Jedro

Ko sta tožnika zunajzakonska partnerja, pogodba o nakupu kuhinje pa je bila sklenjena v okviru upravljanja in razpolaganja s skupnim premoženjem, je tožnica ne glede na to, da ni bila navedena v pisnem zapisu kupoprodajne pogodbe, upravičena do uveljavljanja zahtevkov iz naslova jamčevanja te stvarne napake.

Dveletni rok za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov po prvem odstavku 37.c člena ZVPot ne velja za povrnitev škode zaradi zaupanja, ki je nastala v zvezi z uveljavljano stvarno napako.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. in v IV. točki izreka spremeni tako, da se zahtevek za plačilo 5.967 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2009 dalje zavrne in da sta tožeči stranki dolžni toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 820,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeči stranki sta dolžni toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 382,63 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku, po katerem je toženec dolžan tožnikoma plačati 1.670,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2010 dalje, vsakemu do polovice, in 5.967 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2009 dalje. Višji tožbeni zahtevek glede plačila 752,81 EUR in 10.533 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo. Tožencu je naložilo povrnitev dela stroškov tožnikov, sorazmernega njunemu uspehu v pravdi.

2. Toženec v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Odločitev o ugovoru zastaranja, ki temelji na tretjem odstavku 37.c člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), je zmotna. Tožnika sta uveljavljala odškodninski zahtevek, za tak zahtevek pa se navedena določba ZVPot ne uporablja. Določba ZVPot ne posega v prvi odstavek 480. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Napačna je tudi odločitev o aktivni legitimaciji druge tožnice. Obstoj zunajzakonske skupnosti med tožnikoma na presojo o obstoju toženčeve odgovornosti ne more vplivati. Druga tožnica bi morala toženca opozoriti na svoj status in zahtevati priznanje statusa sopogodbenice, vendar ni zatrjevala, da bi to storila. Odločitev o vračunanju vrnjene kupnine, ki temelji na 288. členu OZ, prezre, da sta tožnika podala zahtevek za vrnitev kupnine kot glavnice, da je toženec tožnikoma vrnil kupnino 17. 4. 2009, da je toženec ob vrnitvi kupnine določil, da vrača glavnico in da so zato prenehale teči zamudne obresti. Glede na to sta tožnika upravičena do obresti od dneva posameznega delnega plačila do 17. 4. 2009. Nadalje trdi, da sta tožnika imela že v decembru 2007 oziroma najkasneje ob prejemu dopisa 29. 3. 2008 možnost odstopa od pogodbe, pa sta to storila šele 2. 6. 2009. Zahtevek iz naslova sklenjene pogodbe bi morala zato podati takoj, ko sta izvedela za nefunkcionalnost predmeta pogodbe, ne pa šele več kot leto in pol potem.

3. Tožnika v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Glede zahtevka za vrnitev kupnine (I. točka izreka)

5. Pritožbeni očitki v zvezi z upravičenostjo tožnice za uveljavljanje zahtevka za vrnitev kupnine niso utemeljeni. Pritožnik ne izpodbija ugotovitev sodbe, da sta bila tožnika ob sklepanju pogodbe (in ob postavitvi zahtevka) zunajzakonska partnerja in da sta kuhinjo kupila skupaj. Navedene ugotovitve utemeljujejo sklep, da je šlo za posel v okviru upravljanja in razpolaganja s skupnim premoženjem. Ker zunajzakonska partnerja v teh poslih nastopata kot solidarna upnika,(1) lahko vsak od njiju zahteva izpolnitev terjatve v celoti, dolžnik pa je z izpolnitvijo kateremukoli od upnikov prost svoje obveznosti (395. člen OZ). Za odločitev o aktivni legitimaciji po navedenem ni bistveno, kdo je bil naveden v pogodbenih listinah in koga je toženec štel za pogodbeno stranko. Glede na to, da je vsakemu od tožnikov prisojena polovica zneska, ki ga dolguje toženec, je sodba o tem pravilna.

6. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki v zvezi z načinom vračunanja obresti od plačane in ne pravočasno vrnjene kupnine. Pritožbene navedbe, da je toženec ob vrnitvi dolgovanega zneska po odstopu od pogodbe določil, da se vrača glavnice, nimajo podlage v izpodbijani sodbi. V sodbi je izrecno ugotovljeno, da navedene trditve toženec v postopku na prvi stopnji ni dokazal, te ugotovitve pa pritožba (obrazloženo) ne izpodbija. Da tožnika ob odstopu od pogodbe oziroma do vrnitve kupnine nista zahtevala obresti, pa je pritožnik prvič navedel v pritožbi, ne da bi navedel, zakaj tega ni mogel storiti prej.(2) Gre torej za nedovoljeno in zato za neupoštevno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Glede odškodninskega zahtevka (II. točka izreka)

7. Sledeč izpodbijani sodbi sta tožnika, ki sta tožbo vložila pred iztekom dveh let od prenehanja nastajanja škode, upravičena do povrnitve škode, ki jima je nastala, ker zaradi napak dobavljene kuhinje v obdobju od dogovorjene postavitve do postavitve druge kuhinje nista mogla uporabljati. Pritožbeno stališče, da je za presojo o pravočasnosti zahtevka odločilna določba prvega odstavka 480. člena OZ in ne določba tretjega odstavka 37.c člena ZVPot in da zato tožnika ob vložitvi tožbe nista več imela pravice zahtevati povrnitve škode, je utemeljeno.

8. Glede časovnega vidika uveljavljanja zahtevkov za povrnitev škode, ki je nastala kupcu zaradi stvarnih napak, OZ razlikuje med t. i. škodo zaradi zaupanja, za uveljavljanje katere veljajo enake predpostavke kot za (druge) zahtevke iz naslova jamčevanja za stvarne napake, in t. i. refleksno škodo, za uveljavljanje katere veljajo splošne predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti. (3) Izpodbijana sodba izhaja s pravilnega stališča, da tožnika uveljavljata t.i. škodo zaradi zaupanja. V skladu s prvim odstavkom 480. člena OZ pravice kupca, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki, ugasnejo po enem letu, šteto od dneva, ko mu je odposlal obvestilo, razen če jih zaradi prodajalčeve prevare ni mogel uporabiti.

9. ZVPot je deloma drugače uredil položaj kupca v zvezi s časovnim vidikom uveljavljanja stvarnih napak. Po prvem odstavku 37.c člena ZVPot ima potrošnik, ki je pravilno obvestil prodajalca o napaki, pravico od prodajalca zahtevati, da odpravi napako na blagu ali vrne del plačanega zneska v sorazmerju z napako ali blago z napako zamenja z novim brezhibnim blagom ali vrne plačani znesek. Drugi odstavek navedenega člena določa, da ima potrošnik v vsakem primeru tudi pravico, da od prodajalca zahteva povrnitev škode, zlasti pa povračilo stroškov materiala, nadomestnih delov, dela, prenosa in prevoza izdelkov, ki nastanejo zaradi izpolnitve obveznosti iz prejšnjega odstavka tega člena. Po tretjem odstavku 37.c člena ZVPot "pravice potrošnika iz prvega odstavka ugasnejo s potekom dveh let od dneva, ko je o stvarni napaki obvestil prodajalca".

10. Ne more biti dvoma, da ZVPot za kupoprodajne pogodbe, na katere se nanaša, določa daljši rok za sodno uveljavljanje (4) zahtevkov za odpravo napake, zamenjavo blaga in vrnitev (dela) kupnine. Glede na izrecno sklicevanje določbe tretjega odstavka na pravice iz prvega odstavka besedilo zakona ne govori v prid stališču izpodbijane sodbe, da se podaljšanje roka razteza tudi na odškodninske zahtevke, določene v drugem odstavku 37.a člena ZVPot. Takega stališča ne podpirajo niti pripravljalna gradiva iz zakonodajnega postopka. Določba predstavlja prevzem obveznosti iz Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o nekaterih vidikih prodaje potrošniškega blaga in z njim povezanih garancij (5) (v nadaljevanju Direktiva). Relevantna določba se glasi: "Prodajalec je odgovoren po členu 3, če se neskladnost pokaže v dveh letih od dobave blaga. Če za pravice iz člena 3(2) po nacionalni zakonodaji velja zastaralni rok, se ta ne izteče pred iztekom dveh let od dobave blaga." (1. točka 5. člena Direktive). Člen 3 Direktive našteva potrošnikove pravice v primeru neskladnosti blaga s pogodbo in med njimi ne omenja odškodninskih zahtevkov. Poleg tega je v uvodu med razlogi za sprejem direktive navedeno, da je treba približati nacionalne zakonodaje o prodaji potrošniškega blaga ob hkratnem neposeganju v pravila nacionalnega prava o odškodninski odgovornosti.(6) Prenos obveznosti iz direktive torej ni zahteval spremembe roka za odškodninske zahtevke, povezane s stvarnimi napakami. Argument, ki ga ponujata tožnika v odgovoru na pritožbo, da za uveljavljanje odškodninskega zahtevka veljajo enake predpostavke kot za uveljavljanje siceršnjih zahtevkov za odpravo stvarnih napak in da je zato edino logična razlaga, da se določba o dveletnem roku iz tretjega odstavka 37.c člena ZVPot nanaša tudi na odškodninske zahtevke, pa sam za sebe ne more biti zadosten argument za razlago mimo izrecnega zakonskega besedila. Kljub enakim predpostavkam za uveljavljanje zahtevkov roki v enem in v drugem primeru ne tečejo sočasno. Roki za uveljavitev drugih zahtevkov pričnejo teči z uveljavljanjem napake, pričetek teka roka za uveljavljanje odškodninskega zahtevka pa je vezan na nastanek škode. Nenazadnje prodajalčeva odgovornost za stvarne napake v ZVPot ni urejena celovito. Za vprašanja, ki niso urejena v specialnem zakonu, se uporablja OZ (četrti odstavek 37. člena ZVPot).

11. Četudi je rok za sodno uveljavljanje odškodninskega zahtevka pričel teči z dnem postavitve nove kuhinje, ko je škoda prenehala nastajati, tj. 2. 6. 2009, je bila tožba, vložena 26. 10. 2010, po izteku enoletnega roka iz prvega odstavka 480. člena OZ.

12. Tožnika sta v zvezi s pravočasnostjo uveljavitve zahtevka zatrjevala tudi, da tožbe nista mogla vložiti prej zaradi toženčeve prevare. Izpodbijana sodba se do teh navedb ni opredelila, ker glede na stališče, da je odločilen dveletni rok iz ZVPot, niso bile pomembne za odločitev. Ne glede na to pritožbeno sodišče zavzema stališče, da njune navedbe ne utemeljujejo uporabe zakonske izjeme iz prvega odstavka 480. člena OZ. Toženčeva ravnanja, ki naj bi potrditvah tožnikov utemeljevala prevaro, izvirajo namreč iz obdobja pred 2. 6. 2009, ki je bil upoštevan kot pričetek roka za uveljavljanje zahtevka.

13. Po navedenem je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevek za povrnitev škode tudi v ugodenem delu zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP). V ostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških prvostopenjskega postopka. Glede na 10 % uspeh v pravdi sta tožnika upravičena do 10 % potrebnih stroškov, ki po ugotovitvah izpodbijane sodbe znašajo 1.915,44 EUR, tj. do 191,54 EUR, toženec pa do povrnitve 90 % potrebnih stroškov, ki skupno znašajo 1.125 EUR, tj. do 1.012,50 EUR. Po medsebojnem pobotanju sta tožnika dolžna tožencu plačati 820,96 EUR.

15. Upoštevaje vrednost izpodbijanega dela sodbe (7.637 EUR) toženčevi potrebni pritožbeni stroški znašajo skupno 490,56 EUR (388,80 EUR za pritožbo po tar. št. 3210, 20 EUR za materialne stroške in 20 % davek na dodano vrednost). Glede na uspeh (78 %) sta mu tožnika dolžna povrniti 382,63 EUR. Ker odgovor tožnikov ni pomembno pripomogel k odločitvi v zadevi, sama trpita stroške, nastale z njegovo vložitvijo.

16. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. (1) Po prvem odstavku 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih skupno premoženje zakonca upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno.

(2) Pritožbeno sodišče ob strani dodaja, da navedba nima podlage v predloženih dokaznih listinah.

(3) Prim. sodbo VS RS II Ips 497/2009 z dne 11. 11. 2010. (4) Za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno, kakšno naravo ima ta rok in ali ga mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti ali le na ugovor stranke.

(5) UL L št. 171 z dne 7. 7. 1999, str. 12. (6) Točka 6) uvodnih navedb se glasi: "6) ker glavne težave, s katerimi se soočajo potrošniki, in konflikti s prodajalci izvirajo predvsem iz neskladnosti blaga s pogodbo; ker je treba zato približati nacionalno zakonodajo o prodaji potrošniškega blaga, pri čemer pa se ne sme posegati v določbe in načela nacionalnega prava, ki urejajo pogodbeno in nepogodbeno odgovornost;".

Da Direktiva 1999/44 ne posega v določbe o odškodninski odgovornosti, ugotavlja tudi Možina, Zahtevki kupca v primeru stvarne napake pri prodajni pogodbi, gradivo X. dnevov civilnega in gospodarskega prava, Inštitut za primerjalno pravo, 2012, str. 30.