Jedro

Ali je k poškodbi prispeval tudi sam delavec in če je, v kakšnem obsegu, na odgovornost tožene stranke do tožeče stranke v obravnavani zadevi nima nobenega vpliva. To vprašanje je lahko le predmet morebitnega regresnega zahtevka tožene stranke do tega delavca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 21.789,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 7. 2009 dalje do plačila in ji povrne pravdne stroške v znesku 622,50 EUR, vse v 15 dneh.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka z opustitvijo v sodbi navedenih ukrepov iz varstva pri delu, opustila dolžno skrb, ki ji jo nalagajo kršene zakonske norme, kar ima za posledico njeno krivdno odgovornost za škodo nastalo tožeči stranki iz poškodbe pri delu poškodovanega delavca G. O. Tožena stranka delavcu (poškodovancu) ni zagotovila delovne opreme brez napak v delovanju, delovne opreme z ustrezno zaščito, ustrezno pregledane opreme s pridobljenimi potrdili od pooblaščenih oseb o brezhibnem delovanju, delovne opreme z ustreznimi opozorili o varnem delu, teoretične in praktične usposobljenosti za varno delo, zdravstvenega pregleda ter ustreznega usposabljanja in nadzora, kar predstavlja malomarno ravnanje tožene stranke in njeno krivdno odgovornost. Med protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo je podana vzročna zveza. Do delovne nesreče, telesnih poškodb in zdravljenja poškodovanca ne bi prišlo, če bi tožena stranka zagotavljala poškodovancu ustrezno delovno opremo, ustrezna navodila, ustrezno usposabljanje, zagotavljanje nadzora ter zdravstveno oceno poškodovanca. Glede na navedeno je očitno, da je prišlo do nesreče pri delu zaradi opustitve ukrepov iz varstva in zdravja pri delu s strani tožene stranke in je le-ta odgovorna za povrnitev nastale škode tožeči stranki. Delavec, kot izhaja iz izpovedi prič in tudi izpovedi samega delavca, je posegel v delovno področje stroja, vendar pa bi ustrezna zaščita nevarnega območja lahko preprečila nezgodo pri delu. Zato ravnanje delavca ne pomeni, da je bila vzročna zveza med opustitvijo tožene stranke in nastalo škodo pretrgana. Morebitna soodgovornost delavca, pa je lahko le predmet regresnega zahtevka tožene stranke zoper delavca. Nima pa nobenega vpliva na vsebino in obseg odgovornosti tožene stranke v razmerju do tožeče stranke na podlagi prvega odstavka 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ). O zahtevani odškodnini tožeče stranke je sodišče odločilo v skladu z določbo 91. člena ZZVZZ in tožeči stranki priznalo zahtevane stroške zdravljenja, potne stroške izplačane M. O. ter izplačana nadomestila osebnega dohodka izplačana toženi stranki kot delodajalcu poškodovanca v skupni višini 21.789,37 EUR. Sodišče je tožeči stranki priznalo stroške, kot so ti razvidni iz predložene dokumentacije ter ugotovilo, da iz te ne izhaja, da bi tožeča stranka dvakrat obračunala toženi stranki iste zneske. Tožeča stranka je izplačala zneske, ki jih je tožena stranka zahtevala z refundacijskimi zahtevki in sicer bruto II. Za čas zamude je sodišče tožeči stranki priznalo zakonske zamudne obresti kot te izhajajo iz izreka sodbe.

Tožena stranka po pooblaščencu sodbo sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov toženi stranki oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno očitane kršitve niti ostale postopkovne kršitve, na katere pazi sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, v postopku na prvi stopnji niso bile storjene.

Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o vseh za razsodbo odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da tožeča stranka vtožuje povrnitev škode od tožene stranke na podlagi določbe prvega odstavka 87. člena ZZVZZ in da odškodnina, ki jo ima tožeča stranka pravico zahtevati v skladu s prvim odstavkom 87. člena ZZVZZ obsega po določilu 91. člena istega zakona tudi zneske denarnih nadomestil in drugih dajatev, ki jih plačuje zavod, pojasnilo je, da v tem primeru velja ZZVZZ kot specialni predpis in da je tožeča stranka izplačala toženi stranki zneske nadomestil, ki jih je ta zahtevala z refundacijskimi zahtevki in sicer bruto II. in da iz predložene dokumentacije ne izhaja, da bi tožeča stranka toženi stranki iste zneske obračunala dvakrat. Prav tako pa je pojasnilo, da v obravnavani zadevi ne gre za upravni temveč gospodarski spor (točka 9 obrazložitve izpodbijane sodbe). S tem pa je sodišče prve stopnje odgovorilo tudi na navedbe tožene stranke v zvezi z neutemeljenostjo tožbenega zahtevka iz naslova nadomestila plač do katerega tožeča stranka po stališču tožene stranke na podlagi določbe 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ) naj ne bi bila upravičena, ter na polemiziranje tožene stranke, da je tožeča stranka o zahtevku za refundacijo nadomestil plače odločala v upravnem postopku ter da bi to odločitev lahko spremenila samo z obnovo postopka v upravnem postopku. Odgovorilo pa je tudi na navedbe tožene stranke, da tožeča stranka terja tudi zneske, ki so bili plačani njej (prispevki, bruto zneski).

Tudi pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je to prezrlo, da so ostala s tem v zvezi po toženi stranki zatrjevana dejstva s strani tožeče stranke neprerekana, ne vzdrži. Tožeča stranka je te navedbe tožene stranke prerekala v svoji pripravljalni vlogi z dne 18. 2. 2010, ko je pojasnila, da nima pravne podlage za zadrževanje refundacije nadomestila delodajalcu na po toženi stranki zatrjevani pravni podlagi, da o teh izplačilih ne odloča v upravnem postopku, niti ne izdaja odločb o upravičenosti do refundacije, temveč refundacije izplača na podlagi zahteve delodajalca in priloženih dokazil ter priznanega staleža, ima pa pravico po 87. členu ZZVZZ do povračila povzročene škode od delodajalca.

Tožena stranka nadalje pritožbeno uveljavlja, da je bila tožba nesklepčna, ker da je bil po toženi stranki zatrjevan le škodni dogodek, preostali trije zakonsko določeni elementi škodnega inštituta, to je škoda, vzročna zveza in odškodninska odgovornost pa da so bili zatrjevani le pavšalno, neobrazloženo, kar pa prav tako ne drži, saj ima tožba vse potrebne zakonske elemente in jo je sodišče utemeljeno kot tako tudi obravnavalo. Sicer pa v primeru po toženi stranki zatrjevane kršitve, tako kot je zatrjevana, ne bi šlo za nesklepčnost, temveč bi lahko šlo kvečjemu za nepopolnost tožbe.

Ker je tožeča stranka postavljeni tožbeni zahtevek v tožbi natančno specificirala po prejemkih plačil, datumih plačil, datumih in oznaki dokumenta oziroma po vrsti plačila ter po znesku (glej točko III. tožbe), sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo niti ugovoru tožene stranke, da posamezne postavke tožbenega zahtevka niso specificirane in da ni izvedljiv preizkus njihove vsebine, ter je ta v pritožbi ponovljeni pritožbeni očitek sodišču prve stopnje povsem brez podlage in neutemeljen. Navedba, da so zatrjevani zneski škode daleč pretirani, pa je pavšalna in se sodišču prve stopnje niti pritožbenemu sodišču z njo ni bilo potrebno ukvarjati.

V zvezi z očitkom sodišču prve stopnje, da je to kršilo postopkovna določila, smiselno načelo neposrednega in ustnega obravnavanja, ko je sodbo oprlo na pisno izvedensko mnenje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka te kršitve ni uveljavljala v postopku na prvi stopnji. Tožena stranka, ki z mnenjem izvedenca res ni soglašala, ni pa predlagala postavitve drugega izvedenca ali zaslišanja tega na naroku, bi morala to kršitev uveljavljati najkasneje na zadnjem naroku za glavno obravnavo (člen 286.b ZPP), pa tega ni storila, v pritožbi pa tudi ne navaja, da tega tedaj brez svoje krivde ni mogla storiti. Skladno z določbo 286.b člena ZPP, zato pritožbene kršitve, na katero se tožena stranka sklicuje šele v pritožbi, tudi če bi la ta storjena, pa ni bila, pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Pritožba pa sodišču prve stopnje nadalje tudi neutemeljeno očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi trditev pravdnih strank in izvedenih dokazov za razsojo odločilno dejansko stanje popolno ugotovilo in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja z ugoditvijo tožbenemu zahtevku pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze vestno in skrbno presodilo vsakega zase in vse skupaj ter na podlagi te presoje in uspeha celotnega postopka po svojem prepričanju pravilno odločilo (člen 8 ZPP) in o tem katera dejstva se v tem gospodarskem sporu štejejo za dokazana ne more biti utemeljenega dvoma.

Pritožba sodišču prve stopnje zato povsem neupravičeno očita, da ugotovitev inšpektorata za delo ni obravnavalo in presojalo v delu, ko naj bi to ugotovilo (-) da je delavec sam odgovoren za škodni dogodek, (-) da je bil delavec uveden v delo in poučen o varnem delu, (-) da je bil kljub neobstoju pisnih dokazil o usposabljanju za varno delo dejansko usposobljen, kar da je delavec tudi sam potrdil. Tožena stranka navedene ugotovitve inšpektorja za delo navaja povsem enostransko, nekritično in delno iztrgano iz konteksta celotnega Uradnega poročila inšpektorata za delo, tako kot meni, da je le njej v korist. Pri tem tožena stranka namenoma zanemari vse druge ugotovitve v tem poročilu (v prilogi A 2) in sicer primarno ugotovitev, da delovna oprema ne zagotavlja varnega dela, da delodajalec ni zagotovil pregleda in preizkusa le-te, da naprava v času nezgode ni pravilno delovala, saj se je aktivirala dvakrat zaporedoma ob samo enem pritisku na ročico za aktiviranje, da delovni stroj ni imel izobešenih nobenih navodil za varno delo ali opozorilnih napisov, ki bi dodatno opozarjali delavca na nevarnosti pri delu ter na upoštevanje pravil varnega dela, da poseg v delovno območje stroja s sprednje smeri ni bil zavarovan ali fizično preprečen oziroma onemogočen, itd. Spregleda pa tudi v zaključku poročila primarno navedeno ugotovitev, da so nezgoda pri delu ter poškodbe delavca v zvezi z nezgodo pri delu v prvi vrsti posledica napake v delovanju stroja.

Vse ugotovitve iz Uradnega poročila inšpektorata za delo je sodišče prve stopnje presojalo in na podlagi teh ugotovitev, ki jih je potrdil tudi v postopku angažirani sodni izvedenec iz varstva pri delu, ki mu je sodišče v celoti sledilo in v katerega mnenje tudi pritožbeno sodišče nima razloga dvomiti, v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, pravilno zaključilo, da je do nezgode prišlo zaradi kršitve predpisov iz varstva pri delu, ki jih je tožena stranka kršila, pri čemer je sodišče prve stopnje te kršitve natančno pojasnilo v točkah 12 do 18 obrazložitve izpodbijane sodbe.

Pravilno pa je sodišče prve stopnje nadalje ugotovilo in pojasnilo tudi vzročno zvezo med zagrešenimi kršitvami tožene stranke kot delodajalca in nastalo poškodbo delavca, kar je drugi od obeh v členu 87/I ZZVZZ zahtevanih pogojev za odškodninsko odgovornost tožene stranke v razmerju do tožeče stranke in ni slediti toženi stranki, da vzročne zveze sodišče prve stopnje ni pravilno presojalo. Sodišče prve stopnje je toženi stranki pravilno pojasnilo, da so določila ZZVZZ, ki urejajo povrnitev škode Zavodu, specialna v razmerju do določb OZ. Specialna zato, ker opredeljujejo vzroke, ki so lahko podlaga zahtevku tožeče stranke za povračilo škode od delodajalca. To pomeni, da je Zavod v konkretnem primeru upravičen do povračila škode le, če je do škodnega primera prišlo iz vzrokov kot so v teh določbah navedeni. Taki vzroki so med ostalim tudi opustitev ukrepov varstva pri delu ali drugih ukrepov predpisanih ali odrejenih za varnost ljudi. Delodajalec tedaj Zavodu ne odgovarja za nevarno stvar po principu objektivne odgovornosti po določbah OZ. Gre za krivdno odgovornost delodajalca za škodo, do katere je prišlo zaradi opustitve varstvenih ukrepov, ki jih mora delodajalec izvajati, da odstranjujejo vzroke, zaradi katerih lahko pride do poškodb pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu – ZVZD). Vzroki opredeljeni v prvem odstavku 87. člen ZZVZZ, so tipični primer pravno relevantne vzročnosti. Za presojo vprašanja ali je v konkretnem primeru podana pravno relevantna vzročna zveza, je tako treba ugotoviti, kot je navedeno zgoraj, ali so bili prekršeni predpisi o varstvu pri delu in ali je posledica te kršitve ena izmed tistih posledic, ki jih je hotela ta pravna norma preprečiti. Tako je najprej treba upoštevati zatrjevane opustitve, ki so lahko ustvarile nevarni položaj, ki ga želijo predpisi o varstvu pri delu preprečiti, ker računajo z določenim ravnanjem delavcev v konkretnem delovnem procesu. Ravnanje delavca pa je v to potrebno umestiti (tako tudi odločba VSL I Cpg 519/2000).

Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da imajo ugotovljene kršitve tožene stranke oziroma opustitve ukrepov iz varstva pri delu, za posledico njeno krivdno odgovornost za škodo nastalo tožeči stranki.

Ni dvoma, da so po toženi stranki zagrešene kršitve, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in jih je zgoraj povzelo pritožbeno sodišče, vzrok za nastalo poškodbo delavca. Namen, zaradi katerega so bili ukrepi, ki jih je tožena stranka kršila, predpisani, je jasen. Vsi ukrepi in pravila o varstvu pri delu so bili predpisani zato, da se zagotovi varnost in zdravje pri delu (15. člen ZVZD), zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da do poškodbe ne bi prišlo, če bi bili vsi ti ukrepi ali posamezen izmed njih, izvedeni.

Pritožbenim navedbam tožene stranke v zvezi z odgovornostjo delavca tožene stranke za nastalo škodo in s tem v zvezi podani očitki sodišču prve stopnje, da to ni pravilno ugotovilo vzročne zveze med neizvedenimi zahtevanimi ukrepi in nastalo škodo, pritožbeno sodišče zato ni moglo slediti. Prav tako pa ni moglo slediti pritožbenim navedbam v zvezi z izključitvijo odgovornosti tožene stranke po določbi 153. člena OZ, ki ureja oprostitev odgovornosti za škodo od nevarne stvari ali dejavnosti, saj predpostavke za takšno oprostitev niso podane.

Ali je k poškodbi prispeval in če je v kakšnem obsegu tudi sam delavec, pa na odgovornost tožene stranke do tožeče stranke v obravnavani zadevi nima nobenega vpliva. To vprašanje je lahko le predmet morebitnega regresnega zahtevka tožene stranke do tega delavca.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da delavec ni bil ustrezno usposobljen za delo s strojem, ker je imel le ustna navodila kako delati s strojem, brez da bi mu tožena stranka zagotovila teoretično in praktično usposabljanje, ki ga mora delavec opraviti ob sklenitvi delovnega razmerja in v katerem se posebej seznani z nevarnostmi določenega delovnega mesta v smislu navedb iz ocene tveganja, ki pa je tožena stranka tudi ni izdelala, poleg tega pa ni imela niti navodil za varno delo ali opozorilnih napisov, ki bi delavca opozarjala na nevarnost pri delu ter na upoštevanje pravil varnega dela, ob nadaljnji ugotovitvi, da tožena stranka niti ni izvajala stalnega nadzora nad delom delavca, ki bi ga morala glede na kratek čas delavca na delu, s čemer je tožena stranka, upoštevaje tudi ostale ugotovljene opustitve zahtevanih ukrepov iz varstva pri delu, vsaj dopustila, da je do nezgode prišlo, tako ni moč v ničemer slediti toženi stranki, da je poškodba nastala izključno po krivdi delavca tožene stranke, ker je ta zavestno posegel v stroj. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo in o tem ni nobenega dvoma, da če bi tožena stranka ugotovljene ukrepe izvedla, bi s tem lahko takšno poseganje preprečila.

Ob pritožbeno neizpodbitih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi z nastalo škodo kot jo uveljavlja tožeča stranka, pa je sodišče prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v zahtevani višini v skladu z določilom 91. člena ZZVZZ, po katerem ima Zavod pravico zahtevati odškodnino, ki obsega stroške za zdravstvene in druge storitve ter zneske denarnih nadomestil in drugih dajatev, ki jih plačuje zavod, pravilno odločilo.

Pritožbo tožene stranke je bilo po navedenem zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

O stroških tega pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu z določilom prvega odstavka 154. in 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka in sicer tožena stranka zaradi tega, ker s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa zaradi tega, ker njeni stroški niso bili potrebni, saj njen odgovor ni pripomogel k odločitvi v tej zadevi.