Jedro

Pritožnik graja razloge sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevanjem, da je imel pravico do javne objave sklepa, s tem, da je večino osebnih podatkov upnikov anonimiziral, pri čemer pa je pustil imena in priimka obeh upnikov razkrita. Pritožbene trditve so materialnopravno napačne, odločitev sodišča prve stopnje pa materialnopravno pravilna. Pritožnik poskuša s svoje materialnopravno stališče obrazložiti tudi s sklicevanjem na izjavo za javnost Vrhovnega sodišča RS v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 4/2020, s katero se je Vrhovno sodišče RS opredelilo do pravice do vpogleda v sodne spise in s tem posredno do javnosti sojenja. Navedeno stališče Vrhovnega sodišča je pravilno, vendar je potrebno vedno upoštevati, da je dolžnost tudi novinarjev, ko dostopajo do odločitev sodišč, spoštovanje novinarskega etike in varovanje zasebnosti strank in udeležencev, hkrati pa tudi kot v tem konkretnem primeru, sledenju dolžnosti, ki izhajajo iz sodnih odločb v vsakem konkretnem primeru, torej opustitvenih ravnanj, določenih v sklepu o izdaji začasne odredbe v tem postopku. Posledično je tudi pravno neupoštevna trditev pritožnika, da sta upnika s tem, ko sta v svoji vlogi navajala trditve glede zdravstvenega stanja matere in sestre, privolila, da so te prišle v javnost. Pritožnika namreč nista mogla predpostavljati, da bo dolžnik kljub izdani začasni odredbi in neupoštevanje ustavne pravice iz 24. člena Ustave RS oziroma neupoštevanjem uporabe 321. in 322. ter 332. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ, objavil praktično celoten sklep o začasni odredbi, zgolj z brisanjem emša in davčnih številk upnikov. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da je iz objave jasno razvidno tako ime kot tudi priimek upnikov, s čimer je odločba v celoti personalizirana in posledično je v popolnosti določeno tudi za katero mater in sestro upnice gre. Objava neanominiziranih sodnih odločitev z objavo osebnih podatkov o zdravstvenem stanju matere in sestre upnice je torej v nasprotju z izdano začasno odredbo in ciljem, katerega zatrjuje dolžnik v pritožbi, to je javna razprava o razmerju med svobodo tiska in pravico do zasebnosti.

Pritožnik še trdi, da je potrebno pri denarni kazni upoštevati njen namen in ostale pravne institute, ki se v pravnem redu upoštevajo pri odmeri kazenske sankcije, kot denimo stopnja ogrožanja ali posega v zavarovano dobrino ter pravne vrednote ter vse ostale okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno. Višje sodišče pritožniku pojasnjuje, da se o višini prvotno zagrožene denarne kazni odloča že v okviru izdaje sklepa o začasni odredbi oziroma v ugovornem postopku, v tem konkretnem postopku pa je sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo namen izdaje sklepa začasne odredbe v primerjavi s kršitvijo opustitvene dolžnosti dolžnika izrečene v sklepu o začasni odredbi.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II.Vsaka stranka krije sama stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je sklenilo z izpodbijanim sklepom, da se denarna kazen v višini 50.000,00 EUR, izrečena s sklepom opr. št. Z 482/2017 z dne 6. 12. 2017 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Ip 1090/2018 z dne 19. 4. 2018 izterja po uradni dolžnosti (točka 1. sklepa), in za primer, da bo dolžnik tudi v prihodnje kršil 1. in 2. točko sklepa opr. št. Z 482/2017 z dne 6. 12. 2017 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Ip 1090/2018 z dne 19. 4. 2018, pa se dolžniku izreče denarna kazen v višini 60.000,00 EUR, ki se v primeru ponovne kršitve izterja po uradni dolžnosti in hkrati izreče v novem višjem znesku za primer ponovne kršitve, vse dokler seštevek denarnih kazni ne doseže 1.000.000,00 EUR (točka 2. sklepa).

2.Zoper navedeni sklep je dolžnik po svojih pooblaščencih vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom in 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ter predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in sklep razveljavi ter upnikoma naloži povrnitev stroškov, ki so nastali dolžniku s pritožbo, vse v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi je tudi predlagal, da o zadevi ne odloči Višje sodišče v Ljubljani, temveč določi neko drugo višje sodišče. V pritožbi navaja, da je prišlo do nedopustnega posega v ustavno pravico pritožnika do sodnega varstva, ker je višje sodišče v senatu sodnic Tjaše Potparič Janežič, Magde Gombač Gluhak in Urške Jordan, ko je pritožbi upnikom dne 16. 9. 2020 ugodilo, zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, obenem pa odločilo, da se postopek vrne pred novega sodnika. Posledično je o zadevi odločala namesto prvotne sodnice Mateje Gruševnjak sodnica Irena Gorjan. S tem, ko je višje sodišče v sklepu z dne 16. 9. 2020 odločilo, da se sodnik zamenja in s tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo z napadenim sklepom po sodniku, ki ni pritožnikov naravni sodnik in ki v zadevi ne bi smel soditi, je prišlo do hudega posega v pravico pritožnika do sodnega varstva. Ob dejstvu, da pritožniku skoraj ves čas sodi en in isti pritožbeni senat in ob dejstvu hude kršitve v zvezi z naravnim sodnikom, ki jo je pritožniku primarno povzročilo prav Višje sodišče v Ljubljani, je iz razloga videza nepristranskosti primerno, da v predmetni pritožbi ne odloči Višje sodišče v Ljubljani, zato je pritožnik predlagal, da se zadeva odstopi drugemu višjemu sodišču. Vztraja tudi pri nedoločenosti izreka in glede nedoločenosti roka za izpolnitev obveznosti. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 338/2010 z dne 9. 12. 2010, kjer Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je pri kršitvi prepovedi začasne odredbe bistvena presoja, ali gre za dejanje, ki je enako ali se v bistvenem ne razlikuje od tistega, ki je bilo z začasno odredbo prepovedano. Ni dvoma, da je bilo ob širokem abstraktnem smislu namen upnikov preprečiti posege v njuno zasebnost, vendar pa mora biti vsaka sodna odločba v izreku konkretna in ne abstraktna. V predmetni zadevi pa je izdana sodna odločba ni takšna, da bi bila konkretna, temveč je abstraktna. Iz izreka izhaja, da se prepoveduje poročanje upnici na način, da se razkriva njeno zasebno družinsko življenje. Določen je način ne pa vsebina. Pritožnik se lahko strinja, da je izrek takšen, da je določljiv, vendar pa je postopek, ki ga je potrebno izpeljati zato, da se izrek določi, takšen, da bi ga bilo potrebno izvesti v pravdnem postopku. V zadevi bi bilo torej najprej odločiti o tem, kaj sploh konkretno je družinsko življenje upnice in kje so meje navedenega družinskega življenja. Gre za odločanje o konkretnem vprašanju, za kar bi bilo potrebno izvesti ustrezne dokaze in morebiti zaslišati priče, da se ugotovi, kdo bi v to polje še spadal in kdo ne. Ker upnik sploh ni stranka postopka v postopku za izterjavo denarne kazni, se sprašuje, kdo bo oblikoval trditveno podlago oziroma kdo bo prisodil o tem, ali je razmerje med materjo in sestro upnice ustreza definiciji družine. Zgolj abstraktno utemeljevanje je arbitrarno. Potrebna je konkretna obrazložitev, kar pa pomeni, da mora sodišče izvesti dokaze. Nič od navedenega pa sodišče v konkretnem primeru ni opravilo. Sodišče je na dnu šeste strani napadene odločitve zmotno zaključilo, da za presojo v zadevi ni pomembno dejstvo, da upnika nista vložila tožbe z izrekom, ki bi bil skladen z določili začasne odredbe, temveč sta vložila tožbo, v kateri je tožbeni zahtevek bistveno ožji od vsebine začasne odredbe. Poudarja, da sta upnika vložila tožbo, v kateri sta v predlogu izreka sodbe dodala dostavek, da se prepoveduje objave, kot so bile prvotno predvidene za objavo. Torej ožji zahtevek. Kot predhodno vprašanje v predmetni zadevi se torej postavlja vprašanje glede na prvi odstavek 278. člena ZIZ ali je upnik vložil ustrezno tožbo, s katero je v celoti upravičil izdano začasno odredbo. Tožnik trdi nasprotno. V celoti materialnopravno zmotno je stališče tudi na strani sedem napadene odločbe v delu, ker se je sodišče opredeljuje do navedb dolžnika, da rok za izpolnitev obveznosti ni bil določen. Odločitev sodišča prve stopnje je arbitrarna. V odločbi VSL II Ip 4596/2014, na katero se sodišče prve stopnje sklicuje, so odločitev oblikovali prav tisti isti sodniki Višjega sodišča v Ljubljani, ki so v okviru pritožbenega senata že dvakrat razveljavili odločitev sodišča prve stopnje. Nasprotno pritožnik poudarja, da so sodišča v zadevah, ki odločajo o prepovednih ali opustitvenih zahtevkih, določali roke za izpolnitev takšne obveznosti. Sklicuje se na VSL sklep I Ip 478/2009 z dne 20. 5. 2009, VSK sklep Cp 1097/2011 z dne 14. 3. 2012 in pa VSM sodba in sklep I Cp 6/2014 z dne 27. 5. 2014. V vseh navedenih odločitvah je sodišče določilo tak ali drugačen rok izpolnitve. Rok izpolnitve je tudi sicer potreben in smiseln. Večkrat se namreč zgodi, da dolžnik oziroma toženec svoje obveznosti opustiti določena ravnanja ne more izpolniti takoj, temveč je za to potreben določen čas. Sicer je rok lahko določen tudi takoj, če pa ni določen kot v predmetni zadevi, pa ga je potrebno naknadno določiti. Sodna praksa, na katero se sodišče sklicuje, ni uporabljiva. Tako v konkretni zadevi rok za izpolnitev nedenarne obveznosti dolžniku še ni potekel. Posledično pa tudi izterjava denarne kazni ni mogoča. Dolžnik izpostavlja, da tudi pozitivna zakonodaja jasno določa, da se rok mora določiti tudi v primeru opustitvenih in prepovednih obveznosti. V 227. členu ZIZ je v prvem odstavku navedeno, da sodišče pri opustitvah ravna tako, kot je določeno v 226. členu ZIZ. Izrecno izpostavlja prvi odstavek 226. člena ZIZ, ki se nanaša na določitev roka. Opozarja tudi na določbo 19. člena ZIZ. Ne strinja se tudi z materialnopravnim stališčem glede pravice do javne objave sodne odločbe. Prepričan je, da z objavo dela sklepa o začasni odredbi ni bila kršena prepoved iz začasne odredbe in se sklicuje na 24. člen Ustave Republike Slovenije ter 321. in 322. člen ZPP ter izjavo za javnost Vrhovnega sodišča RS v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 4/2020. Poudarja, da je sklep sodišča, v zvezi s katerim se sedaj vodi ta postopek, objavil v okviru javne razprave v razmerju med svobodo tiska in pravico do zasebnosti. Večino osebnih podatkov je anonimiziral, pri čemer je pustil imeni in priimka razkrita zaradi interesa javnosti. Podobno pa ni mogoče zatrjevati za mati in sestro upnice, ki nista bili poimenovani. Opozarja na poročanje v dnevnem časopisju, na primer v zadevi A. A. in dodaja, da sta upnika s tem, ko sta v svoji vlogi navajala predmetne trditve, privolila, da so te prišle v javnost. Svoj predlog sta utemeljevala z obstojem škode, ki naj bi zaradi ravnanja dolžnika nastala upničini materi in sestri. Interes javnosti, da se s to okoliščino seznani in presodi ali zatrjevana škoda zadostuje pogojem za izdajo začasne odredbe, je bil torej podan. Ne strinja se tudi z materialnopravno opredelitvijo sodišča prve stopnje glede pojma družine in zasebnega družinskega življenja in glede aktivne legitimacije za pravno varstvo. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno široko tolmačilo pojem družine in posledično pojem zasebnega družinskega življenja. Opozarja na definicijo družine iz Družinskega zakonita v 2. členu. Poleg tega meni, da odločitve o predhodnem vprašanju v okviru izreka denarne kazni ni mogoče oblikovati, ampak bi bil zato potreben pravdni postopek z izvedbo dokazov. V okviru pravice do družinskega življenja upnika nimata pravne podlage, da bi s tem kar zahtevata zanju, varovala pred posegi v zasebnost vse svoje sorodnike. Iz navedb upnikov ni bilo mogoče umestiti obravnavanih sorodnic v krog oseb, ki bi jih v okviru takšnega tolmačenja lahko šteli kot del družinskega življenja upnikov. Posledično je sodišče pri utemeljevanju svojega stališča šlo tako daleč, da je štelo, da bi moral celo dolžnik dokazati, da med obravnavanimi osebami družinska vez ne obstaja več. Takšno nalaganje bremena je brez pravne podlage v pozitivni zakonodaji. Sodišče je štelo, da bi dolžnik moral dokazati negativno dejstvo. Pri izreku denarne kazni je potrebno upoštevati tudi njen namen in ostale pravne institute, ki so v pravnem redu upoštevajo pri odmeri kazenske sankcije. Priglaša pritožbene stroške.

3.Upnik je odgovoril na pritožbo ter predlagal njeno zavrnitev. Priglasil je stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Temelji na pravilnih materialnopravnih in procesnih določbah in se v izogib ponavljanju višje sodišče sklicuje na pravilno in popolno obrazložitev sklepa sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi trditvami pa še dodaja, kot je razvidno iz nadaljnje obrazložitve.

6.V pritožbi je pritožnik predlagal prenos stvarne pristojnosti iz Višjega sodišča v Ljubljani na drugo višje sodišče zaradi zatrjevanih kršitev 356. člena Zakona o pravdnem postopku. O navedenem predlogu je odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom I R 43/2021 z dne 21. 4. 2021 in je predlog zavrnilo. V zvezi z nedopustnim posegom v ustavno pravico pritožnika do sodnega varstva iz zatrjevane napačne uporabe instituta 356. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, višje sodišče pritožniku pojasnjuje, da iz razlogov sklepa Vrhovnega sodišča RS izhaja, da se je oblikovala sodna praksa, po kateri se ob razveljavitvi odredi, da zadevo prevzame drug sodnik, v primeru večkratnih razveljavitev odločitve, ki so posledica sodnikovega vztrajanja na po mnenju pritožbenega sodišča napačnih materialnopravnih stališčih in neupoštevanju napotil pritožbenega sodišča. Njegova ustavna pravica torej ni bila kršena, izločitev posameznih višjih sodnikov pa dolžnik tudi ni predlagal.

7.Pritožnik v pritožbi vztraja pri zatrjevanju, da je izrek iz začasne odredbe nedoločen oziroma tudi ni določljiv. Višje sodišče se v zvezi s to pritožbeno trditvijo pridržuje stališču sodišča prve stopnje, da je bilo glede tega že odločeno v okviru odločitve o ugovoru (sklep sodišča prve stopnje z dne 8. 3. 2018) in odločitve višjega sodišča v sklepu IV Ip 1090/2018 z dne 19. 4. 2018. Ne drži tudi pritožbena trditev, da bi bilo potrebno postopek v zvezi s tem, da se vsebina izreka določi, izvesti v pravdnem postopku. V postopku zavarovanja se glede na 239. člen ZIZ smiselno uporabljajo določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki ureja izvršilni postopek, če ni v tem zakonu drugače določeno. V konkretnem primeru pa ni v ZIZ določeno ničesar drugače. Tudi v izvršilnem postopku se lahko opravi narok, kadar je po mnenju sodišča to smotrno (29.a člen ZIZ). Smotrno pa bi bilo takrat, kadar bi stranke predlagale na primer zaslišanje strank ali prič v zvezi s pravno relevantnimi dejstvi. Navedenih dokaznih predlogov pa dolžnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal, zato tudi njegova nedefiniranan trditev, da bi bilo potrebno izvesti ustrezne dokaze in morebiti zaslišati priče, da se ugotovi, kdo še spada v krog družinskega življenja upnice, na drugačno odločitev ne more vplivati. Kot je že navedeno, dolžnik niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti sedaj v pritožbi ne navede konkretizirano, katere dokaze bi moralo sodišče izvesti. S tem pa dolžnik ni zadostil dokaznemu bremenu ob upoštevanju 212. in 337. člena ZPP v zvezi s 239. in 15. členom ZIZ in so pritožbene trditve v tem delu neutemeljene.

8.Dolžnik se v pritožbi tudi ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da za presojo ni pomembno, da naj bi upnika vložila tožbo, v kateri je tožbeni zahtevek bistveno ožji od vsebine začasne odredbe in meni, da je to predhodno vprašanje glede na 278. člen ZIZ. Naveden trditve ne držijo. V okviru tega postopka zavarovanja je namreč dolžnik že podal predlog za ustavitev postopka iz istega razloga, vendar je sodišče njegov predlog že pravnomočno zavrnilo (primerjaj sklep prvega sodišča opr. št. Z 482/2017 z dne 7.6.2018 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št IV Ip 1970/2018). O tem vprašanju je bilo torej že odločeno.

9.Pritožnik trdi v pritožbi, da je materialnopravno zmotno stališče napadene odločbe v delu, v katerem se prvo sodišče opredeljuje do navedb dolžnika, da rok za izpolnitev obveznosti ni bil določen. Pritožbene trditve so zmotne, materialnopravno stališče sodišča prve stopnje pa pravilno in tudi ustrezno obrazloženo z vsemi zadostnimi razlogi. Sklep VSL II Ip 4596/2014, katerega sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi povzema in se nanj tudi sklicuje, je sklep, izdan v izvršilnem postopku (in ne pravdnem postopku), in obravnava podobno dejansko stanje, kakor ga izpodbijana odločba. Pritožnik v pritožbi sicer zatrjuje, da sodišča o zadevah, kjer odločajo o prepovednih ali opustitvenih zahtevkih, določajo roke za izpolnitev takšne obveznosti. Pri tem se sklicuje na tri sodne odločbe. Vendar pa navedene sodne odločbe ne obravnavajo enakega dejanskega in procesnega stanja, kot izpodbijana odločba. Sklep VSK Cp1197/2011 ter sodba in sklep VSM I Cp 6/2014 sta namreč izdana v pravdnem postopku, sklep I Ip 478/2009 z dne 20. 5. 2009 pa v postopku za izdajo sodnih penalov. V vseh teh postopkih pa velja načelo dispozitivnosti v skladu z 2. členom ZPP, torej, da v pravdnem postopku sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov, tudi glede določitve rokov, torej tudi glede določitve roka v zvezi z zahtevkom za opustitev posameznih dejanj je vezano na predlog ali tožbeni zahtevek. Sicer pa iz sklepa VSK Cp 1097/2001 izhaja, da ne gre zgolj za opustitveni zahtevek bodočih dejanj, ampak vsebuje poleg opustitvenega zahtevka v bodoče tudi dajatveni zahtevek na odstranitev kolov in korit, ki se nahajajo na služnostni poti. Sicer pa iz odločb, na katere se pritožnik sklicuje, ne izhaja, da bi se te odločbe ukvarjale s pravnim vprašanjem ali je potrebno postaviti določen rok v zvezi z zahtevano opustitvijo posameznih dejanj. Ne glede na navedeno, pa višje sodišče še dodaja, da je razlog, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, tudi v tem, da sam sklep o začasni odredbi, ki ima učinek sklepa o izvršbi v skladu z 268. členom ZIZ, v svojem izreku izrecno navaja v točki 7, da ugovor in pritožba zoper začasno odredbo ne zadržita njene izvršitve, kar prav tako pomeni, da jo je treba izvršiti takoj. V zvezi s pritožbenimi sklicevanji na določilo prvega odstavka 227. člena ZIZ, pa višje sodišče odgovarja. 227. člen ZIZ določa, da sodišče izvršbo opravi tako, kot je določeno v prvem do tretjem in petem odstavku 226. člena ZIZ tudi tedaj, kadar ravna dolžnik v nasprotju s tem, da mora nekaj dopustiti ali opustiti. Vendar je potrebno pri opustitvenih zahtevah pri izdaji sklepa o začasni odredbi, ker se določila Zakona o izvršbi in zavarovanju le smiselno uporabljajo glede na 239. člen ZIZ, ugotavljati v vsakem primeru posebej, ali je potrebno glede zahtevka po opustitvi določiti še dodaten rok ali ne. V kolikor gre za pred izdajo sklepa o začasni odredbi za že dalj časa trajajoče dejanje, katerega opustitev zahteva upnik, bi bilo to smiselno. V konkretnem primeru, ko pa so upniki zahtevali opustitev dejanj, to je da se v medijih, v katerih izdajatelj je in pa v drugih medijih, prepove objavljanje podatkov in poročanje o obeh upnikih na način, da razkrivajo zasebno družinsko življenje in da se objavljajo podatki z osebne družinske zgodovine in družinskega debla obeh upnikov, pa gre za dolžnost opustitve nekih bodočih ravnanj, kjer (naknadni) rok za opustitev določenih ravnanj že pojmovno ne more priti v poštev. Ob taki razlagi je tudi pravno nerelevantno sklicevanje na 19. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju v zvezi z izvršljivostjo sodne odločbe. Na kratko, rok bi bilo torej potrebno določiti za opustitev nekih dejanj, ki se že izvršujejo v času začasne odredbe, ne pa v kolikor gre za bodoča opustitvena dejanja, kot v tem primeru in bi bilo tudi v nasprotju z razlogi izdaje začasne odrebe.

10.Pritožnik tudi graja razloge sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevanjem, da je imel pravico do javne objave sklepa, s tem, da je večino osebnih podatkov upnikov anonimiziral, pri čemer pa je pustil imena in priimka obeh upnikov razkrita. Pritožbene trditve so materialnopravno napačne, odločitev sodišča prve stopnje pa materialnopravno pravilna. Pritožnik poskuša s svoje materialnopravno stališče obrazložiti tudi s sklicevanjem na izjavo za javnost Vrhovnega sodišča RS v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 4/2020, s katero se je Vrhovno sodišče RS opredelilo do pravice do vpogleda v sodne spise in s tem posredno do javnosti sojenja. Navedeno stališče Vrhovnega sodišča je pravilno, vendar je potrebno vedno upoštevati, da je dolžnost tudi novinarjev, ko dostopajo do odločitev sodišč, spoštovanje novinarskega etike in varovanje zasebnosti strank in udeležencev, hkrati pa tudi kot v tem konkretnem primeru, sledenju dolžnosti, ki izhajajo iz sodnih odločb v vsakem konkretnem primeru, torej opustitvenih ravnanj, določenih v sklepu o izdaji začasne odredbe v tem postopku. Posledično je tudi pravno neupoštevna trditev pritožnika, da sta upnika s tem, ko sta v svoji vlogi navajala trditve glede zdravstvenega stanja matere in sestre, privolila, da so te prišle v javnost. Pritožnika namreč nista mogla predpostavljati, da bo dolžnik kljub izdani začasni odredbi in neupoštevanje ustavne pravice iz 24. člena Ustave Republike Slovenije oziroma neupoštevanjem uporabe 321. in 322. ter 332. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ, objavil praktično celoten sklep o začasni odredbi, zgolj z brisanjem emša in davčnih številk upnikov. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da je iz objave jasno razvidno tako ime kot tudi priimek upnikov, s čimer je odločba v celoti personalizirana in posledično je v popolnosti določeno tudi za katero mater in sestro upnice gre. Objava neanominiziranih sodnih odločitev z objavo osebnih podatkov o zdravstvenem stanju matere in sestre upnice je torej v nasprotju z izdano začasno odredbo in ciljem, katerega zatrjuje dolžnik v pritožbi, to je javna razprava o razmerju med svobodo tiska in pravico do zasebnosti. Sklicevanje na poročanje na primer o drugih postopkih v kazenskih zadevah v dnevnem časopisju z navedbo imen in priimkov osumljencev na drugačno odločitev ne morejo vplivati, saj ta poročanja niso stvar tega postopka.

11.Pritožnik se tudi ne strinja z materialnopravno opredelitvijo pojma družine in zasebno družinsko življenje in glede aktivne legitimacije za pravno varstvo s strani upnikov. Ne drži pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje pojem družine in posledično zasebnega družinskega življenja neutemeljeno široko tolmačilo. V kolikor se pri tem pritožnik sklicuje na definicijo družine iz 2. člena Družinskega zakonika, je pritožniku pojasniti, da definicija družine, opredeljena v Družinskem zakoniku, v konkretnem primeru ne more priti v poštev. Družinski zakonik glede na vsebino zakonika, določene v 1. členu, ureja predvsem razmerja med zakonskimi partnerji, izvenzakonskimi partnerji ter starši in otroki in v tem kontekstu je tudi podana definicija družine v prvem odstavku 2. člena, ne ureja pa razmerij v zvezi s posegi v osebnostne pravice v okviru javnega življenja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno določilo vsebino obsega družine s sklicevanjem na ustrezne pravne predpise, to je Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, na oblikovano sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v okviru Konvencije ter na oblikovano sodno prakso Ustavnega sodišča RS. Posledično je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da ima vsaj prva upnica aktivno legitimacijo za zahtevano sodno varstvo ter da je izrek denarne kazni v skladu z določili sklepa o začasni odredbi upravičen in da je mogoče umestiti obravnavane sorodnice v krog oseb, ki jih je v okviru takšnega tolmačenja lahko šteti za del družinskega življenja upnikov. Sodišče prve stopnje je glede na trditve strank v vlogah, ki jih je upoštevalo pri odločitvi v izpodbijanem sklepu, tudi pravilno razporedilo dokazno breme, potem ko se je opredelilo do trditvene podlage dolžnika v tem delu oz. do zatrjevanega subjektivnega stališča dolžnika, s katerim je oporekal stališčem upnikov le s trditvijo, da družinska vez ne obstaja iz razloga, ker je upnica polnoletna in s svojo družino živi v tujini ter torej ne gre za skupno prebivališče (primerjaj obsežne razloge sodišča prve stopnje na strani 7 -10). Kot je bilo že zgoraj navedeno je na strani strank, da s svojimi trditvami in dokazi v skladu z 212. členom ZPP v zvezi s 239. in 15. členom ZIZ navedejo dejstva in predlagajo dokaze, na katere opirajo svoj zahtevek oziroma dejstva in dokaze, s katerimi izpodbijajo navedbe in dokaze nasprotnika. Torej ob ustrezni trditveni podlagi upnikov, ki je v tem primeru zadoščala, in do katere se je pravilno opredelilo z razlogi sodišče prve stopnje, bi moral dolžnik ne le zatrjevati, da ta vez ne obstaja iz razlogov, ker ne gre za skupno življenje, ampak tudi navesti druge razloge in dokaze, da temu ni tako. Ne gre torej zgolj za dokazovanje negativnega dejstva, ampak za nasprotovanje trditvam upnikov.

12.Pritožnik še trdi, da je potrebno pri denarni kazni upoštevati njen namen in ostale pravne institute, ki se v pravnem redu upoštevajo pri odmeri kazenske sankcije, kot denimo stopnja ogrožanja ali posega v zavarovano dobrino ter pravne vrednote ter vse ostale okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno. Višje sodišče pritožniku pojasnjuje, da se o višini prvotno zagrožene denarne kazni odloča že v okviru izdaje sklepa o začasni odredbi oziroma v ugovornem postopku, v tem konkretnem postopku pa je sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo namen izdaje sklepa začasne odredbe v primerjavi z kršitvijo opustitvene dolžnosti dolžnika izrečene v sklepu o začasni odredbi.

13.Ker niso podani ne pritožbeni razlogi ne razlogi, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. in 139. členom ZIZ), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ).

14.Višje sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške tega pritožbenega postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ in petim in šestim odstavkom 38. člena ZIZ). Pritožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, upnika pa iz razloga, ker navedbe v odgovoru na pritožbo niso prispevale k hitrejši rešitvi zadeve ter torej ne gre za stroške potrebne v zvezi z odločitvijo o pritožbi.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

1Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 24

2Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 15, 19, 29a, 226, 226/1, 226/2, 226/3, 226/5, 227, 227/1, 239, 268, 278

3Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 1, 2, 2/1

4Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 212, 321, 322 , 332, 337, 356