Jedro

Zaradi spremembe razpravljajočega sodnika se glavna obravnava začne znova, a to ne pomeni, da lahko stranka podaja nove trditve in dokaze, saj ne gre za prvi narok.

Določbo 223. člena SPZ, ki predpisuje, da stvarna služnost preneha na podlagi zakona (ex lege), če se lastnik služeče stvari upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje, je šteti za tak poseben predpis, ki tožniku omogoča vložitev ugotovitvene tožbe brez zatrjevanja pravnega interesa.

Lastnik služeče nepremičnine se lahko izvrševanju služnosti „upre“, to pomeni, da se zaveda, da služnost obstaja. Za obravnavano zadevo torej sploh ni pomembno, ali je tožnik vedel ali ni za obstoječo služnost, ključno je, da jo je preprečil, tožena stranka pa je tri leta zaporedoma ni izvrševala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je služnostna pravica hoje, vožnje z vsemi vozili, parkiranja in izvajanja instalacijskih in vzdrževalnih del na celotni parceli, ki je v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine s parc. št. 1140/99, vpisana pri zemljiškoknjižnem vložku št. 1134, k. o. X., in ki je last tožnika, vknjižena v zemljiški knjigi za gospodarske potrebe vsakokratnega lastnika nepremičnin, parc. št. 1140/101, 1140/102, 1140/106, 1140/116 in 1140/117, vse pripisane k vl. št. 1117, k. o. X., in ki je last tožene stranke, prenehala. Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov v višini 970,25 EUR. V presežku je zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo (točneje zoper njen ugodilni del in odločitev o stroških) se pravočasno pritožuje tožena stranka, ki nasprotuje zavrnitvi izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca gradbene stroke. Kot bistveno navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo tožnikov pravni interes za ugotovitveni zahtevek, ne da bi ga tožnik zatrjeval. Služnost predstavlja bistveno okoliščino, zaradi katere je tožena stranka sploh kupila gospodujoče parcele. Tožnik je služečo parcelo kupil za nesorazmerno nizko ceno. Sodišče ni sprejelo dokazne ocene glede izpovedbe prič R. D. in S. S.. Tožnik je zatrjeval, da je parcelo pridobil in ogradil leta 2004, izpovedal pa, da jo je pridobil in zgolj obnovil leta 2005, ne da bi jo postavil on sam. Nadalje je izpovedal, da je novo ograjo postavil leta 2010, kar pomeni, da ograje pred tem ni bilo. Sodišče je nekritično sledilo tožnikovim navedbam, da z zemljiškoknjižnim stanjem predmetne parcele ob nakupu ni bil seznanjen. Protispisni so razlogi sodbe, da sta priči S. in D. izpovedali, tožena stranka pa zatrjevala, da so pred enim letom opazili novo ograjo. Protispisni so razlogi sodbe, da tožena stranka s svojimi trditvami zaide v nasprotje s samo seboj. Priče R., B. in Peternel so zaradi sosedstva s tožnikom neverodostojne priče. Iz fotografij ne izhaja, kdaj so bile posnete. Predlaga razveljavitev, podredno spremembo izpodbijane sodbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožničino stališče, da s svojim dokaznim predlogom za postavitev izvedenca gradbene stroke, ki ga je podala na drugem naroku za glavno obravnavo, ki se je zaradi spremembe osebe sodnika začela znova, ni bila prekludirana zato, ker je šlo, vsebinsko gledano, za prvi narok znova začete glavne obravnave, je zmotno. Smoter vnovičnega začetka glavne obravnave zaradi spremembe razpravljajočega sodnika je v načelu neposrednega izvajanja dokazov (4. člen ZPP) in ne v rahljanju instituta eventualne maksime. Za stranko prvi narok ne glede na morebitno spremembo sodnika ostane prvi, kasnejše navajanje dejstev in predlaganje dokazov pa vselej zapade pod četrti odstavek 286. člena ZPP. Sodišče je dokazni predlog pravilno s postavitvijo izvedenca zavrnilo tudi zaradi nepotrebnosti, kajti vprašanji nujnosti in koristnosti obravnavane služnosti sta za predmetno pravdo, kot bo razvidno iz nadaljevanja (glej 9. točko obrazložitve), brez pomena. Enako velja za pritožbene navedbe, ki se tičejo višine kupnin za posamezne parcele.

6. Tožniku za vložitev ugotovitvene tožbe ni bilo treba izkazati pravnega interesa, saj se takšna tožba skladno z drugim odstavkom 181. člena ZPP lahko med drugim vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi. Določbo 223. člena SPZ, ki predpisuje, da stvarna služnost preneha na podlagi zakona (ex lege), če se lastnik služeče stvari upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje, je šteti za tak poseben predpis, ki tožniku omogoča vložitev ugotovitvene tožbe brez zatrjevanja pravnega interesa. Služnost po tej določbi ugasne s trenutkom, ko so izpolnjeni zakonski pogoji, sodišče pa z ugotovitveno odločbo le ugotovi (ne)obstoj služnosti (1).

7. Stališče, da sodišče ni sprejelo dokazne ocene o izpovedbah S. in D., je neutemeljeno, saj je ta ocena podana na 6. strani izpodbijane sodbe. Pritožbena navedba, da so razlogi sodbe protispisni v delu, ki se tiče dokazne ocene, ni utemeljena. Odločitev sodišča, da odreče verodostojnost S. in D., je utemeljena, ker temelji na logični in življenjsko prepričljivi oceni, da način njunega izpovedovanja kaže na vnaprejšnjo poučenost na posamezna vprašanja, in ker sta njuni izpovedbi v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi. Izoblikovana dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je povsem legitimna.

8. Pritožnica ima prav, ko opozarja, da je med trditvami in izpovedbo tožnika prišlo do določenega razkoraka, saj je v tožbi zatrjeval, da je zemljiško parcelo 1140/99 kupil v letu 2004 in jo tedaj tudi ogradil, izpovedal pa, da jo je kupil v letu 2005 in da je ograja že bila postavljena, vendar pa se je pri izpovedbi na opozorilo pooblaščenca tožene stranke popravil in se opredelil za leto 2004. Taka pomota je življenjsko sprejemljiva, glede na časovno oddaljenost pa tudi povsem logična. Iz izpovedb prič R. (list. št. 83), B. (list. št. 90 in 91) in P. (list. št. 92) izhaja, da je bila spodnja ograja postavljena že leta 2003, zato je prvostopenjsko sodišče pravilno štelo za dokazano, da ograja na obravnavanem delu poteka vsaj od leta 2005 (5. stran izpodbijane sodbe), in da je tožnik kupil parcelo istega leta (4. stran izpodbijane sodbe). Navedenim ugotovitvam izpovedba tožnika, da je predmetno ograjo obnovil v letu 2010, ne nasprotuje, temveč jo, nasprotno, potrjuje.

9. Pritožnica svoje očitke glede tožnikove seznanjenosti z vknjižbo obravnavane služnosti v zemljiški knjigi gradi na zmotnem izhodišču, da je relevantno, ali je tožnik za služnost vedel ali ne. Dikcija 223. člena SPZ je jasna: lastnik služeče nepremičnine se lahko izvrševanju služnosti „upre“, to pomeni, da se zaveda, da služnost obstaja. Za obravnavano zadevo torej sploh ni pomembno, ali je tožnik vedel ali ni za obstoječo služnost, ključno je, da jo je preprečil, tožena stranka pa je tri leta zaporedoma ni izvrševala.

10. Dejstvo, da so priče R., B. in P. sosedje tožnika in da so izpovedali v njegovo korist, ne more samodejno privesti do sklepa, da so neverodostojne in tudi ni na mestu očitek, da bi se moralo sodišče prve stopnje do tega vprašanja bolj podrobno opredeliti, kot se je. Da priča R. v omenjeni soseski živi od leta 2009, ni relevantno, ker je vikend redno obiskovala tudi pred tem datumom. Stališče, da priča B. ni vedela, kdaj naj bi bila ograja prvič postavljena in da je ograjo prvič videla tri ali štiri leta nazaj, ni utemeljeno, ker je priča izpovedala tudi, da je bil spodnji del ograje postavljen že leta 2003, preostali pa „mogoče tri ali štiri leta nazaj“ (list. št. 92). O časovni umeščenosti fotografij se je sodišče prve stopnje prepričljivo opredelilo na 5. strani izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da bi glede na zaraščenost in konfiguracijo terena vožnje s terenskim vozilom pustile sledove, saj je takšna ocena izkustveno sprejemljiva. Pritožbena navedba, da je S., delavec tožene stranke, tožnika v letu 2010 pozval k odstranitvi ograje, je brez pomena, saj je bila ograja, kot izhaja iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, postavljena najkasneje leta 2005, SPZ pa za prenehanje služnosti predpisuje triletni rok njenega neizvrševanja.

11. Pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, pa niso podani, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(1) Tako Juhart, M., Komentar SPZ, str. 919.