Jedro

Sodišče prve stopnje je sicer kršilo postopek, ko ni pojasnilo, da trinajste pripravljalne vloge ni upoštevalo, ker je bila prepozna, vendar ta kršitev glede na vse zgoraj povedano ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je vloga dejansko bila prepozna.

V zvezi z v spis vloženo cenitvijo, ki jo je izdelala družba T., je sodišče prve stopnje podrobno pojasnilo, zakaj šteje, da ni primerna. Razlogi so take narave, da je iz njih mogoče razbrati, na katerih predpostavkah temeljijo, miselni tok je jasen, zato bi jih tožeča stranka lahko preverila in se do njih opredelila. Zgolj navedba, da sodišče nima ustreznega znanja, ob tako jasnih razlogih ne zadošča. Tožeča stranka bi morala povedati, kaj je z razlogi sodišča konkretno narobe, pa tega ni storila.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, tako da se izpodbijana sodba razveljavi v delu, v katerem se nanaša na plačilo zneska 597.528 EUR (plačilo računov družbi R.) in glede pravdnih stroškov ter se v razveljavljenem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek zoper člane uprave tožeče stranke na plačilo odškodnine. Odškodnina se nanaša na posle v zvezi z ustanovitvijo dveh ekoloških družb. Tožeča stranka je skupaj z družbo Al. ustanovila družbo Ad. d.o.o. (v nadaljevanju Ad.), katere namen je bil izgradnja in izkoriščanje fotovoltaične elektrarne (v nadaljevanju FVE) na površinah luških streh, skupaj z družbo Ek. pa družbo Ec. d.o.o. (v nadaljevanju Ec.), katere namen je bil prevzem in prečiščevanje zaoljenih voda in proizvodnja kurilnega olja. V obeh primerih je bila najprej sklenjena pogodba o poslovnem sodelovanju, na podlagi katere je tožeča stranka dala novoustanovljenima družbama posojilo, z nadaljnjimi pogodbami pa je to posojilo konvertirala v poslovni delež. Iz razlogov sodišča izhaja, da tožencem ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju z določbo 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), saj so se odločali na podlagi primernih informacij, imeli so realno in utemeljeno podlago, da bo sodelovanje pri tem poslu tožeči stranki prineslo dolgoročne pozitivne učinke, sklenjene pogodbe so bile usklajevane na operativni ravni ter podpisane po upoštevanju določenih pripomb. Podobno velja tudi za del zahtevka, ki se nanaša na plačilo računov družbi R. za izdelavo projektne dokumentacije za FVE, ker je tožeča stranka tako ali tako lastnik nepremičnin in kot lastnik lahko edina naroča projektno dokumentacijo, poleg tega pa je bila dokumentacije izdelana tudi za posege v širšo infrastrukturo L..

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču očita kršitev postopka iz 8. in 14. točke točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je sodišče povzelo zgolj izpovedi prič, ki so izpovedovale v korist toženih, ni pa obrazložilo zakaj jim verjame. Poleg tega se sploh ni opredelilo do izpovedi z njene strani predlaganih prič, ki so izpovedovale nasprotno. V nadaljevanju pritožba povzema zlasti izpoved priče M. Č. Napačen je bil zaključek sodišča, da so bila opozorila M. Č. upoštevana, saj je v pogodbah, kljub njenim opozorilom, finančna izpostavljenost ostala enaka. Poleg elektronskega sporočila, je M. Č. s člani uprave kontaktirala večkrat tudi osebno (kot izhaja iz njene izpovedi). Prav tako ni bilo upoštevano opozorilo B. J., v zvezi s katerim je sodišče tudi napačno ugotovilo, da je bil vključen v posel. Glede življenjske dobe elektrarne se je sodišče oprlo na izpoved priče P., čeprav iz izpovedi to tako jasno ne izhaja, poleg tega je sodišče zanemarilo, da bi bilo potrebno menjavati dele in torej ponovni strošek tožeče stranke. Sodišče se ni opredelilo do določbe pogodbe o poslovnem sodelovanju, v kateri je bilo dogovorjeno, da bo do konverzije posojila v poslovni delež prišlo šele, ko bodo zagotovljena vsa sredstva za projekt. Dejansko pa je bilo to storjeno precej prej. Nadzorni svet je sicer konverzijo potrdil, vendar tega ne bi storil, če bi mu bilo znano, na kakšen način je bila predvidena. Zaradi pripomb strokovnih služb tožeče stranke je tudi napačen zaključek, da so toženci odločali na podlagi verodostojnih informacij. M. Č. je opozarjala, da elaborati ne vsebujejo ključnih kazalcev. Res je konverzijo predlagala finančna služba, vendar pod pogojem, da poslovnim deležem ustrezajo tudi upravljalska upravičenja. Tako pa je bilo dogovorjeno, da je direktorja mogoče odstaviti le soglasno. Tožeča stranka po opravljeni konverziji dejansko ni mogla vplivati na poslovanje družb, saj direktor (ki ga je bilo mogoče odstaviti le soglasno) ni upošteval navodil, poleg tega je celo zavračal izročitev dokumentacije. Dejansko ni bil agent tožeče stranke, temveč agent dobavitelja. V nadaljevanju pritožba očita sodišču, da se ni opredelilo do izjav tožencev, ki za vsakega posebej kažejo, da ni ravnal skrbno. Iz izpovedi prvega toženca tako izhaja, da ni bral relevantnih sporočil, ni sam (kot pravnik) preučil pogodb, posla očitno ni spremljal kot dober strokovnjak. Četrti toženec je ignoriral sporočila finančne službe, čeprav je bil z vsem seznanjen, tretji toženec je bil celo nadrejen M. Č. in tudi ni upošteval sporočil, enako pa velja za drugega toženca, ki je celo nadzornemu svetu predstavil poslovni načrt. Pritožnica se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil njen poslovni delež od začetka predviden tako nizek, ker se je računalo na sredstva EU. Toženci za to niso predložili nobenega dokaza (razen neprepričljivih izpovedb prič), poleg tega ni logično, da je po tem (kljub pričakovanju sredstev EU) prišlo do konverzije in povečanja deleža tožeče stranke. V 14. točki je sodišče neobrazloženo zapisalo, da naj bi bil kreditnim institucijam omogočen nadzor nad denarnim tokom podjetja, v 15. točki pa je zapisalo, da družba Al. ni mogla zagotoviti sredstev, ker niso bila pravočasno pridobljena soglasja za postavitev FVE, pri tem pa pozablja, da bi bilo potrebno dele FVE vsaj dobaviti, da bi se lahko ustanovila zastavna pravica. Napačno je bil zavrnjen dokaz z izvedencem finančne in ekonomske stroke, ki naj bi ugotovil, da je tožeči stranki nastala škoda s podeljenim nezavarovanim posojilom družbama Ad. in Ec. in s poznejšo konverzijo teh posojil ter ocenil vrednost deležev ob konverziji ter pred vložitvijo tožbe. Tožeča stranka izvedenca ni predlagala, da odgovori na pravna vprašanja, temveč da pojasni dejanska vprašanja, ki so relevantna za presojo, ali je bilo ravnanje tožencev nedopustno (škodljivost posla ex ante, obstoj škode). Sodišče kritizira metodo družbe T., čeprav za tako kritiko samo nima potrebnega znanja. Sodišče se ni opredelilo do navedb v trinajsti pripravljalni vlogi glede dejanskih nedovoljenih motivov prvega toženca pri sklepanju celotne transakcije (v nadaljevanju pritožba povzema vsebino vloge). Vloga je bila podana pravočasno, saj se je lahko šele, ko je lahko vpogledala v listine iz kazenskega spisa, seznanila z odločilnimi dejstvi. Pri tem tudi vztraja pri solidarni odgovornosti ostalih članov uprave, ki niso preprečili prvemu tožencu protipravnega ravnanja. Denar, ki je bil predmet posojil, očitno ni bil porabljen za izvedene projekte, toženi pa se za porabo denarja sploh niso zanimali. Iz sodbe ni razvidno, ali je sodišče trinajsto pripravljalno vlogo sploh upoštevalo in zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Pritožba nato povzema teoretska izhodišča glede t.i. „business judgement rule“ in poudarja, da v predmetni zadevi ni šlo za odločanje v okviru proste podjetniške presoje, temveč za pravno vezane odločitve. Sodišče ni upoštevalo, da se tožene stranke niso ukvarjale s projektom, da se očitno niso zanimale za investicijo, nihče ni vedel, za kaj so bila porabljena sredstva. Hkrati pa sodišče pri prvem toženem ni upoštevalo določbe 271. člena ZGD-1. Tožeča stranka je ves čas trdila, da je bila sporna celotna investicija, sodišče pa se je ukvarjalo le z danim posojilom in konverzijo. Toženci tudi niso navedli ali predložili dokazov, da bi se lahko ekskulpirali. Sodbe v delu, v katerem se nanaša na protipravnost celotnega posla, ni mogoče preizkusiti. Iz istih razlogov je napačna tudi odločitev glede družbe Ec.. Glede plačila družbi R. pa je bila tožeča stranka sicer res edina lahko naročnik dokumentacije, vendar to ne pomeni, da bi jo morala tudi plačati. Projektna dokumentacije je bila izdelana v korist družbe Ad. in ona bi morala nositi stroške zanjo. Toženci pa so na ta način tožečo stranko zavezali k izpolnitvi dodatne obveznosti, ki nedvomno ni bila v dobro družbe.

Na pritožbo so odgovorili vsi toženci. Vsi pritrjujejo razlogom sodišča prve stopnje in predlagajo zavrnitev pritožbe.

Prvi toženec opozarja, da je bil poslovni načrt v zvezi z družbo Ad. potrjen na seji nadzornega sveta, kjer je bila tudi sprejeta odločitev glede odobritve posojila. Ključen vpliv na vzročno zvezo pa je imelo dejstvo, da je bil projekt pred zaključkom ustavljen.

Drugi toženec poudarja, da pritožba pripisuje mnenju M. Č. preveliko težo, saj ni strokovnjakinja. Ni mogoče spregledati niti dejstva, da je bila prav M. Č. navzoča na sestanku, ko se je s S. usklajevalo spremenjeno družbeno pogodbo. Tožeča stranka tudi pozablja, da je šlo za projektno financiranje, zato je bil prvenstveni namen posojila ustanovitev in zagon ekološkega projekta z dolgoročno rentabilnostjo. Kot nedopustne pritožbene novote je označil trditve o bodočem pobotu najemnin. Pavšalen je očitek, da naj bi v elaboratu manjkali ključni kazalci. Navedbe v pripravljalni vlogi glede kazenskega postopka so prepozne, saj bi tožeča stranka za ta dejstva lahko vedela najkasneje ob vložitvi kazenske ovadbe. V zvezi s plačilom računov R. pa tožeča stranka ni navajala, v čem konkretno je kršitev drugega toženca.

Tretji toženec poudarja, da je šlo za projektna podjetja, ustanovitev katerih je sledila na skupščini tožeče stranke sprejeti strategiji razvoja v smeri t.i. zelenega pristanišča. Odločitev je imela tako ekonomske, ekološke kot druge družbene in sinergetične učinke. Družbi Al. in Ek sta zagotavljali dostop do ustrezne tehnologije.

Četrti toženec pa je izpostavil, da tožba ni vsebovala konkretnih trditev o tem, katere so obveznosti tožencev, ki bi jih morali izpolniti, pa jih niso (katera konkretna dejanja predstavljajo protipravno ravnanje). Ne drži, da bi morala tožeča stranka zgolj dokazati nastanek škode ter vzročno zvezo.

Pritožba je delno utemeljena.

Po določbi 263. člena ZGD-1(1) morajo člani uprave pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Za škodo, ki je družbi nastala kot posledica kršitev njihovih nalog (solidarno) odgovarjajo, razen če ne dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. Citirana specialna določba ne pomeni, da se ne uporabljajo tudi splošna pravila o odškodninski odgovornosti. Dokazno breme, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti, je torej na tožencih. Družba, ki zatrjuje oškodovanje, pa mora v okviru svojih trditev konkretizirati (poleg nastanka in višine škode, ter vzročne zveze) tista ravnanja članov uprave, za katera meni, da pri njih ni bila izkazana ustrezna skrbnost in na katerih torej temelji svoj odškodninski zahtevek. Če bi zadoščale že trditve, da je škoda nastala in da je zanjo odgovorna uprava, bi bilo članom uprave onemogočena obramba (saj ne bi vedeli, katera so tista ravnanja, za katera družba meni, da so bila v nasprotju z zahtevano skrbnostjo). Trditve, ki jih je tožeča stranka pravočasno podala med postopkom in na katere je sodišče pri odločanju vezano, predstavljajo torej okvir sojenja v tej zadevi.

Glede družb Ad. d.o.o. in Ec. d.o.o.: Tožeča stranka je v tožbi in pripravljalnih vlogah, ki so nesporno pravočasne, glede zahtevka, ki se nanaša na sredstva, sprva dana kot posojilo družbama Ad. in Ec., trdila, da so toženci ravnali v nasprotju z določbo 263. člena ZGD-1 s tem, da so se sploh odločili za oba posla z ekološkimi podjetji, da so za partnerja izbrali družbi brez referenc, da so odobrili posojili kreditno nesposobnima družbama (kljub opozorilom finančne službe in brez ustreznih zavarovanj), da so nato odobrili konverzijo teh posojil v poslovne deleže (ki niso imeli nobene vrednosti in ko ni bil zagotovljen tudi ustrezen obseg upravljalskih upravičenj). Vse naštete očitke je sodišče prve stopnje obravnavalo, zato ne drži pritožbena navedba, da se je opredelilo le do trditev o posojilu in konverziji posojila v poslovni delež. Ravno nasprotno, večji del sodbe je sodišče prve stopnje pojasnjevalo, zakaj meni, da je bila poslovna odločitev za ustanovitev družb Ad. in Ec. dobra (točke 6 do 11, 14, 22, 31 do 33, 40, …), opredelilo pa se je tudi do očitka, da družbi, s katerima so sodelovali, nista imeli referenc. Teh zaključkov pritožnica niti konkretizirano ne prereka. Drugih konkretnih trditev pa tožeča stranka do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo (oziroma še v vlogah, v katerih so po izrecnem sklepu sodišča stranke lahko odgovarjale na navedbe drugih strank) ni postavila.

Pritožba opozarja na svojo trinajsto pripravljalno vlogo, ki je sodišče prve stopnje očitno ni upoštevalo, saj ni povzeta v navedbah pravdnih strank. Sodišče prve stopnje tudi na glavni obravnavi v zvezi s pravočasnostjo vloge ni sprejelo nobenega sklepa, je pa zavrnilo vse dokazne predloge in ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z novimi navedbami. Sodbo je zato kljub temu, da se sodišče ni izrecno opredelilo do te vloge kot prepozne, mogoče preizkusiti. Iz zapisnika zadnjega naroka za glavno obravnavo izhaja, da je bilo takrat precej govora o tem, ali je vloga prepozna. Toženci so očitali tožeči stranki, da ni navedla ničesar, kar bi upravičevalo, da ni v kazensko preiskovalni spis vpogledala že prej (ugotovljeno, je bilo, da je bila ovadba s strani pooblaščencev tožeče stranke vložena v letu 2011, da je Okrožno sodišče v Kopru na vlogo tožeče stranke z dne 17.4.2015 takoj dovolilo vpogled v spis (vpogled in prepis listin dovoljen že 20.4.2015), da so bili prepisi, ki jih je tožeča stranka priložila, naročeni šele čez dober mesec in da je bila vloga vložena neposredno na predzadnjem naroku(2)). Ugovarjali so tudi kršitev postopka, če bi sodišče to vlogo upoštevalo. Glede na vse povedano je tožeči stranki lahko bilo jasno, da njene vloge sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ker je bila prepozna (nenazadnje je prav v zvezi s pravočasnostjo trinajste vloge v pritožbi podala razloge, zaradi katerih meni, da je odločitev sodišča napačna). Z zaključkom, da je vloga prepozna, se pritožbeno sodišče strinja. Tožeča stranka namreč ni pojasnila, zakaj ni mogla kazenskega spisa pregledati že kdaj prej, poleg tega pa nova dejstva, ki jih je navajala šele s trinajsto pripravljalno vlogo (da naj bi prvi toženec zase in za izvršnega direktorja L. sprejel obljubo nedovoljene nagrade ter druge koristi iz posla ter da je družba Ad. s prejetim denarjem razpolagala v druge namene, pri čemer noben od ostalih tožencev ni preprečil ravnanja prvega toženca ali vsaj zahteval informacij, oziroma so pri poslih celo sodelovali), niso take narave, da zanje ne bi mogla izvedeti že prej (zlasti to velja za očitek nenamenske porabe sredstev v družbi Ad., priča J. je na primer izpovedal, da je ta dejstva ugotovil že v letu 2010). Zgolj dejstvo, da je tožeča stranka za listine iz kazensko preiskovalnega spisa zaprosila šele aprila 2015, ne upravičuje prepoznega navajanja. Sodišče prve stopnje je sicer kršilo postopek, ko ni pojasnilo, da trinajste pripravljalne vloge ni upoštevalo, ker je bila prepozna, vendar ta kršitev glede na vse zgoraj povedano ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je vloga dejansko bila prepozna.

Sodišče prve stopnje je bilo zato vezano le na pravočasne navedbe tožeče stranke. Le v zvezi s temi je sodišče prve stopnje moralo izvesti dokazno oceno, kar je tudi storilo. Ne drži, da se ne bi opredelilo do izpovedi priče M. Č., oziroma do njenih opozoril Upravi. Prav ta opozorila so namreč predmet točk 20. do 23. in 41. do 43. obrazložitve. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da so bila opozorila M. Č. vsaj delno realizirana (ne pa, da bi bila realizirana v celoti). Glede družbe Ad. je ugotovilo, da je v zvezi z ekonomsko upravičenostjo projekta opozorila na odsotnost ključnih kazalcev za presojo investicije (pri čemer ni povedala, katerih) in apelirala na F. C., da pregleda številke. Opozorila je tudi, da naj bi bila tožeča stranka zgolj manjšinski partner, vseeno pa bi se v odnosu do bank izpostavila za 11 Mio EUR. V zvezi s pogodbo o poslovnem sodelovanju pa je problematizirala določbo, po kateri naj bi L. zagotovila jamstva za potrebna denarna sredstva, določbo, po kateri bi investicija po 25 letih prešla v last L. in določbo o pobotu najemnin z nadomestilom za oglaševanje. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da določb o zagotavljanju jamstev v končni verziji pogodbe o poslovnem sodelovanju ni več, da je bilo na koncu dogovorjeno, da bosta družbenika gradnjo načeloma sofinancirala v skladu s svojima deležema (v zvezi z izpostavljenostjo bankam). Glede pobota najemnin in prenosa investicije po izteku 25 let pa je sodišče prve stopnje sledilo izpovedim prič o propagandnih učinkih projekta, o sekundarnih koristih nameščenih panelov in o ekonomski smiselnosti obratovanja sončne elektrarne po izteku 25 let(3), vse v povezavi z ugotovitvijo, da M. Č. za te stvari niti ni strokovnjak. Glede na povedano torej ni nobenega dvoma, da so bila opozorila M. Č. v precejšnjem delu upoštevana in da ne drži, da bi jih Uprava ignorirala. Dogovor in poroštvena izjava, na kateri se sklicuje pritožba, pa izvirata iz obdobja, ko je tožeča stranka v družbi Ad. že imela delež 98 %, zato opozorila M. Č., da je bila tožeča stranka na ta način izpostavljena bolj kot je ustrezalo njenemu kapitalskemu deležu v družbi, niso več držala. Enako velja za projekt Ec., v zvezi s katerim je M. Č. opozorila na nedopustnost pogodbe o najemu nepremičnin in o nedopustnosti zahteve za izdajo bančne garancije. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da najemna pogodba na koncu ni bila sklenjena, prav tako ni bilo več določeno, da bo L. zagotovila bančno garancijo. Te pripombe so bile torej upoštevane v celoti. Dejstvo, da Uprava ni upoštevala opozorila M. Č. glede upravljalskih pravic po konverziji posojil, pa tako ali tako ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo (oziroma tožeča stranka nima nobenih navedb o škodi, ki naj bi ji nastala, ker je bilo dogovorjeno soglasje za odločanje o nekaterih pomembnejših odločitvah). Nenazadnje pa pritožba spregleda odločilno dejstvo, to je, da je bilo že od začetka predvideno, da bodo posojila konvertirana v poslovni delež. Ni šlo torej za klasično posojilo, zato tudi zanj ni mogoče upoštevati enakih kriterijev (kot je to storila M. Č.). Ker tožeča stranka ni podala nobenih pravočasnih navedb o neupoštevanju opozoril pravne službe, se pritožba neutemeljeno sklicuje na izpoved priče J. (ki pa se prav tako nanaša na nesorazmeren delež upravljalskih pravic).

Ugotovitev v pritožbi, da se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do določbe v pogodbi o poslovnem sodelovanju, da bo do konverzije posojil v poslovne deleže prišlo, ko bodo zagotovljena vsa sredstva za investicijo, je sicer točna, vendar tožeča stranka spregleda, da je bila (predčasna) konverzija predlagana prav zaradi zaščite njenih interesov in na predlog iste finančne službe, z opozorili katere tožeča stranka sicer utemeljuje neskrbnost tožencev. Trditve, da po konverziji posojil v poslovne deleže direktor družbe Ad. ni upošteval navodil večinskega družbenika in da celo ni dovolil vpogleda v dokumentacijo družbe, pa predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, saj tožeča stranka ni niti skušala pojasniti, zakaj tega ni navedla že prej. Izpovedi prič namreč ne morejo nadomestiti manjkajočih navedb. Tudi sicer pa ni konkretnih navedb, ki bi utemeljevale vzročno zvezo med tem dejstvom in zatrjevano škodo.

Ker je prišlo do konverzije posojila v poslovni delež, vprašanje, v kakšni meri so bila sprva predvidena evropska sredstva, ni relevantno. Pritožbeni očitki v zvezi s 14. in 15. točko obrazložitve niso razumljivi, saj je sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve le na splošno pojasnjevalo, kaj pomeni projektno financiranje. Navedbe v pritožbi, da nadzorni svet konverzije ne bi odobril, če bi vedel, na kakšen način je predvidena, pa so preveč posplošene, da bi terjale odgovor.

Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, zakaj ni imenovalo izvedenca finančne in ekonomske stroke. Tožeča stranka je predlagala izvedenca, ki naj bi ugotovil, da je „tožeči stranki nastala škoda s podeljenim nezavarovanim posojilom, kar ne predstavlja skrbnosti vestnega in poštenega gospodarstvenika, in s poznejšo konverzijo posojil v deleže, s čimer naj bi se položaj tožeče stranke kot družbenika poslabšal, ter ocenila vrednost deležev tožeče stranke pred in po konverziji“. Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo, ker gre predvsem za pravna vprašanja, tudi pritožba pa ne pove, katera so tista dejanska vprašanja, relevantna za presojo, ali je bilo ravnanje tožencev nedopustno in katera so tista konkretna dejstva (in ne pravna presoja ravnanja), ki naj bi jih dokazovali z izvedencem. Dokazni predlog, tako kot je bil postavljen, je bil preveč splošen in premalo substanciran, da bi mu bilo mogoče ugoditi.

V zvezi z v spis vloženo cenitvijo, ki jo je izdelala družba T., je sodišče prve stopnje podrobno pojasnilo, zakaj šteje, da ni primerna. Razlogi so take narave, da je iz njih mogoče razbrati, na katerih predpostavkah temeljijo, miselni tok je jasen, zato bi jih tožeča stranka lahko preverila in se do njih opredelila. Zgolj navedba, da sodišče nima ustreznega znanja, ob tako jasnih razlogih ne zadošča. Tožeča stranka bi morala povedati, kaj je z razlogi sodišča konkretno narobe, pa tega ni storila.

Pri očitku, da ni šlo za odločanje v okviru proste podjetniške presoje, temveč da naj bi šlo za pravno vezane odločitve in da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do določbe 271. člena ZGD-1, je pritožnica izhajala iz navedb v trinajsti pripravljalni vlogi, ki pa je bila kot zgoraj ugotovljeno prepozna, in je sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ravnanje, ki ga je (pravočasno) očitala tožeča stranka, ni bilo protipravno, zato ugotavljanje skrbnosti pri vsakem posameznem tožencu ni bilo relevantno in se sodišču prve stopnje do očitkov v zvezi s skrbnostjo ni bilo treba opredeljevati. Pritožbeno sodišče še dodaja, da trditev, da se toženci niso ukvarjali s projektom, da se niso zanimali za investicijo in da nihče ni vedel, za kaj so bila porabljena sredstva, tožeča stranka niti ni pravočasno postavila. Izpovedi zaslišanih pa manjkajočih trditev ne morejo nadomestiti. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo v delu, v katerem se nanaša na zatrjevano škodo v zvezi z družbama Ad. in Ec., kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Glede računov, plačanih družbi R.: Glede računov, plačanih družbi R., pa je tožeča stranka navedla, da so toženci za račun tožeče stranke prevzeli obveznosti, ki bi jih dejansko morala nositi družba Ad. V kontekstu takih trditev ni pomembno, kdo je bil pristojen za naročilo projektov, bistveno je, kdo bi moral ta strošek plačati. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka kot lastnik nepremičnin edina lahko naročila projekte, nima neposredne zveze z bistvenim očitkom tožeče stranke, to je, da so toženci odredili plačilo računov, čeprav bi morala ta strošek nositi družba Ad., ki je bila ustanovljena prav z namenom izpeljati investicijo, v zvezi s katero je bila izdelana sporna projektna dokumentacija. Ker zaradi napačnega stališča sodišče prve stopnje relevantnega dejanskega stanja ni ugotavljalo, je bilo treba pritožbi v tem delu ugoditi in izpodbijano sodbo, v delu, v katerem se nanaša na plačilo zneska 597.528 EUR, razveljaviti, zadevo pa v razveljavljenem delu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). V ponovljenem sojenju se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti glede trditev tožeče stranke o protipravnem ravnanju tožencev in pri tem upoštevati položaj vsakega od tožencev posebej.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.

op. št. 1: V verziji, kakršna je veljala v času, ko naj bi škoda nastala, to je pred spremembo v ZGD-1I) op. št. 2: Oziroma poslana na sodišče po faksu prejšnji večer ob 21.53 uri.

op. št. 3: Pritožba ne pove, kaj drugega je izpovedal priča P., na ravni pavšalnih trditev (brez pojasnila o dejanskem vplivu in brez upoštevanja neprerekanih zaključkov sodišča prve stopnje o sekundarnih učinkih postavljenih panelov) pa ostaja omemba o potrebi po menjavanju posameznih delov.