Jedro

Toženec da povod za tožbo takrat, ko tožnik na podlagi njegovega ravnanja pred pravdo, ne oziraje se na položaj stvari po materialnem pravu, sklepa, da bo za varstvo njegovih interesov potrebna sodna intervencija. V zvezi z ravnanjem toženca, ki se na prejete listine ni odzval, je bilo takšno sklepanje tožnice utemeljeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 12. 7. 2022 zavrnilo pritožbo toženca zoper sklep opr. št. IV Pd 134/2022 z dne 6. 5. 2022 in odločilo, da vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

2. Toženec se pritožuje zoper sklep z dne 12. 7. 2022 zaradi vseh razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Sodišču očita napačno uporabo 215. člena ZPP in da ni upoštevalo 212. člena ZPP. Vztraja, da pred prejemom tožbe ni bil seznanjen o kakršnemkoli dolgu do tožnice. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede vročitve obvestila in opomina. K obvestilu z dne 28. 9. 2021 nista bili predloženi prilogi, ki sta bili njegov bistveni del. Negativnega dejstva, tj. neprejema opomina z dne 1. 12. 2021, toženec ne more dokazovati. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Potem, ko je sodišče prve stopnje izdalo sodbo na podlagi pripoznave, je 6. 5. 2022 strokovna sodelavka tega sodišča izdala sklep, da je toženec dolžan povrniti tožnici odmerjene stroške postopka in da je taksni zavezanec. Pritožbo toženca zoper ta sklep je sodišče prve stopnje zavrnilo z izpodbijanim sklepom. Odločitev je oprlo na presojo, da je toženec dal povod za tožbo (154. v zvezi s 157. členom ZPP).

7. Pritožba vztraja, da toženec pred prejemom tožbe ni bil seznanjen o kakršnemkoli dolgu do tožnice in da ni prejel obvestila z dne 28. 9. 2021 ter opomina z dne 1. 12. 2021. Neutemeljeno očita, da je bila tožnica dolžna poskrbeti za dokaz - evidenco vročanja. Četudi tožnica z listinskim dokazilom o vročitvi ni razpolagala, je bilo odločilna dejstva o vročitvi mogoče ugotoviti na podlagi trditev strank o tem (in prehajanja trditvenega bremena med njima), kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Pritožbeni očitek, da ni upoštevalo 212. člena ZPP, je zato neutemeljen. Zmoten je tudi pritožbeni očitek o napačni uporabi 215. člena ZPP, saj v obravnavani zadevi ni šlo za primer, ko bi sodišče prve stopnje tudi po izvedenih dokazih ne moglo zanesljivo ugotoviti nekega dejstva.

8. Neutemeljeno je pritožbeno izpostavljanje prvostopenjske ugotovitve, da tožnica ni izkazala seznanitve toženca pred vložitvijo tožbe. To ugotovitev je v povezavi z ostalimi razlogi izpodbijanega sklepa razumeti zgolj kot nepredložitev vročilnic o vročitvi navedenih pisanj. Kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, neobstoj vročilnic sam po sebi še ne dokazuje, da toženec obvestila z dne 28. 9. 2021 in opomina z dne 1. 12. 2021 ni prejel. 9. Čeprav je toženec sprva zanikal, da je bil seznanjen z obvestilom z dne 28. 9. 2021, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo njegovo kasnejšo trditev (v pritožbi zoper sklep z dne 6. 5. 2022), da je to obvestilo prejel na domači naslov. Pritožba vztraja, da k obvestilu nista bili priloženi prilogi, ki sta bili njegov bistveni del, tj. podatki o preveč izplačani plači tožencu v skupni višini 211,07 EUR in izjava o načinu vračila preveč izplačane plače. Prvostopenjsko sodišče je sicer štelo, da sta bili k obvestilu priloženi, vendar je tudi za primer, da nista bili, zaključilo, da je bil že na podlagi samega obvestila toženec seznanjen s problematiko vračila preveč izplačane plače in z njegovo obveznostjo do tožnice. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je bilo v obvestilu (izrecno naslovljenem na toženca) navedeno, da je bil zaznan odklon pri obračunu plač za obdobje od decembra 2020 do avgusta 2021 in poziv k sanaciji nastale situacije na način, da toženec poda izjavo, da se povračilo preveč izplačanih zneskov povrne z odtegljaji prihodnjih plač, lahko tudi v več obrokih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je s temi navedbami v obvestilu tožnica ustrezno predočila tožencu naravo zatrjevane obveznosti do nje. Pritožbeno izpostavljanje zapisa v obvestilu o tem, da se razlogi za nastop odklona še preučujejo, na dejstvo predočenja obveznosti ne vpliva. Ob nadaljnji prvostopenjski ugotovitvi, da je toženec 25. 10. 2021 prejel e-sporočilo, da so mu bile plačilne liste, popravljene v postavkah, ki se nanašajo na odklon, za navedeno obdobje naložene na njegov osebni portal (KADRIS) in da je prejel 26. 10. 2021 e-sporočilo o dodatnih pojasnilih glede postavk, pri katerih je prišlo do odklona, pa odpade tudi kakršenkoli dvom, da tožencu ni mogla biti znana višina obveznosti. Neuspešno je pritožbeno sklicevanje, da ga je lastna primerjava originalnih in popravljenih plačilnih list zmedla, saj je tožnica v obvestilu z dne 28. 9. 2021 zapisala kontaktno osebo in številko za dodatna pojasnila, zato je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, da bi na tej podlagi lahko tudi preveril višino obveznosti.

10. Vse pomanjkljivosti, ki jih pritožba očita v zvezi z obvestilom z dne 28. 9. 2021, pa ne morejo vplivati na sprejem drugačne stroškovne odločitve tudi zato, ker iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja, da je bil tožencu na njegovem matičnem oddelku (oddelek A., odsek B.) vročen tudi opomin z dne 1. 12. 2021. Prvostopenjski ugotovitvi, da toženec ni predložil dokazil, iz katerih bi izhajalo nasprotno, pritožba očita, da negativnega dejstva (neprejema opomina) ne more dokazovati. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to niti ni ključno. Bistvenega pomena je namreč prvostopenjska obrazložitev, da toženec ni trdil, da ga v začetku decembra 2021 ni bilo na matičnem oddelku ali da je bil odsoten in da zato ni mogel prejeti poziva ipd. V odgovoru na tožbo je sicer zapisal, da mu ta opomin ni bil poslan, vendar pa nadaljnji navedbi tožnice, da je ta opomin dejansko prejel na svojem oddelku, ni več konkretizirano oporekal. Z opominom z dne 1. 12. 2021 je tožnica ponovno opozorila toženca o zaznanem odklonu pri obračunu plač, ga ponovno pozvala, da ji do 8. 12. 2021 posreduje podpisano izjavo v prilogi, tj. da se povračilo preveč izplačanih zneskov, ki glasi na plačilo 211,07 EUR bruto, povrne z odtegljaji prihodnjih plač, lahko tudi v več obrokih, in ga opozorila, da bo sicer primorana zoper njega sprožiti sodni postopek. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil s takšnim opominom jasno seznanjen s svojo obveznostjo do tožnice.

11. Pritožbeno vztrajanje, da bi v primeru dejanskega dolga toženec moral prejeti (še nek izrecen) opomin z zahtevkom za plačilo, glede na vse obrazloženo ni utemeljeno, saj je bil toženec z navedenimi listinami jasno seznanjen z zatrjevano obveznostjo do tožnice. Tudi sicer na splošno velja, da toženec da povod za tožbo takrat, ko tožnik na podlagi njegovega ravnanja pred pravdo, ne oziraje se na položaj stvari po materialnem pravu, sklepa, da bo za varstvo njegovih interesov potrebna sodna intervencija. V zvezi z ravnanjem toženca, ki se na prejete listine ni odzval, je bilo takšno sklepanje tožnice utemeljeno.

12. Prvostopenjsko sodišče je glede na obrazloženo pravilno zaključilo, da je toženec dal povod za tožbo in mu naložilo povračilo stroškov tožnice. Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

13. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Toženec s pritožbo ni uspel, tožničin odgovor na pritožbo pa ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi in ni bil potreben pravdni strošek (prvi odstavki 154., 155. in 165. člena ZPP).