Jedro

Sodišče prve stopnje bi moralo odločati, ali ostane sklep o izvršbi v kondemnatornem delu izreka (prvi odstavek) in stroškovnem delu (tretji odstavek) v veljavi ali ne. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku (gre za tožbeni zahtevek, vsebovan v kondemnatornem delu sklepa), je podana bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve.

Ker je toženec odklonil preizkus alkoholiziranosti, je izgubil zavarovalno zaščito, spričo česar je regresni zahtevek tožnice utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v celoti glasi: „1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 74859/2011 z dne 31. 5. 2011 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka, pri čemer se izpolnitveni rok osem dni nadomesti z izpolnitvenim rokom 15 dni in tretjem odstavku izreka.

2. Tožencu se naloži, da tožnici povrne pravdne stroške v znesku 466,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, da ne bo izvršbe.“

II. Toženec sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženec tožnici v roku 15 dni plačati 7.114,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5 .2011 dalje do plačila in stroške izvršilnega postopka v znesku 46,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2011 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 466,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se je pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi VL 74859/2011 razveljavi in predlog za izvršbo zavrne. Bistvena kršitev določb postopka je podana, ker je sodišče oblikovalo izrek sodbe tako, kot bi šlo za „klasični“ tožbeni zahtevek, postopek pa se je vodil po pravilih, ki veljajo za ugovor zoper plačilni nalog. Sodišče bi moralo odločati o tem, ali sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovoljena izvršba, ostane v veljavi ali se razveljavi, saj je možen edino takšen izrek. Zoper njega še vedno teče za isto terjatev izvršba v zadevi VL 74859/2011, na podlagi predmetne sodbe, če bo postala pravnomočna, pa bo za isto zadevo vložena nova izvršba. Tožeča stranka na poziv sodišča, da tožbo dopolni, ni pravilno oblikovala zahtevka, saj ga je oblikovala, kot da ne gre za postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, in je takšen zahtevek nesklepčen. Ker je zahtevek ostal nesklepčen kljub pozivu sodišča, bi ga moralo sodišče zavrniti. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo relevantnih zatrjevanj, pomembnih za ta postopek, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče sklepa o izvršbi, ki ne temelji na verodostojni listini, ne more vzdržati v veljavi. V konkretnem primeru ni izpiska iz poslovnih knjig, ki bi predstavljal verodostojno listino. O ugovoru, da sklep o izvršbi ne temelji na verodostojni listini, se sodišče prve stopnje ni opredelilo, kar predstavlja poleg bistvene kršitve določb postopka tudi kršitev ustavnega načela enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Ostaja sporno, ali je imela zavarovalnica v konkretnem primeru pravico voditi izpisek odprtih postavk za toženca. Sodišče prve stopnje tudi ni odgovorilo na njegove trditve, da izvedensko mnenje ugotavlja, da je policist videl luči prihajajočega vozila na 170 metrov ter da ni imel kaj iskati na nasprotnem voznem pasu. Videl je, da mu nasproti prihaja toženčevo vozilo, zato je zavijanje na nasprotni pas, ob že vidnih lučeh nasproti prihajajočega vozila, predstavljalo protipravno ravnanje. Voznik I.G. je s svojim ravnanjem ogrozil ostale policiste v vozilu kot tudi toženca, ki se je vozilu na svojem pasu poskušal izogniti. Tudi na te trditve sodišče prve stopnje ni odgovorilo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V predmetni zadevi se je postopek začel s predlogom za dovolitev izvršbe na podlagi verodostojne listine. Po ugovoru dolžnika (toženca) je sodišče (sklep VL 74859/2011 z dne 10. 6. 2011) odločilo, da se sklep o izvršbi z dne 31. 5. 2011 razveljavi v delu, v katerem je dovoljena izvršba (1. točka izreka) in da bo o zahtevku in stroških odločalo sodišče v pravdnem postopku (2. točka izreka).

6. Zmotno je toženčevo stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje odločati, ali sklep v delu, v katerem je dovoljena izvršba, ostane v veljavi (v tem delu je bil sklep že razveljavljen), drži pa, da bi moralo sodišče prve stopnje odločati, ali ostane sklep o izvršbi v kondemnatornem delu izreka (prvi odstavek) in stroškovnem delu (tretji odstavek) v veljavi ali ne. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku (gre za tožbeni zahtevek, vsebovan v kondemnatornem delu sklepa), je podana bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, kot uveljavlja pritožnik. Ker pa je, kot bo pritožbeno sodišče obrazložilo v nadaljevanju, sicer odločitev vsebinsko pravilna (pravilno je odločeno, da je tožnica upravičena do terjatve, ki jo uveljavlja s tožbenim zahtevkom), je pritožbeno sodišče samo odpravilo ugotovljeno bistveno kršitev na podlagi pooblastila prvega odstavka 354. člena ZPP. Tožbeni zahtevek, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo, je enak tožbenemu zahtevku, vsebovanem v kondemnatornem delu sklepa o izvršbi (prvi odstavek izreka), razlikuje se le v paricijskem roku, ki je v tožbenem zahtevku 15 dni, v kondemnatornem delu sklepa o izvršbi pa 8 dni. Pritožbeno sodišče je zato sodbo spremenilo tako, da je odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi še v prvem odstavku in v tretjem odstavku njegovega izreka, pri čemer je pustilo izpolnitveni rok 15 dni, kot ga je določilo sodišče v sodbi. Drugačna odločitev bi bila v škodo toženca, ki se je edini pritožil (359. člen ZPP).

7. Nerazumljiva je pritožnikova trditev, da je „tožbeni zahtevek ostal nesklepčen, ker ga tožnica ni oblikovala tako, kot da gre za postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog“ in tudi ni jasno, kakšno bistveno kršitev toženec s tem uveljavlja. Sklepčnost tožbe (ne tožbenega zahtevka) pomeni, da mora utemeljenost tožbe izhajati iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Povedano drugače, za nesklepčnost tožbe gre, če iz trditev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, česar pa pritožnik ne uveljavlja. Tudi sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica ustrezno dopolnila tožbo (pripravljalna vloga 1. 9. 2011) (1).

8. Sodišče prve stopnje ima zadostne in pravilne razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo njen preizkus. Trditve, glede katerih pritožnik sodišču prve stopnje očita, da nanje ni odgovorilo, se ne nanašajo na odločilna dejstva. Sicer pa toženec s pritožbenimi trditvami meri na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa je kvečjemu pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ne bistvena kršitev določb postopka.

9. Utemeljenost oziroma neutemeljenost tožbenega zahtevka (vsebovanega v kondemnatornem delu sklepa o izvršbi) ni več odvisna od vprašanja, ali je listina, na podlagi katere je tožnica vložila predlog za izvršbo, verodostojna listina ali ne. Sodišču prve stopnje se zato s tem vprašanjem ni bilo treba ukvarjati in neopredelitev do njega ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, kot uveljavlja pritožnik.

10. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno in pravilno ugotovilo in pritožbene trditve v njegovo pravilnost ne vzbujajo dvomov.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, oprtih na izvedene dokaze, zlasti izvid in mnenje sodnega izvedenca cestnoprometne stroke I. K., imelo zadostno podlago za zaključek, da je kritično situacijo povzročil toženec in ne voznik policijskega službenega vozila, kot vztraja pritožnik.

12. Po stališču sodišča prve stopnje je vzrok nastanka nevarne situacije iskati v vožnji toženca, ki kljub temu, da ga je neposredno pred nastankom nevarne situacije zaustavljal (drug) policist z rdečo lučjo in je moral videti utripajoče modre luči na policijskem vozilu, ni pravočasno zmanjšal hitrosti svoje vožnje na primerno in prilagojeno hitrost in ni pravočasno reagiral z zaviranjem, temveč je reagiral zapoznelo. Toženčevo ravnanje ni bilo reagiranje, primerno povprečnemu vozniku, temveč alkoholiziranemu vozniku, ki ni sposoben za vožnjo (upravljanje) motornega vozila.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, [1] da je toženec, ko je pripeljal na razdaljo okoli 170 m pred službenim policijskim vozilom, imel možnost videti utripajoče luči na policijskem vozilu, [2] da tudi, če utripajoče luči ne bi bile vklopljene (2), bi toženec lahko zagledal snop žarometov luči policijskega vozila oziroma vozilo samo, ker so na bočnih straneh odsevne fluorescenčne oznake, [3] da je toženec vozil s hitrostjo okrog 110 do 130 km/h, kar je več od dovoljene hitrosti (90 km/h) in [4] da bi glede na mesto nesreče in način trčenja ter položaj vozil ob trčenju prišlo do trčenja med voziloma tudi v primeru, če bi policijsko vozilo obstalo na svojem (za toženca levem) smernem vozišču. 14. V izvedenskem mnenju ni podlage za pritožnikovo stališče, „da policist ni imel kaj iskati na nasprotnem voznem pasu in da zavijanje na nasprotni pas, ob že vidnih lučeh nasproti prihajajočega vozila, predstavlja protipravno ravnanje policista I. G.“ Nasprotno, neizpodbijana dejstva, ki jih ugotavlja izvedenec (da je bil policist na intervencijski vožnji s službenim policijskim vozilom, na katerem je imel vključene modre opozorilne luči; da je na razdalji okoli 150 m pred mestom, kjer je polkrožno obračalo policijsko vozilo, (drug) policist z rdečo lučjo ustavljal toženca; da je policist obračal vozilo na preglednem ravnem delu vozišča, kjer je bila (obojestranska) preglednost na razdalji najmanj 170 m), potrjujejo pravilnost stališča sodišča prve stopnje. Sicer pa je bilo tudi v postopku pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju Pr 395/2008 ugotovljeno, da policist ni kršil cestnoprometnih pravil (3). Toženec pa sicer obrazloženo niti ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki temelji na izvedenskem mnenju, da bi v policijsko vozilo trčil tudi, če bi le-to ostalo na svojem voznem pasu. V tem primeru bi bile sicer poškodbe na vozilu drugačne, vendar toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdil in tudi v pritožbi ne trdi, da bi bila škoda manjša in da bi bila posledično odškodnina nižja. Toženec višini odškodnine, ki jo je tožeča stranka izplačala in katere povrnitev zahteva od toženca, ni ugovarjal. 15. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno, ob ugotovitvi, da je toženec odklonil preizkus alkoholiziranosti, česar toženec v pritožbi ne prereka, v skladu s 4. točko prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti PG-aod/07-6, upravičeno štelo, da je izgubil zavarovalno zaščito, spričo česar je regresni zahtevek tožnice utemeljen.

16. Ker pritožbeni razlogi, s katerimi je pritožnik izpodbijal utemeljenost tožbenega zahtevka, niso podani in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilna. Povedano drugače, toženčeva pritožba glede kondemnatornega dela sklepa o izvršbi (tožbeni zahtevek) je neutemeljena. Zaradi že uvodoma obrazložene bistvene kršitve, pa je pritožbeno sodišče sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka. Toženec stroškovne odločitve, ki sicer temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP (toženec v postopku ni uspel) ne izpodbija, je pa materialnopravno pravilna.

17. Toženec je s pritožbo uspel le s sorazmernim delom (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške.

(1) Predlog za izvršbo nima sestavin, določenih v 180. členu ZPP in ni sposoben za obravnavo kot tožba, zato je sodišče prve stopnje tožnico pozvalo na ustrezno dopolnitev s sklepom 18. 8. 2011. (2) Toženec je trdil, da je bil policijski avto v temi, ne da bi bil osvetljen, pri čemer v pritožbi sicer ne vztraja več.

(3) V postopku o prekršku sta bila toženec in voznik policijskega službenega vozila I. G.. Toženec je bil spoznan za odgovornega, zoper policista pa je bil postopek ustavljen, ker je bilo dokazano, da ni storil prekrška.