Jedro

Zadolžnica je potrdilo, da se je stranka zavezala za določeno denarno izpolnitev. Je pisna izjava dolžnika, v kateri sporoča, da je upniku zavezan za določeno izpolnitev. Zadolžnica ni vrednostni papir. Zato je sodišče moralo ugotavljati ali je bila pravna podlaga za takšno zavezo veljavna ali ne (51. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR), in zaradi opredelitve, za kakšno pogodbo je v posameznem primeru šlo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku tolarsko protivrednost 207.000 DEM z zamudnimi obrestmi, kakršne se plačujejo za devizne vpogledne vloge, in sicer od zneska 145.000 DEM od 1.3.1992 do plačila, od zneska 62.000 DEM pa od 1.4.1992 do plačila. Višji obrestni zahtevek je zavrnilo kot neutemeljen. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter vrne zadevo temu sodišču v novo sojenje. V reviziji trdi, da je sodišče druge stopnje izhajalo iz napačne predpostavke, da je zadolžnica sama po sebi pravni temelj tožbenega zahtevka. Zaradi takšne zmotne presoje ni ovrednotilo osnovnega razmerja med pravdnima strankama, zlasti pa ne njegove poznejše spremembe. Revident trdi, da zadolžnica ni abstraktni papir in zato ne more biti sama po sebi pravni temelj tožbenega zahtevka. V tem je temeljna razlika med menico in zadolžnico. Revident nadalje trdi, da glede zadolžnice, ki se glasi na 221.500 DEM, ni skušal ovreči njene vsebine, temveč je le zatrjeval, da je prišlo do spremembe temeljnega razmerja tako, da obveznost iz zadolžnice ne more več obstajati. To se je zgodilo s tem, ko je tožnik zasegel neprodano količino vžigalnikov. Glede druge zadolžnice, ki se glasi na 145.000 DEM, pa toženec prav tako ne poskuša ovreči vsebine izjave, ampak zahteva quid pro quo. Tudi zanjo sicer velja enak očitek, da sodišče ni presojalo temeljnega razmerja, ker je napačno pravno ovrednotilo zadolžnico. Opozarja še, da nasprotnega zahtevka za ugotovitev neveljavnosti zadolžnic zaradi napake volje toženec niti ne bi mogel več vložiti zaradi ovir po 117. členu ZOR. Končno se revident sklicuje še na dosedanje navedbe, zlasti tiste v pritožbi.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženec neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je v svoji odločbi sicer res navedlo, da sta že zadolžnici sami po sebi pravni temelj tožbenega zahtevka. Vendar pa je pomen te svoje trditve pojasnilo takoj v naslednjem stavku obrazložitve, ki se glasi: "Da njuna vsebina ne odgovarja resničnemu dogovoru med pravdnima strankama, mora zato dokazati toženec". Pritožbeno sodišče torej zadolžnic ni obravnavalo kot vrednostna papirja, temveč le kot dokaz o obstoju pravnega razmerja med strankama. Zato je v nadaljevanju svoje obrazložitve tudi opredelilo pravni razmerji, ki sta bili podlaga za "izjavi" z dne 16.2.1992, kakor tudi zatrjevano spremembo oziroma prenehanje teh razmerij (str. 3 in 4 drugostopne sodbe). Obrazložitev ima torej vse elemente, ki omogočajo njen preizkus.

Toženec drugih bistvenih kršitev pravdnega postopka ni opredeljeno navedel. Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka 2. odstavka 354. člena ZPP), temu revizijskemu razlogu ni moglo ugoditi.

Sodišče druge stopnje in v povezavi z njim tudi sodišče prve stopnje pa tudi nista zmotno uporabili materialnega prava, ko sta tožbenemu zahtevku v višini tolarske protivrednosti 207.000 DEM s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ugodili.

Revizijsko sodišče predvsem ugotavlja, da se je sodišče druge stopnje pri materialnopravni presoji spora v celoti oprlo na sodbo sodišča prve stopnje in je v svoji sodbi posebej odgovarjalo le na tiste ugovore, s katerimi je toženec poskušal izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje pa je pravilno pravno kvalificiralo "izjavi" z dne 16.2.1992 kot zadolžnici.

Zadolžnica je potrdilo, da se je stranka zavezala za določeno denarno izpolnitev. Je pisna izjava dolžnika, v kateri sporoča, da je upniku zavezan za določeno izpolnitev. Sodišče prve stopnje je nato v skladu s takšno pravno kvalifikacijo listin pravilno izpeljalo obširen dokazni postopek zaradi ugotovitve, ali je bila pravna podlaga za takšno zavezo veljavna ali ne (51. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR), in zaradi opredelitve, za kakšno pogodbo je v posameznem primeru šlo.

Tako je pravilna materialnopravna kvalifikacija razmerja glede zneska 145.000 DEM. Na podlagi ugotovljenih dejstev je sodišče pravilno presodilo, da je med strankama nastalo mandatno razmerje (naročilo - 749. do 770. člen ZOR). Ker toženec svoje obveznosti ni izpolnil, temveč je denar porabil v druge namene, je odpadla pravna podlaga tega razmerja in mora toženec na podlagi 210. člena ZOR ta znesek vrniti.

Glede drugega zneska, to je 221.500 DEM, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je šlo za posojilo, ki bi ga moral toženec vrniti do dneva, ki je v zadolžnici naveden. Vrnitvena obveznost izhaja iz 557. člena ZOR. Ker pa je sodišče nadalje ugotovilo, da je obveznost toženca delno prenehala, ker je prišlo do nadomestne izpolnitve po 309. členu ZOR, je nato pravilno razsodilo, ko je dolg zmanjšalo za vrednost vžigalnikov, ki so bili tožencu odvzeti.

Sicer pa toženec v reviziji ne oporeka več nastanku navedenih pravnih razmerij, temveč v reviziji ponovno načenja vprašanje prenehanja teh razmerij iz razlogov, ki jih je uveljavljal že na prvi stopnji.

Sodišče prve stopnje je v obširnem dokaznem postopku sprejelo dokazno oceno, da je tožnik tožencu denar v znesku 145.000 DEM izročil zaradi tega, da ga bo položil na končni račun v korist tožnika, česar toženec ni storil. S to dokazno oceno se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje. Ponovno načenjanje teh vprašanj v reviziji pomeni izpodbijanje dejanskih ugotovitev na prvi in drugi stopnji.

Izpodbijanje dejanskega stanja na revizijski stopnji pa je nedovoljen revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP).

Enako velja tudi za trditve v zvezi s posojilom iz druge zadolžnice. Toženec je novacijo uveljavljal že na prvi stopnji in nato vztrajal pri njej tudi na drugi stopnji. Dokazna ocena na prvi stopnji, ki jo je potem sprejelo tudi sodišče druge stopnje, je pokazala, da do novacije ni prišlo, temveč do delne nadomestne izpolnitve. Trditev v reviziji, da je prišlo do tega brez soglasja ali vsaj obvestila toženca, pa je prav tako v nasprotju z ugotovitvami na prvi in drugi stopnji in zato v revizijskem postopku neupoštevna.

Toženec se nadalje neutemeljeno sklicuje na ovire iz 117. člena ZOR. Če bi bil mnenja, da podpisuje zadolžnici zaradi sile ali grožnje, bi lahko reagiral v roku, ki ga ta člen predpisuje. Rok iz 117. člena zasleduje pravno varnost. Zanašanje dolžnika na to, da ga upnik ne bo tožil, ni pravno varovano.

Revizijsko sodišče končno še ugotavlja, da je revizija izredno pravno sredstvo. Revizijsko sodišče je zato pri presoji tega pravnega sredstva omejeno po 386. členu ZPP. Zato ne sme upoštevati razlogov, ki so bili že uveljavljani v prejšnjem postopku, če se stranka v reviziji nanje le pavšalno sklicuje. Razloge mora opredeljeno navesti, sicer jih revizijsko sodišče ne sme upoštevati. Po uradni dolžnosti pa mora paziti le na kršitve materialnega prava in 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Kot je že bilo navedeno, teh v postopku ni bilo.

Zaradi vsega navedenega revizija ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.