Jedro

V času izdaje izpodbijanega sklepa je bila odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju storilčeve pritožbe sicer pravilna in zakonita. Vendar pa je po izdaji izpodbijanega sklepa v Uradnem listu RS, št. 5/2021 z dne 14. 1. 2021 bila objavljena odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-991/17-31, U-I-304/20-9 z dne 17. 12. 2020, s katero je Ustavno sodišče RS odločilo, da se do odprave ugotovljene protiustavnosti ne uporablja besedilo iz drugega odstavka 66. člena ZP-1, ki se glasi: ″če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali če je bila izrečena globa, ki je predpisana v večkratniku ali v odstotku (četrti in peti odstavek 17. člena), ali če sta bila izrečena odvzem predmetov ali odvzem premoženjske koristi v vrednosti, ki presega 400,00 EUR.″

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se storilčeva pritožba zoper sodbo Okrajnega sodišča v Celju ZSV 12/2020 z dne 26. 10. 2020 ne zavrže kot nedovoljena in se storilcu ne naloži plačilo sodne takse za sklep z dne 8. 1. 2021 ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo storilčevo pritožbo z dne 16. 12. 2020 zoper sodbo Okrajnega sodišča v Celju ZSV 12/2020 z dne 26. 10. 2020 kot nedovoljeno ter storilcu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper tak sklep se pritožuje storilec zaradi kršitev Ustave RS, Zakona o prekrških (ZP-1), Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Kazenskega zakonika (KZ-1), Zakona o varstvu javnega reda in miru (ZJRM-1), Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli, Evropskega kodeksa policijske etike in Kodeksa policijske etike.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju storilčeve pritožbe zoper sodbo o zahtevi za sodno varstvo z dne 26. 10. 2020 temelji na ugotovitvah, da je Okrajno sodišče v Celju s sodbo ZSV 12/2020 z dne 26. 10. 2020 kot neutemeljeno zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Postaje prometne policije ... z dne 2. 12. 2019 in da je pritožba zoper tako sodbo glede na drugi odstavek 66. člena ZP-1 nedovoljena. V času izdaje izpodbijanega sklepa je namreč prvi odstavek 66. člena ZP-1 določal, da je dovoljena pritožba iz vseh razlogov po 154. členu ZP-1 zoper sklep sodišča, s katerim je bila zahteva za sodno varstvo zavržena, zoper druge odločbe sodišča prve stopnje pa je glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 dovoljena pritožba osebam iz prvega odstavka 59. člena ZP-1, razen glede stroškov postopka, vendar le v primeru, če je bila izrečena višja globa od najniže predpisane za prekršek, ali če je bila izrečena globa, ki je predpisana v večkratniku ali odstotku, ali če sta bila izrečena odvzem predmetov ali odvzem premoženjske koristi v vrednosti, ki presega 400,00 EUR.

5. Glede na povzeto besedilo 66. člena ZP-1, ki je bilo veljavno v času izdaje izpodbijanega sklepa, je bila odločitev sodišča prve stopnje sicer pravilna in zakonita. Vendar pa je po izdaji izpodbijanega sklepa v Uradnem listu RS, št. 5/2021 z dne 14. 1. 2021 bila objavljena odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-991/17-31, U-I-304/20-9 z dne 17. 12. 2020, s katero je Ustavno sodišče RS odločilo, da je drugi odstavek 66. člena ZP-1 v neskladju z Ustavo, Državnemu zboru naložilo, da mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu RS, ter odločilo, da se do odprave ugotovljene protiustavnosti ne uporablja besedilo iz drugega odstavka 66. člena ZP-1, ki se glasi: ″če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali če je bila izrečena globa, ki je predpisana v večkratniku ali v odstotku (četrti in peti odstavek 17. člena), ali če sta bila izrečena odvzem predmetov ali odvzem premoženjske koristi v vrednosti, ki presega 400,00 EUR.″ Pri tem je v 5. točki izreka odločbe dodatno odločilo, da je zoper odločitev sodišča o zahtevi za sodno varstvo, zoper katero pritožba ni bila dovoljena in se do dneva objave te odločbe v Uradnem listu RS rok za vložitev ustavne pritožbe še ni iztekel, dovoljena pritožba iz drugega odstavka 66. člena ZP-1, ki jo lahko vlagatelj zahteve za sodno varstvo vloži v roku 45 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu RS.

6. Glede na 1. točko izreka navedene odločbe Ustavnega sodišča se tako izkažejo kot utemeljene storilčeve pritožbene navedbe, da je navedba sodišča, da je pritožba nedovoljena, ker zoper sodbo ni pritožbe, v nasprotju z Ustavo in Konvencijo ter da navedba, da je pritožba dopustna le do določene višine globe, pomeni kršitev enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic po 14. in 22. členu Ustave RS, saj je to nenazadnje ugotovilo ravno Ustavno sodišče RS. Glede na 5. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča pa je v predmetni zadevi pri presoji dovoljenosti pritožbe potrebno uporabiti 3. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča, saj je bila sodba o zahtevi za sodno varstvo z dne 26. 10. 2020 storilcu vročena 4. 12. 2020 in tako do dneva objave odločbe v Uradnem listu RS še ni potekel rok za vložitev ustavne pritožbe, saj se le-ta lahko v skladu s prvim odstavkom 52. člena ZUstS vloži v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba.

7. Ker je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo pravno odločilna dejstva, vendar pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje ob pravilni uporabi predpisa, ki je bil spremenjen z odločbo Ustavnega sodišča RS, ki je bila objavljena po izdaji izpodbijanega sklepa, sprejeta odločitev napačna, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (deveti odstavek 163. člena ZP-1).

8. V nadaljevanju postopka bo tako sodišče prve stopnje moralo presoditi še pravočasnost storilčeve pritožbe in v primeru ugotovitve, da je pritožba tudi pravočasna, le-to vročiti prekrškovnemu organu, nato pa zadevo predložiti pritožbenemu sodišču v pristojno odločanje.