Jedro

Obdolžencu v postopku pred sodiščem prve stopnje obramba ni bila z ničemer kršena, še manj pa onemogočena. Zato je pritožba, ki to zatrjuje, neutemeljena. Čas storitve kaznivega dejanja, ki je v opisu kaznivega dejanja natančno časovno opredeljen, je obdolžencu omogočal učinkovito obrambo ne samo glede vsebine posameznih očitkov iz obtožbe, temveč tudi glede v pritožbi posebej izpostavljene relevantne časovne komponente izvrševanja kaznivega dejanja, torej z vidika presoje, ali je deloval v posebej opredeljenem času, to je do oškodovankine starosti do 15 let. Z vidika historičnega dogajanja je opis kaznivega dejanja časovno dovolj določno opredeljen in zato v pritožbi zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana, posledično pa takšna časovna opredelitev časa storitve kaznivega dejanja, kot je navedena v prvostopnem krivdoreku, tudi ni z ničemer okrnila pravice do učinkovite obrambe in niso bila kršena jamstva iz 29. člena Ustave RS.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega B. V. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega B V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in mu izreklo kazen 5 let zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazanskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa odločilo, da je dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke svojega zagovornika po pooblastilu.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitev kazenskega zakona in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot to navaja v pritožbi, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe, oziroma sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožbeno sodišče je o pritožbi odločalo na seji senata, o kateri je glede na predlog zagovornika, da ga povabi na sejo, po določbi prvega odstavka 371. člena ZKP obvestilo še obdolženca in državnega tožilca. Vsi obveščeni so se seje udeležili. Zaradi varstva osebnega in družinskega življenja oškodovanke in obdolženca je v skladu z določili šestega odstavka 378. člena ZKP v zvezi z 295. členom in 297. členom ZKP s seje izključilo javnost, navzoče pa opozorilo po določbi tretjega odstavka 296. člena ZKP.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po pritožbenih navedbah je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz drugega odstavka 372. člena ZKP, ker je izdalo obsodilno sodbo na podlagi nepopolne obtožnice, v kateri ni natančno opredeljeno časovno obdobje, v katerem bi naj bilo storjeno kaznivo dejanje, to pa je ključno, ker je starost oškodovanke pod 15 letom zakonski znak kaznivega dejanja. Časovni okvir storitve je v obtožnici in v izreku sodbe opredeljen pavšalno in nenatančno, glede na njegovo širino pa je bila obdolžencu onemogočena obramba oziroma mu niso bila zagotovljena pravna jamstva v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave RS. Ker je časovno obdobje preširoko in pavšalno določeno, obdolženec ni imel možnosti za pripravo ustrezne obrambe, ni mogel preveriti utemeljenosti obtožbe in dokazovati, da kaznivega dejanja ni storil ter ni imel možnosti, da si zagotovi alibi. Iz istega razloga mu ni bilo omogočeno izvajanje dokazov v njegovo korist. 6. Navedeni pritožbeni očitki so neutemeljeni. Pritožbi je mogoče pritrditi le glede tega, da je čas storitve kaznivega dejanja, ki je sicer obvezna sestavina vsakega opisa kaznivega dejanja, pri obravnavanem kaznivem dejanju pomemben še iz razloga, ker je to kaznivo dejanje podano le, če je bil oškodovanec v času storitve mlajši od 15 let, ob dodatnem zakonskem pogoju, da dejanje ni bilo storjeno z osebo primerljive starosti in ni ustrezalo stopnji njene duševne in telesne razvitosti, česar pa pritožba ne problematizira, niti posebej ne izpostavlja. Oboje je v opisu kaznivega dejanja v prvostopnem krivdnem izreku navedeno, tako v abstraktnem delu, kjer je zapisano, da je obdolženec kot druga oseba z zlorabo svojega položaja storil kakšno drugo spolno dejanje z osebo, ki še ni bila stara petnajst let in mu je bila zaupana v varstvo in oskrbo, dejanje pa ni bilo storjeno z osebo primerljive starosti in ni ustrezalo stopnji njene duševne in telesne razvitosti, kakor tudi v nadaljevanju opisa, kjer se navaja časovno obdobje v katerem je kaznivo dejanje izvršil, in sicer v času od oktobra leta 2012 do septembra leta 2014 in z navedbo datuma rojstva oškodovanke 4.9.2000 ter z zapisom, da je dejanje storil kot zunajzakonski partner matere oškodovanke, ko so skupaj živeli na naslovu, zapisanem v opisu kaznivega dejanja.

7. Kaznivo dejanje je v opisu torej časovno jasno in določno konkretizirano in ne dopušča nikakršnega dvoma, da je bilo storjeno proti osebi, mlajši od 15 let. Čeprav se čas storitve razteza na nekoliko daljše obdobje, pa je to obdobje opredeljeno z začetkom in koncem, starost oškodovanke v navedenem obdobju pa je razvidna iz datuma njenega rojstva, ki je sestavni del opisa kaznivega dejanja. Zato pritožbenim navedbam, da čas storitve kaznivega dejanja v obtožbi ni bil natančno opredeljen, in da je zato bila onemogočena obramba obdolženca ter niso bila zagotovljena pravna jamstva v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave RS, ni mogoče pritrditi. Nič od zatrjevanega namreč ne drži. Obdolženec je podal zagovor, v njem se je opredelil glede časa, v katerem je po obtožbi izvrševal spolna dejanja z oškodovanko, in storitev kaznivega dejanja zanikal oz. je priznal le eno od očitanih mu izvršitvenih ravnanj - britje spolovila oškodovanke ter lizanje, vendar nad spolovilom, pri tem pa je ves čas zatrjeval, da se je to dogajalo v času, ko je oškodovanka obiskovala prvi letnik srednje šole. Zanikal je torej, da je to bilo v času, navedenem v obtožbi, ki je povzeta v izrek prvostopne sodbe. Glede na to, da se izvrševanje kaznivega dejanja razteza na daljši čas, obdobje skoraj dveh let, je povsem razumljivo, da za tako dolgo obdobje ni mogel uveljavljati alibija (svoje odsotnosti s kraja kaznivega dejanja). Zato je pritožbeni očitek, da je bil v tem onemogočen, neutemeljen. Povsem nejasno pa je, kako naj bi bila s časovnim okvirom izvršitve kaznivega dejanja v obtožnici in v sodbi, povezana v pritožbi zatrjevana obdolženčeva nezmožnost priprave ustrezne obrambe. Obdolženca ni prav nič oviralo, da bi se branil in je to tudi storil, kot je to razvidno iz podatkov kazenskega spisa. Pritožbena navedba, da zaradi v obtožbi navedenega časa storitve kaznivega dejanja ni mogel dokazati svoje nedolžnosti, pa ne samo, da je vsebinsko neobrazložena, temveč je tudi v osnovi zgrešena, ker obdolžencu nedolžnosti ni treba dokazovati, ampak je tožilstvo tisto, ki mu mora dokazati krivdo. Dokler ni pravnomočno obsojen, pa velja za nedolžnega.

8. Obdolžencu v postopku pred sodiščem prve stopnje obramba ni bila z ničemer kršena, še manj pa onemogočena. Zato je pritožba, ki to zatrjuje, neutemeljena. Čas storitve kaznivega dejanja, ki je v opisu kaznivega dejanja natančno časovno opredeljen, je obdolžencu omogočal učinkovito obrambo ne samo glede vsebine posameznih očitkov iz obtožbe, temveč tudi glede v pritožbi posebej izpostavljene relevantne časovne komponente izvrševanja kaznivega dejanja, torej z vidika presoje, ali je deloval v posebej opredeljenem času, to je do oškodovankine starosti do 15 let. Z vidika historičnega dogajanja je opis kaznivega dejanja časovno dovolj določno opredeljen in zato v pritožbi zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana, posledično pa takšna časovna opredelitev časa storitve kaznivega dejanja, kot je navedena v prvostopnem krivdoreku, tudi ni z ničemer okrnila pravice do učinkovite obrambe in niso bila kršena jamstva iz 29. člena Ustave RS.

9. Pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje obdolženemu izreklo prestrogo kazensko sankcijo, ker ni upoštevalo olajševalnih okoliščin in s tem kršilo kazenski zakon po 5. točki 372. člena ZKP,tudi ni utemeljeno. Navedeno kršitev stori sodišče, če z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnemu opominu oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu ali odvzemu premoženjske koristi prekorači pravico, ki jo ima po zakonu. Sodišče prve stopnje je obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, za katero je predpisana kazen zapora od treh do deset let. Izreklo mu je kazen 5 let zapora, ki je znotraj navedenega zakonskega okvira, zato kršitev, ki jo zatrjuje pritožnik, ni podana.

10. Pritožba nima prav niti, ko sodišču prve stopnje očita, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je namreč pokazal, da je prvostopno sodišče razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa pravilno ugotovilo, da je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa pravilno ugotovilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje in da je zanj kriv. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo prvostopni krivdni izrek in pritožbeno sodišče z razlogi prvostopne sodbe v celoti soglaša ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje, glede na pritožbene navedbe pa dodaja :

11. Zagovornik nima prav, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno v obdobju, ko oškodovanka še ni bila stara 15 let in da v tej smeri ne obstaja noben verodostojen dokaz, razen izpovedbe oškodovanke, ki pa je v nasprotju z zagovorom obdolženca in bi zato sodišče v dvomu moralo odločiti v korist slednjega (načelo in dubio pro reo).

12. Pritožnik spregleda, da je razen oškodovanke, ki je od predkazenskega postopka dalje ves čas zatrjevala, da je obdolženec kaznivo dejanje izvrševal, ko še ni bila stara 15 let in je hodila v sedmi, osmi in deveti razred osnovne šole, enako izpovedoval tudi njen brat, kateremu je povedala, kaj počne obdolženec z njo. On sicer ni bil tako odločen pri tem, kot oškodovanka, pa vendar je izpovedoval, da se mu zdi, da je to bilo, ko je obiskoval 6. ali 7. razred OŠ, ona pa je bila v 7. ali 8. razredu, kar je izpovedoval v preiskavi, oziroma da mu je oškodovanka prvič povedala za to, kar se dogaja, ko je bila še v osnovni šoli in ko je sam obiskoval 6.razred, ona pa je hodila v 8. ali 9. razred, oziroma da se mu zdi, da je vse skupaj bilo med 6. in 8. razredom, kar je povedal na glavni obravnavi. Navedene izpovedbe je sodišče prve stopnje povzelo v točkah 25. in 26. obrazložitve sodbe in pravilno ocenilo, da nima razloga, da bi podvomilo v njihovo verodostojnost (točka 34.). Oškodovanka je namreč o tem kaj in kdaj se ji je kaj dogajalo, izpovedovala ves čas enako, del dogajanja, ki ga je opisala, pa potrjujejo tudi listine v spisu, in sicer poslana sporočila, kjer oškodovanka obdolžencu očita, da jo je v šestem in sedmem razredu spolno zlorabil in da bo to povedala materi, da bo vedela s kom živi (l. št. 10-12). Sodišče prve stopnje je sklep o časovnem obdobju izvršitve kaznivega dejanja oprlo še na del mnenja izvedenke psihiatrične stroke prof. dr. M. B. Ž. T. (točka 39. obrazložitve), v katerem je potrdila izpovedbo oškodovanke o tem. Na glavni obravnavi dne 10.7.2020 je navedla, da je izpovedba oškodovanke o tem, kaj vse se ji je dogajalo v obdobju med 7. in 9. razredom, konsistentna z vsem, kar ji je pripovedovala in kar je opisovala kot dogodke in svoje doživljanje stvari. Na tej osnovi se sodišču prve stopnje utemeljeno ni porodil nikakršen dvom o tem, da je obdolženec spolna dejanja, navedena v opisu kaznivega dejanja storil, ko oškodovanka še ni bila stara 15 let. Zato, ker glede tega ni bilo v dvomu, tudi ni imelo razloga, da bi odločilo na način, kot to navaja pritožba, torej po načelu in dubio pro reo v korist obdolženca. Pritožba z izvlečki delov izpovedb oškodovanke in prič J. B. in A. M., ki jih povzema v pritožbi, ne more omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja glede časa storitve kaznivega dejanja. Razlogi napadene sodbe o tem so pravilni in ne dopuščajo nikakršnega dvoma, da je bilo dejansko stanje glede časa storitve kaznivega dejanja pravilno in popolno ugotovljeno.

13. Z zagovornikom ni mogoče soglašati niti, ko v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo razlogov, zaradi katerih oškodovanka kazenske ovadbe zoper obdolženca ni vložila takoj, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno, ampak šele po 5 letih. Napadena sodba razloge o tem ima. Zapisani so v točki 13., kjer je povzeta sodba razloge o tem ima. Zapisani so v točki 13., kjer je povzeta vsebina izpovedbe oškodovanke zakaj kazenske ovadbe ni podala že prej ( bala se je, kaj se bi zgodilo z njeno mamo, ki je ves čas govorila, da bi bili “na cesti, če ne bi bilo B.” (obdolženca), v točki 32. pa sodišče pravilno ugotavlja, da prijava kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, ni bila v ničemer prepozna, kot to skuša prikazati obramba in da ni bil zamujen noben rok za pregon kaznivega dejanja, ki je za to kaznivo dejanje določen v tretjem odstavku 90. člena KZ-1 in se razlikuje od teka zastaranja pri drugih kaznivih dejanjih, za katera velja določba prvega odstavka 90. člena KZ-1. Po določbi tretjega odstavka 90. člena KZ-1 se prav iz razloga praviloma časovno zelo odmaknjenih kazenskih ovadb za kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost (in za druga, v njej našteta), rok za začetek teka zastaralnega roka odmika od časa storitve kaznivega dejanja, kot to velja za vsa druga kazniva dejanja, in sicer na čas polnoletnosti oškodovanca. Zato časovni odmik, od storitve kaznivega dejanja do podaje kazenske ovadbe oškodovanca, zlasti, ko je ta v času storitve bil še otrok, ni neobičajen, predvsem pa ni razlog za dvom v verodostojnost podane kazenske ovadbe in kasnejših izpovedb oškodovanca, kar skuša prikazati pritožba. Sklepanje pritožbe, da je iskustveno logično, da se kazniva dejanja prijavijo takoj, ko so storjena, ne pa šele po več letih, ne samo, da ni z ničemer podprto, temveč je tudi v nasprotju z razlogi, ki so narekovali drugačen tek zastaranja pri teh kaznivih dejanjih (tretji odstavek 90. člena KZ- 1). Oškodovanka je pojasnila, zakaj očitanega kaznivega dejanja ni zaupala mami (nenazadnje slednja ni prijavila dejanja, ko je zalotila obdolženca, ko je bril spolovilo oškodovanki in pri tem imel erekcijo, kot je sama izpovedala), pojasnila pa je tudi, zakaj je ovadbo podala prav tedaj, ko jo je in kaj je bil razlog za to. Sodišču prve stopnje se na podlagi njenih izpovedb utemeljeno ni porodil dvom o njeni verodostojnosti, nobene podlage pa tu ni našlo za razlago, ki jo ponuja pritožba, da je oškodovanka ovadbo podala iz maščevanja in ker ji je to nekdo svetoval. Sicer pa se je oškodovanka najprej oglasila na Centru za socialno delo (l. št. 23) in dva dni pozneje podala na zapisnik kazensko ovadbo (l. št. 5.), kar nasprotuje sklepanju pritožbe o razlogih za njeno podajo.

14. Dvom o tem, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje pa pritožba gradi na posameznih fragmentarnih delih mnenja izvedenke prof. dr. M. B. Ž. T., ki po pritožbi potrjujejo, da oškodovanka ni bila žrtev kaznivega dejanja obdolženca, ker zaradi obravnavanih dogodkov nima s spolnostjo nobenih težav in ker pri njej ni podanih značilnosti, ki se razvijejo v posledici izkušnje spolne zlorabe in ker tisto, kar je doživljala s strani obdolženca, ni bilo povezano samo s spolnostjo, ampak s tistim, kar je poleg spolne želje ali iskanja spolnega vznemirjenja lahko bilo tudi motiv ali dinamika samih dejanj izražanja moči nadvlade, na kar je oškodovanka občutljiva. Do obdolženca ne goji negativnih čustev zaradi očitanih mu ravnanj,ampak zaradi osebnih zamer, ki niso povezane s spolnostjo.

15. Sodišče prve stopnje je mnenje izvedenke v razloge sodbe povzelo skoraj v celoti. Tudi vse tisto, kar iz njega fragmentarno navaja pritožba. Slednja zanemari, da se je izvedenka opredelila do vprašanja oškodovankine kredibilnosti, kot je to navedeno v točki 39. sodbe, in da ni ugotovila, da bi bila oškodovanka manipulativna, da bi pri njej šlo za premišljene, kompleksne laži, ampak če že, za otroške, samoobrambne, vendar ne glede obravnavanega dejanja, in da oškodovanka ni nagnjena k zavajanju zaradi svoje neposrednosti in nemanipulativnosti ter da je konsistentno opisovala dogodke in svoje doživljanje stvari, ki so se ji konsistentno opisovala dogodke in svoje doživljanje stvari, ki so se ji zgodile, ko še ni bila stara 15 let in da je poseg v njeno spolno integriteto doživljala kot neprijetno in hkrati kot vznemirljivo, kar je značilno za njeno obdobje in njeno splošno, dokaj poudarjeno radovednost na področju spolnosti, vendar je to doživljala kot nekaj, za kar se ni odločila sama, kar ni bilo v sklopu njenih želja. Glede tega, zakaj pri njej ni podanih značilnosti, ki se razvijejo v posledici izkušnje spolne zlorabe, pa je na glavni obravnavi podala obširno obrazložitev, ki je povzeta v točkah 40. in 41. sodbe in ki ne dopušča sklepanja, ki ga ponuja pritožba, da zaradi tega ni dokazano, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Nasprotno, na podlagi mnenja izvedenke takega sklepa ni mogoče narediti, sodišče prve stopnje pa, kot navaja,v sodbi, ni imelo razlogov, da mnenju izvedenke ne bi sledilo.

16. Sicer pa sodišče prve stopnje sklepe, da je obdolženec storil kaznivo dejanje navedeno v obtožbi in povzeto v prvostopni krivdni izrek, opira tudi na priznanje obdolženca, da je oškodovanko bril po spolovilu in zatem z jezikom preizkušal, ali je na njem še kakšna dlaka, na izpovedbo oškodovankine mame, da je pri takem početju obdolženca zalotila in videla, da ima erekcijo, kakor tudi na posredne dokaze in sicer na izpovedbo prič, ki so povedale, da jim je obdolženka povedala o inkriminiranem ravnanju obdolženca (A. M., N. Š., M. K.), na že omenjene listinske dokaze (sporočila na l. št. 10-12), kakor tudi na izvedensko mnenje izvedenke psihiatrične stroke, iz katerega je razbrati, da je oškodovanka opisovala dogodke in svoje doživljanje stvari, kot so se ji zgodile v času, ko še ni bila stara 15 let. Zato pritožbeno sodišče ne dvomi, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno in na tej podlagi naredilo tudi pravilne pravne zaključke.

17. Po obrazloženem in ker pritožba zagovornika tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja, je zagovornikova pritožba, podana zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

18. Zgolj iz previdnosti, kot to navaja v pritožbi, zagovornik, sicer v okviru neutemeljeno zatrjevane kršitve kazenskega zakona (točka 9), graja obdolžencu izrečeno kazen pet let zapora. Navaja, da je pretirana, ker sodišče prve stopnje pri njenem izreku ni upoštevalo, da je bil obdolženec prvič obsojen in sploh prvič v kazenskem postopku ter bi posledično moralo upoštevati, da je nekaznovan, nadalje, da izvedenka, ki pri oškodovanki ni ugotovila prav nobenih značilnosti, ki se razvijejo v posledici spolne zlorabe in da oškodovanka ni priglasila premoženjskopravnega zahtevka, kar kaže, da ni utrpela nobene nepremoženjske škode in da ravnanje obdolženca nanjo ni imelo prav nobenega vpliva. Izrečena kazen pa ni sorazmerna z očitanim kaznivim dejanjem.

19. Zagovorniku ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je obdolžencu za storjeno kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini ustrezno in pravično kazensko sankcijo. Kot olajševalno okoliščino je štelo obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost, kot obteževalno okoliščino pa je upoštevalo dlje časa trajajoča, raznovrstna, posamična tudi zelo intenzivna spolna izvršitvena dejanja, pogostost njihove izvršitve in samo težo kaznivega dejanja, ko gre za kvalificirano obliko kaznivega dejanja spolne zlorabe osebe, mlajše od 15 let, za katero je zagrožena kazen od treh do deset let zapora. Pri tem je v obrazložitvi sodbe še zapisalo, da ni našlo posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi imele težo do te mere, da bi opravičevale omilitev kazni pod mejo specialnega minimuma in jo je zato odmerilo v okvirih, ki jih je določil zakonodajalec. Z navedeno oceno teže storjenega kaznivega dejanja, ki je tudi po presoji višjega sodišča velika glede na dolgotrajno izvrševanje kaznivega dejanja, na raznovrstna, posamična tudi intenzivna spolna izvršitvena dejanja ter njihovo pogostost, ki jo je opisala oškodovanka, pritožbeno sodišče v celoti soglaša in pritrjuje sodišču prve stopnje, da ob pravilno ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščinah narekuje izrek kazni, kot je bila izrečena z izpodbijano sodbo. V pritožbi izpostavljena okoliščina, da izvedenka pri oškodovanki ni ugotovila nobenih značilnosti, ki se razvijejo v posledici spolne zlorabe, pa po oceni pritožbenega sodišča ni razlog za izrek milejše kazenske sankcije, kajti ni prezreti, da je oškodovanka prav zaradi obdolženca in njegovih dejanj zapustila dom in se zatekla najprej k prijateljici, za tem pa je našla zatočišče v Varni hiši, kot je to razvidno iz podatkov kazenskega spisa ter na tak način bila deležna posledic, do katerih ne bi prišlo, če obdolženi ne bi storil kaznivega dejanja. Okoliščina, da ni priglasila premoženjskopravnega zahtevka, ne zmanjšuje teže kaznivega dejanja, ki ga je storil obdolženi in ki jo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo ter z odmero kazni ustrezno sankcioniralo. Po oceni pritožbenega sodišča izrečena kazen zapora povsem ustreza teži storjenega kaznivega dejanja, obdolženčevi krivdi, pri njeni odmeri pa so bile pravilno upoštevane vse okoliščine, ki vplivajo na to, naj bo kazen manjša ali večja (člen 49 KZ-1). Zato ni razlogov za njeno spremembo v korist obdolženca. Prezreti ni, da zagovornik povsem pavšalno zatrjuje, da je nesorazmerna z obdolžencu očitanim kaznivim dejanjem in da brez vsakršne dejstvene podlage navaja, da oškodovanke zatrjevano ravnanje obdolženca ni motilo (sama je navajala drugače) oziroma, da nanjo ni imelo prav nobenega negativnega vpliva. Zato tudi ta pritožbena izvajanja ne vnašajo dvom v pravilnost na prvi stopnji izrečene kazni zapora.

20. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP) je o pritožbi zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391. ZKP).

21. Pritožbeno sodišče je odločilo, da obdolženca oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, ker bo moral na prestajanje daljše zaporne kazni, kot delavec pa ima nizko plačo, kar je razvidno iz njegovih osebnih podatkov. Ta del prvostopnega izreka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in četrtega odstavka 95. člena ZKP.