Jedro

Tožba tako kot je oblikovana ni sklepčna, saj hišni svet ne more biti nosilec pravic in obveznosti v materialnopravnem razmerju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je v sporu majhne vrednosti zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo v rezervni sklad in na plačilo za teraso v skupnem znesku 142,98 EUR. Tožeča stranka mora toženi povrniti pravdne stroške v znesku 97,71 EUR. Glede stroškov sanacije skupne terase ni trditev o tem, da je sklep sprejela ustrezna večina etažnih lastnikov, prav tako tožencu upravnik ni izstavil mesečnega obračun stroškov kot to določa 66. člen Stanovanjskega zakona (SZ-1). Za rezervni sklad pa ni izkazano, da bi upravnik pisno pozval etažnega lastnika k vplačilu v rezervni sklad, kot to določa 6. odstavek 119. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ).

Zoper sodbo se zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka pritožuje tožeča stranka. Navaja, da tožnik ni upravnik, ampak skupnost lastnikov, ki sorazmernega dela obratovalnih stroškov in prispevka za rezervni sklad niso plačevali na podlagi računov, ki bi jih izstavljal upravnik, ampak so prispevali sredstva v skupni fond, iz katerega so se krili vse stroški. Neutemeljeno je zato sklicevanje sodišča na obveznosti upravnika. Čeprav stanovalci ne ravnajo v skladu z določbami Stanovanjskega zakona, to še ne pomeni, da nimajo pravice zahtevati povrnitve stroškov, ki so jih plačali namesto enega od etažnih lastnikov. Pravna podlaga zahtevku je torej neupravičena obogatitev. Izhodišča in utemeljitve sodišča nimajo nobene zveze s tožbenimi trditvami in je zato podana kršitev postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Ne drži, da bi bila tožeča stranka skupnost lastnikov. Tožeča stranka je Hišni svet, ki mu je sodišče podelilo procesno sposobnost stranke. Iz tožbenih navedb ne izhaja, da bi etažni lastniki ustanovili skupnost lastnikov v smislu 72. člena SZ-1 in naslednjih in le v primeru, da je ustanovljena kot pravna oseba, ima taka skupnost lahko premoženje in je torej aktivno legitimirana za zahtevke v zvezi z rezervnim skladom in stroški upravljanja (79. člen SZ-1). Tožba tako kot je oblikovana, zato ni sklepčna, saj hišni svet ne more biti biti nosilec pravic in obveznosti v materialnopravnem razmerju. Tožbeni zahtevek namreč glasi, da je tožena stranka vtoževane zneske dolžna plačati tožeči stranki (se pravi Hišnemu svetu in ne morda etažnim lastnikom). Ker za tak zahtevek ni podlage v materialnem pravu in ker nesklepčnost v okviru istega zahtevka ni odpravljiva, ga je že iz tega razloga treba zavrniti. Pritožbeno sodišče se zato z vsebino pritožbe glede pravilne uporabe materialnega prava ni več posebej ukvarjalo, saj tudi, če so navedbe utemeljene, tožeča stranka ne more doseči drugačnega izida postopka.

Tudi s trditvami o kršitvi postopka, ker sodišče ni upoštevalo tožbenih trditev in ker ni izvedlo naroka, tožeča stranka ne more uspeti, saj glede na zgoraj povedano o njeni aktivni legitimaciji, kršitve, tudi če so podane, niso vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in ni obremenjena z ostalimi kršitvami, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).