Jedro

Tožnik ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času kljub temu, da je za to imel možnost. Očitno jo je torej vložil z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz Republike Slovenije. Res je sicer, da ni nikjer določen prekluzivni rok za vložitev prošnje za azil glede na datum vstopa v državo, vendar pa je potrebno upoštevati, da je v konkretnem primeru tožnik daljše obdobje po tem, ko je zapustil matično državo, živel v drugih državah, in tam ni prosil za mednarodno zaščito.

Če prosilec zatrjuje, da je v izvorni državi preganjan tako, da jo je moral zapustiti, hkrati pa ne zaprosi za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času oziroma v prvi varni državi, v katero prispe, so v tem primeru prosilčeve izjave in njegova ravnanja v takem nasprotju, da jim glede na ravnanje ni mogoče verjeti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Razlogi, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito so ti, da je imel v Pakistanu trgovino s CD-ji, pred približno enim letom pa so Talibani podstavili eksplozivno telo, ki je eksplodiralo, veliko trgovin je bilo uničenih, tudi njegova. Tako je izgubil nekaj denarja od strank, ki so mu bile dolžne. Ustno so jih opozarjali, da tam ne smejo več imeti trgovin. Tožnik se je prestrašil in zato zapustil izvorno državo. Njegove družine Talibi ne poznajo in upa, da jim nič slabega nočejo. Otrokom in ženskam nič hudega ne storijo. Na pot iz Pakistana je odšel ilegalno, in sicer najprej v Iran, kjer je bil 25 dni, nato v Turčijo, kjer je bil približno 10 do 15 dni in za tem v Grčijo. Odšel je v Atene, kjer je bil približno mesec dni, nato v Tivo, kjer je bil približno tri mesece in je delal priložnostna dela na polju. Za tem je bil mesec dni in pol zaprt ter dobil sklep, da mora zapustiti državo v treh mesecih. Vrnil se je v mesto Tivo in naprej v Atene ter agentu plačal 1.800,00 EUR, da ga prepelje v Avstrijo. Potoval je s tovornjakom, dokler ni izstopil v Republiki Sloveniji blizu Krškega. Nato je odšel v Ljubljano, kjer ga je na železniški postaji prijela policija. Sedaj zaproša za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji kljub temu, da je predhodno želel priti v Avstrijo. Za mednarodno zaščito ni zaprosil v nobeni od držav, kjer se je pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal. Za mednarodno zaščito ni zaprosil že ob prijetju s strani slovenskih varnostnih organov in ob nastanitvi v Centru za tujce dolgo časa zato, ker ni vedel, da ta možnost sploh obstaja v Republiki Sloveniji.

Tožena stranka nadalje navaja, da so za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku kot očitno neutemeljene pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega izmed razlogov, ki so alternativno določeni v 55. členu Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), razen v primeru 5. točke tega člena. Toženi stranki ni potrebno ugotavljati drugih pogojev za priznanje mednarodne zaščite iz 2. in 3. odstavka 2. člena ZMZ. Iz depeše Policijske postaje Ljubljana-Center izhaja, da je tožnik v Republiko Slovenijo vstopil ilegalno, kot razlog za zapustitev države je navedel ekonomske razloge in za ciljno državo Avstrijo. Rekel je, da je iz Pakistana odšel zato, ker ni bilo dela in je moral preživljati dva otroka ter pet bratov in sester, ki so invalidi. Na podlagi tožnikovih izjav in dejanj v postopku tožena stranka ugotavlja, da je v konkretnem primeru razvidno, da je tožnik zlorabljal postopek v smislu, da ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času kljub temu, da je za to imel možnost in da je vložil prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz Republike Slovenije. Za mednarodno zaščito ni zaprosil na policijski postaji 29. 8. 2011 niti v Centru za tujce v Postojni, kamor je bil istega dne odpeljan. Na podlagi njegove lastnoročne izjave z dne 22. 9. 2011 tožena stranka ugotavlja, da za mednarodno zaščito zaproša zaradi težav, ki naj bi jih imel v centru in da tam ne more ostati. Tožena stranka meni, da če bi bil tožnik v izvorni državi resnično preganjan, bi morala biti njegova dejanja usmerjena izključno v pridobitev mednarodne zaščite v zanj prvi varni državi, tega pa ni storil. Pri podaji prošnje je sicer pojasnil, da za mednarodno zaščito ni zaprosil na policijski postaji, ker ni vedel da to lahko stori. To pa za toženo stranko ni sprejemljivo, saj iz tožnikovih izjav izhaja, da je bil njegov namen, ko je zapustil izvorno državo, priti v Avstrijo, na kar kažejo tudi njegova dejanja, ko za mednarodno zaščito ni zaprosil niti v Grčiji, niti v Republiki Sloveniji kljub temu, da je bil v obeh državah prijet s strani varnostnih organov. V Republiki Sloveniji je po skoraj mesecu dni zaprosil za mednarodno zaščito, ker je menil, da bi iz Centra za tujce v Postojni lahko bil premeščen v odprti oddelek Azilnega doma in bi tako lažje odšel v Avstrijo. Tožena stranka tudi ugotavlja, da se je tožnik, ko je zapustil izvorno državo in preden je prišel v Slovenijo, nahajal daljši čas v Grčiji, kjer je bil celo dvakrat prijet s strani grških varnostnih organov in je v obeh primerih dobil sklep, da mora Grčijo zapustiti. V vsem tem času je delal različna priložnostna dela, a za mednarodno zaščito ni zaprosil, ker je bil njegov namen oditi v Avstrijo. Za mednarodno zaščito tudi ni zaprosil takoj, ko je ilegalno prestopil slovensko državno mejo niti 29. 8. 2011, ko je bil prijet s strani slovenskih varnostnih organov, niti ko je bil pripeljan v Center za tujce v Postojni. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da je tožnik tako Grčijo kot Republiko Slovenijo hotel uporabiti zgolj kot tranzitni državi, saj je bil njegov namen priti v Avstrijo, na kar kažejo tudi njegova dejanja. Če bi bil v izvorni državi resnično preganjan, bi za mednarodno zaščito zaprosil takoj, ko je ilegalno prestopil slovensko državno mejo oziroma ko je prišel v stik s slovenskimi varnostnimi organi dne 29. 8. 2011, pa tega ni storil. Za mednarodno zaščito tudi v Centru za tujce ni takoj zaprosil, ampak je to storil po šele mesecu dni bivanja v centru, ker je mislil, da bo premeščen v Azilni dom v Ljubljano. Po mnenju tožene stranke se je tožnik zavedal, da bo z vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji preprečil svojo vrnitev v izvorno državo oziroma je s takšnim ravnanjem namenoma prekinil postopek odstranitve iz Republike Slovenije, kar nedvomno izhaja iz njegovih ravnanj. V kolikor dne 22. 9. 2011 v Centru za tujce ne bi izkazal namena, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, bi se nadaljeval postopek njegove prisilne odstranitve iz države, ki se je začel že 29. 8. 2011, ko na policijski postaji ni izrazil namena za vložitev prošnje, a je bil kasneje zaradi vložitve prošnje za mednarodno zaščito prekinjen. Tožnik ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, čeprav je za to večkrat imel možnost, prošnjo pa je podal izključno iz razloga, da bi odložil prisilno odstranitev iz Republike Slovenije. Na podlagi njegovih izjav, ki jih je podal pri podaji prošnje, tožena stranka ugotavlja, da je tožnik s svojim ravnanjem vzbudil dvom v resničnost svojih izjav v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države. Splošno znano dejstvo je, da v izvorni državi tožnika ne obstaja situacija notranjega ali mednarodnega oboroženega spopada, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji nedvomno množično poročali. V konkretnem primeru je bila ugotovljena splošna neverodostojnost tožnika na podlagi njegovih dejanj in ravnanj, zato ta s svojimi izjavami ni izkazal obstoja zakonskih pogojev za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne oblike zaščite. Tožena stranka se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 426/2009, kjer je sodišče med drugim tudi navedlo, da v primeru, da ni bila ugotovljena splošna prosilčeva verodostojnost, pristojnemu organu ni potrebno pridobiti informacij o izvorni državi iz 8. alineje 23. člena ZMZ. V obravnavanem primeru pa tožena stranka ugotavlja, da so tožnikove izjave in njegova ravnanja v takšnem nasprotju, da izjavam glede na njegovo ravnanje ni mogoče verjeti.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni presojala splošnih informacij o izvorni državi po določbi 3. odstavka 22. člena ZMZ. Prav tako ni ugotavljala, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Tožena stranka ni celovito obrazložila, zakaj naj bi tožnik zavajal in zlorabljal postopek mednarodne zaščite. Prošnjo je zavrnila izključno iz razloga, ker tožnik ni izrazil namena vložiti prošnje za mednarodno zaščito takoj, ampak šele v roku šestih dni, ko je bil priprt s strani policije. Niti Konvencija o statusu beguncev niti Protokol o statusu beguncev niti ZMZ ne določajo prekluzivnega roka za vložitev prošnje za azil glede na datum vstopa v državo. V 35. členu ZMZ je določeno le, da mora tujec v najkrajšem možnem času izraziti namen za vložitev prošnje. Določa tudi, da se mora prosilcu za azil omogočiti, da čimprej vloži svojo prošnjo za azil. Prosilec za mednarodno zaščito mora biti seznanjen s postopkom za pridobitev mednarodne zaščite ter s pravicami in dolžnostmi, ki jih ima v tem postopku. Tožena stranka ni navedla, kdaj je bil tožnik seznanjen s postopkom za pridobitev mednarodne zaščite ter s pravicami in dolžnostmi, ki jih ima v postopku mednarodne zaščite. Šele v času, ko je bil seznanjen s postopkom pridobitve mednarodne zaščite pa do podaje prošnje, je mogoče ugotavljati, ali jo je vložil takoj, ko je bilo to mogoče. Ker izpodbijana odločba tega ne vsebuje, je ni mogoče preizkusiti. Ni mogoče tožniku očitati, da je zlorabljal azilni postopek. Tožnik je pojasnil, da ni vedel, kje lahko zaprosi za azil. Tožena stranka pa te njegove navedbe ni razsojala. Tožnik predlaga, naj sodišče opravi glavno obravnavo in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe ter predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je kot razlog za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite navedla okoliščine iz 5. in 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ. Po 5. točki se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost, medtem ko se po 6. točki 1. odstavka 55. člena ZMZ prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če je prosilec prošnjo vložil samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da sta podana zgoraj navedena razloga za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času kljub temu, da je za to imel možnost in da je vložil prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz Republike Slovenije, saj za mednarodno zaščito ni zaprosil na policijski postaji 29. 8. 2011 niti istega dne v Centru za tujce v Postojni. Tožena stranka je utemeljeno sklepala, da če bi bil tožnik v izvorni državi resnično preganjan, bi morala biti njegova dejanja usmerjena izključno v pridobitev mednarodne zaščite v zanj prvi varni državi, tega pa ni storil. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da se je tožnik, ko je zapustil izvorno državo in preden je prišel v Slovenijo, nahajal daljši čas v Grčiji, a za mednarodno zaščito tudi tam ni zaprosil, ker je bil njegov namen oditi v Avstrijo. Pravilno je tožena stranka tudi sklepala, da če bi bil v izvorni državi resnično preganjan, bi za mednarodno zaščito zaprosil takoj, ko je ilegalno prestopil slovensko državno mejo oziroma ko je prišel v stik s slovenskimi varnostnimi organi dne 29. 8. 2011, pa tega ni storil in tudi v Centru za tujce za mednarodno zaščito ni takoj zaprosil, ampak je to storil po daljšem času bivanja v centru. Tožena stranka je pravilno sklepala, da se je tožnik zavedal, da bo z vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji preprečil svojo vrnitev v izvorno državo oziroma je s takšnim ravnanjem namenoma prekinil postopek odstranitve iz Republike Slovenije, kar nedvomno izhaja iz njegovih ravnanj, saj bi se v primeru, .če dne 22. 9. 2011 v Centru za tujce ne bi izkazal namena, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, nadaljeval postopek njegove prisilne odstranitve iz države, ki se je začel že 29. 8. 2011. Prav tako pa je tožena stranka v okviru ugotavljanja, ali obstajajo pogoji za subsidiarno zaščito, pravilno ugotovila, da je splošno znano dejstvo, da v izvorni državi tožnika ne obstaja situacija notranjega ali mednarodnega oboroženega spopada.

Neutemeljena je tožbena navedba, da bi morala tožena stranka presojati splošne informacije o izvorni državi. Tožena stranka je v obrazložitvi odločbe pojasnila, zakaj ji ni bilo potrebno pridobiti informacij o izvorni državi, pri čemer se je s tem v zvezi sklicevala na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 426/2009. Navedla je, da je v tej sodbi izraženo stališče, da če prosilec zatrjuje, da je v izvorni državi preganjan tako, da jo je moral zapustiti, hkrati pa ne zaprosi za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času oziroma v prvi varni državi, v katero prispe, so v tem primeru prosilčeve izjave in njegova ravnanja v takem nasprotju, da izjavam glede na ravnanje ni mogoče verjeti. V navedeni sodbi je s tem v zvezi sodišče zavzelo stališče, da v primeru, da ni ugotovljena splošna verodostojnosti, pristojnemu organu ni treba pridobiti informacij o izvorni državi.

Sodišče tudi ne soglaša s tožbeno navedbo, da tožena stranka ni ugotavljala, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Na strani 4 izpodbijane odločbe je namreč tožena stranka navedla, da v izvorni državi tožnika ne obstaja situacija notranjega ali mednarodnega oboroženega spopada, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji nedvomno množično poročali. S tem je tožena stranka ugotavljala tudi, ali obstajajo pogoji za priznanje subsidiarne oblike zaščite in na ta način ugotovila, da ne obstajajo, ker v izvorni državi tožnika ni take situacije mednarodnega konflikta, da bi lahko kdorkoli, ki bi odšel tja, utrpel kakšno škodo.

Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da tožena stranka ni celovito obrazložila, zakaj naj bi tožnik zavajal ali zlorabljal postopek mednarodne zaščite. Tožena stranka je zelo podrobno pojasnila, zakaj meni, da je tožnik zlorabljal postopek mednarodne zaščite, saj je navedla, da je s svojim ravnanjem vzbudil dvom v resničnost svojih izjav v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države. Navedla je, da je Grčijo in Republiko Slovenijo hotel tožnik uporabiti zgolj kot tranzitni državi, ker je bil njegov namen priti v Avstrijo, njegova dejanja pa niso bila usmerjena k iskanju zaščite. Res je, da ni nikjer določen prekluzivni rok za vložitev prošnje za azil glede na datum vstopa v državo, ko se navaja v tožbi, vendar pa je potrebno upoštevati, da je v konkretnem primeru tožnik daljše obdobje po tem, ko je zapustil matično državo, živel v drugih državah, na primer v Grčiji in tam ni prosil za mednarodno zaščito. V Sloveniji je bil s strani policistov prijet 29. 8. 2011, za mednarodno zaščito pa je zaprosil šele 22. 9. 2011, to pa je vsekakor zelo dolgo obdobje, kar pomeni, da ni zaprosil za zaščito v najkrajšem možnem času. V 35. členu ZMZ, na katerega se tožnik sklicuje, je določeno, da mora tujec v najkrajšem možnem pasu izraziti namen za vložitev prošnje in da se ga v primeru nezakonitega vstopa ne obravnava za prekršek nezakonitega prehoda državne meje. To določilo pa ne zavezuje pooblaščenih uradnih oseb, da bi morale same od sebe vsakemu tujcu povedati, da lahko prosi za mednarodno zaščito. Pač pa sodišče meni, da so dolžne prosilcu omogočiti, da poda prošnjo od takrat, ko sam izrazi namen za vložitev prošnje. Sodišče se ne strinja s stališčem v tožbi, da je šele v času, ko je bil tujec seznanjen s postopkom pridobitve zaščite pa do podaje prošnje mogoče ugotavljati, ali jo je vložil takoj, ko je bilo mogoče. Čeprav tožnik v tožbi zatrjuje, da se tožena stranka ni opredelila do navedbe, da tožnik ni vedel, kje lahko zaprosi za azil, pa sodišče meni, da se je do tega opredelila. Navedla je, da zatrjevanje, da tožnik ni vedel, da lahko zaprosi za zaščito, za toženo stranko ni sprejemljivo, saj iz tožnikovih izjav izhaja, da je bil njegov namen, ko je zapustil izvorno državo, priti v Avstrijo, na kar kažejo tudi njegova dejanja, ko za mednarodno zaščito ni zaprosil niti v Grčiji, niti v Republiki Sloveniji kljub temu, da je bil v obeh državah prijet s strani varnostnih organov.

Sodišče je odločilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. V tej zadevi sodišče ni razpisalo glavne obravnave, kot je predlagal tožnik. Njegov predlog za izvajanje dokazov na obravnavi bi moral biti obrazložen in utemeljen, on pa ni navedel, kako bi njegovo zaslišanje vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Zaradi tega sodišče temu predlogu ni sledilo in je na podlagi določila 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave na nejavni seji.