Jedro

Tožnik je bil poškodovan v rednem delovnem času kot policist pri izvajanju obveznih vaj samoobrambe. Po splošnih pogojih za zavarovanje odgovornosti 080/1 3. čl. 2. tč. je podan izključitveni razlog, če pride do poškodbe ob pripravah za dirke in borbe. Tožnik se ni poškodoval ob pripravah za borbe, zato je podana odškodninska odgovornost tožene stranke, saj je imela druga tožena stranka svojo odškodninsko odgovornost zavarovano pri prvo toženi stranki.

Izrek

I. Pritožbi prve in druge tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede odškodnine za fizične bolečine spremeni tako, da sodba poslej glasi: Toženi stranki Zavarovalnica in Republika Slovenija, sta dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki M.G. 372.751,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 22.751,00 SIT od 6.10.1994 dalje do plačila in od zneska 350.000,00 SIT od 21.1. 1999 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

II. V presežku za nadaljnjih 150.000,00 SIT s pp. t.j. do zneska 500.000,00 SIT pa se tožbeni zahtevek zavrne .

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti drugi toženi stranki pritožbene stroške v višini 23.554,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6. oktobra 1999 dalje.

IV. Zahtevka prve tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka in zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka za odgovor na pritožbo se zavrneta kot neutemeljena.

V. Pritožbi drugotožene stranke zoper sklep o stroških postopka se ugodi in se odločitev sodišča glede stroškov postopka na prvi stopnji razveljavi in vrne v tem delu v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom o popravi je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženi stranki tožniku nerazdelno dolžni plačati za škodo, ki jo je utrpel kot policist med rednim delovnim časom pri izvajanju obveznih vaj samoobrambe iz naslova fizičnih bolečin celotni zahtevani znesek v višini 500.000,00 SIT. V ostalem za prestani strah v višini 50.000,00 SIT in psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 300.000,00 SIT s pripadki, pa je zahtevek zavrnilo. Tožniku je prisodilo tudi materialno škodo v višini 22.751,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.10.1994 dalje kar so bili stroški izvedenca prim. dr. S. Toženima strankama je tudi še naložilo stroške postopka v višini 63.714,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.1.1999 dalje, v 15 dneh pod izvršbo.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe toženi stranki in sicer prva tožena zaradi zmotne uporabe materialnega prava, druga tožena pa glede odmerjene odškodnine zaradi uporabe materialnega prava, glede odmere pravdnih stroškov, pa zaradi bistvene kršitve določil pravdnega postopka.

Prvotožena stranka uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je njena odgovornost glede na Splošne pogoje za zavarovanje odgovornosti izključena. Poleg teh Splošnih pogojev sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo določil ZOR-a, ki določajo, da ni mogoče zavarovati eventualno predvidenih rizikov in naklepno povzročenih škod. V določilih Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti čl. 3 tč. 2/1 pa je izrecno zapisano, da prva tožena stranka ni dolžna povrniti škode med drugim pri prireditvah borilnih športov, kakor tudi na pripravah za te borbe.

Sodišče prve stopnje je to izključitveno določilo očitno preozko tolmačilo. Gramatikalna analiza izključitvenega določila predvideva možnost izključitve rizikov: nesrečo pri aktivni udeležbi na konjski, kolesarski ali avtomobilistični dirki, v primeru prireditve borilnih športov, kot tudi v primeru priprav za te dirke in borbe. Ta izključitvena določila so tudi usklajena z določili ZOR-a, ki ne dopušča možnosti sklepanja zavarovalnih pogodb v primerih, ko je mogoče predvideti določene rizike in iz teh rizikov izvirajoče škode.

Borilni šport kakršnega je izvajal tožnik, nedvomno pomeni povečano nevarnost nastanka poškodbe, vsled česar je tožena stranka skladno z določili ZOR-a izključila iz Splošnih pogojev rizika povzročene pri borilnih športih. Zato teh določil ni mogoče tolmačiti ozko, kot je storilo sodišče prve stopnje. Glede na navedeno je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne zahtevek zoper prvotoženo stranko.

Druga tožena stranka pa je pritožbeno izpodbijala le odmerjeno odškodnino, ki je znatno previsoka in prisojena odškodnina znatno presega merila pravične odškodnine po čl. 200 ZOR.

Pritožila se je tudi zoper stroškovni izrek, saj ima sodba v tem delu takšne pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti in je sodišče storilo bistveno kršitev določil pravdnega postopka. Sodišče namreč sploh ni navedlo priglašenih stroškov drugotožene stranke in tako druga tožena stranka ne more preveriti pravilnosti izračunane višine dosojenih pravdnih stroškov.

Pritožbi toženih strank glede glavne stvari sta delno utemeljeni.

Na podlagi določil I. odst. 498 čl. ZPP (Ur.l. 26/99) je sodišče druge stopnje postopek nadaljevalo na podlagi dosedanjih določil ZPP/77, saj je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo novega Zakona o pravdnem postopku.

Iz neizpodbijanih in prepričljivih prvostopnih ugotovitev izhaja, da se je tožnik kot policist poškodoval med rednim delovnim časom pri obveznih vajah samoobrambe. Druga tožena stranka, ki svojo odgovornost priznava je imela to odgovornost zavarovano po Splošnih pogojih za zavarovanje odgovornosti O 80/1. Pritožbene navedbe prve tožene stranke, češ da je sodišče prve stopnje preozko tolmačilo izključitvena določila niso upoštevne. Izključitveni razlogi v Splošnih pogojih za zavarovanje odgovornosti 0 80/1 v čl. 3. tč. 2 povsem jasno določajo izključitvene razloge, ki jih je sodišče prve stopnje tudi navedlo in drugačna razlaga, kar skuša doseči prva tožena stranka ni mogoča. Tožena stranka tudi pritožbeno ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je tožnik poškodoval v rednem delovnem času in da tovrstni treningi spadajo med redno delo. Toženka tako ni tekom dokaznega postopka z ničemer izkazala, da se je tožnik torej poškodoval na prireditvi borilnega športa ali na pripravah za te borbe, zato je odločitev sodišča, da je nastopil zavarovalni primer in je tožena stranka glede na sklenjeno zavarovanje tožniku odškodninsko odgovorna, pravilna in je pritožba tožene stranke v tem delu neutemeljena.

Ker pa sta pravdni stranki odškodninsko odgovorni nerazdelno, druga tožena stranka se je pritožila izključno zoper višino odmerjene odškodnine (uporaba materialnega prava po čl. 353 tč.3 ZPP) pritožbeno sodišče pa je uporabo materialnega prava upoštevalo skladno z določili čl. 365/II ZPP po uradni dolžnosti tudi glede prve tožene stranke in je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, namreč, da je tožnik utrpel pri nastalem škodnem dogodku zvin levega stopala. Po oceni izvedenca prim. dr. S., ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo v celoti, pa izhaja, da je bilo tožnikovo bolečinsko obdobje, zlasti glede hudih poškodb kratkotrajno. Trajne hude poškodbe je imel le 12 ur, občasne hude 18 ur, trajne srednje močne 3 dni, občasne srednje močne 3 dni, trajne zmerne 17 dni, občasne pojemajoče 21 dni.

Upoštevaje ta bolečinska obdobja ter neugodnosti,3 ambulantni pregledi, nošenje mavca 21 dni, ter mavca za odvzem 1 teden, elastični povoj 3 tedne, v staležu bolnih je bil zaradi tega 2 meseca in 4 dni, je po sodišču prve stopnje previsoko odmerjena odškodnina, s tem pa napačno uporabljeno materialno pravo.

Merilo za določitev pravične odškodnine je določeno v II. odst. 200. čl. ZOR. Sodišče pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. To pomeni, da sodišče na eni strani ocenjuje težo poškodbe, po drugi strani pa pazi na sorazmernost z ostalimi težjimi ali lažjimi primeri. Poškodbo, ki jo je utrpel tožnik je treba vsekakor uvrstiti v lažjo, kar izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Po oceni pritožbenega sodišča je za to poškodbo primerna odškodnina v višini 350.000,00 SIT. V tem delu je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje skladno z določili čl. 373/I tč. 4 ZPP spremeniti tako, da se tožniku prisodi iz naslova fizičnih bolečin odškodnina v višini 350.000,00 SIT, zavrniti pa še nadaljnji zahtevek za 150.000,00 SIT s pripadki.

Pritožba druge tožene stranke pa je utemeljena, da sodišče prve stopnje ni napravilo pravilnega izračuna pravdnih stroškov. Glede na delni uspeh v pravdi ter skladno z določili čl. 145/II ZPP sodišče prve stopnje ni odločilo o vseh stroških postopka in se sodba v tem delu resnično ne da preizkusiti. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje glede na sedanji uspeh tožeče in druge tožene stranke izračunati uspeh v pravdi ter odločiti o stroških postopka na prvi stopnji.

O stroških pritožbenega postopka je bilo odločeno skladno z določili čl. 166/II ZPP. Prvi toženi stranki pritožbeno sodišče pritožbenih stroškov ni priznalo. Stroški postopka morajo biti skladno z določili čl. 164 ZPP opredeljeno navedeni, prva tožena stranka pa tega ni storila in zato sama nosi pritožbene stroške.

Druga tožena stranka pa je zaznamovala za sestavo pritožbe in posvet s stranko skupno 385 točk, a 87,40 SIT, kar znese 33.649,00 SIT.

Upoštevaje, da je s pritožbo uspela 70% ter skladno z določili čl. 154 ZPP ji je tožeča stranka dolžna povrniti 23.554,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi kot izhaja iz izreka te odločbe.

Stroškov tožeče stranke za odgovor na pritožbo pritožbeno sodišče skladno z določili čl. 155 ZPP ni priznalo, ker z odgovorom na pritožbo ni z ničemer prispevala k zavrnitvi pritožbe in zato ti stroški niso bili potrebni.