Jedro

V zvezi z obstojem humanitarnih razlogov za priznanje azila, po presoji sodišča, tožena stranka ni presodila tistih okoliščin in razlogov, zaradi katerih tožnik prosi za azil in ni ocenila ali so te okoliščine take, da se lahko utemeljeno tožnik čuti ogroženega ter ali je njegov strah v zvezi s tem objektivno utemeljen in zato v tem delu odločbe tožene stranke ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka v izpodbijani odločbi v zvezi z obstojem humanitarnih razlogov za priznanje azila ni ugotavljala razloga ogroženosti na strani tožnika in ni naredila ocene verodostojnosti tožnikovih navedb v zvezi z razlogi, ki jih navaja. Prav tako pa tožena stranka pri vključitvi ocene stanja v izvorni državi te svoje ocene ni povezala z razlogi, ki jih tožnik zatrjuje in ni navedla katere okoliščine je presodila in katere dokaze preučila in na podlagi katerih je naredila oceno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, ker ne obstajajo okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnika ne vrne v njegovo izvorno državo.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 1822-05/236-598/2004/1 z dne 23. 11. 2004 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora zapustiti državo v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik v svoji prošnji za azil navedel, da ima na Kosovu probleme in domneva, da s paravojaškimi enotami (A...). Neznani pripadniki mu grozijo po telefonu in sumi da zato, ker je bil priča pri ugrabitvi AA. Njega je ugrabil BB, poveljnik U... (Osvobodilna vojska za A, B in C) in njegovi soborci. To dejanje je slučajno videl, izjavo o dogodku pa je podal 2 dni po tem na policijski postaji. Albanci ga tudi nimajo za Albanca, ker je njegova mati po narodnosti Srbkinja, oče je Albanec, sam ni sodeloval v vojni na Kosovu. Povedal je, da so se grožnje po telefonu začele konec leta 2001 po navedeni ugrabitvi, grozijo mu naj zapusti Kosovo. Povedal je tudi, da je od leta 1994 do 1999 z ženo živel v Švici na podlagi statusa begunca. Tožena stranka je preverila splošno stanje v tožnikovi izvorni državi in preučila: Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o človekovih pravicah v Srbiji in Črni gori, 25. februar 2004, Poročilo angleškega notranjega ministrstva v Srbiji in Črni gori, april 2004, prav tako tudi Poročilo OSCE - Misija na Kosovu za občino K..., junij 2004, vsebino poročil tudi povzema v izpodbijani odločbi. V zvezi z delovanjem A... je tožena stranka pridobila podatke iz spletne strani časopisa NIN z naslovom "Črni orli", članek iz časopisa Southeast European Times z dne 17. 4. 2004, tiskovno poročilo UNMIK z dne 27. 12. 2002, 11. 2. 2003 in 15. 2. 2003, članek iz spletnih strani Kongresa srbskega združenja, intervju s predsednikom organizacije F..., objavljen na spletnih straneh organizacije A..., članek "O prihodnosti Kosova" objavljen 25. 8. 2003, članek "Napadli bodo tudi svoje sodržavljane" z dne 1. 9. 2003 v časopisu Glas javnosti, članek iz spletnega časopisa Reality Macedonia z naslovom Kosovo: Albanska narodna armada ubila srbskega učitelja in odvrgla truplo v kanal ter radijski intervju s CC z dne 7. 4. 2003. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik pripadnik večinskega naroda in večinske veroizpovedi v matični državi, zato ne more upravičeno utemeljevati svoje prošnje za azil zaradi preganjanja na podlagi narodnosti in vere. Prav tako ni navajal nikakršnih razlogov, ki bi ga opredeljevali kot pripadnika posebne družbene skupine, zato tožena stranka meni, da tožnik ne more utemeljeno uveljavljati preganjanja na tej podlagi. Tožnik je tudi na vprašanje ali je bil kadarkoli preganjan zaradi svoje rase, narodnosti, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini odgovoril, da ne. Tožena stranka tudi ugotavlja, da trditev tožnika, da ga preganjajo pripadniki A..., ker je bil tožnik priča ugrabitve sovaščana AA, nima podlage v preučenih poročilih. Iz poročil namreč jasno izhaja, da so bili tarče vseh napadov pripadnikov A... zgolj srbske varnostne sile in prebivalci srbske narodnosti, ne pa prebivalci albanske narodnosti. Iz poročil tudi ni mogoče razbrati, da bi A... izvajala kakršnakoli izsiljevanja, mobilizacijo ali teroristične napade na albansko prebivalstvo. Tožena stranka navaja, da tožnikove izjave ne dosegajo zadovoljive stopnje splošne kredibilnosti. Tožnik se je pri predstavljanju svojih razlogov zapletal, neprepričljiv pa je bil tudi pri pojasnjevanju kdaj in kdo naj bi mu grozili ter kaj naj bi se mu zgodilo ob njegovi vrnitvi v matično državo. Dodaten dvom v verodostojnost svojih navedb pa je vnesel tudi s svojo izjavo ob podaji prošnje za azil, da je zaprosil za azil leta 1996 v Švici, na zaslišanju pa je dejal, da je bil v Švici od leta 1994, na Kosovo pa se je vrnil konec leta 1999, tožena stranka pa je pridobila podatke, da je tožnik 18. 8. 2003 zaprosil za azil v D, Republika Avstrija, kar pa je tožnik prikril. Tožena stranka zato upravičeno dvomi, da je tožnik verodostojno predstavil svoje razloge za vložitev prošnje za azil. Tožena stranka zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v 2. odstavku 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03, uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZAzil), ker ni izkazal utemeljenega strahu, da bi bil v izvorni državi preganjan zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Tožena stranka je tudi ugotavljala obstoj humanitarnih razlogov za priznanje azila in sicer v okviru izpostavljenosti mučenju in nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Tožena stranka je zato preučila Poročilo angleškega notranjega ministrstva za Srbijo in Črno goro s Kosovom, april 2004, Operativna navodila angleškega notranjega ministrstva za Kosovo, maj 2003 in Poročilo UNHCR glede oseb iz Kosova, ki še vedno potrebujejo mednarodno zaščito, avgust 2004. Tožena stranka ugotavlja, da Albanci na Kosovu, glede na to, da predstavljajo 90 % vsega prebivalstva, niso več izpostavljeni preganjanju in se ne morejo kvalificirati niti za humanitarno zaščito. Tožnik tudi ne sodi v nobeno kategorijo ljudi, ki potrebuje zaščito, zato tudi ob vrnitvi v matično državo ne bo izpostavljen nehumanemu, nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju. Tožena stranka se je oprla tudi na 8. točko Skupnih stališč Sveta Evropske unije z dne 4. 3. 1996 in na 8. člen Direktive Sveta EU o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma kot oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito in vsebino priznane zaščite, oba uveljavljata načelo notranje razselitve kot pogoj pred iskanjem zaščite v tej državi. Ob upoštevanju kumulativnega efekta vseh dejavnikov tožnik ne izpolnjuje pogojev, kot jih določata 2. in 3. odstavek 1. člena ZAzil, saj ne obstajajo okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnika ne vrne v njegovo izvorno državo. Njegov subjektivni strah ni v takšni meri objektivno konkretiziran, da bi bil ob vrnitvi v matično državo dejansko ogrožen. Tožena stranka je tudi določila rok za zapustitev države na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil. Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, bistveno kršila določbe materialnega in procesnega prava, napačna in nepoglobljena je tudi ugotovitev tožene stranke, da ne obstajajo razlogi, da se tožnika ne vrne v matično državo. Tožnik je po resnici prikazal dejansko stanje in pojasnil, da dejansko obstajajo elementi preganjanja, zaradi katerih se ne more vrniti v matično državo. Tožnik prihaja iz mešanega zakona, mati je srbske, oče pa albanske narodnosti. Ni želel sodelovati v vojni na Kosovu in Albanci ga ne priznavajo za Albanca. Navaja, da je bil priča dogodka ugrabitve sovaščana, o dogodku je obvestil policijo in je prepričan, da ga policija ne more zaščititi. Po dogodku so se začele ponavljajoče se grožnje po telefonu, v katerih so mu grozili s smrtjo. Boji se, da ga bodo ubili kot so pred tem že dva njegova bratranca. Meni, da mu grozijo osebe, ki pripadajo A..., ker izhaja iz etnično mešane družine, kakor tudi zato, ker je bil priča ugrabitvi. Tožnik je izpostavljen tudi resnim in hudim psihičnim pritiskom, ker izhaja iz mešanega zakona. V eni izmed groženj so mu grozili, da ga bodo ubili, če se ne bo odselil v Srbijo, kamor po njihovem mnenju spada. Napačna je zato ugotovitev tožene stranke, da tožnik pripada večinskemu narodu in večinski veroizpovedi. Poudarja, da tožnik ni pripadnik albanske narodnosti, ampak prihaja iz mešanega zakona, zato ga Albanci ne priznavajo za svojega. Tožnik opozarja na poročilo, ki ga povzema tudi tožena stranka, da kosovski Albanci, ki bi zaradi svojega položaja lahko predstavljali kategorijo ljudi, ki potrebuje zaščito, so tudi osebe, ki so mešane etnične pripadnosti in ki izhajajo iz etnično mešanih zakonov. Tožnik ni imel namena prikrivati dejstva, da je že podal prošnjo za azil v Republiki Avstriji, vendar je neizobražen in prihaja iz preprostega okolja. Ob podaji izjave na policijski postaji v D ni vedel, da s tem podaja prošnjo za azil. Po podaji izjave v Avstriji se je tožnik vrnil na Kosovo, kjer so se grožnje nadaljevale in zato je bil prisiljen pribežati v Slovenijo. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, kar lahko tožniku v primeru vrnitve povzroči nepopravljive posledice. Dokaznega postopka tožena stranka ni izpeljala v celoti. Tožena stranka ni v zadostni meri obrazložila zakaj meni, da tožnik ne bi bil ogrožen, če trdi nasprotno. Pri ugotavljanju obstoja humanitarnih razlogov za priznanje azila mora tožena stranka presoditi, ali so okoliščine zaradi katerih prizadeta oseba prosi za azil take, da se lahko čuti ogrožena in ali je njen strah objektivno pogojen. Tako mora upoštevati navedbe prizadete osebe v celoti in morebitne druge dokaze in narediti zanesljivo oceno teh navedb (subjektivni element), pri presoji drugega elementa pa mora vključiti oceno stanja v državi, v katero bi se prosilec v primeru zavrnilne odločbe moral vrniti (objektivni element). Opozarja na 3. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ki varuje osebo pred vračanjem v državo, kjer obstoji realna možnost, da bo izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Vrnitev tožnika bi pa pomenila resno grožnjo njegovi osebni varnosti, kar predstavlja kršitev temeljnih človekovih pravic in načela nevračanja. Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke razveljavi in tožniku prizna azil v Republiki Sloveniji oziroma da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Hkrati predlaga, da se ga oprosti plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, so navedbe tožnika glede tega, da prihaja iz narodnostne mešane družine neutemeljene in zavajajoče. Tožnik je pri vložitvi prošnje povedal, da je Albanec, tako je odgovoril tudi na zaslišanju. Tožnik nikakor ni navedel, da naj bi bila njegova mama pravoslavne vere, oče pa muslimanske vere in sam je potrdil, da se opredeljuje za Albanca. Dejstvo, da je tožnik sam navedel, da je bil v času od leta 1996 do 2000 v Švici, torej ga v času vojne na Kosovu ni bilo, nikoli pa ni izjavil, da ni želel sodelovati v vojni. Prav tako ne vzdrži presoje trditev tožnika, da ga Albanci ne sprejemajo za Albanca, saj je povedal, da se je po vrnitvi na Kosovo zaposlil kot varnostnik v predsedniški gardi predsednika DD, nato pa je varoval predsednika občine K. Če ga drugi Albanci ne bi imeli za Albanca, prav gotovo ne bi mogel sodelovati pri varovanju predsednika DD in kasneje predsednika občine. Prav tako tožena stranka poudarja, da je pridobila podatke in to obrazložila v izpodbijani odločbi, da je prišlo do sojena BB in da je bil spoznan za krivega in obsojen na zaporno kazen 12 let zapora. Tožena stranka tudi zavrača kot neutemeljene in zavajajoče tožbene trditve, da je tožnik neizobražen in da prihaja iz preprostega okolja. Tožnik je bil opozorjen, da mora govoriti resnico ter predstaviti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegovo prošnjo za azil, hkrati je bil opozorjen tudi na postopek jemanja prstnih odtisov na podlagi Eurodaca. Iz njegove prošnje je tudi razvidno, da je končal srednjo šolo in da je po izobrazbi ekonomski tehnik, štiri leta je prebival v tujini, živel pa je v K., ki tudi ni majhno mesto, zato tožena stranka šteje kot neresnično trditev, da je neizobražen in da prihaja iz preprostega okolja. Naknadno pa je tožena stranka še sporočila, da je tožnik samovoljnjo zapustil azilni dom 7. 1. 2005 in se do 11. 1. 2005 vanj ni vrnil, ko je o tem sporočila sodišču. Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je zavrnila tožnikovo prošnjo za azil, ker tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil. Na podlagi 2. odstavka 1. člena ZAzil daje namreč Republika Slovenija azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (v nadaljevanju Ženevska konvencija), na podlagi 3. odstavka 1. člena ZAzil pa daje azil iz humanitarnih razlogov tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost in fizično itegriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), spremenjene s Protokoli št. 3, 5 in 8 in dopolnjene s Protokolom št. 2 ter njenih Protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da tožnik utemeljuje svojo prošnjo za azil s tem, da so mu po telefonu grozili po njegovem mnenju pripadniki paravojaške enote A..., ker je bil priča pri ugrabitvi AA, prihaja iz mešane družine, ker je mati Srbkinja, oče pa Albanec in ga Albanci ne štejejo za Albanca. V tožbi tožnik teh razlogov ne izpodbija, v zvezi s temi razlogi pa tudi ne navaja nobenih novih okoliščin, navedb in tudi ne prilaga nobenih dokazov.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zaključila, da tožnik ne more utemeljevati svoje prošnje za azil zaradi preganjanja v izvorni državi zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti posebni politični skupini ali političnemu prepričanju. Iz upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik na zaslišanju izrecno vprašan ali je bil v izvorni državi kdaj preganjan zaradi svoje rase, narodnosti, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, in je to zanikal. Tožnik je povedal, da je član stranke L..., vendar je ta stranka na podlagi poročil, ki jih je preučila tožena stranka, in ki jih v izpodbijani odločbi povzema, vodilna stranka na Kosovu. Tožena stranka je tudi zaključila, da je tožnik pripadnik večinskega naroda in večinske veroizpovedi, in da ne more upravičeno utemeljevati svoje prošnje zaradi preganjanja na podlagi narodnosti in vere. Tožnik v tožbi navaja, da ni pripadnik albanske narodnosti, ampak da prihaja iz mešanega zakona in ga Albanci ne priznavajo za svojega. Iz zapisnika o zaslišanju tožnika z dne 9. 9. 2004 izhaja, da je sam tožnik povedal, da je Albanec in muslimanske veroizpovedi, da pa prihaja iz mešane družine, prav tako, da se opredeljuje za Albanca. Tožnik je na posebno vprašanje kje je imel probleme, odgovoril: "da v ožjem okolju ni tako hudo, vsakič, ko je zapustil hišo se je počutil ogroženega, grozili so mu po telefonu, najhujše pa je postalo potem, ko je bil zaprt BB." Tožnik v tožbi sicer očita, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, vendar pri tem ne navaja nobenih podrobnosti dogodkov oziroma okoliščin v zvezi z njegovo trditvijo, da ga niso sprejeli kot Albanca, ampak bolj kot Srba in ki bi imele za posledico lahko drugačen zaključek tožene stranke glede preganjanja na podlagi njegove narodnosti in vere. Samo nestrinjanje tožnika z zaključkom tožene stranke, da je tožnik pripadnik večinskega naroda in večinske veroizpovedi, ker je njegova mati Srbkinja, še ne more omajati zaključka tožene stranke. Tožena stranka je pri svojem zaključku namreč upoštevala, da se tožnik sam šteje za Albanca, čeprav je povedal, da ga drugi Albanci štejejo bolj za Srba, vendar v zvezi s tem kljub vprašanju tožene stranke kje je imel v zvezi s tem probleme, je tožnik pojasnil, da se je počutil ogroženega kadar je zapustil hišo, potem pa so prišle grožnje po telefonu, ker je bil priča pri ugrabitvi. Tako tudi po presoji sodišča tožnik ni povedal nobenih konkretnih dogodkov ali okoliščin zakaj šteje, da ga drugi Albanci imajo bolj za Srba, poleg tega pa tudi ni mogoče prezreti tožnikovega negativnega odgovora na posebno vprašanje tožene stranke ali je bil v svoji izvorni državi preganjan zaradi svoje rase, narodnosti, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zaključila, da tožnikov subjektivni strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti posebni politični skupini ali političnem prepričanju ni v zadostni meri objektivno konkretiziran in je zato pravilno zaključila, da je njegova prošnja za azil v zvezi z razlogi po Ženevski konvenciji, neutemeljena.

V zvezi z obstojem humanitarnih razlogov za priznanje azila, po presoji sodišča, tožena stranka ni presodila tistih okoliščin in razlogov, zaradi katerih tožnik prosi za azil in ni ocenila ali so te okoliščine take, da se lahko utemeljeno tožnik čuti ogroženega ter ali je njegov strah v zvezi s tem objektivno utemeljen in zato v tem delu odločbe tožene stranke ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka v izpodbijani odločbi v zvezi z obstojem humanitarnih razlogov za priznanje azila ni ugotavljala razloga ogroženosti na strani tožnika in ni naredila ocene verodostojnosti tožnikovih navedb v zvezi z razlogi, ki jih navaja. Prav tako pa tožena stranka pri vključitvi ocene stanja v izvorni državi te svoje ocene ni povezala z razlogi, ki jih tožnik zatrjuje in ni navedla katere okoliščine je presodila in katere dokaze preučila in na podlagi katerih je naredila oceno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila iz humanitarnih razlogov, ker ne obstajajo okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnika ne vrne v njegovo izvorno državo. Tožena stranka je navedla, da tožnik ne sodi v nobeno od kategorij ljudi, ki potrebuje zaščito, pri tem pa ni navedla svojih razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločitev (5. točka 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP, v zvezi s 23. členom ZAzil). Tožena stranka se opira tudi na načelo notranje razselitve, vendar tudi v zvezi s tem ne navaja razlogov zakaj to načelo omenja. Poudariti je potrebno, da samo proti odločbi, ki obsega obrazložitev, ki je sestavljena tako, kot to določa 214. člen ZUP, ima stranka v postopku upravnega spora učinkovito možnost izvrševati svojo ustavno pravico do pravnega sredstva, do pritožbe oziroma do tožbe v upravnem sporu.

Tožnik je bil na zaslišanju opozorjen na določilo 4. odstavka 24. člena ZAzil, zato je potrebno, da se v ponovljenem postopku (v kolikor ne bo izdala sklepa na podlagi 42. člena ZAzil), tožena stranka opredeli do razloga preganjanja, ki ga je tožnik navedel ter na podlagi že zbranih aktualnih podatkov o stanju v izvorni državi navede dejstva in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje, narekujejo njeno sprejeto odločitev (5. in 6. točka 1. odstavka 214. člena ZUP).

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.

K 2. točki izreka: Tožnik predlaga, da se ga oprosti plačila stroškov postopka. Po pregledu spisa pa sodišče ugotavlja, da je tožniku nastala le taksna obveznost, zato je štelo, da tožnik predlaga taksno oprostitev. Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, RS 14/91 in nadaljnji), ker iz upravnega spisa izhaja, da nima sredstev za preživljanje, upoštevalo pa je tudi njegov status in zato zaključilo, da bi lahko s plačilom sodnih taks bila ogrožena sredstva, s katerimi se preživlja.