Jedro

Prokurist ni zakoniti zastopnik, ampak pooblaščenec, katerega obseg pooblastila je določen v ZGD-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica in toženec sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji toženec kot solidarni zavezanec plača nesporni dolg družbe M. d. o. o., v znesku 10.366,47 EUR. Njej v breme je naložilo toženčeve stroške v višini 1700,97 EUR, kar mora plačati v 15 dneh, sicer pa z obrestmi.

2. Proti sodbi se iz vseh predvidenih razlogov tožnica pritožuje, predlaga njeno razveljavitev ter zahteva povrnitev stroškov. Nasprotuje oceni, da toženec sporne pogodbe ni podpisal 15. 12. 2009 v navzočnosti J. B., češ da je ta povedal, da pa je bil aneks podpisan naknadno in poslan po pošti. Na podlagi tega ni bolj verjetno, da niti pogodba ni bila podpisana na licu mesta, in to prav od toženca. Pritožba meni, da bi sodišče moralo v celoti verjeti pričama B. in U. Sodišče sámo navede, da je B. izpovedoval suvereno in jasno, zato je napačen zaključek, da je svojo izpovedbo prilagodil tej pravdi. B. je izpovedal, da je toženec pogodbo ne le podpisal, pač pa jo opremil še z žigom in mu izročil vizitko, do česar se sodišče ni opredelilo. Neverodostojen je bil prav toženec, ki niti ni vedel, če je družba v letu 2009 imela direktorja, čeprav je to bil njegov sin, in kdo je bil sploh pooblaščen za sklepanje poslov v imenu družbe.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril; zavzema se za njeno zavrnitev. Strinja se z razlogi in z dokazno oceno sodišča prve stopnje ter poudarja ugotovitev izvedenca, da toženčeva parafa verjetno ne ustreza parafi na sporni pogodbi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, v bistvenem pravilno uporabilo materialno pravo, relevantnih kršitev določb postopka pa pri tem ni storilo.

6. Kot že zgoraj omenjeno, ni sporno, da ima tožnica do družbe M., d. o. o., terjatev iz naslova Kupoprodajne pogodbe št. 108/09 z dne 15. 12. 2009, na podlagi več računov za dobavljeno blago, v skupnem znesku 10.202,71 EUR, kar skupaj z obrestmi predstavlja tu sporno terjatev. Ta je sporna zaradi vprašanja toženčeve pasivne legitimacije. Ključno vprašanje v tej pravdi namreč je, ali se je z navedeno pogodbo poleg družbe solidarno zavezal tudi toženec osebno.

7. V ta namen je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je bil toženec tisti, ki je pogodbo podpisal. Na listini je pod rubriko „kupec“ nad žigom družbe namreč navedeno „DIREKTOR V. M.“, pod žigom pa je nečitljiva parafa.

8. S pomočjo izvedenca grafološke stroke je ugotovilo za manj verjetno, da parafa pripada tožencu. Čeprav je izpovedbo priče J. B. ocenilo za pristno (izpovedoval je suvereno in jasno), mu v bistvenem ni verjelo. Res je, kar pravi pritožba, da namreč dejstvo neistočasnosti podpisa pogodbe in aneksa k tej še ne dokazuje, da toženec pač pogodbe 15. 12. 2009 ni podpisal. Sodišče prve stopnje to izpostavi (le) kot indic, ki omogoča razlago drugačnega poteka dogodkov, kot ga opisuje B. 9. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je poleg tega, da je skrbna, logična in razumna, dovolj natančno pojasnjena in tako v celoti prepričljiva ter je pritožba ne omaje. Pritožba spregleda, da sloni dokazna ocena na izvedenskem mnenju, ki mu je kljub temu, da izvedenec ni mogel povsem zanesljivo izključiti možnosti, da je parafo naredil toženec (ocenil pa je, da je to manj verjetno), dalo večjo težo kot suvereni izpovedbi priče B. Pritožbeno sodišče meni, da utemeljeno. Pri tem vprašanje, ali naj bi toženec ob tem priči izročil še vizitko in pogodbo žigosal, ne igra nobene vloge. Očitno je ena in ista oseba pogodbo tako žigosala kot tudi podpisala, vizitka sama po sebi pa ne dokazuje identitete te osebe, četudi je bila dejansko izročena. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe je dobro razvidno, da je sodišče zelo skrbno presodilo prav vse izvedene dokaze, enega z drugim in vse skupaj, ter nato jasno povedalo, zakaj je prepričano, da ni bil toženec tisti, ki je pogodbo podpisal. 10. Pritožbeno sodišče temu v podkrepitev posebej poudarja naslednje: Ni sporno, da toženec v času podpisa pogodbe ni bil zakoniti zastopnik (direktor) družbe M., d. o. o., pač pa prokurist. Prokurist ni zakoniti zastopnik, ampak pooblaščenec, katerega obseg pooblastila je določen v Zakonu o gospodarskih družbah (v času sklepanja sporne pogodbe ZGD, sedaj enako ZGD-1). Prokura je namreč posebna oblika splošnega poslovnega pooblastila, ki ga podeli gospodarska družba eni ali več osebam po postopku, določenem v aktu o ustanovitvi (1. odst. 33. čl. ZGD-1) (1).

11. V obravnavanem primeru pogodba zavezuje „zakonit[ega] zastopnik[a], ki je podpisnik te pogodbe (...)“ (glej 7. točko Kupoprodajne pogodbe št. 108/09 z dne 15. 12. 2009). Da toženec tedaj ni bil zakoniti zastopnik – direktor družbe, je bilo razvidno tudi iz sodnega registra. Ker pri tožeči stranki tega podatka (niti v javni evidenci AJPES) sploh niso preverili, v pravdnem prometu niso ravnali dovolj skrbno (tj. s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika), s tem pa dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tožnica ni prepričljivo dokazala, da je ta netočen podatek res (fizično) podpisal toženec osebno, dobi še dodatno stopnjo zanesljivosti.

12. Naslovno sodišče je na podlagi navedenih razlogov pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), saj tudi kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo (2. odst. 350. čl. ZPP).

13. Odločitev o stroških temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP. Pritožnica mora sama trpeti stroške svojega neuspeha s pritožbo (1. odst. 154. čl. ZPP), toženec pa svojega nepotrebnega odgovora nanjo, saj s ponavljanjem svojih stališč v ničemer ni vplival na svoj položaj v pravdi.

(1) Prim. npr. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 762/2008.