Jedro

Naveden pritožbeni očitek se nanaša na ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dopusten pritožbeni razlog.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 203,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2019 dalje do plačila, kar je zahtevala tožeča stranka več glede plačila zakonskih zamudnih obresti od 15. 8. do 18. 8. 2019, pa je zavrnilo. Tožencu je naložilo, da je dolžan tožnici povrniti 54,63 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec se zoper sodbo pritožuje in navaja, da je tožnica upravičena le do povrnitve 102,72 EUR dolga in ne 203,57 EUR.

3. Tožnica je odgovorila na pritožbo, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) za postopek v sporih majhne vrednosti predpisuje posebna pravila v določbah 442. do 458. člena. Za spor majhne vrednosti med drugim velja, da se sme sodba sodišča prve stopnje izpodbijati samo zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo sledeče: - pravdni stranki sta 16. 1. 2019 na podlagi ponudbe sklenili polico za dopolnilno zdravstveno zavarovanje toženca za dobo dveh let oziroma s samodejnim podaljšanjem še za dve leti; - pogodbeno razmerje je dokončno prenehalo 1. 8. 2019; - tožnica je prevzete pogodbene obveznosti izpolnila, toženec pa ni plačal premij za mesece februar 2019 (delno) in od marca do julija 2019; - iz računa z dne 29. 7. 2019, na katerega se toženec sklicuje v ugovoru, jasno izhaja, da v njem niso zajete vse obveznosti toženca,saj ni upoštevan znesek po opominu z dne 22. 4. 2019; - skupaj znesek neplačanih premij s stroški opomina in obračunanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi znaša 203,57 EUR.

7. V pritožbi se toženec ne strinja z ugotovljeno višino dolga in se enako kot v ugovoru sklicuje na račun z dne 29. 7. 2019 (priloga B 1), iz katerega naj bi izhajala drugačna višina neplačanih zapadlih obveznosti in sicer 102,72 EUR. Naveden pritožbeni očitek se sicer nanaša na ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dopusten pritožbeni razlog. Kljub temu pritožbeno sodišče dodaja, da je prvostopenjsko sodišče v 10. točki obrazložitve sodbe višino tožbenega zahtevka natančno pojasnilo in tudi to, da se račun z dne 29. 7. 2019 ne nanaša na celotne neplačane obveznosti.

8. Pritožba zato ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče, ker ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevnih procesnih kršitev, zavrnilo in sodbo potrdilo na podlagi 353. člena v povezavi s 442. členom ZPP.

9. Odgovora na pritožbo tožnice glede na vsebino spora in pritožbe ni mogoče šteti kot potreben strošek pritožbenega postopka, zato ga tožnica sama krije (155. člen ZPP).