Jedro

Delavec je dolžan upoštevati izvid in mnenje zdravniške komisije o zaključku začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 12.2.1993, 16.3.1993 in 21.4.1993 (pravilno očitno 29.5.1993), na podlagi katerih je tožniku delovno razmerje pri toženki prenehalo 28.1.1993, hkrati pa zavrnilo tudi zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja od tega datuma dalje, vrnitev tožnika nazaj na delo ter povračilo stroškov postopka. Pri tem je ugotavljalo, da je tožnik od 28.1.1993 dalje dejansko več kot pet dni neopravičeno izostal, ker se tudi po prejemu obvestila o zaključku takratnega bolniškega staleža ni javil zaradi nastopa dela pri toženi stranki.

Zoper gornjo sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem navaja, da je bil tudi v času po 28.1.1993 zaradi bolezenskih težav v bistvu nesposoben za delo, o njegovi delazmožnosti takrat še ni bilo dokončno odločeno, saj mu je bila šele dne 21.4.1993 s strani pristojnega Zavoda za zdravstveno zavarovanje izdana ustrezna odločba, katere retroaktivno veljavnost je sodišče s sprejemom izpodbijane sodbe dovolilo, v spornih dneh pa se je tožnik dejansko telefonično in pisno obrnil na toženo stranko glede možnosti koriščenja dopusta, tako da ni res, da se toženki ne bi javil. Poleg tega je bil v spornem času tudi v disciplinskem postopku zaradi očitka drugih disciplinskih kršitev in mu je bil dne 1.2.1993 izrečen disciplinski ukrep, nato pa mu je toženka izrekla prenehanje delovnega razmerja iz drugega razloga, ne da bi bil petdnevni izostanek vključen med disciplinske očitke.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi izvedlo potrebne dokaze in sprejelo ustrezne dejanske in pravne zaključke, pri tem pa pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji ni zasledilo bistvenih kršitev postopka. Tožnik je bil v zvezi z zaključkom bolniškega staleža dolžan upoštevati izvid in mnenje zdravniške komisije z dne 15.1.1993, o katerem je bil formalno obveščen 28.1.1993. V tem primeru ne more biti govora o upoštevanju retroaktivne veljavnosti odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje z dne 21.4.1993, saj je do izdaje te odločbe za tožnika pač veljalo mnenje zdravniške komisije z dne 15.1.1993. Ker se ni ravnal po tem mnenju in vsaj po 28.1.1993 ni nastopil dela pri toženki, mu je toženka utemeljeno beležila neopravičene izostanke. O tožnikovi takratni delazmožnosti je bilo razčiščeno pred pristojnimi zdravstvenimi organi in v tem postopku tožnik tega vprašanja ni mogel več utemeljeno izpostavljati.

Telefonično in pismeno javljanje toženki v spornem času glede možnosti koriščenja letnega dopusta ne opravičuje tožnikovih izostankov, saj mu koriščenje letnega dopusta ni bilo odobreno. Prav tako na zakonitost spornih sklepov o prenehanju delovnega razmerja ne vpliva vzporedno vodenje disciplinskega postopka zoper tožnika, zaradi očitka kršitev, ki naj bi jih tožnik storil pred spornim obdobjem, saj so bili izpodbijani sklepi tožniku izdani še pred dokončnostjo odločitev disciplinskih organov. Do dokončne odločitve v disciplinskem postopku namreč sploh ni prišlo, ker je, na podlagi v tej zadevi spornih sklepov, tožniku prenehalo delovno razmerje že prej. Neopravičeni izostanki od 28.1.1993 niso bili predmet disciplinskega postopka, temveč jih je toženka utemeljeno štela za samostojni in zakoniti razlog za odpoved delovnega razmerja v smislu 6. točke 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93).

Glede na povedano je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek za razveljavitev spornih sklepov o prenehanju delovnega razmerja in za ugotovitev obstoja delovnega razmerja ter reintegracijo tožnika, skupaj s stroškovnim zahtevkom, zakonito in utemeljeno zavrnilo. Zato tožnik s svojo pritožbo ni mogel uspeti.