Jedro

Tudi v primeru tožbe zaradi molka drugostopenjskega organa, ki bi moral odločiti o pritožbi, ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo v socialnem sporu.

Izrek

I. Upravno sodišče RS ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi.

II. Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva odstopi v odločanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Center za socialno delo (CSD) Murska Sobota odločil, da je A.A. od 13. 6. 2012 dalje v celoti oproščena plačila storitve institucionalnega varstva in da so zato od 13. 6. 2012 dalje zanjo dolžni plačevati storitve institucionalnega varstva B.B. 61,63 EUR mesečno, C.C. 58,13 EUR mesečno in D.D. - sedaj tožnik 218,22 EUR mesečno, razliko pa doplača občina.

Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil pritožbo, o kateri pa drugostopenjski upravni organ, in sicer Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, kljub urgenci z dne 3. 6. 2013, do dneva vložitve tožbe še ni odločilo.

Tožnik je zato na naslovno sodišče vložil tožbo zaradi molka drugostopenjskega organ. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo CSD Murska Sobota odpravi in ga v celoti oprosti plačila prispevka za institucionalno varstvo A.A. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Upravno sodišče RS se je izreklo za stvarno nepristojno iz naslednjih razlogov: Iz tožbe in njenih prilog je razvidno, da tožnik v predmetnem upravnem sporu s tožbo izpodbija odločbo CSD Murska Sobota v zvezi s plačilom storitev institucionalnega varstva. Odločitev prvostopenjskega organa temelji na določbah Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Določba 38. člena ZUPJS določa, da o pritožbi zoper odločbo CSD odloča ministrstvo, pristojno za socialne zadeve in da pritožba ne zadrži izvršitve ter da o sporih zoper odločbe ministrstva odloča pristojno socialno sodišče. Tudi v primeru tožbe zaradi molka drugostopenjskega organa, kot v konkretnem primeru, ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo v socialnem sporu. V prvem odstavku 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) je namreč določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in vročen v zakonitem roku.

Ker je torej v obravnavanem primeru sodno varstvo zagotovljeno v socialnem sporu, v katerem je stvarno pristojno odločati socialno in ne upravno sodišče, se je sodišče, na podlagi določb 19. člena ter prvega odstavka 23. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) izreklo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi in hkrati odločilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva v odločanje odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno pristojnemu sodišču.