Jedro

Po 14. členu ZST sklep o oprostitvi plačila sodnih taks učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev. Ker je tožnikova taksna obveznost za plačilo takse za tožbo nastala pred vložitvijo predloga za oprostitev plačila, je takso dolžan plačati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo sodno takso za tožbo v višini 15.200 SIT in za opomin v višini 4.750 SIT, skupaj 19.950 SIT, kar je dolžan plačati v roku 15 dni od prejema sklepa na vplačilni račun sodnih taks in v tem roku predložiti sodišču originalno dokazilo o vplačilu sodne takse z oznako opravilne številke zadeve.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 4., 14., 26. in 27. člena Zakona o sodnih taksah (ZST).

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep navaja, da je iz razpoložljivih dokaznih listin razvidno, da ima status brezposelnega invalida in da je bil oproščen vseh taksnih obremenitev. Sodišče mu oprostitev plačila priznava od 7.1.2004, čeprav bi ga po 2. odstavku 14. člena ZST moralo oprostiti tudi za nazaj. Z invalidskim nadomestilom preživlja brezposelno ženo, ki ima zdravstvene težave, dva dijaka srednje poklicne šole ter mu bodo s plačilom takse zmanjšana sredstva za preživetje. Sklicuje se na 9. člen ZST.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, po 14. členu ZST sklep o oprostitvi plačila sodnih taks učinkuje od dneva, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, in velja za vse vloge in dejanja, za katere je po 4. in 5. členu tega zakona nastala obveznost tega dne ali pozneje. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik dne 19.12.2003 poslal priporočeno tožbo Upravnemu sodišču Republike Slovenije v Ljubljani, kar pomeni, da je takrat nastala taksna obveznost za tožbo. Tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks pa je sodišče prve stopnje prejelo dne 7.1.2004 in je zato tožnika skladno s 14. členom ZST od tega dne dalje oprostilo plačila sodnih taks. Ker pa je tožnikova taksna obveznost za plačilo takse za tožbo nastala pred vložitvijo predloga za oprostitev plačila sodnih taks, je to takso tudi po presoji pritožbenega sodišča dolžan plačati. Ker tožnik takse za tožbo ni plačal ob njeni vložitvi oziroma ni predložil potrdila o plačani taksi, za oprostitev plačila taks pa v tožbi tudi še ni zaprosil, mora na podlagi 26. člena ZST plačati tudi opominsko takso. Višina takse je bila tožniku odmerjena v skladu z ZST. Res je, da po določbi 1. odstavka 9. člena ZST pravica zahtevati plačilo sodne takse, zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem je bilo treba takso plačati. Toda v določbi 2. odstavka 9. člena je določeno, da zastaranje pravice zahtevati takso oziroma prisilno izterjavo takse prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse. Zastaranje pa nastane v vsakem primeru, ko potečejo štiri leta od takrat, ko je nastala obveznost za plačilo takse. V obravnavani zadevi pa zaradi uradnih dejanj sodišča prve stopnje še ni prišlo do zastaranja pravice zahtevati plačilo sodne takse v smislu 9. člena ZST. Določba 2. odstavka 14. člena ZST pa se nanaša na primer iz 5. člena tega zakona (upravni spori v stvareh socialnega varstva), za kar pa v konkretni zadevi ne gre. Zato pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker je bila tožnikova pritožba vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je vrhovno sodišče obravnavalo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.