Jedro

V obravnavani zadevi je tožnik vložil zahtevek za odškodnino na isti dejanski in pravni podlagi. Ker je bilo torej o tožnikovem zahtevku že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo, dejanska in pravna podlaga zahtevka pa se nista spremenili, je bilo v izpodbijani odločbi pravilno uporabljeno določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP in ponovna zahteva tožeče stranke zavržena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Komisija za izvajanje Zakona o popravi krivic zavrgla tožnikovo zahtevo za priznanje odškodnine v višini 3.500.000,00 € zaradi žrtve povojnega komunističnega rasističnega in verskega nasilja, ker je Jud. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vložil vlogo za priznanje odškodnine na zgoraj navedeni podlagi. Komisija je vpogledala v arhiv rešenih zadev in ugotovila, da je s sklepom 130-777/2010 z dne 14. 6. 2011 že odločala in zavrgla vlagateljevo zahtevo za priznanje statusa žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja po pokojnem očetu in za priznanje pravice oziroma plačila odškodnine v znesku 3.500.000,00 €. Glede na to, je komisija ravnala po 4. točki prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in tožnikovo vlogo zavrgla.

Tožnik v vloženi tožbi navaja, da je dne 24. 4. 2013 vložil zahtevek za odškodnino kot žrtev povojnega komunističnega rasističnega in verskega nasilja v višini 3.500.000,00 €, katerega je poslal tudi predsedniku Pahorju, pri katerem je prosil za osebni razgovor. Temu ni bilo ugodeno. Z izpodbijanim sklepom pa je tožena stranka njegov zahtevek zavrgla. Če pa bi tožena stranka njegovo vlogo natančno prebrala, bi prišla do ugotovitev v zvezi z njegovim trpljenjem kot otrok in nato v povojnem komunističnem režimu. V izpodbijanem sklepu tudi piše „ker je Jud“, to pa očitno kaže na to, da kot Jud nima nobene pravice in je tožena stranka rasistično usmerjena. Kršen pa je s tem tudi Zakon o človekovih pravicah. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe, razen tega pa zahteva odškodnino v znesku 3.500.000,00 € in še nadaljnjih 7.000,00 € zaradi osebne žalitve.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev. Navaja, da upravičence po Zakonu o popravi krivic (v nadaljevanju ZPKri) določajo 2. do 4. člen. Izpodbijani sklep komisije se navezuje na sklep št. 130-777/2010 z dne 14. 6. 2011, v katerem je že bilo ugotovljeno, da ni dokazov za priznanje statusa žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja pokojnemu vlagateljevemu očetu, vlagatelju za priznanje statusa svojca žrtve in pravice do odškodnine in tudi ni pogojev za priznanje statusa bivšega političnega zapornika vlagatelju oziroma njegovim svojcem. Ker je bila vloga z dne 21. 5. 2013 podana v isti stvari, jo je komisija zavrgla. Pri tem je uporabila terminologijo iz tožnikove vloge, zato navedba le-te ne more imeti slabšalnega prizvoka.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so v njem navedeni in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: ZUP v 4. točki prvega odstavka 129. člena določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo sklepom zavrže, če je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenila.

Iz podatkov spisa izhaja, da je Komisija za izvajanje Zakona o popravi krivic pri Vladi RS dne 14. 6. 2011 izdala sklep št. 130-777/2010, s katerim je tožnikovo zahtevo za priznanje statusa žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja pokojnemu očetu in za priznanje pravice oziroma plačila odškodnine v znesku 3.500.000,00 € zavrgla. Upravni organ je ugotovil, da v izpisku iz matičnega registra za tožnika, rojenega …, in v spisu nasploh ni podatkov o imenu tožnikovega očeta. Tako tudi ni nobenih dokazil o njegovi smrti. Glede na to tožniku ni bilo mogoče priznati statusa svojca žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja. Ker tožnik nobenega od pogojev iz 2., 3. in 4. člena Zakona o popravi krivic (v nadaljevanju ZPKri) ne izpolnjuje, je bila njegova zahteva zavrnjena.

V obravnavani zadevi je tožnik vložil zahtevek za odškodnino na isti dejanski in pravni podlagi. Ker je bilo torej o tožnikovem zahtevku že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo, dejanska in pravna podlaga zahtevka pa se nista spremenili, je bilo v izpodbijani odločbi pravilno uporabljeno določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP in ponovna zahteva tožeče stranke zavržena.

Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami izpodbijanega akta ne more ovreči. Z zapisom „ker je Jud“, ki se navaja v izpodbijani odločbi, je povzeta tožnikova navedba, odločitev pa pravilno temelji na predpisih, ki so navedeni zgoraj.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).