Jedro

Tožeča stranka je zoper toženo stranko že uveljavljala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala zaradi zastrupitve s svincem in dela pri toženi stranki. Individualni delovni spor je tekel pred Delovnim sodiščem v Celju. Tožbenemu zahtevku je bilo delno ugodeno. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem sporu, v katerem odloča o plačilu denarne rente zaradi zmanjšanja dohodka zaradi poklicne bolezni, na podlagi drugega odstavka 319. člena ZPP vezano na citirano pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Celju. Rentni zahtevek ni bil predmet spora v pravnomočno zaključeni zadevi, zato (pravnomočna) odločitev o odškodnini za negmotno škodo ne preprečuje nove tožbe, s katero bi se uveljavljal drug zahtevek iz istega razmerja oziroma celo iz istega škodnega dogodka, torej zaradi zastrupitve s svincem. Glede na to, da ne gre za t. i. res iudicata, bi moralo sodišče prve stopnje v tem sporu ugotoviti vse elemente civilnega odškodninskega delikta, ki bi utemeljevali mesečno denarno rento, ne pa se na splošno sklicevati na ugotovitve in stališča, zavzeta v pravnomočno končanem postopku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točki I in II izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 15.473,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posamičnih mesečnih zneskov, kot je to razvidno iz izreka sodbe, do plačila (točka I izreka), ter da je dolžna tožeči stranki za čas od 1. 3. 2017 dalje izplačevati mesečno rento v višini 298,62 EUR, in sicer do pravnomočnosti te sodbe dospele obroke v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, v bodoče dospevajoče rentne obroke pa do vsakega 20. v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega prvega dne po zapadlosti vsakokratnega mesečnega zneska rente dalje do plačila (točka II izreka). V presežku je rentni zahtevek zavrnilo (točka III izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki stroške postopka v znesku 2.421,61 EUR v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (točki I in II izreka) ter zoper zavrnilni del odločitve o stroških postopka v točki IV izreka se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni tako, da določi primerno rento oziroma izgubo na dohodku in toženi stranki prizna vse priglašene stroške postopka, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožeči stranki ni odgovorna za celotno škodo iz naslova izgubljenega dohodka, saj to ne izhaja iz pravnomočnih sodb, na katerih temelji sodba sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka odgovorna za poklicno bolezen zaradi zastrupitve s svincem, kar je bilo ugotovljeno s sodbama Delovnega sodišča v Celju opr. št. Pd 557/2009 in Pd 183/2013. Glede na to je tožena stranka lahko odgovorna zgolj za 50 % invalidnosti tožeče stranke zaradi poklicne bolezni, ni pa izkazana odgovornost tožene stranke za 30 % invalidnosti, ki naj bi bila pri tožeči stranki posledica bolezni, ki so povezane z njenim delom pri toženi stranki. Pritožba navaja, da morajo biti v skladu z Obligacijskim zakonikom (OZ) podane vse predpostavke odgovornosti: škoda, protipravno ravnanje, vzročna zveza in krivda. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (le) škodo, ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti pa ni ugotavljalo, kljub temu pa je razsodilo, da je tožena stranka odgovorna za 80 % invalidnosti tožeče stranke (50 % zaradi poklicne bolezni in 30 % zaradi bolezni, povezanih z delom). Sodišče prve stopnje je povsem brez podlage zaključilo, da je podana odgovornost tožene stranke tudi za bolezni povezane z delom, kljub temu da to ni bilo ugotovljeno niti v tem niti v kakšnem drugem pravnomočno končanem postopku. Posledično je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, sodba pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na to, da je vezano na pravnomočno sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 1191/2011, iz katere izhaja, da je invalidnost tožeče stranke posledica 50 % poklicne bolezni in 30 % bolezni povezane z delom, 20 % pa zaradi drugih bolezni. Ne glede na navedeno pa je zavzelo stališče, da je tožena stranka v celoti odgovorna za materialno prikrajšanje tožeče stranke. Poudarja, da iz sodbe opr. št. Ps 1191/2011 izhaja, da je za invalidnost in za zmanjšanje dohodka tožena stranka odgovorna zgolj do 50 %. Meni, da bi lahko sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo samo tisti znesek (zaslužek), ki bi ga lahko utemeljeno pričakovala, pa ga zaradi povzročiteljevega ravnanja ni in ne bo mogla doseči, ne pa tudi zaslužka, ki ga ne bo mogla doseči zaradi drugih vzrokov, to je zaradi številnih bolezni, ki predstavljajo 20 % njene invalidnosti. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da tožeča stranka ni izgubila celotne delovne zmožnosti, temveč ji je bila ugotovljena III. kategorija invalidnosti. V okviru preostale delovne zmožnosti bi tožeča stranka torej lahko z delom pridobivala zaslužek in tako zmanjšala škodo. Tožena stranka meni, da je odgovorna za prikrajšanje pri zaslužku zgolj v višini 25 %.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje ter uveljavlja plačilo stroškov tožeče stranke zaradi odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po vpogledu v spis Delovnega sodišča v Celju opr. št. Pd 183/2013 in v spisa Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Ps 1191/2011 in opr. št. I Ps 2040/2013 je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, zato je izpodbijana odločitev najmanj preuranjena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka zoper toženo stranko že uveljavljala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala zaradi zastrupitve s svincem in dela pri toženi stranki. Individualni delovni spor je tekel pred Delovnim sodiščem v Celju, prvotno pod opr. št. Pd 557/2009, nato pa po razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1140/2012 z dne 20. 3. 2013) pod opr. št. Pd 183/2013. S sodbo opr. št. Pd 183/2013 z dne 26. 11. 2013, ki je postala pravnomočna 4. 1. 2014, je bilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke delno ugodeno tako, da je sodišče toženi stranki naložilo plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 17.699,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2009 dalje do plačila, v presežku za znesek 37.300,60 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je bila tožeča stranka zaposlena pri toženi stranki več kot 25 let ter bila vsakodnevno izpostavljena svinčevemu prahu, zaradi česar je pri njej prišlo do zastrupitve s svincem. Sodišče je v citirani zadevi ugotovilo, da je tožena stranka opustila dolžnost zagotoviti tožeči stranki varnost in zdravje pri delu. Pri odločitvi je sodišče prve stopnje upoštevalo, da niso vse zdravstvene težave tožeče stranke v vzročni zvezi z zastrupitvijo s svincem, zato je po opravljeni razmejitvi med posameznimi vzroki za okvaro zdravja tožeči stranki prisodilo denarno odškodnino v nižjem znesku od zahtevanega.

7. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem sporu, v katerem odloča o plačilu denarne rente zaradi zmanjšanja dohodka zaradi poklicne bolezni, na podlagi drugega odstavka 319. člena ZPP vezano na citirano pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Celju. Citirani drugi odstavek 319. člena ZPP določa, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo. Rentni zahtevek ni bil predmet spora v pravnomočno zaključeni zadevi opr. št. Pd 183/2013, zato (pravnomočna) odločitev o odškodnini za negmotno škodo ne preprečuje nove tožbe, s katero bi se uveljavljal drug zahtevek iz istega razmerja oziroma celo iz istega škodnega dogodka, torej zaradi zastrupitve s svincem1. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da so podane vse predpostavke, ki tvorijo temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke iz razloga, ker tožbeni zahtevek temelji na istem historičnem dogodku, ki ga je obravnavalo v zadevi opr. št. Pdp 183/2013. Glede na to, da ne gre za t. i. res iudicata, bi moralo sodišče prve stopnje v tem sporu ugotoviti vse elemente civilnega odškodninskega delikta, ki bi utemeljevali mesečno denarno rento, ne pa se na splošno sklicevati na ugotovitve in stališča, zavzeta v pravnomočno končanem postopku. Zaradi navedenega sodišče prve stopnje ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja glede temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke v smislu določbe 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS št. 83/2001 in nasl.), po katerem je tisti, ki drugemu povzroči škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna odgovornost), medtem ko za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo (objektivna odgovornost). Že zaradi navedenega je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijani del sodbe razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

8. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje sicer moralo upoštevati dejstvo, da je bila tožeča stranka zaposlena pri toženi stranki in da je bila pri tem izpostavljena svinčevemu prahu, vendar pa odločitev v citirani pravnomočno končani zadevi ne pomeni, da sodišču prve stopnje ni treba tudi v tem sporu (ponovno) ugotavljati vseh elementov civilnega odškodninskega delikta. Zaključek o podani 50-odstotni odgovornosti zaradi posledic poklicne bolezni bo torej sodišče prve stopnje lahko sprejelo šele, ko bo v novem sojenju odpravilo navedeno pomanjkljivost prvostopenjske sodbe, na katero je pritožbeno sodišče opozorilo v tem sklepu.

9. Enako velja tudi glede stališča sodišča prve stopnje, da je na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Ps 1191/2011 z 15. 4. 2015 podan temelj za odškodninsko odgovornost tožene stranke za 30 % invalidnosti tožeče stranke, ki je posledica bolezni, povezanih z delom. Dejanske ugotovitve in pravna stališča, ki jih je socialno sodišče zavzelo v sporu, v katerem je obravnavalo razloge za tožničino razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti, niso pravna podlaga oziroma ne predstavljajo pravnomočnega temelja za določitev denarne odškodnine v individualnem delovnem sporu. Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje tudi v delovnem sporu natančno ugotoviti vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke iz tega naslova, ne pa se zgolj sklicevati na razloge sodbe, izdane v socialnem sporu. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da je podana odgovornost tožene stranke zaradi posledic bolezni, ki so povezane z delom tožeče stranke pri toženi stranki.

10. Glede na to, da je izpodbijani del sodbe razveljavilo iz razlogov, navedenih zgoraj, se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi, predvsem glede odločitve o zavrnjenem delu priglašenih stroškov tožene stranke, saj bo o tem moralo ponovno odločiti v novem sojenju. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Prim. Dragica Wedam Lukić, v: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana, 2009, stran 157.