6. 3. 2014

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, na seji 6. marca 2014

sklenilo:

Zahteva za oceno ustavnosti 246. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Uradni list RS, št. 40/12 in 105/12) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sklepom št. I Pd 1236/2012 z dne 28. 9. 2012 na podlagi prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) prekinilo postopek v delovnem sporu zaradi ugotovitve prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in na podlagi 156. člena Ustave vložilo zahtevo za oceno ustavnosti 246. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF).

2.Po mnenju predlagatelja je izpodbijana določba v neskladju z 8., 14., 49. in 50. členom Ustave ter Konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, MP, št. 4/84, Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij Unesca, mednarodnih večstranskih pogodb o zračnem prometu, konvencij MOD, konvencij mednarodne pomorske organizacije, carinskih konvencij in nekaterih drugih mednarodnih večstranskih pogodb, Uradni list RS, št. 54/92, MP, št. 15/92 – v nadaljevanju Konvencija MOD št. 158), Direktivo 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (preoblikovano) (UL L 204, 26. 7. 2006, str. 23 – v nadaljevanju Direktiva 2006/54/ES) in Direktivo Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (UL L 303, 2. 12. 2000, str. 16 – v nadaljevanju Direktiva 2000/78/ES). Predlagatelj navaja, da so pogoji za pridobitev pravice do pokojnine po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZPIZ-1) za ženske ugodnejši od moških, kar pomeni, da posameznikom pogodba o zaposlitvi preneha veljati različno glede na spol in posredno tudi glede na njihovo starost. V zvezi s Konvencijo MOD št. 158 navaja, da zgolj izpolnitev pogojev za starostno upokojitev ne pomeni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca, prav tako pa je prepovedano odpuščanje na podlagi spola. Temu naj bi sledili tudi Direktiva 2006/54/ES in Direktiva 2000/78/ES ter sodna praksa Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU). Zatrjuje, da administrativno upokojevanje po ZUJF ne pomeni zmanjševanja števila iskalcev zaposlitve oziroma zaposlovanja mladih, temveč pomeni neposreden dodaten pritisk na sredstva pokojninske blagajne, posredno pa tudi na sredstva državnega proračuna zaradi kritja razlike med prihodki iz prispevkov ter odhodki iz pokojninske blagajne. Sklicuje se na odločitve Ustavnega sodišča št. U-I-49/98 z dne 25. 11. 1999 (Uradni list RS, št. 101/99, in OdlUS VIII, 266), št. U-I-22/94 z dne 25. 5. 1995 (Uradni list RS, št. 39/95, in OdlUS IV, 52) in št. U-I-227/06 z dne 16. 11. 2006 (Uradni list RS, št. 131/06, in OdlUS XV, 81), v katerih naj bi Ustavno sodišče zavzelo jasno stališče, da delovnopravna zakonodaja kot razlog za obvezno prenehanje delovnega razmerja ne sme določiti izpolnitev pogojev za starostno upokojitev, ker je to v nasprotju s Konvencijo MOD št. 158.

B.

3.V skladu s 156. členom Ustave mora sodišče prekiniti postopek in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven.[1] To ustavno pooblastilo sodiščem je treba razlagati skupaj s 125. členom Ustave, po katerem so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani ne samo na zakon, temveč tudi na Ustavo. Upoštevaje ustavni položaj rednih sodišč, kot izhaja iz 125. člena Ustave, ima Ustavno sodišče po 156. členu Ustave subsidiarno vlogo. Ustavno sodišče je po tej določbi Ustave upravičeno intervenirati le takrat, kadar je ustavnosodna presoja zakona potrebna za zagotovitev ustavnoskladne odločitve v konkretnem sodnem postopku.[2]

4.Procesna predpostavka, ki jo za začetek postopka za oceno ustavnosti z zahtevo sodišča določa prvi odstavek 23. člena ZUstS, mora biti izkazana ob vložitvi zahteve. Na njen obstoj mora Ustavno sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka pred Ustavnim sodiščem.[3] V obravnavani zadevi je med postopkom za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo predlagatelja, Ustavno sodišče že odločilo o protiustavnosti 246. člena ZUJF[4] na podlagi zahteve Varuha človekovih pravic. V odločbi št. U-I-146/12 z dne 14. 11. 2013 (Uradni list RS, št. 107/13) je ugotovilo, da je izpodbijana določba v neskladju s prepovedjo diskriminacije na podlagi spola. Zato je odločilo, da je 246. člen ZUJF, kolikor se nanaša na javne uslužbenke kot ženske zavarovanke, ki še niso izpolnile enakih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kot veljajo za moške zavarovance, v neskladju s pravico do nediskriminacijskega obravnavanja iz prvega odstavka 14. člena Ustave. Ugotovilo je tudi, da izpodbijana določba ni v neskladju s prepovedjo diskriminacije na podlagi starosti.

5.Tudi predlagatelj zatrjuje, da je 246. člen ZUJF v neskladju s pravico do nediskriminacijskega obravnavanja na podlagi spola in starosti (prvi odstavek 14. člena Ustave) in pri tem opozarja na Direktivo 2000/78/ES in Direktivo 2006/54/ES ter sodno prakso SEU, ki se je oblikovala na njuni podlagi, in na Konvencijo MOD št. 158. Dodatno zatrjuje še neskladje izpodbijane določbe z 8., 49. in 50. členom Ustave.

6.Očitek predlagatelja o kršitvi Konvencije MOD št. 158 po vsebini pomeni očitek o diskriminaciji na podlagi starosti. Gre za očitek, ki ga je Ustavno sodišče že presojalo v odločbi št. U-I-146/12. Očitkov o neskladju izpodbijane določbe z 8., 49. in 50. členom Ustave pa predlagatelj ne utemelji, zato jih Ustavno sodišče ne more presojati.

7.Ustavno sodišče je torej v odločbi št. U-I-146/12 izpodbijano določbo že presojalo z vidika vseh obrazloženih očitkov, ki jih navaja predlagatelj. Odločitev Ustavnega sodišča o zahtevi predlagatelja tako ni potrebna za zagotovitev ustavnoskladne odločitve v konkretnem sodnem postopku. Glede na navedeno procesna predpostavka iz prvega odstavka 23. člena ZUstS za odločanje o ustavnosti izpodbijane določbe ni izpolnjena. Zato je Ustavno sodišče zahtevo zavrglo.

8.Ustavno sodišče ob tem pripominja, da ne držijo navedbe predlagatelja, da je Ustavno sodišče v treh primerih zavzelo jasno stališče, da delovnopravna zakonodaja kot razlog za obvezno prenehanje delovnega razmerja ne sme določiti izpolnitev pogojev za starostno upokojitev, ker je to v nasprotju s Konvencijo MOD št. 158. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-146/12 pojasnilo, da iz dosedanje ustavnosodne presoje izhaja, da se Ustavno sodišče še ni izrecno opredelilo glede vprašanja dopustne diskriminacije na podlagi starosti v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Svojo ugotovitev je v 38. in 97. točki obrazložitve te odločbe natančno pojasnilo z navedbo odločitev Ustavnega sodišča, v katerih je že presojalo podobne zakonske določbe, in s katerih ustavnopravnih vidikov (med njimi so tudi vse odločitve, na katere opozarja predlagatelj).

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik

Opombe

[1]Vsebinsko enako določbo vsebuje prvi odstavek 23. člena ZUstS. Zakon dopolnjuje Ustavo v tem, da jasneje določa, da sodišče začne postopek pred Ustavnim sodiščem z zahtevo za oceno ustavnosti, pri čemer lahko izpodbija tudi le del zakona.

[2]Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-238/12 z dne 23. 1. 2014 (Uradni list RS, št. 10/14).

[3]Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-163/12 z dne 16. 1. 2014.

[4]Določbe 246. člena ZUJF so po svoji naravi prehodne določbe in se nanašajo na javne uslužbence, ki so že ob uveljavitvi ZUJF izpolnjevali pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1. Prvi odstavek 246. člena ZUJF določa, da preneha veljati pogodba o zaposlitvi javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve tega zakona izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine na podlagi prvega odstavka 36. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena oziroma četrtim odstavkom 430. člena ali 402. členom ali 404. členom ZPIZ-1. Pogodba o zaposlitvi javnemu uslužbencu preneha veljati na podlagi dokončnega sklepa, ki ga izda predstojnik prvi delovni dan po izteku dveh mesecev od uveljavitve tega zakona. Javni uslužbenec, ki mu pogodba o zaposlitvi preneha veljati, ima pravico do odpravnine v višini dveh povprečnih mesečnih plač zaposlenega v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece oziroma dveh zadnjih mesečnih plač zaposlenega, če je to zanj ugodneje (drugi odstavek 146. člena ZUJF). Ne glede na drugi odstavek 246. člena ZUJF javnemu uslužbencu pogodba o zaposlitvi ne preneha veljati, če se delodajalec in javni uslužbenec za zagotovitev nemotenega delovnega procesa v roku dveh mesecev od uveljavitve tega zakona dogovorita za nadaljevanje delovnega razmerja. V dogovoru o nadaljevanju delovnega razmerja se določi tudi trajanje delovnega razmerja, javnemu uslužbencu pa po prenehanju delovnega razmerja pripada pravica do (višje) odpravnine v višini treh povprečnih mesečnih plač zaposlenega v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece oziroma treh zadnjih mesečnih plač zaposlenega, če je to zanj ugodneje (tretji odstavek 246. člena ZUJF). Javnemu uslužbencu iz prvega odstavka 246. člena ZUJF, ki se upokoji v dveh mesecih po uveljavitvi tega zakona, ob odhodu v pokoj pripada odpravnina v višini treh povprečnih mesečnih plač zaposlenega v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece oziroma treh zadnjih mesečnih plač zaposlenega, če je to zanj ugodneje (četrti odstavek 246. člena ZUJF).