Jedro

Zgolj pavšalne navedbe, da upniku nastaja težko nadomestljiva škoda, ki bo nastala dolžniku zaradi izdaje začasne odredbe, ne bo večja od tiste, ki bi nastala upniku zaradi njene neizdaje, in navedbe, da na strani dolžnika začasna odredba ne bo povzročila škode oz. bo ta neznatna, ne zadostujejo za ugoditev predlogu. Navedbe morajo biti namreč tako konkretizirane in podprte z relevantnimi dokazi, da si sodišče lahko ustvari jasno sliko, kakšna škoda nastaja predlagatelju, in tako oceni, ali gre res za težko nadomestljivo škodo, da lahko opravi tehtanje škod, ki bi posamezni stranki nastala v primeru izdaje oz. neizdaje začasne odredbe, oz. da lahko zanesljivo oceni, ali bi dolžniku z izdajo začasne odredbe res nastala zgolj neznatna škoda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, da naj se toženi stranki prepove, da s kakršnimi koli ravnanji, ki bi lahko tožniku povzročila škodo, posega v nepremičnino parc. št. ... vpisano v vl. št. ... k.o. S., in prepove na tej nepremičnini kar koli spremeni, zlasti pa prepove na nepremičnino voditi govedo, nepremičnino kositi, obirati jabolka, preko nje hoditi ali voziti ali jo kako drugače izkoriščati, vse pod pretnjo denarne kazni v višini 4.100 EUR.

Zoper sklep se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče zelo skopo obrazložilo razloge za svojo odločitev. Zgolj pavšalno je navedlo, da upnik ni izkazal predpostavk iz II. in III. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodišče v obrazložitev ni zapisalo niti enega razloga o odločilnih dejstvih ali kakorkoli obrazložilo svoje odločitve, zato sklepa sploh ni mogoče preizkusiti. Sicer je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik izkazal verjetnost obstoja nedenarne terjatve, pritožnik pa poudarja, da je izkazal tudi večino sicer fakultativno določenih predpostavk. V pritožbi navaja, da je jasno navedel, da je zaradi sporov med pravdnima strankama v zvezi s predmetno nepremičnino že morala posredovati policija, toženec pa tožnika ves čas neprestano izziva in mu celo grozi s fizičnim nasiljem. Začasna odredba je zato potrebna že iz razloga, da se prepreči uporaba sile, vendar se sodišče prve stopnje o tem ni izjavilo. Tožnik je nedvomno zatrjeval in izkazal nastajanje nenadomestljive škode na njegovi strani. Toženec na predmetno nepremičnino vodi svoje govedo na pašo, zaradi česar je trava popolnoma uničena in za košnjo neprimerna, tožnik pa travo nujno potrebuje za krmljenje svojih živali, prav tako pa ima tožnik zaradi ograjevanja njemu lastne nepremičnine težave pri uporabi gozdne ceste. Dolžnik z izdajo začasne odredbe ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi zaradi neizdaje nastale upniku. Tožniku se namreč odreka možnost uporabe njegove nepremičnine, medtem ko se z dosedanjo situacijo tožencu omogoča neupravičeno koriščenje tuje nepremičnine. Tožencu prav tako ne bo nastala nikakršna škoda, saj je lastnik večjega posestva in ima na razpolago dovolj svojih nepremičnin, na katerih lahko pase živali. Prvostopenjsko sodišče pa se o tem ni izreklo, zato je sklep neobrazložen. S tem, ko se sodišče ni opredelilo do pravno odločilnih dejstev tožnika, je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbe zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke II. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zv. s 15. čl. ZIZ. Pritožba poudarja še, da je mogoče izdati regulacijsko začasno odredbo, če je mogoče po veljavnosti takšne odredbe vzpostaviti prejšnje stanje. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da predlogu za izdajo začasno odredbo ugodi oz. podredno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Toženec je v odgovoru na pritožbo navedel, da so razlogi, ki jih v pritožbi navaja tožnik, popolnoma izmišljeni. Toženec tožniku ni nikoli izrekel kakršnekoli grožnje. Dejansko je tožnik tisti, ki je, kljub temu da vprašanje meje še ni bilo dokončno rešeno, sporno parcelo ogradil, s čimer pa je tožencu onemogočil vstop na parcelo. Toženec tako niti ne more izvajati ravnanj, ki mu jih očita tožnik (da na to območje goni krave). Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da tožnik ni s svojimi navedbami zatrjevanega nastanka težko nadomestljive škode z ničemer konkretiziral, še manj pa izkazal. Tožnik sploh ni zatrjeval, da mu je težko nadomestljiva škoda sploh nastala, ker naj bi mu bilo onemogočeno koriščenje njegove nepremičnine. Prav tako ni izkazal drugih predpostavk po II. in III. odst. 272. čl. ZIZ.

ZPP v 7. čl. (v zv. s 15. čl. ZIZ) določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo, pri čemer pa je breme navajanja ustreznih dejstev in predlaganja relevantnih dokazov na tisti stranki, ki v postopku kaj uveljavlja (pravilo o dokaznem bremenu iz 212. čl. ZPP). Sodišče druge stopnje se strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da tožnik svojega predloga za izdajo začasne odredbe ni konkretiziral. Zgolj navajal je, da mu nastaja težko nadomestljiva škoda, saj ne more kositi trave na sporni nepremičnini za krmo, pri tem pa ni navedel niti, koliko živali ima in niti zatrjeval, da drugih ustreznih nepremičnin, kjer bi prav tako lahko kosil, nima oz. da krme ne more nabaviti drugje. Za trditve, da tožencu škoda ne bo nastala, saj ima druge nepremičnine, kjer lahko pase svoje govedo, ni predlagal nikakršnega dokaza. V predlogu se je namreč skliceval na dokazne predloge iz tožbe, kjer pa je predlagal le vpogled v redni izpisek iz zemljiške knjige za sporno nepremičnino, skico terenske meritve, načrt parcele, fotografije, poizvedbe pri policijski postaji v zvezi z intervencijo v maju 2006, vpogled v sklep opr. št. P 90/2007 z dne 21. 6. 2007 ter svoje zaslišanje. S temi dokaznimi predlogi pa zatrjevanih dejstev v zvezi z nastankom neznatne škode na strani toženca tudi po oceni drugostopenjskega sodišča ne bi mogel izkazati. Sodišče druge stopnje še ugotavlja, se je sodišče prve stopnje nekoliko nerodno izrazilo, ko je v 3. odstavku na 2. strani sklepa zapisalo, da tožnik nastanka težko nadomestljive škode dejansko ni niti zatrjeval. Navedeno je treba razumeti v celotnem kontekstu tega odstavka, in sicer tako, da so tožnikove navedbe v tem delu zgolj pavšalne in brez ustreznih dokaznih predlogov, kar je sodišče druge stopnje obrazložilo že zgoraj. Tožnik je sicer navedel tudi, da je začasna odredba potrebna tudi zaradi preprečitve nasilja, vendar je v zvezi s tem zatrjeval le, da je morala v preteklosti že posredovati policija. Namen začasne odredbe je preprečiti nasilje, pri čemer mora biti bodoči nastanek le-tega tudi verjetno izkazan, ne pa da se sankcionira pretekli dogodek. Zato navedbe o enkratnem dogodku iz preteklosti še ne izkazujejo nevarnosti uporabe sile tudi v prihodnosti. Tudi navedb, da nasprotna stranka z izdajo sklepa o začasni odredbi ne bo pretrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku, sodišče prve stopnje ni moglo preizkusiti, saj tožnik teh trditev ni konkretiziral v takšnem obsegu, da bi se tehtanje škode na eni in drugi strani sploh lahko tudi opravilo. Tako ni navedel, koliko živali mora krmiti sam in koliko toženec, ki je očitno tudi kmet, ter kakšne so njune možnosti glede pridobivanja krme.

Pavšalnih navedb v predlogu pa tožnik ne more nadomestiti z obširnim navajanjem v pritožbi. Tako se izkažejo konkretne navedbe o nasilju, ki naj bi ga toženec izvajal nad tožnikom, in ki naj bi dokazovale, da verjetnost nastanka nasilja obstaja tudi v bodoče, za nedovoljene pritožbene navedbe (I. odst. 337. čl. ZPP), ker pritožnik ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti pravočasno pred sodiščem prve stopnje. Zato se do teh navedb sodišče druge stopnje ni opredeljevalo. Tudi navedbe, da zaradi toženčevega občasnega ograjevanja sporne nepremičnine tožnik ne more uporabljati gozdne ceste, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto.

Izpodbijani sklep je bilo potrebno uradoma preizkusiti tudi iz razlogov iz II. odst. 350. čl. ZPP. Ker pa pritožbeno sodišče ni našlo ne pritožbeno uveljavljanih kršitev ne kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. v zv. s 353. čl. in 366. čl. ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom uspeha sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (I. odst. 154. čl. v zv. s I. odst. 165. čl. ZPP). Toženec stroškov v pritožbenem postopku ni priglasil, zato o njih sodišče druge stopnje ni odločalo.