Jedro

Vrhovno sodišče lahko samo (po uradni dolžnosti) razveljavi odločbo, če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila v tej odločbi ugotovljena, zakon pa ne predvideva, da bi lahko stranke same predlagale Vrhovnemu sodišču, da uporabi določbo 427. člena ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru je bil S. D. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), V. R. kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ, D. Ć. nadaljevanega kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ. Vsem obsojencem je sodišče izreklo pogojne obsodbe, v katerih je S. D. določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo dveh let, V. R. in D. Ć. pa kazen štirih mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Sodišče je odločilo, da je S. D. na podlagi 105. člena KZ dolžan plačati zavarovalnici A. S. 552,83 EUR, družbi C., d. o. o. 54,24 EUR in D. K., s. p. 685,92 EUR. Oškodovanca D. K. je s preostankom premoženjskopravnega zahtevka napotilo na pravdo, B. K. pa s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom. Obsojenemu S. D. je naložilo plačilo 83,45 EUR pridobljene premoženjske koristi. Obsojence je plačila stroškov kazenskega postopka oprostilo in odločilo, da nagrade in potrebni izdatki zagovornika obsojenega V. R. bremenijo proračun. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenega S. D. zavrnilo kot neutemeljeno in mu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega S. D. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter zaradi kršitev 22., 25. in 27. člena Ustave Republike Slovenije. Predlagal je, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjen senat. 3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene, saj po vsebini uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojenemu S. D. in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Zagovornik obsojenega S. D. glede kaznivega dejanja vloma v zlatarno B. K., opisanega v točki I/1 prvostopenjske sodbe, navaja, da ugotovitev Centra za forenzične preiskave Ljubljana, da sled krvi, najdene na stojalu nakita, pripada obsojencu, ne zadostuje za zaključek sodišča, da je vlomno tatvino izvršil obsojeni S. D. Dejanja namreč ni priznal, soobtoženi V. R. pa je povedal, da mu je paket z ukradenimi predmeti iz zlatarne izročil A. M. Po oceni zagovornika to pomeni, da je dejanje storil A. M. in ne obsojeni S. D. oziroma najmanj vzbudi dvom v tak zaključek sodišča. Dvomi tudi v pravilnost rezultata forenzične preiskave biološke sledi, saj je bila opravljena več let po najdbi krvi, potek časa pa uničuje biološko sled. S temi trditvami očitno ne sprejema ugotovitve pritožbenega sodišča, ki glede odločilnih dejstev v zvezi s tem dejanjem ni imelo nobenih dvomov, in skuša pri Vrhovnem sodišču vzbuditi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila v tej odločbi ugotovljena. Vrhovno sodišče je že večkrat odločilo (denimo v sodbi I Ips 34/96 z dne 3. 7. 1998), da po določbi 427. člena ZKP lahko samo (po uradni dolžnosti) razveljavi odločbo, če nastane pri odločanju o ZVZ dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila v tej odločbi ugotovljena, ne predvideva pa, da bi lahko stranke same predlagale Vrhovnemu sodišču, da uporabi določbo 427. člena ZKP.

7. Vložnik zahteve zatrjuje, da sodišče prve stopnje v okviru dokaznega postopka ni zaslišalo A. M., s tem pa storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s 17. členom ZKP. Ker iz zapisnika o zaslišanju priče izven glavne obravnave z dne 21. 8. 2009 (list. št. 171) izhaja, da je bil A. M. zaslišan, zapisnik pa prebran na glavni obravnavi z dne 6. 10. 2009 (list. št. 198) s soglasjem obsojenca in njegovega zagovornika, ki na njegovo izjavo nista podala pripomb, so trditve neutemeljene. Pritožbeno sodišče se je prav tako v celoti opredelilo glede sklicevanja na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe A. M. (stran 4 sodbe sodišča druge stopnje), zato tudi zatrjevana kršitev 25. člena Ustave ni podana.

8. Zahteva ne more uspeti niti s trditvami, da je plod zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zaključek sodišča, da strokovno mnenje o obuvalih, najdenih na krajih dejanj in pri hišni preiskavi pri obsojencu, nedvomno dokazuje storitev kaznivih dejanj, opisanih v točki I/2, 3, 4 prvostopenjske sodbe, saj izvedeni dokazi o najdenih sledeh obuval dokazujejo nasprotno, iz posnetka varnostne kamere pa vlomilca v gostinski lokal N. več ni mogoče prepoznati. S temi trditvami vložnik uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

9. Ker sodišče prve stopnje glede uporabe obuval, zaseženih pri hišni preiskavi pri obsojenemu S. D., ni zaslišalo obsojenčevega brata in očeta, mu vložnik zahteve očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s 17. členom ZKP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obramba zaslišanja obsojenčevega brata in očeta ni predlagala, sodišče pa v skladu z načelom materialne resnice izvede tiste dokaze, za katere presodi, da so pomembni za popolno in resnično ugotovitev vseh pravno relevantnih dejstev. Navedene očitke je utemeljeno zavrnilo že pritožbeno sodišče, ko je ugotovilo, da obsojenec ni trdil, da sta opisane vlomne tatvine izvršila bodisi njegov brat bodisi oče, njuno zaslišanje zgolj glede uporabe zaseženih obuval pa v tem primeru za odločitev ni pomembno. Glede na to, da je bila obutev, katere sled je bila najdena pri treh izvršitvenih dejanjih, zasežena pri hišni preiskavi pri obsojencu, pri čemer gre lahko za obutev, pri kateri razlika v velikosti za eno številko ni pomembna, višje sodišče nima pomislekov, da je tudi ta dejanja storil prav obsojenec. Ob upoštevanju ugotovljenega je utemeljeno sledilo zaključku sodišča prve stopnje, da dejstvo, da obsojenec običajno nosi natikače št. 43, njegov brat in oče pa št. 44, ne izključuje možnosti, da je prav obsojenec za izvršitev navedenih kaznivih dejanj uporabil zaseženo obutev, katere sledi so bile najdene na krajih kaznivih dejanj, zato kršitev načela domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave ni podana. S takšno obširno obrazložitvijo (na strani 3 sodbe) je v celoti odgovorilo na pritožbene navedbe, zato tudi kršitev 25. člena Ustave ni podana.

10. Glede na navedeno dokazni sklep, da je dejanje, opisano v točki I/4 prvostopenjske sodbe, storil obsojeni S. D., temelji na ugotovitvi, da se sledi obuval, najdene na kraju kaznivega dejanja, ujemajo z obutvijo, zaseženo pri hišni preiskavi pri obsojencu. Zato vložnik zahteve ne more uspeti s trditvami, da je sodišče dokazni sklep oprlo le na videoposnetek, na katerem se storilca ne da prepoznati, in uveljavljena kršitev 27. člena Ustave ni podana. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bili razlogi drugostopenjske sodbe o tem, ali se z videoposnetka da razbrati, koga je posnela kamera, popolnoma nejasni oziroma v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Sodišče druge stopnje je navedlo le, da čeprav iz videoposnetka varnostne kamere ni moč razbrati, kdo je oseba na posnetku, pa tudi ta posnetek pritrjuje gotovosti sodišča (sprejeti na podlagi najdenih sledi obuval), da je dejanje storil obsojeni, saj je v lokal vstopila moška oseba podobne visoke in vitke postave kot obsojenec.

11. V zvezi z dejanjem, opisanim v točki I/5 prvostopenjske sodbe, vložnik zahteve zatrjuje, da je sodišče prve stopnje obsodilno sodbo v tem delu oprlo le na izjavo soobtoženega D. Č., podano policistom v okviru predkazenskega postopka, saj ni drugih dokazov, da je obsojenec storil očitano kaznivo dejanje. S takim podajanjem svojega vrednotenja dokazov, ugotovljenih pred sodiščem prve stopnje, uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

12. Tudi pri dejanju, opisanem v točki I/5 prvostopenjske sodbe, sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je v prvostopenjski sodbi poleg navedbe, da je D. Č. na glavni obravnavi z dne 7. 7. 2009 potrdil, da je policistom podal in podpisal izjavo, povzelo celotno izjavo, in sicer, da je navajal, da mu je S. D. prinesel dve postaji in 200.000,00 SIT, ker mu je bil dolžan in da se dolg vleče že več let, čeprav je na glavni obravnavi le potrdil, da je na policiji podal izjavo. Navedeni očitki niso utemeljeni, saj je sodišče v sodbi korektno povzelo celotno izpoved D. Č. in sicer tudi, da je pri tem izjavil, da se ne spomni več, kar je navajal policistom. Zato Vrhovno sodišče sprejema stališče pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje ob upoštevanju ostalih ugotovitev sodišča (da je D. Č. obsojenemu S. D. dobavljal mamilo, da so D. Č. zasežene predmete prinašali njegovi dolžniki, saj jih ni potreboval za lastno uporabo) in izjave D. Č., napravilo zgolj logičen zaključek, da je tudi dve radijski postaji, zaseženi D. Č., ukradel obsojeni S. D., pri tem pa ni navedlo nečesa, kar ne bi izjavil. 13. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaključek o tem, da je obsojeni storil očitane mu tatvine, oprlo na pravno relevantne dokaze, ki jih je pretehtalo pritožbeno sodišče, zato je trditev zahteve, da je sodišče odločalo arbitrarno in v nasprotju z 22. členom Ustave zavrnilo kot neutemeljeno.

C.

14. Zatrjevane kršitve niso podane, predvsem pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega S. D. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

15. Vrhovno sodišče je na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.