Jedro

Toženec denarja ni sprejel v svojem imenu in za svoj račun, pač pa v imenu in za račun družbe J. d.o.o., tožniku pa je bilo to znano; toženec zato tožniku ne dolguje ničesar.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je v obnovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku vrniti glavnico 6.875.496 SIT (sedaj 28.690,94 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.8.2000 do plačila in mu povrniti pravdne stroške. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti tožencu odmerjene stroške pravdnega postopka.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložil tožnik revizijo iz razloga bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega predpisa. Trdi, da stališče pritožbenega sodišča, ki ne omenja več pravne narave pogodbenega odnosa v zvezi z izročitvijo denarja, pomeni spremenjeno dejansko stanje in materialnopravno podlago, katere ni moč preizkusiti. Sodišče omenja le "vložek v podjetje J. d.o.o.". Vsak vložek pa vzpostavi neko pravno razmerje ali med družbeniki ali med družbo. Pritožbeno sodišče navaja povsem drugačne razloge za odločitev kot prvostopenjsko in ti nimajo opore v nobenem materialnopravnem predpisu. Opozarja, da je prvostopenjsko sodišče zavzelo stališče, da je bil tožnik tihi družbenik družbe J. d.o.o. Pritožbeno sodišče pa ni odgovorilo na tožnikove pritožbene trditve, s katerimi je negiral obstoj tihe družbe. Vrste pravnih elementov tihe družbe v konkretnem primeru ni. Ni nepomembno, da vložek podjetja ni prikazan. Tihi družbenik bi moral biti razviden iz bilance poslovanja, prikazano pa bi moralo biti tudi izplačilo dobička. Ni logična odločitev sodišča, da je nepomembno, komu je denar izročen. Odločitev o tem nasprotuje dokazom v spisu, saj je priča D. potrdil izročitev denarja tožencu ter tožnikove trditve o obstoju posojilnega razmerja. Tožnik pojasnjuje, da ne graja dokazne ocene izvedenih dokazov, pač pa opozarja na protispisnost. Pritožbeno sodišče, ki je vpogled v bilance in poslovanje družbe J. d.o.o. ocenilo kot nepotreben dokaz, je samo dokazno ocenjevalo listine, s čimer je kršilo pravila postopka. Obrazložitev sodbe pritožbenega sodišča o nepomembnosti pravilnega prikaza tožnikovega vložka v poslovnih knjigah ni razumljiva in je skregana s korporacijsko zakonodajo. Postavlja se dvom, ali sodišče šteje, da je bil denar izročen M. J. ali družbi. Če pritožbeno sodišče morda šteje, da je bil denar dan M. J., da ga vloži v družbo, sploh ne bi šlo za vložek v podjetje, pač pa kvečjemu za posojilo, ki ga nihče ne zatrjuje. Ni nepomembno, da vložek v podjetje prinaša določene pravice. Te pravice pa prinaša, kadar gre za veljavne pravne posle oziroma dejanja novih družbenikov z namenom veljavne pridobitve pravic. Revizija ne sprejema stališča, da je najbolj pomembno, da je bil denar izročen M. J. in da ni bil izročen tožencu kot posojilo. Zaključek pritožbenega sodišča, da je bil denar izročen M. J. zaradi vložka v gospodarsko družbo, negira zaključek prvostopenjskega sodišča o obstoju tihe družbe, ki se ne vzpostavi med tihim družbenikom in družbenikom nosilca tihe družbe, temveč tihim družbenikom in nosilcem tihe družbe. Dejanski stan, kot ga ugotavlja pritožbeno sodišče, nima opore v nobeni določbi ZGD, niti ne ustanavlja pravnega razmerja ali pridobitve pravice, izvirajoče iz vložka. Tako stališče pritožbenega sodišča nasprotuje dokazom. Pritožbeno sodišče ni dosledno, saj enkrat navaja, da gre za vložek v družbo, drugič za vložek v lokal, v sklepnih zaključkih pa navaja izročitev denarja M. J. kot edino pomembno dejstvo. Zato je obrazložitev pritožbenega sodišča nerazumljiva in je ni mogoče preizkusiti. Ker sodišče ni navedlo pravne narave odnosa izročitve denarja, ni mogoče preizkusiti, ali je sodišče pravilno uporabilo materialni predpis. Zaradi stališča o obstoju tihe družbe je prvostopenjsko sodišče dokaze neutemeljeno zavrnilo zaradi prekluzije. To potrjuje, da gre za kršitev tretjega odstavka 400. člena ZPP. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek stroškovno kot neutemeljenega razveljavi in obveže toženca na plačilo vseh pravdnih stroškov, podrejeno pa izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavo ter šteje revizijske stroške kot nadaljnje stroške tega pravdnega postopka.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Nižji sodišči sta ugotovili: - da tožnik ni dokazal posojilnega razmerja med pravdnima strankama, - da tožnik denarja ni izročil kot posojilo tožencu, ampak njegovemu očetu J. M. kot vložek v gospodarsko družbo J. d.o.o., katere lastnik in direktor je bil toženčev oče, - da je med tožnikom in J. M. obstajalo takšno razmerje, kakršno izhaja iz listine, ki jo je sestavil tožnik in naslovil Prikaz (obračun) obveznosti M. do R. od 24.6.1996 do 29.5.1998, - da se ta zapis nanaša na tožnikov vložek v P., ki je obratoval v okviru družbe J. d.o.o., da je naslovljen na direktorja družbe J. d.o.o. J. M. ter da je tožnik v njem opredelil višino svojega vložka, deleža od dobička, izplačanega dobička za leta od 1996 do 1998 in višino neporavnanih obveznosti do tožnika.

7. Na te dejanske ugotovitve nižjih sodišč je revizijsko sodišče vezano, saj z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizijskih trditev, ki izpodbijajo pravilnost dokazne ocene in na njeni podlagi ugotovljenega dejanskega stanja (npr. da je ena priča potrdila obstoj posojilnega razmerja med tožnikom in tožencem), zato revizijsko sodišče ni upoštevalo.

8. Sodbi nižjih sodišč vsebujeta razloge o vseh odločilnih dejstvih, njuni obrazložitvi sta razumljivi in ju je mogoče preizkusiti. Ker pritožbeno sodišče dokazov, ki niso bili izvedeni, ni opredelilo za prepozne, ni kršilo tretjega odstavka 400. člena ZPP. Revizija neutemeljeno trdi, da je pritožbeno sodišče vnaprej opravilo dokazno oceno nekaterih dokazov, ki niso bili izvedeni. Pritožbeno sodišče namreč ni presojalo, ali bi tožnik z zavrnjenimi dokazi dokazal svoje trditve, pač pa je kot neodločilno opredelilo že dejstvo, ki naj bi ga tožnik z njimi dokazoval - da izročena sredstva v poslovni dokumentaciji družbe J. d.o.o. niso bila prikazana v skladu s predpisi. Ta okoliščina, tudi če bi bila dokazana, tudi po presoji revizijskega sodišča ne napeljuje na zaključek, da med J. M. in tožnikom ni bilo dogovarjanja, kot ga ugotavljata sodišči, niti ne zanika dejstva, da je bil denar izročen kot vložek v družbo J. d.o.o..

9. Za odločitev je ključna prav slednja ugotovitev nižjih sodišč - da je bil denar dan J. M. kot vložek v gospodarsko družbo J. d.o.o. v skladu z njunim medsebojnim pogodbenim razmerjem. Revizija sicer pravilno ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče to pogodbeno razmerje opredelilo kot dogovor o tihi družbi, pritožbeno sodišče pa se je njegovi pravni opredelitvi izognilo. Vendar pa slednje na odločitev ne vpliva. Ni namreč odločilna pravna narava pogodbenega razmerja med tožnikom in družbo J. d.o.o., in tudi ne obstoj pravnih elementov, ki so potrebni za obstoj tihe družbe. Na odločitev tudi ne bi vplivala okoliščina, na katero mimo dejanskih ugotovitev nižjih sodišč nakazuje revizija - da je bil denar izročen neposredno J. M. in ne družbi J. d.o.o.. Pomembno je le, da denar ni bil izročen tožencu kot posojilo in da zato toženec tožniku ne dolguje ničesar. Pritožbeno sodišče je pravilno zaključilo, da izročitev denarja po tožencu ne vpliva na odločitev. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da toženec denarja ni sprejel v svojem imenu in za svoj račun, pač pa v imenu in za račun družbe J. d.o.o. ter da je tožnik za to vedel. Z izročitvijo denarja tožencu je bil denar tako dan družbi J. d.o.o. (drugi odstavek 85. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika). Revizija ob tem neutemeljeno zatrjuje, da ni mogoče preizkusiti pravilne uporabe materialnega prava zato, ker sodišči nista navedli pravne narave izročitve denarja.

10. Na podlagi 378. člena ZPP je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo in z njo priglašene revizijske stroške zavrnilo.