik tožnika je predlagal preložitev obravnave, na katerega tožena stranka ni odgovorila.

Revizija je bila v skladu s 375. Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Višjemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik izrecno uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in to le glede domnevnih nepravilnosti v disciplinskem postopku pri toženi stranki. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče je zato presojalo pravilno uporabo materialnega prava samo v mejah razlogov, kot jih navaja revizija.

Revizijsko sodišče je pri materialno pravnem preizkusu pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

ZTPDR nalaga delodajalcu oziroma njegovim disciplinskim organom, vrsto obveznosti, s katerimi se zagotavlja pravica delavca do obrambe zoper očitke o kršitvi delovnih obveznosti. Delavcu je treba obvezno poslati zahtevo za začetek disciplinskega postopka in vabilo za obravnavo pred disciplinskim organom (prvi odstavek 62. člena ZTPDR). Delavec mora biti zaslišan pred disciplinskim organom, razen če se brez opravičenih razlogov ne odzove na pravilno poslano vabilo, in mu ni mogoče kratiti obrambe (drugi odstavek 63. člena ZTPDR). Delavec ima pravico biti navzoč na seji, na kateri se obravnava njegov ugovor (zoper prvostopni sklep o disciplinski odgovornosti), in se izjaviti o dejstvih, ki so pomembna za odločanje (drugi odstavek 81. člena ZTPDR in drugi odstavek 104. člena ZDR (1990)). Pri tem je treba upoštevati tudi obveznosti iz mednarodnih pogodb, ki so bile podlaga za tako zakonsko ureditev. Po določbah Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 4/84 - Konvencija) delovno razmerje delavcu ne more prenehati, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavcu (4. člen Konvencije). Dokazno breme, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja je na delodajalcu (točka a) drugega odstavka 9. člena Konvencije). Delovno razmerje delavca ne preneha zaradi razlogov v zvezi z obnašanjem delavca, preden mu je omogočeno, da se zagovarja zaradi takšnih trditev, razen če od delodajalca z razlogom ni pričakovati, da mu to omogoči (7. člen Konvencije).

Tako iz zakona kot iz konvencije nedvomno izhaja obveznost delodajalca, da delavcu omogoči zagovor pred organi, ki odločajo o njegovi disciplinski odgovornosti: tako pred organom prve kot pred organom druge stopnje. Pri tem je ta obveznost v postopku na prvi stopnji v bistvu strožja: delavec mora biti zaslišan pred disciplinskim organom. Na delavcu je odločitev, ali se bo zagovarjal in kako. Vendar tudi ta obveznost delodajalca ni absolutna in dopušča izjeme. Konvencija na splošno govori o tem, da mora imeti delodajalec razlog, da delavcu ne omogoči zagovora, ZTPDR pa v drugem odstavku 63. člena smiselno določa, da disciplinski organ lahko odloči tudi brez zaslišanja delavca, če se delavec disciplinske obravnave ne udeleži, pa za svojo odsotnost ne navede opravičenega razloga. Pri tem je seveda treba upoštevati temeljno obveznost delodajalca iz 62. člena ZTPDR, da delavcu vroči zahtevo za začetek disciplinskega postopka in da ga na disciplinsko obravnavo pravilno vabi: da ga torej seznani z obtožbami in da mu omogoči obrambo.

Zmotno je prepričanje tožnika, da kot opravičilo za neudeležbo na disciplinski obravnavi zadošča že zgolj njegova - po telefonu sporočena - navedba, da je bolan oziroma v bolniškem staležu. Bolniški stalež pomeni praviloma to, da je delavec iz zdravstvenih razlogov nesposoben za delo. Ne pomeni pa to nujno tudi, da se zato ne more udeležiti disciplinske obravnave (nekoliko poenostavljen primer: gips na roki, ki delavcu onemogoča delo, mu ne preprečuje udeležbe na disciplinski obravnavi). Delavec mora svoj izostanek z obravnave opravičiti z navedbo pomembnih okoliščin in mora za svoje navedbe predložiti ustrezne dokaze. Tožnik pa je le tik pred obravnavo sporočil, da je v bolniškem staležu "zaradi krčev v trebuhu", ni pa predložil nobenega dokaza za tako svojo trditev: ne zdravniškega potrdila, da je šlo res za take zdravstvene težave in ne dokaza o tem, da se zaradi zatrjevanih zdravstvenih težav ni mogel udeležiti obravnave. Revizijsko sodišče se strinja s presojo obeh nižjih sodišč, da je kasneje predloženo zdravniško potrdilo (priloga A2) tudi neverodostojno. Ne samo zato, ker ima datum 7. 4. 1999 (težko je verjeti, da bi se že takrat vedelo, da bo imel tožnik ravno v času disciplinske obravnave, razpisane sicer šele 13. 4. 1999, "krče v trebuhu"). Potrdilo za tožnika, rojenega leta 1976, je izdal specialist pediater, torej očitno ne osebni zdravnik oziroma zdravnik, ki je pooblaščen za odobravanje bolniškega staleža (tretji odstavek 61. člena ZDR (1990), 80. člen ZZVZZ, 161. in 172. člen pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja).

Delavec ima pravico, da ga v disciplinskem postopku zastopa odvetnik. V takem primeru je treba na disciplinsko obravnavo vabiti tudi pooblaščenca, vendar njegov izostanek nima enakih posledic kot izostanek delavca. V obravnavani zadevi pa tudi pri pooblaščencu ne gre za to, da na disciplinsko obravnavo ne bi bil vabljen, temveč prav tako za vprašanje, ali je bil njegov izostanek opravičen ali ne. Skopo opravičilo pooblaščenca, da se obravnave ne more udeležiti zaradi drugih obveznosti, sam po sebi še ni opravičljiv razlog za to, da bi disciplinska komisija preložila obravnavo. Pooblaščenec bi moral predložiti dokazila o tem, da je imel druge obveznosti dogovorjene ob istem času, preden je izvedel za datum disciplinske obravnave, in tudi opravičljive razloge za to, da v nobenem primeru ni mogel zagotoviti nadomeščanja (substitucije) v skladu s 16. členom Zakona o odvetništvu, Uradni list RS, št. 18/93 - ZOdv.

Nenazadnje pa ne gre spregledati dejstva, da je bila pred drugostopnim disciplinskim organom opravljena obravnava, na kateri sta bila prisotna tako tožnik kot njegov pooblaščenec. Tožniku je bila torej v disciplinskem postopku - ki se začne z vročitvijo zahteve za uvedbo postopka in konča z dokončnim sklepom delodajalca - zagotovljena možnost zagovora (obrambe) oziroma možnost izjaviti se o dejstvih, ki so pomembna za odločanje.

Glede na navedeno zatrjevana kršitev določb ZTPDR o postopku pred disciplinskimi organi pri delodajalcu ni podana in je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna. Zato je vrhovno sodišče revizijo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).