Jedro

Taksa je bila neutemeljeno naložena v plačilo osebi, ki ne more imeti statusa oškodovanca kot tožilca. Dejstvo, da je sodišče začelo postopati, je pripisati pritožnikovemu upoštevanju zavajajočega pravnega pouka v sklepu o zavrženju ovadbe, ne pa okoliščinam, ki jih je moč naprtiti v breme pritožnika, zato je naložitev takse nepravična, kar zahteva razveljavitev plačilnega naloga.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep tako spremeni, da se ugovoru A. A. zoper plačilni nalog ugodi, plačilni nalog razveljavi in ugotovi, da taksna obveznost ni nastala.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani zavrnilo ugovor oškodovanca kot tožilca A. A. zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse v višini 120,00 EUR po tar. št. 7211 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil A. A. ter predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep "odpravi", plačilni nalog razveljavi, oprosti pa ga naj plačila predmetne takse in vseh morebitnih nadaljnjih taks.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zaradi preveritve pritožbenih navedb, da sodni izvršitelj A. A. s kaznivim dejanjem, ki se očita osumljenemu B. B., ni bil oškodovan, posledično pa v kazenskem postopku ne more imeti vloge oškodovanca kot tožilca, ki bi po zavrženju kazenske ovadbe lahko začel kazenski pregon, je sodišče druge stopnje na podlagi tretjega odstavka 377. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pridobilo spis Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani Kt/900/2013. Iz gradiva v omenjenem tožilskem spisu (s katerim je pred izdajo izpodbijanega sklepa razpolagalo tudi sodišče prve stopnje) jasno izhaja, da je oškodovanec pri očitanem kaznivem dejanju po prvem odstavku 223. člena KZ-1 (oškodovanju tujih pravic) lahko le upnik, družba C. d.o.o. (zdaj Č. d.o.o.), v škodo katere naj bi osumljeni B. B. kot dolžnik neznano kam odtujil zarubljeno tovorno vozilo. S tem kaznivim dejanjem pa že pojmovno ne more biti oškodovan A. A. v vlogi sodnega izvršitelja, ki je v zadevi opravljal izvršilna dejanja ter kot uradna oseba naznanil uradno pregonljivo kaznivo dejanje, kar pomeni, da je bil že prvotni pravni pouk sklepa o zavrženju ovadbe, tj. da lahko A. A. začne kazenski pregon oziroma (v konkretnem primeru) sodišču predlaga opravo posameznih preiskovalnih dejanj, pravno zmoten in za pritožnika zavajajoč. Po presoji pritožbenega sodišča je bila zato predmetna taksa neutemeljeno naložena v plačilo osebi, ki niti ne more imeti statusa subsidiarnega tožilca. Dejstvo, da je sodišče začelo postopati, je namreč pripisati pritožnikovemu upoštevanju sicer napačnega pravnega pouka v sklepu o zavrženju ovadbe, ne pa okoliščinam, ki bi jih bilo moč naprtiti v breme oziroma odgovornost izvršitelja, zaradi česar se naložitev takse pokaže kot esencialno nepravična.

5. Ker je ugovor zoper plačilni nalog utemeljen, saj iz pojasnjenih razlogov taksna obveznost A. A. ni nastala (prvi odstavek 34.a člena ZST-1), je pritožbeno sodišče obravnavani pritožbi ugodilo ter na podlagi tretjega odstavka 34.a člena ZST-1 v zvezi s tretjim odstavkom 402. člena ZKP izpodbijani sklep spremenilo na način, kot izhaja iz izreka tega sklepa.