Jedro

Delodajalec mora uporabiti kriterije za določitev presežnih delavcev iz 100. člena ZDR le v primeru redne odpovedi PZ iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev (96. člen ZDR), ne pa v primeru redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga enemu delavcu.

Dejstvo, da je tožena stranka odpovedala tožniku PZ iz poslovnega razloga takoj po vrnitvi na delo po pravnomočni sodni odločitvi, kjer je tožnik uspel v sodnem postopku, ne predstavlja neutemeljenega razloga za odpoved PZ iz 2. alinee 89. člena ZDR (vložitev tožbe ali udeležba v postopku zoper delodajalca zaradi zatrjevanja kršitev pog. ali drugih obveznosti iz DR pred arbitražnimi, sodnimi ali upravnimi organi). Tožena stranka je dokazala obstoj poslovnega razloga (zmanjšano število potrebnih učiteljev razrednega pouka kot posledica zmanjšanja števila razredov), poleg tega pa je v postopku ugotavljanja, katermu delavcu bo redno odpovedala PZ iz poslovnega razloga, primerjala vse med seboj primerjive učitelje praktičnega pouka po kriterijih KP za dejavnost vzgoje in izobraževanja. Ker je tožnik zbral najmanjše število točk, je redna odpoved PZ zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev, da je tožena stranka s sklepom z dne 19.2.2003 nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku (1. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki še vedno traja, z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (2. točka izreka).

Zavrnilo je zahtevek za poziv nazaj na delo in razporeditve k opravljanju del v skladu s pogodbo o zaposlitvi in vpisa delovne dobe v delovno knjižico za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo ter za isto obdobje obračuna nadomestila plače v višini bruto plače, ki bi bila tožniku obračunana, če bi delal in plačila nadomestila plače ter izplačila neto razlike nadomestila plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti plače 5. dne v mesecu za vsak pretekli mesec do plačila (3. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila (4. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Tožnik je vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po določilih 338. člena ZPP. Menil je, da je tožnik med postopkom dokazal, da mu je tožena stranka nezakonito in v nasprotju z določili Zakona o delovnih razmerjih in Ustavo RS odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Navajal je, da je tožena stranka zoper tožnika v letu 2001 izvedla disciplinski postopek in mu nezakonito izrekla ukrep prenehanja delovnega razmerja, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v M.pod opr.št. Pd X/2002 z dne 29.10.2002. Prvi dan ob vrnitvi na delovno mesto dne 17.12.2002 je bil tožniku s strani ravnateljice odrejen letni dopust, po izkoriščenem letnem dopustu pa je prejel obvestilo o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tako da od izreka disciplinskega ukrepa leta 2001 ni več prebil niti 1 delovnega dne na delovnem mestu. Tožena stranka je tudi po kriterijih iz Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja arbitratno dodelila točke delavcu B. B., kljub temu, da v času ocenjevanja predpisane izobrazbe ni imel. Navajal je, da je tožena stranka ravnala neenakopravno v razmerju do ostalih delavcev in diskriminatorno, s tem pa kršila 6. člen ZDR, glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa 89. člen ZDR. 3. odst. 6. člena ZDR določa posredno diskriminacijo (navidezno nevtralna praksa delodajalca, ki postavlja nekoga v slabši položaj), tožniku pa je bila tudi kršena ustavna pravica enakosti pred zakonom v primerjavi s preostalimi 9 delavci. Sodišče prve stopnje tudi ni dokončno odgovorilo na vprašanje, ali je pravilno, da so v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi le enemu delavcu uporabijo kriteriji iz 100. člena ZDR. V kolikor je uporaba kriterijev dopustna, pa bi moralo sodišče upoštevati, da je tožnik samohranilec, saj sam hrani in preživlja hči, prispevek matere pa je, glede na višino stroškov minimalen. Zaradi navedenega je predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Tožnik je priglasil pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 2. odst. 350. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP).

Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo in da v postopku ni zagrešilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in glede na podane pritožbene ugovore le še dodaja: Neupošteven je pritožbeni ugovor, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva pomembna za odločitev, tako da je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je odločilo tako, kot to izhaja iz izpodbijane sodbe.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je med pravdnima strankama tekel individualni delovni spor pod opr.št. Pd X/2002 zaradi disciplinskega prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je v navedenem sporu uspel, tako da je sodba postala pravnomočna dne

6.12.2002, na podlagi navedene odločitve sodišča pa je tožena stranka tožnika pozvala nazaj na delo v mesecu decembru zaradi realizacije zaposlitve, s tem, da je bil tožniku takoj odrejen dopust do 31.1.2003, ko se je ponovno javil v šoli mu je bilo vročeno obvestilo o postopku za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu učitelj praktičnega pouka iz poslovnih razlogov. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi mu je bila vročena dne 21.2.2003, po 150 dneh odpovednega roka pa mu je delovno razmerje v mesecu juliju 2003 prenehalo. Ministrstvo za šolstvo RS višje sistemizacije delovnih mest ni potrdilo, v januarju 2003 se je izpisal še en dijak in tako se je zmanjšalo število razredov in se je lahko praktični pouk izvajal v eni skupini manj kot do takrat. Direktorica drugačne rešitve kot zmanjšanje števila enega učitelja praktičnega pouka ni našla, tako da je eden od učiteljev praktičnega pouka kovinarskih poklicev postal odveč in s tem je bil podan razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga za enega učitelja praktičnega pouka. Tožena stranka je pri odločitvi, kateremu delavcu bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi, učitelje praktičnega pouka strojništva točkovala po kriterijih za ugotavljanje presežnih delavcev po določbah Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur.l. RS št. 52/94). Pri navedenem je tožnik dobil najmanjše število točk in tako mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka z navedenim ravnanjem tožnika ni šikanirala, in da njegova odpoved ni bila posledica uvedbe disciplinskega postopka oz. sproženja spora pred delovnim sodiščem, ker je tožnik pravnomočno uspel s svojim tožbenim zahtevkom glede prenehanja delovnega razmerja. Disciplinski postopek sam po sebi ne pomeni šikane, zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke pa je tožnik uspešno uveljavil svoje pravice pred sodiščem in ga je tožena stranka po pravnomočno zaključenem postopku tudi pozvala zaradi realizacije pravnomočne sodne odločbe. Tudi dejstvo, da je na sestanke hodil avtomehanik Rodošek, kot vodja aktiva pri avtomehanikih in ne tožnik rezkar, ne pomenijo šikane. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi ne drži pritožbena navedba, da je sicer dejansko nepravilno točkovanje delavcu B. B. vplivalo na odločitev o tem, da bo pogodba o zaposlitvi odpovedana tožniku.

Sodišče prve stopnje je že v izdani sodbi pojasnilo, da ugotavlja, da B. B. v času točkovanja pogojev glede izobrazbe ni izpolnjeval, saj je pedagoško - andragoško izobrazbo pridobil šele na podlagi strokovnega izpita dne 12.3.2003, vendar pa navedeno ni vplivalo na število točk, saj bi le-ta tudi ob pravilnem točkovanju zbral večje število točk kot tožnik.

Neupoštevna je pritožbena navedba, da tožnik v postopku "ugotavljanja presežnih delavcev" ni sodeloval, saj ZDR takšnega sodelovanja delavca ne določa. Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnik v času točkovanja ni bil samohranilec, kakor je to med postopkom pred sodiščem prve stopnje in v pritožbenem postopku zatrjeval, saj je bilo ugotovljeno, da je tožnik skrbel za svojo hči M. V., njena mati pa je redno mesečno prispevala za njeno preživljanje 100 EUR-ov in je bila tudi s sodbo Okrožnega sodišča v opr.št. Pd X/97 mati zavezana prispevati za preživljanje po 12.500,00 SIT mesečne preživnine.

Ni mogoče slediti tudi pritožbeni navedbi, da sodišče ni odgovorilo na vprašanje ali je pravilno, da se v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi le enemu delavcu uporabijo kriteriji iz 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno pravno stališče, da ZDR ne določa, da bi bilo v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga enemu delavcu potrebno uporabiti posebne kriterije točkovanja, navedeni kriteriji za določitev presežnih delavcev določeni v 100. členu ZDR, ki so našteti eximplikativno, veljajo le za postopek odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov po določilih 96. člena ZDR (kolektivni odpusti). V kolikor pa se je tožena stranka odločila, da bo izvedla postopek točkovanja med 10 delavci na istem delovnem mestu, pa je lahko uporabila kriterije določene v Kolektivni pogodbi za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (Ur.l. RS št. 52/94) in tako opravila izbiro po njenih kriterijih.

Glede pritožbenega ugovora, da je tožena stranka diskriminatorno obravnavala tožnika v smislu 3. odst. 6. člena ZDR (prepoved posredne diskriminacije) pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem delu za pritožbeno novoto. V skladu s 1. odst. 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odst. 286. člena ZPP. Tožnik z ničemer ne izkazuje, da domnevnega dejstva brez svoje krivde ni mogel navesti do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. V tem delu gre torej za pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

V zvezi s pritožbenim ugovorom, da je tožena stranka tožniku neutemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi vložitve tožbe ali udeležbe v postopku zoper delodajalca zaradi zatrjevanja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja pred arbitražami, sodnimi ali upravnimi organi pa pritožbeno sodišče kot že navedeno, ugotavlja, da izvedba disciplinskega postopka in posledično odreditev dopusta takoj po pozivu nazaj na delo po pravnomočni sodni odločbi, ne predstavljajo navedenega razloga iz 2. alinee

89. člena ZDR, ki sicer ureja neutemeljene odpovedne razloge in določa, da se kot neutemeljeni odpovedni razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi štejejo vložitev tožbe ali udeležba v postopku zoper delodajalca zaradi zatrjevanja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja pred arbitražnimi, sodnimi ali drugimi organi.

Tožniku tudi ni bilo kršeno ustavno načelo enakosti pred zakonom, iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 33/91 s sprem.), ki določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino in da so vsi pred zakonom enaki, saj je tožena stranka po oceni pritožbenega sodišča izvedla postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi skladno z veljavno delovnopravno zakonodajo in ni v ničemer tožnika postavljala v slabši položaj v primerjavi z ostalimi sodelavci.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da na podlagi 2. odst. 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94 - ZDSS) pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 1. odst. 165. člena ZPP.